Na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17, 54/17, 21/18 – ZNOrg, 31/18 – ZOA-A, 28/19, 189/20 – ZFRO, 196/21 – ZDOsk, 82/23 in 84/23 – ZDOsk-1) minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdaja
o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev prve socialne pomoči, osebne pomoči, podpore žrtvam kaznivih dejanj in pomoči družini za dom
(1) Ta pravilnik določa standarde in normative za naslednje socialnovarstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve):
– prvo socialno pomoč,
– osebno pomoč,
– podporo žrtvam kaznivih dejanj,
– pomoč družini za dom.
(2) S tem pravilnikom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ, (UL L št. 315 z dne 14. 11. 2012, str. 57) zadnjič popravljena s Popravkom (UL L št. 287 z dne 31. 10. 2015, str. 87) v delu, ki se nanaša na zagotovitev informiranja in ustrezne podpore žrtvam kaznivih dejanj.
(1) Standard posamezne storitve se določi z naslednjimi elementi:
1. opis storitve,
2. upravičenci ali strokovno področje, na katerem se uporablja,
3. postopek izvajanja,
4. trajanje,
5. metode dela,
6. izvajalci,
7. izobraževanje in supervizija,
8. dokumentacija.
(2) Normativ storitve določa časovne okvire, število storitev na izvajalca ter načela smotrne organiziranosti izvajalcev ter predstavlja osnovo za vrednotenje stroškov in določanje cen storitev.
II. STANDARDI POSAMEZNIH STORITEV
1. Prva socialna pomoč
Prva socialna pomoč obsega pomoč pri prepoznavanju socialne stiske ali težave, oceno možnih rešitev, seznanjanje upravičenca z možnimi socialnovarstvenimi storitvami in dajatvami, z obveznostmi, ki sledijo izbiri storitve ali dajatve ter predstavitev mreže izvajalcev, ki lahko upravičencu nudijo pomoč.
Upravičenec do prve socialne pomoči je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski, če se za storitev odloči prostovoljno in jo išče pri pooblaščenem izvajalcu, če sprejme storitev, ki jo pooblaščeni izvajalec začne na pobudo upravičenih predlagateljev, ali če privoli v storitev, ki jo začne pooblaščeni izvajalec po uradni dolžnosti, ali na osnovi obvestil organov in zavodov, ki so ugotovili socialno ogroženost upravičenca.
(1) Prva socialna pomoč se opravi kot samostojna storitev, kadar upravičenec išče pomoč prvič, izvajalec pa ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi lahko upravičenca napotil k drugim izvajalcem.
(2) Prva socialna pomoč se izvaja v obliki usmerjenega razgovora v treh med seboj povezanih delih:
– v prvem delu strokovni delavec predstavi institucijo in sebe. Ob tem upravičencu omogoča, da o svojih stiskah in težavah posreduje čim več pomembnih podatkov. Spodbuja ga, da izrazi tudi svoje ocene in stališča o razmerah, v katerih se je znašel, tako glede gmotnih prilik kot tudi medsebojnih odnosov;
– v drugem delu nudi izvajalec strokovno pomoč in podporo pri prepoznavanju upravičenčevih stisk in težav, upoštevaje njegova pričakovanja in njegove predloge rešitev;
– v tretjem delu izvajalec predstavi upravičencu možne rešitve oziroma načine reševanja ugotovljenih stisk in težav. Seznani ga z vrstami storitev, ki so na voljo pri različnih izvajalcih, in seznani s pogoji, pod katerimi lahko posamezno storitev uveljavi ter s kriteriji za morebitne socialno varstvene dajatve. Po potrebi ga napoti k organom, kjer lahko dobi informacije, ali sproži postopke v zvezi s pravicami na področju dela in zaposlovanja, pokojninskega in invalidskega varstva, zdravstvenega zavarovanja ali na sodišče. Po potrebi izvajalec upravičencu nudi tudi pomoč pri oblikovanju zahtevkov in vlog, za katere ima strokovno znanje. O ugotovitvah in dogovorih pripravi izvajalec zapisnik. Zapisnik je zaupne narave in se ga lahko posreduje drugim organom ali osebam le s soglasjem upravičenca.
