Številka:	U-I-100/21-28
Datum:	14. 3. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Kopru in z zahtevami Višjega sodišča v Kopru, na seji 14. marca 2024

1. Tretji odstavek 184. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 22/19 in 5/23) se razveljavi v delu, ki določa, da se v primeru, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo), celotna določena preživnina ali družinska pokojnina nakaže na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede zastopanja pri odprtju posebnega računa in razpolaganja s posebnim otrokovim računom ter postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu.

2. Prva poved četrtega odstavka 184. člena Družinskega zakonika se razveljavi v delu, ki določa, da je v primeru, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, skrbnik tisti, ki nakaže razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, v proračun, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu.

3. Do drugačne zakonske ureditve se v primeru, ko sodišče šele odloča o namestitvi otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika, pa po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, odločitev iz:

– 1. točke izreka izvrši tako, da je sodišče dolžno le ugotoviti, koliko znaša celotna preživninska obveznost vsakega od staršev za otroka;

– 2. točke izreka izvrši tako, da sodišče staršem oziroma vsakemu od staršev naloži, da nakažeta razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, v proračun, če ugotovljeni skupni redni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov omenjenih materialnih stroškov, ter da sodišče pristojnemu centru za socialno delo naloži, da obvesti starše o morebitni spremembi materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.

V primeru, ko je sodišče že izreklo ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ta še traja, pa po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, sodišče na predlog staršev ali dosedanjega skrbnika posebnega otrokovega računa ali po uradni dolžnosti odloči v skladu z načinom izvršitve iz prve in druge alineje prejšnjega odstavka te točke izreka ter odloči, da skrbništvo na posebnem računu otroka preneha in da s sredstvi na navedenem računu odslej razpolagajo starši oziroma tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

4. Zahteve za oceno ustavnosti 297. člena Družinskega zakonika se zavržejo.

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju prvi predlagatelj) je vložilo eno zahtevo, Višje sodišče v Kopru (v nadaljevanju drugi predlagatelj) pa je vložilo štiri zahteve za oceno ustavnosti določb Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). V treh zahtevah prvi in drugi predlagatelj izpodbijata 184. in 297. člen DZ, z dvema zahtevama pa drugi predlagatelj izpodbija le 184. člen DZ. Slednji ureja obveznost preživljanja otroka v primeru izrečenega ukrepa trajnejšega značaja, kot je namestitev otroka v zavod, pri čemer določba predvideva, da sodišče staršem določi preživnino in se celotna preživnina nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, ter predpisuje, kolikšen del rednih prihodkov otroka skrbnik nakaže v proračun Republike Slovenije (največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti). Predlagatelja izpodbijata tudi prehodno določbo 297. člena DZ v delu, ki Državnemu odvetništvu nalaga, da v enem letu od začetka uporabe tega zakona zahteva, da sodišče odloči o preživninski obveznosti staršev v skladu s 184. členom tega zakonika, in sicer za tiste otroke, ki so bili do dneva začetka uporabe zakona že nameščeni v zavod, pa še nimajo določene preživnine. Prvi predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijanih določb z 2., 14., 15., 33., 50., 53. in 54. členom Ustave, drugi predlagatelj pa neskladje z drugim odstavkom 14. člena in s 54. členom Ustave. Prvi predlagatelj predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb.

2. Prvi predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja v nepravdni zadevi predlagatelja Državnega odvetništva zoper nasprotno udeleženko (mamo) zaradi določitve preživnine otroku, ki je s soglasjem mame nameščen v stanovanjsko skupino zavoda. Drugi predlagatelj pa je prekinil štiri tovrstne nepravdne zadeve glede določitve preživnine ob odločanju o vloženih pritožbah, kadar so otroci (iz razlogov na strani otrok) s soglasjem staršev nameščeni v zavodu.

