Številka:	U-I-188/23-5
Datum:	19. 10. 2023

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude samostojnega podjetnika Rajka Čerina, s. p., Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mirko Bandelj, d. o. o., Ljubljana, na seji 19. oktobra 2023

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (Uradni list RS, št. 63/23) se zavrže.

1. Pobudnik izpodbija prvi odstavek 2. člena Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (v nadaljevanju ZIUPRPK). Zatrjuje, da je z Republiko Slovenijo sklenil koncesijsko pogodbo, na podlagi katere je koncesijsko razmerje trajalo do 11. 7. 2023. Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZIUPRPK lahko koncesionarji, ki bi jim koncesijska razmerja potekla od junija 2023 do decembra 2024, vložijo predlog za podaljšanje koncesijskega razmerja za 30 mesecev. Iz navedenega naj bi izhajalo, da pobudnik izpolnjuje časovno merilo in bi bil zato upravičen podati predlog za podaljšanje koncesijskega razmerja na podlagi ZIUPRPK. Pobudnik pojasnjuje, da je vložil predlog za podaljšanje koncesijskega razmerja na podlagi prvega odstavka 2. člena ZIUPRPK. Ministrstvo za naravne vire in prostor ga je z dopisom obvestilo, da njegov predlog ne izpolnjuje pogojev iz ZIUPRPK, ker je bila njegova vloga za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje že dokončno zavrnjena. Pobudnik je namreč na podlagi 50. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 14/14 – uradno prečiščeno besedilo in 54/22 – v nadaljevanju ZRud-1) že vložil vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje. Zoper zavrnilno odločbo je vložil tožbo, o kateri Upravno sodišče še ni odločilo. Pobudnik meni, da izpodbijana določba učinkuje neposredno, ker v ZIUPRPK ni določeno, da bi upravni organ o podaljšanju rudarske pravice moral izdati upravno odločbo, temveč naj bi se le sklenil dodatek k že sklenjeni koncesijski pogodbi. Zato meni, da izpodbijana določba učinkuje neposredno in da izkazuje pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe.

2. Pobudnik zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 74. členom Ustave. Meni, da so z navedeno ureditvijo brez razumnih razlogov različno obravnavani tisti koncesionarji, o katerih vlogah za podaljšanje še ni bilo odločeno, in tisti koncesionarji, o katerih vlogah je bilo sicer dokončno odločeno, vendar ta odločitev še ni pravnomočna. Meni, da sta obe skupini koncesionarjev v bistvenem v enakem položaju. Zakonodajalec naj bi tudi kršil 74. člen Ustave, saj naj bi le eni skupini koncesionarjev omogočil izkoriščanje rudarske pravice še za nadaljnjih 30 mesecev. S tem naj bi država privilegirala le eno skupino gospodarskih subjektov.

3. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

4. ZIUPRPK je interventni zakon, ki zaradi preprečitve škodljivih posledic ureja posebno obliko podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje. Redno obliko podaljšanja rudarske pravice za izkoriščanje ureja 50. člen ZRud-1. V četrtem odstavku 50. člena ZRud-1 je določeno, da se mora o podaljšanju časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje odločiti z upravno odločbo. To pomeni, da je treba izdati odločbo tako o pridobitvi te pravice kot tudi o zavrnitvi vloge za pridobitev te pravice. Odločanje o pridobitvi rudarske pravice in njenem podaljšanju oziroma o zavrnitvi pridobitve te pravice sodi na področje upravnega prava in pomeni odločanje o pravicah posameznikov na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP). Torej gre za oblastno odločanje oblastnega organa o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, kar pa je skladno z načeli pravne države (2. člen Ustave) in ob spoštovanju 22. člena Ustave do enakega varstva pravic v postopkih mogoče le na podlagi izdanega upravnega akta.¹ Zgolj to, da je zakonodajalec v ZIUPRPK uredil izjemno podaljšanje časa rudarske pravice za izkoriščanje, ne more spremeniti pravne narave odločanja o tej pravici. V prvem odstavku 2. člena ZIUPRPK so določeni upravičenci in pogoji za izjemno podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje. Pristojni organ mora po prejemu predloga koncesionarja na podlagi prvega odstavka 2. člena ZIUPRPK presoditi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izjemno podaljšanje časa rudarske pravice. Navedeno odločanje na podlagi prvega odstavka 2. člena ZIUPRPK pomeni ugotavljanje dejstev in uporabo pravnih norm na tako ugotovljeno dejansko stanje. To pomeni, da tudi odločanje o izjemnem podaljšanju časa rudarske pravice za izkoriščanje pomeni oblastno odločanje, ki je mogoče le na podlagi izdanega upravnega akta. V konkretnem primeru je pobudnik prejel dopis Ministrstva za naravne vire in prostor, s katerim je bil obveščen, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev, zato dodatka k pogodbi ni mogoče skleniti. Dopisa Ministrstva ni mogoče šteti za konkretni, posamični akt, ki se nanaša na določen primer s ciljem, da povzroči neposredni učinek v pravicah in obveznostih posameznika, zato ni pravno upošteven izraz oblastvene volje pristojnega organa. Pristojni organ mora ob ustavnoskladni razlagi ZIUPRPK na njegovi podlagi o predlogu pobudnika za podaljšanje koncesijskega razmerja odločiti z upravno odločbo, čeprav ZIUPRPK izdaje upravne odločbe izrecno ne določa.

5. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da izpodbijana določba ne učinkuje neposredno, ker mora pristojni organ o morebitnem podaljšanju časa rudarske pravice odločiti z upravno odločbo. Če izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo.

6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

¹ Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-162/12, Up-626/12 z dne 12. 7. 2012 (Uradni list RS, št. 55/12), 4. točka obrazložitve, in št. U-I-399/22 z dne 9. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 166/22), 6. točka obrazložitve.