(3) Kadar gre za akutno socialno stisko ali če se prva socialna pomoč zagotavlja po uradni dolžnosti, izvajalec sam odloči o možnih rešitvah in izvede nujne ukrepe v skladu s pooblastili. Upravičenec pri tem sodeluje le po svojih zmožnostih. O ugotovitvah in sprejetih ukrepih izvajalec pripravi zapisnik.
Postopki prve socialne pomoči kot samostojne storitve trajajo v povprečju 45 minut. V isti zadevi se praviloma ne ponavljajo.
Prva socialna pomoč se izvaja po metodi dela s posameznikom.
Storitve prve socialne pomoči opravljajo strokovni delavci iz drugega in tretjega odstavka 69. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17, 54/17, 21/18 – ZNOrg, 31/18 – ZOA-A, 28/19, 189/20 – ZFRO, 196/21 – ZDOsk, 82/23 in 84/23 – ZDOsk-1; v nadaljnjem besedilu: ZSV) s petimi leti delovnih izkušenj.
(supervizija in izobraževanje)
Sestavni del storitve prve socialne pomoči sta tudi strokovno izpopolnjevanje in supervizija, organizirana po načelu:
– supervizijski posveti: deset ur na vsakih 1300 storitev,
– strokovno izpopolnjevanje: v obsegu, ki ga določa panožna kolektivna pogodba.
(1) Izvajalec vodi evidenco storitev po dnevih tako, da evidentira število iskalcev prve socialne pomoči in napotitve oziroma dogovorjene ukrepe.
(2) Za upravičence, ki jim je bila nudena prva socialna pomoč po uradni dolžnosti oziroma na predlog drugih služb, se vodi zbirka podatkov v skladu z navodili iz 115. člena ZSV.
(3) V evidenci se posebej označijo priprave pisnih dokumentov na željo upravičencev, kopije pa se hranijo v skladu s predpisi o hrambi zaupnih gradiv.
2. Osebna pomoč
Osebna pomoč obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljševanje njegovih socialnih zmožnosti in identificiranje virov v okolju, ki ga lahko podprejo. Je organizirana oblika pomoči posamezniku v situacijsko pogojenih stiskah in težavah, ki jih sam ne zna ali ne more odpraviti, je pa pripravljen skupaj s strokovnim delavcem soustvariti ustrezne rešitve. Ob tem se upoštevajo posameznikove potrebe, želje, sposobnosti in življenjske situacije. Glede na strokovno oceno, pripravljenost in zmožnost sodelovanja posameznika, se lahko v storitev po potrebi in dogovoru vključijo tudi ključne osebe iz posameznikovega okolja, ki so za posameznika pomemben vir moči oziroma se za posameznika oblikujejo stalne oblike pomoči.
Upravičenci so posamezniki, ki soglašajo z uporabo storitve, aktivno sodelujejo z deležniki v okolju oziroma ustrezno mrežo stalnih oblik pomoči ter so zaradi različnih vzrokov v socialni stiski in lahko ob strokovni pomoči in podpori izboljšajo socialno vključenost ter lahko v svojem okolju samostojno in neodvisno živijo.
(1) Postopki izvajanja osebne pomoči obsegajo:
– opredelitev problema in sklenitev dogovora o izvajanju osebne pomoči;
– usmerjanje upravičenca v spoznavanje socialnih odnosov, svojih reakcij, načinov konfrontacije ter načinov sodelovanja in pogajanja pri razreševanju konfliktov;
– usposabljanje upravičenca za socialno učenje in spreminjanje odnosov v okolju;
– evalvacijo izvajanja osebne pomoči, kar predstavlja osnovo za nadaljnje dogovore.