3. Prvi predlagatelj navaja, da DZ, tako kot prejšnji Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ureja dva različna sklopa okoliščin, zaradi katerih se otrok odda v zavod, in sicer: (1) kadar starši zanemarijo otrokovo vzgojo in varstvo, tako da jim je treba otroka odvzeti (gre za razloge na strani staršev), kar ureja 174. člen DZ,¹ in (2) ko ima otrok osebnostne ali vedenjske motnje, pa staršem ni mogoče nič očitati glede njihovega izvrševanja roditeljske pravice ter tudi sami soglašajo z oddajo otroka v zavod (gre za razloge na strani otroka), kar ureja 175. člen DZ.² Prvi predlagatelj poudarja, da gre pri prvi podlagi za to, da se otrok staršem odvzame iz škodljivega in ogrožajočega okolja in se namestitev v zavod opravi zato, da se otroku sploh zagotovi bivanjsko okolje, pri drugi podlagi pa za to, da je zavodsko okolje primernejše, mu nudi boljšo pomoč in zagotavlja potrebne storitve, šele sekundarno pa se lahko postavi vprašanje omejitve starševske skrbi. Prvi predlagatelj pojasnjuje, da v nobenem od obeh primerov ne preneha dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke, vprašanje pa je, na kakšen način naj preživljanje poteka in kdo naj upravlja s preživnino. Zatrjuje, da z ustaljenimi metodami razlage zakona ni mogoče priti do drugačne razlage, ki bi bila skladna z Ustavo, saj so vse mogoče razlage bodisi contra legem bodisi privedejo do protiustavne pravne praznine. Trdi, da zakon ne razlikuje med obema položajema, ko je staršema že omejena starševska skrb in ko za omejitev starševske skrbi ob namestitvi v zavod ni bilo razlogov. V obeh primerih naj bi 184. člen DZ določal, naj sodišče staršem naloži plačevanje preživnine na račun, ki naj ga odpre otrokov skrbnik. Po oceni prvega predlagatelja zakonska ureditev, ki izenačuje položaj staršev, ki so otroka zanemarili ali ogrozili, s položajem staršev, ki svojo starševsko skrb ustrezno izvršujejo in glede katerih ni ugotovljeno, da niso skrbni pri upravljanju sredstev za preživljanje otroka, ni primerna za dosego cilja, ki ga zakonodajalec legitimno zasleduje, tj. da vsi starši, tudi tisti, katerih otroci iz kateregakoli razloga ne živijo z njimi, prispevajo k njihovemu preživljanju. Prvi predlagatelj zatrjuje, da bi bilo smiselno stroške zavoda tem staršem zaračunavati kot civilno obveznost, ki bi bila olajšana s sistemom socialnih transferjev oziroma subvencij (kot npr. za šolsko prehrano, stroške bivanja v dijaškem domu, vozovnice javnega prometa). Bivanje otroka v zavodu ali drugi ustanovi zaradi potreb otroka naj ne bi bila razlikovalna okoliščina, ki bi utemeljevala obveznost staršev, da plačujejo preživnino oziroma da za otrokovo preživljanje ne skrbijo sami. Prvi predlagatelj navaja, da v večini primerov ta skupina otrok, ki je nameščena v zavodu, tam preživi le šolski del tedna, vikende, počitnice in pogosto tudi popoldneve med tednom pa s starši, ki morajo v tem času poskrbeti tako za stroške njihovega prebivanja doma kot tudi za njihova oblačila, počitnice, žepnine, učne pripomočke. Trdi, da zgolj okoliščina, da so otroci nameščeni v zavod, ne more biti (formalni) razlog za omejitev starševske skrbi, ne da bi bila ustreznost same starševske skrbi predmet vsebinske presoje. Takšna ureditev po mnenju prvega predlagatelja nasprotuje enakosti pred zakonom (in je tudi v nasprotju z načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ) in prekomerno posega v varstvo, ki ga uživa družina, pravice staršev in otrok, pa tudi v njihovo socialno varnost ter v pravico do zasebne lastnine.