(2) Postopki na podlagi opredelitve problema ter razpoložljivih virov pomoči obsegajo tudi:
1. spodbujanje upravičenčevega sodelovanja pri načrtovanju in izvajanju posameznih dejavnosti, pomembnih za njegovo življenje v povezavi z osebami, ki jim zaupa in so mu blizu;
2. krepitev moči in spodbujanje upravičenca k izboljšanju socialnih zmožnosti in funkcionalnih kompetenc;
3. dogovor o sodelovanju s ključnimi deležniki v okolju;
4. pomoč strokovnjaka pri predelavi upravičenčevih negativnih izkušenj z okoljem;
5. dogovor z nosilci stalne mreže pomoči za redno in trajno oskrbo ter seznanjanje upravičenca s strokovnimi in laičnimi delavci, ki bodo z njim sodelovali;
6. določitev institucije, ki bo aktivnosti vodila oziroma usmerjala vse delavce;
7. vključevanje deležnikov v okolju v aktivno spreminjanje odnosov z upravičencem;
8. vključitev upravičenca v organizirane oblike samopomoči, socialnovarstvene programe in aktivacijske programe.
(1) Osebna pomoč pred sklenitvijo dogovora obsega tri ure pogovorov, praviloma na domu upravičenca, lahko pa tudi v prostorih centra za socialno delo.
(2) Postopki za pripravo sodelovanja ključnih deležnikov v okolju trajajo povprečno pet ur.
(3) Postopki za organizacijo stalnih oblik pomoči in sodelovanje z nosilci mreže stalne oblike pomoči ter predstavitev sodelavcev oziroma prostovoljcev trajajo v povprečju osem ur.
(4) Srečanja v okviru storitve osebna pomoč potekajo po dogovorjenih terminih v predvidoma desetih srečanjih in v povprečnem trajanju 90 minut.
(5) Za vsakim opravljenim ciklusom storitve sledi evalvacija v povprečnem trajanju dve uri.
(6) Ciklus storitve osebna pomoč, ki vsebuje srečanja pred sklenitvijo dogovora z upravičencem, s ključnimi deležniki v okolju, nosilci mreže stalne oblike pomoči ter predstavitev sodelavcev oziroma prostovoljcev in evalvacijo povprečno obsega 33 ur. Ciklus je na podlagi evalvacije mogoče ponoviti.
Storitev osebne pomoči se izvaja po načelih svetovalnega procesa, s tehnikami usmerjanja, pogajanja in nudenja opore. Uporabljajo se tudi skupinske oblike dela in delo s skupnostjo.
(1) Osebno pomoč izvajajo strokovni delavci iz drugega in tretjega odstavka 69. člena ZSV s petimi leti izkušenj na področju svetovalnih dejavnosti.
(2) V okviru mreže stalne oblike pomoči lahko posamezne dele storitve osebna pomoč izvajajo strokovni delavci iz drugega in tretjega odstavka 69. člena ter strokovni sodelavci iz 70. člena ZSV.
(supervizija in izobraževanje)
Sestavni del osebne pomoči sta tudi strokovno izpopolnjevanje in supervizija, organizirana po načelu:
– supervizijski posveti: deset ur na vsakih 55 storitev;
– strokovno izpopolnjevanje: v obsegu, ki ga določa panožna kolektivna pogodba.
Dokumentacija obsega evidence v skladu z navodili iz 115. člena ZSV ter delovne evidence izvajalca, zlasti zapisniki skupinskih obravnav ter pregledi supervizijskih posvetov.
3. Podpora žrtvam kaznivih dejanj
(1) Podpora žrtvam kaznivih dejanj obsega strokovno podporo in strokovno svetovanje osebi, ki ji je bila s kaznivim dejanjem neposredno povzročena kakršnakoli škoda.
(2) Storitev zajema prepoznavanje stiske upravičenca, seznanjanje in usmerjanje v ustrezne obstoječe oblike pomoči, ki bi pripomogle k izboljšanju njegovega psihološkega, socialnega in finančnega položaja, nastalega zaradi storjenega kaznivega dejanja.
(1) Upravičenci do storitve podpore žrtvam kaznivih dejanj so vse osebe, ki jim je bila s kaznivim dejanjem neposredno povzročena kakršnakoli škoda. Kadar je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, so upravičenci do podpore tudi njen zakonec oziroma oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti, njeni sorodniki v ravni vrsti, njeni bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je bila dolžna preživljati.