4. Drugi predlagatelj zatrjuje, da je za drugo skupino primerov poseg v starševsko skrb na način, kot to določa 184. člen DZ, neutemeljen in čezmeren, saj gre za kompetentne starše, ki otroka ne ogrožajo, otroka namreč ogrožajo njegove lastne težave in značilnosti. Pojasnjuje, da se ti starši praviloma trudijo in da v okviru svojih zmožnosti storijo vse, da bi otroku pomagali, vendar to zaradi narave otrokovih težav ni mogoče, tako da mu ni mogoče pomagati drugače kot z namestitvijo v zavod. Dodaja, da bo otrok s starši v veliki večini primerov preživel vse praznike, vikende in počitnice, v tem času pa bosta starša poskrbela za otrokove potrebe (stroške bivanja doma, oblačila, žepnino in vse drugo, kar ni povezano z bivanjem v zavodu). Po mnenju drugega predlagatelja izpodbijani 184. člen DZ neupravičeno omejuje pravico staršev, da sami pred državo in državnimi institucijami poskrbijo za pravice in koristi otrok, kar je v nasprotju s 54. členom Ustave, ki določa, da se pravica in dolžnost staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokove koristi določa zakon. Drugi predlagatelj meni, da iz te ustavne določbe izhaja, da se država v razmerje med starši in otroki načeloma ne sme vmešavati. Trdi, da tretji in četrti odstavek 184. člena DZ nista samostojni pravni temelj za postavitev skrbnika, ki bi razpolagal s sredstvi na otrokovem posebnem računu in jih upravljal. Vendar meni, da je izpodbijani določbi treba razumeti tako, da ima otrok, ki je nameščen v rejništvo ali zavod, vselej skrbnika oziroma skrbnika vsaj za ta račun. Opozarja, da če sodišče ne omeji starševske skrbi (in ne postavi skrbnika), ni nobenega smisla, da bi se preživnina nakazovala na otrokov posebni račun. V vsakem primeru, ko je otroku postavljen skrbnik, ki upravlja s preživnino, naj bi bilo dejansko poseženo v pravice staršev, da razpolagajo z otrokovim premoženjem in ga upravljajo, čeprav otroka ne ogrožajo. Drugi predlagatelj poudarja, da ne gre za varstvo koristi otroka, pač pa za prikrit poseg v starševsko skrb brez ustrezne vsebinske presoje otrokove ogroženosti. Ker naj bi bili stroški v zavodu ali pri rejniku že kriti iz sredstev proračuna in jih je otrok dejansko že prejel, se zdi, da je skrbnik v teh primerih postavljen zaradi varstva proračuna. To po mnenju drugega predlagatelja privede do zaključka, da dejstvo, da otrok biva v zavodu zaradi njegovih potreb, ne sme biti okoliščina, ki utemeljuje imenovanje skrbnika in plačevanje preživnine na poseben račun, ki ga starši ne upravljajo. Poleg tega naj bi izpodbijani 184. člen DZ enako obravnaval v bistvenem različni skupini primerov. Drugi predlagatelj meni, da gre za dve neenaki skupini staršev in otrok, ki bi ju zakonodajalec glede na drugi odstavek 14. člena Ustave, ker gre v bistvenem za različne položaje, moral obravnavati različno. Drugi predlagatelj meni, da je prispevek staršev v proračun mogoče zagotoviti drugače, tako da sodišče le ugotovi višino celotne preživnine, na tej podlagi pa se izračuna prispevek k oskrbnini po četrtem odstavku 184. člena DZ, ki bi ga starša morala mesečno plačevati. Takšna ureditev pa naj ne bi neupravičeno posegala v pravice staršev. Drugi predlagatelj predlaga razveljavitev 184. člena DZ, kolikor se nanaša na starše, katerih otrok je nameščen v zavod iz razlogov, ki niso na strani staršev.

5. Državni zbor v odgovoru zavrača očitke o neskladju 184. in 297. člena DZ z Ustavo. Trdi, da prvi predlagatelj sicer izpodbija celoten 184. člen DZ, vendar pa naj bi bila obrazložitev zatrjevane protiustavnosti pomanjkljiva in se nanaša le na tretji odstavek 184. člena DZ, pa še to zgolj v delu, ki določa, da se ob namestitvi otroka v zavod celotna preživnina nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre skrbnik. Prvi predlagatelj naj bi izpodbijal tudi 297. člen DZ, vendar razlogov protiustavnosti naj ne bi podal. Državni zbor navaja, da imajo starši na podlagi 54. člena Ustave pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Po Ustavi in na njej temelječi zakonski ureditvi naj bi bilo starševstvo hkrati pravica in dolžnost, takšen položaj pa se v pravni teoriji definira kot dolžnostno upravičenje, pri čemer sta pravica in dolžnost tako medsebojno prepleteni, da ju ni mogoče razločiti. Državni zbor zatrjuje, da je korelat dolžnostnega upravičenja staršev, da preživljajo svoje otroke, pravica otrok do preživljanja. Obveznost preživljanja otrok pa v skladu s prvim odstavkom 184. člena DZ ne preneha, če je staršem ali enemu od staršev odvzeta ali omejena starševska skrb, tudi ne, če je otrok nameščen k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod ali postavljen pod skrbništvo. Državni zbor navaja, da tudi v primerih namestitve otroka v zavod (na podlagi 174. in 175. člena DZ) sodišče odloči o preživninski obveznosti vsakega od staršev v skladu s 184. členom DZ. Državni zbor pojasnjuje, da starši načeloma preživljajo otroke v svojem gospodinjstvu, kadar pa je otrok nameščen v zavod, je njegovo preživljanje v gospodinjstvu staršev po naravi stvari izključeno, zato naj bi starši morali k njegovemu preživljanju prispevati preživnino v denarju. Državni zbor se ne strinja s stališčem prvega predlagatelja, da bivanje otroka v zavodu zaradi njegovih potreb ni razlikovalna okoliščina, ki bi utemeljevala obveznost staršev, da zanj plačujejo preživnino v denarju, saj da je bivanje v zavodu tisti stvarni, iz narave izhajajoči razlog, zaradi katerega je treba, da se za starše otrok, nameščenih v zavod, določi plačevanje preživnine v denarju, ker z njimi otrok ne živi, zato naj ga ne bi mogli preživljati v okviru svojega gospodinjstva. Državni zbor nasprotuje navedbam prvega predlagatelja, da zakonska ureditev, ki izenačuje položaj staršev, ki jim je bil otrok odvzet na podlagi 174. člena DZ, in staršev, katerih otrok je nameščen v zavod na podlagi 175. člena DZ, ni primerna, da se doseže cilj, da vsi starši prispevajo k preživljanju svojih otrok. Trdi, da izpodbijana ureditev izhaja prav iz načela enakega varovanja pravice do preživnine vseh otrok, tudi tistih, ki iz kateregakoli razloga ne živijo s svojimi starši, ter iz dolžnostnega upravičenja staršev do preživljanja svojih otrok iz 54. člena Ustave. Zatrjuje, da situacije, ki jih navaja prvi predlagatelj, ko otrok le šolski del tedna preživi v zavodu, popoldneve med tednom, vikende in počitnice pa s starši, sodišče lahko ustrezno upošteva, saj naj bi moralo določiti in odmeriti preživnino zgolj za čas, ki ga otrok preživi v zavodu. Zato naj ne bi držalo stališče tega predlagatelja, da gre za prekomeren poseg v varstvo, ki ga uživa družina, ter v pravice staršev in otrok, v njihovo socialno varnost in pravico do zasebne lastnine. Ker starši, katerih otroci so nameščeni v zavod, dolžnosti preživljanja niso oproščeni, je po naravi stvari edino mogoče, da za preživljanje prispevajo preživnino v mesečnem znesku. Po mnenju Državnega zbora mora biti preživnina v denarju ekvivalentna preživnini v naravi, zato zgolj s tem, ko je preživnina določena v denarju, ne more priti do posega v pravico do zasebne lastnine in ne v pravico do socialne varnosti staršev in otrok. Državni zbor izraža nestrinjanje, da izpodbijana določba prekomerno posega v varstvo, ki ga uživa družina, in v pravice staršev in otrok, saj plačilo preživnine v denarju zgolj konkretizira izvrševanje preživninske obveznosti v primerih, ko preživljanje v naravi ni mogoče. Meni, da sodišče ob namestitvi otroka v zavod na podlagi 175. člena DZ lahko omeji starševsko skrb, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, ni pa tega dolžno narediti v vsakem primeru. Če ne omeji starševske skrbi, če je otrok nameščen v zavod, pa naj bi bilo dolžno otroku postaviti skrbnika za posebni primer (na podlagi 268. člena DZ), ki bo v skladu s tretjim odstavkom 184. člena DZ odprl poseben otrokov račun, na katerega se bo nakazovala preživnina; s tem naj se staršem ne bi odvzemala dodatna upravičenja v odnosu do otroka. Postavitev posebnega skrbnika naj bi bila nujna zaradi varovanja koristi otroka glede upravljanja s preživnino. Državni zbor zatrjuje, da postavitev skrbnika za posebni primer sicer v določenem obsegu dejansko posega v starševsko skrb in s tem v pravice in dolžnosti staršev iz 54. člena Ustave, vendar pa že Ustava dopušča, da se ta pravica in dolžnost staršem lahko omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja koristi otroka določa zakon. Državni zbor trdi, da gre pri izpodbijanem tretjem odstavku 184. člena DZ za sredstvo, ki je primerno, nujno in sorazmerno, da se doseže cilj, da vsi starši izpolnijo dolžnostno upravičenje preživljanja svojih otrok. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