(2) Upravičenec je lahko vsakdo, ki se je znašel v stiski in zatrjuje, da je žrtev kaznivega dejanja, storjenega v Republiki Sloveniji, ne glede na to, ali je kaznivo dejanje prijavil. Kadar je kaznivo dejanje storjeno izven ozemlja Republike Slovenije, je upravičenec oseba, ki ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče.
(3) Posebna pozornost se namenja najranljivejšim skupinam upravičencev (tj. zlasti otrokom, invalidom, starejšim, žrtvam spolnega nasilja, žrtvam terorizma in žrtvam, za katere obstaja možnost ponovitve kaznivega dejanja nad njimi).
21. člen
Storitev podpora žrtvam kaznivih dejanj je strokovno voden proces, v katerem se skupaj z upravičencem definira problem in določijo cilji storitve. Storitev, ki je sestavljena iz treh delov, se opravi v obliki usmerjenega pogovora in se začne na pobudo upravičenca:
– prvi del storitve zajema predstavitev in vlogo institucije, prepoznavanje stiske upravičenca, oceno njegovih potreb in pričakovanj;
– drugi del storitve zajema seznanjanje upravičenca o pravicah in oblikah pomoči in storitvah, ki jih izvaja center za socialno delo ter že delujoča mreža programov in storitev za zaščito žrtev kaznivih dejanj, informiranje o pristojnostih drugih deležnikov (npr. policije, pravosodnih organov, nevladnih organizacij) ter usmerjanje upravičenca v ustrezne specialistične programe in druge oblike pomoči, ki so na voljo. Pripravi se zapisnik vsebine srečanja in ciljev storitve. Po potrebi se v dogovoru z upravičencem pripravi in zapiše načrt pomoči;
– tretji del se izvede, če se v okviru drugega dela storitve izkaže, da je žrtvi kaznivega dejanja treba nuditi nadaljnjo podporo pri izvajanju načrta pomoči oziroma doseganju ciljev storitve, se lahko izvede tretji del, ki zajema zlasti podporo upravičencu pri vzpostavitvi prvega stika z izvajalcem dogovorjene oblike pomoči pri centru za socialno delo ali v že obstoječi mreži pomoči za zaščito žrtev kaznivih dejanj.
(1) Prvi in drugi del storitve podpora žrtvam kaznivih dejanj sta medsebojno povezana in trajata v povprečju 90 minut.
(2) Za izvedbo tretjega dela storitve se opravi dodatno srečanje po vnaprej dogovorjenem terminu v povprečnem trajanju 90 minut.
Podpora žrtvam kaznivih dejanj se izvaja po metodi dela s posameznikom.
Podporo žrtvam kaznivih dejanj izvajajo strokovni delavci iz drugega in tretjega odstavka 69. člena ZSV z najmanj petimi leti delovnih izkušenj na področju socialnega varstva.
(supervizija in izobraževanje)
Sestavni del storitve podpora žrtvam kaznivih dejanj sta tudi strokovno izpopolnjevanje in supervizija, organizirana po naslednjih načelih:
– supervizijski posveti: desetkrat letno;
– strokovno izpopolnjevanje: v obsegu, kot ga določa kolektivna pogodba, ki ureja socialno varstvo.
(1) Izvajalec vodi evidenco storitev po dnevih, pri čemer evidentira število uporabnikov storitve, starost in spol uporabnikov, kaznivo dejanje, zaradi katerega se uporabnik vključuje v storitev, če je iz dokumentacije uporabnika to razvidno ali se uporabnik o tem opredeli, ter oblike pomoči, v katere je bil upravičenec usmerjen.
(2) Strokovni delavec pri izvajanju storitve pripravi zapisnik srečanja, dogovorjenih ciljev in po potrebi tudi zapis načrta pomoči.
(3) Strokovni delavec pri izvajanju storitve pripravi zapisnik srečanja, dogovorjenih ciljev in po potrebi tudi zapis načrta pomoči.
4. Pomoč družini za dom
Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani, strokovno svetovanje in pomoč pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vsakdanje vloge.