6. O zahtevah je mnenji podala tudi Vlada. Vlada pojasnjuje, da je obveznost preživljanja otroka do njegove polnoletnosti absolutna in ustavno zagotovljena, kot to izhaja iz 54. člena Ustave. Trdi, da v vseh primerih, ko sodišče odloča o namestitvi otroka v eno od oblik institucionalnega varstva, mora sodišče odločiti tudi o preživninski obveznosti staršev v skladu s 184. členom DZ. Poudarja, da izpodbijana določba ne razlikuje med okoliščinami, zaradi katerih je otrok nameščen v zavod (ali rejništvo). Obveznost preživljanja otroka s strani staršev naj ne bi bila odvisna od tega, ali je izrečen kateri o ukrepov za zaščito otroka, kot tudi ne od tega, ali otrok živi s svojimi starši. Določitev preživnine naj ne bi pomenila omejitev starševske skrbi, temveč določitev zneska glede na potrebe preživninskega upravičenca in pridobitne zmožnosti zavezanca. Starši naj bi bili dolžni v vsakem primeru preživljati svoje otroke; ta obveznost obstaja tudi v primeru odvzema starševske skrbi. V vseh navedenih primerih naj bi bilo upravljanje s preživnino in družinsko pokojnino ter imenovanje skrbnika z zakonom določeno enako, saj namen določbe ni razlikovati med okoliščinami, ko je otrok ogrožen zaradi staršev, in okoliščinami, na katere starši nimajo vpliva, temveč le zaščititi koristi otroka. Gre za ukrepe, ki predstavljajo posebno varstvo otrok, ki je določeno v 56. členu Ustave. Razlog za zakonsko določitev skrbnika za namen upravljanja z rednimi prihodki otroka (preživnino) naj bi bila kolizija interesov med preživninskim upravičencem in preživninskim zavezancem oziroma zavezancema. Ker gre na podlagi 184. člena DZ za določitev preživnine obema staršema, je zaradi kolizije interesov staršev z interesi otroka določeno skrbništvo v tem delu. Vlada trdi, da so po prej veljavni ureditvi po ZZZDR bili starši dolžni preživljati otroka, če je bil nameščen v katero od oblik institucionalnega varstva, ne glede na to, da ZZZDR tega ni izrecno določal na način, kot to določa 184. člen DZ. Navaja, da je pred uveljavitvijo izpodbijane določbe poplačilo stroškov oskrbe za otroke urejal Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – v nadaljevanju ZIRD), a le za otroke, nameščene v rejništvo, z izpodbijano določbo pa je urejeno poplačilo stroškov oskrbe tudi za otroke, nameščene v zavod. Z 297. členom je DZ določil ureditev preživnine tudi za tiste otroke, ki so bili do dneva začetka uporabe DZ že nameščeni v zavod ali rejništvo, pa niso imeli določene preživnine, z namenom izenačitve položaja otrok, ki so bili v zavod nameščeni pred uveljavitvijo DZ in po njej. Glede na navedeno Vlada meni, da 184. in 297. člen DZ nista v neskladju z Ustavo.

7. Z odgovorom Državnega zbora in mnenjema Vlade je Ustavno sodišče seznanilo oba predlagatelja. Prvi predlagatelj je nanje odgovoril, drugi pa ne. Prvi predlagatelj meni, da Državni zbor in Vlada svoje stališče o ustavnosti izpodbijanih določb utemeljujeta zgolj skozi prizmo namestitve otroka v zavod, s čimer naj bi bilo zadoščeno načelu enakega obravnavanja otrok, ki jih starši ne preživljajo v okviru svojega gospodinjstva, ob tem pa naj bi spregledala odločilno razliko med namestitvijo v zavod, ko je starševska skrb omejena kot nujna (intrinzična) posledica namestitve otroka v zavod, in namestitvijo v zavod zaradi neustreznosti ravnanj staršev, zaradi česar se poseže v njihovo starševsko skrb. Kriterij otrokovega pretežnega bivanjskega okolja sam po sebi ne more biti odločilen za presojo prenosa pravice staršev, da upravljajo tisti del svojih sredstev, ki so potrebna za otrokovo preživljanje. Prvi predlagatelj opozarja, da otrok, nameščen v zavod, v okviru zavoda zadovoljuje le manjši del svojih potreb, za ostale potrebe otroka (oblačila, šolske potrebščine, prevoz, preživljanje prostega časa in oddiha) pa skrbijo starši. Poudarja, da zavodska namestitev na podlagi 175. člena DZ ob soglasju staršev pomeni nudenje storitev otrokom in staršem, zato je združevanje takšne vloge še z vlogo skrbnika le nepotrebna obremenitev. Pojasnjuje, da v praksi skrbnik niti ne ve, kako z zbranimi sredstvi na posebnem računu razpolagati, zato se sredstva tam zbirajo do zaključka zavodskega ukrepa, nakar se (zmanjšana za stroške, nakazane v proračun) vrnejo staršem ali polnoletnemu otroku.

8. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-100/21 z dne 17. 5. 2021 zavrnilo predlog prvega predlagatelja za začasno zadržanje 184. in 297. člena DZ.

9. Ustavno sodišče je zahtevo prvega predlagatelja in zahteve drugega predlagatelja zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. Državnemu zboru je poslalo v odgovor le zahtevo prvega predlagatelja. Poznejših zahtev, v katerih drugi predlagatelj navaja vsebinsko enake razloge, ni posebej pošiljalo.