(1) Upravičenci do storitve so posamezniki in družine v primerih, ko socialne stiske in težave izhajajo iz neurejenih odnosov v družini in so rešljive le s spremembami v družini kot celoti, kadar družina išče strokovno svetovanje in pomoč pri skrbi za otroke, vendar poznani vzorci vedenja in znanja družine ne zadoščajo za odpravljanje težav ter v primerih, ko socialne stiske dveh ali več družinskih članov za zagotovitev normalnih pogojev za obstanek in razvoj družine zahtevajo trajnejšo podporo in vodenje.
(2) Pogoj za uporabo storitve sta ocena, da so družinski člani motivirani za uresničevanje potrebnih sprememb v svojih socialnih vlogah in sprejem dogovora o sodelovanju.
(1) Pomoč družini za dom je strokovno voden proces, v katerem sodelujejo dva strokovna delavca, upravičenci, ključni in odgovorni člani družine ter druge osebe, ki živijo z obravnavano družino oziroma lahko vplivajo nanjo.
(2) Strokovna delavca usposabljata družinske člane za njihov prispevek k obstoju, spreminjanju in razvoju družine. Spodbujata identifikacijo težav v odnosih in usmerjata družinske člane v progresivno reševanje konfliktov v družini in v njenih odnosih z okoljem. Strokovna delavca dajeta pri tem družini oporo.
(3) Storitev pomoč družini ima pet delov:
1. prvi del obsega prepoznavanje socialnih stisk upravičencev in ostalih družinskih članov, strokovno oceno potreb in pričakovanj družine ter oceno možnosti, ki jih nudi družina;
2. drugi del obsega izmenjavo stališč strokovnih delavcev in članov družine o ponujeni storitvi, določitev uresničljivih ciljev ter sklenitev dogovora o oblikah pomoči, trajanju, sodelovanju in obveznostih udeležencev;
3. tretji del obsega izdelavo načrta pomoči, zlasti opredelitev področij, na katerih je potrebno delovati, določitev pogostosti, krajev in terminov srečanj, določitev prioritet in prevzetih obveznosti vseh sodelujočih;
4. četrti del obsega izvajanje dogovorov;
5. peti del zajema evalvacijo doseganja etapnih ciljev, pri čemer se oceni zlasti motivacijo za spremembe v celotnem funkcioniranju družine, spremembe, ki jih zaznava okolje ter učinke pri posameznih družinskih članih.
(1) Postopki prvega, drugega in tretjega dela pomoči družini za dom do sklenitve dogovora o sodelovanju obsegajo deset ur pogovorov, ki se lahko opravljajo tudi na domu. Nadaljnja srečanja potekajo po mesečno dogovorjenih terminih v povprečnem trajanju 90 minut. Mogoča so tudi tedenska srečanja, ki trajajo v povprečju 60 minut.
(2) Prvi ciklus storitve obsega pripravo in deset srečanj ali povprečno 40 ur, vsak naslednji ciklus pa povprečno 30 ur.
Storitev se izvaja skupinsko po principih skupinskega dela z družino, dopolnjeno s tehnikami animiranja, podpore, usmerjanja in pogajanja.
(1) Storitev lahko izvajajo strokovni delavci iz drugega in tretjega odstavka 69. člena ZSV s triletnimi izkušnjami pri skupinskem delu.
(2) Soizvajalci so lahko strokovni delavci iz prejšnjega odstavka, ali delavci iz 70. člena ZSV s triletnimi delovnimi izkušnjami.
(supervizija in izobraževanje)
Sestavni del storitve sta tudi strokovno izpopolnjevanje in supervizija, organizirana po načelu:
– supervizijski posveti: 12 ur za vodjo storitve oziroma deset ur za soizvajalca na vsakih 50 storitev;
– strokovno izpopolnjevanje: v obsegu, ki ga določa kolektivna pogodba dejavnosti.
Dokumentacija obsega evidence v skladu z navodili na osnovi 115. člena ZSV ter delovne evidence izvajalca, zlasti zapisniki skupinskih obravnav ter pregled supervizijskih obravnav.
III. NORMATIVI POSAMEZNIH STORITEV
(1) Povprečni mesečni normativ na enega strokovnega delavca je 130 opravljenih storitev.
(2) Normativ iz prejšnjega odstavka se poveča za ustrezen delež upravno-administrativnih nalog po merilu:
– en delavec z najmanj VI. stopnjo izobrazbe na vsakih 30 strokovnih delavcev, ki neposredno opravljajo storitev in
– en delavec z najmanj V. stopnjo izobrazbe na vsakih 40 strokovnih delavcev, ki neposredno opravljajo storitev.
(3) Izvajanje storitev se organizira po merilu en strokovni delavec na vsakih 25.000 prebivalcev.
(1) Povprečni letni normativ storitve na enega strokovnega delavca je 55 storitev.
(2) Normativ iz prejšnjega odstavka se poveča za delež upravno-administrativnih nalog po merilu:
– en delavec z najmanj VI. stopnjo izobrazbe na vsakih 20 strokovnih delavcev, ki neposredno opravljajo storitve in
– en delavec z najmanj V. stopnjo izobrazbe na vsakih 30 strokovnih delavcev, ki neposredno opravljajo storitve.
(3) Izvajanje storitve se organizira po merilu en strokovni delavec na 30.000 prebivalcev.
(podpora žrtvam kaznivih dejanj)
(1) Povprečni mesečni normativ storitve na enega strokovnega delavca je 35 opravljenih storitev.
(2) Normativ iz prejšnjega odstavka se poveča za ustrezen delež upravno-administrativnih nalog po merilu:
– en delavec s VI. stopnjo izobrazbe na vsakih 30 strokovnih delavcev, ki neposredno opravljajo storitve in
– en delavec s V. stopnjo izobrazbe na vsakih 50 strokovnih delavcev, ki neposredno opravljajo storitve.
(1) Povprečni letni normativ storitve na enega strokovnega delavca, ki storitev organizira in zagotavlja njeno izvajanje znaša 50 storitev, za soizvajalca pa 60 storitev.
(2) Normativ iz prejšnjega odstavka se poveča za ustrezen delež upravno-administrativnih nalog po merilu:
– en delavec s VI. stopnjo izobrazbe na vsakih 30 izvajalcev in
– en delavec s V. stopnjo izobrazbe na vsakih 40 izvajalcev.
(3) Izvajanje storitev se organizira po merilu en vodja storitve ter en soizvajalec storitve na vsakih 10.000 družin.
IV. POSTOPEK ZA UVELJAVLJANJE STORITEV
(1) Postopek za uveljavitev storitve se začne na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika.
(2) Pod pogoji, ki jih določa ZSV, lahko center za socialno delo začne postopek za uveljavitev storitve tudi po uradni dolžnosti.
(3) Pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti lahko dajo zakonec upravičenca, oseba, ki z upravičencem živi v zunajzakonski skupnost, otroci, osebe, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu, delodajalec in sindikat.
(1) Trajanje posamezne storitve je določeno s povprečno porabo časa izvajalcev storitve na upravičenca ali za posamezno fazo postopka, ki omogoča strokovno opravljeno storitev v skladu s predpisanim standardom, ter po metodah in etičnih merilih posameznih strok.
(2) Kadar je storitev opravljena po metodah dela s skupino, se čas, določen za delo s posameznikom, ne sešteva.
(3) Poraba časa za pot do upravičencev ni vključena v normativ.
(zbiranje, obdelava in hramba osebnih podatkov)
Zbiranje, obdelavo in hrambo osebnih podatkov o upravičencih storitev opravljajo izvajalci v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov.
V. PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se za področja prve socialne pomoči, osebne pomoči, podpore žrtvam kaznivih dejanj in pomoči družini za dom preneha uporabljati Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 45/10, 28/11, 104/11, 111/13, 102/15, 76/17, 54/19, 81/19, 203/21, 54/22 in 159/22).
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 0072-23/2023
Ljubljana, dne 5. februarja 2024
EVA 2023-2611-0066
za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