10. Predlagatelja s tremi zahtevami izpodbijata 297. člen DZ. Gre za prehodno določbo, ki Državnemu pravobranilstvu (sedaj Državnemu odvetništvu³) nalaga, da v enem letu od začetka uporabe DZ⁴ na sodišču zahteva določitev preživnine na podlagi 184. člena DZ za tiste otroke, ki so bili nameščeni v rejništvo ali v zavod še po prejšnjem predpisu, medtem ko centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) nalaga, da Državnemu odvetništvu posreduje podatke o navedenih zadevah. Vložena zahteva za oceno ustavnosti mora po tretji alineji prvega odstavka 24.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) vsebovati navedbo razlogov neskladnosti z Ustavo ali zakonom. Glede izpodbijanega 297. člena DZ zahteve predlagateljev razlogov neskladnosti z Ustavo ne vsebujejo. Ker so zahteve v tem delu pomanjkljive, je Ustavno sodišče zahteve v delu, v katerem predlagatelja zahtevata presojo ustavnosti 297. člena DZ, zavrglo (4. točka izreka).

11. Predlagatelja navajata, da izpodbijata 184. člen DZ, iz česar bi bilo mogoče razumeti, da izpodbijata vse štiri odstavke navedenega člena. Vendar pa iz vsebine zahtev izhaja, da prvemu in drugemu odstavku 184. člena DZ ne nasprotujeta. Izpodbijata zgolj tretji odstavek in prvo poved četrtega odstavka 184. člena DZ, in sicer, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod iz razlogov, ki niso na strani staršev (torej na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR).

12. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona.

13. Predlagatelja sta izkazala obstoj prekinitve postopkov. Zahtevi za oceno ustavnosti je prvi predlagatelj priložil pravnomočen sklep o prekinitvi postopka do odločitve Ustavnega sodišča v postopku odločanja na prvi stopnji v nepravdni zadevi predlagatelja Državnega odvetništva za določitev preživnine materi za otroka, ki je z njenim soglasjem nameščen v zavodu. Tudi drugi predlagatelj je zahtevam za oceno ustavnosti priložil pravnomočne sklepe o prekinitvi postopka do odločitve Ustavnega sodišča v pritožbenem postopku odločanja o nepravdnih zadevah zaradi določitve preživnine staršem ali namestitve otroka v zavod in določitve preživnine staršem, kadar gre za namestitev s soglasjem staršev. Prvi predlagatelj je izčrpno pojasnil, da nobena izmed možnih drugih razlag ne bi bila ustavnoskladna, zato ocenjuje, da sta izpodbijani določbi 184. člena DZ, kolikor se nanašata na starše, katerih otrok je nameščen v zavod iz razlogov, ki niso na strani staršev, v neskladju z Ustavo. V času vložitve zahteve sta predlagatelja izkazala, da morata ob odločanju uporabiti izpodbijani tretji odstavek in prvo poved četrtega odstavka 184. člena DZ.

14. V času trajanja postopka pred Ustavnim sodiščem so vsi mladostniki iz prekinjenih postopkov postali polnoletni,⁵ zato se je Ustavnemu sodišču pojavil dvom, ali morata predlagatelja v postopku, v katerem odločata, uporabiti izpodbijani določbi. Ustavno sodišče je zato oba predlagatelja z dopisom z dne 17. 10. 2023 pozvalo, naj izkažeta, da morata v postopku, v katerem odločata, uporabiti izpodbijani določbi. Predlagatelja sta v odgovoru izkazala, da morata navedeni določbi uporabiti pri odločanju v treh prekinjenih postopkih,⁶ v katerih so bile vložene zahteve. Tako mora prvi predlagatelj odločiti o obveznosti plačila preživnine (od 7. 2. 2020 dalje do dosežene polnoletnosti mladostnika) po stanju ob koncu obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, drugi predlagatelj pa mora v pritožbenem postopku odločiti o pravilnosti in zakonitosti ukrepa v času, ko je bil ukrep izrečen (v eni zadevi o dolžnosti plačevanja preživnine od izdaje sklepa sodišča prve stopnje, v drugi zadevi pa o dolžnosti plačevanja preživnine od 1. 9. 2021 dalje do polnoletnosti mladostnika).⁷ S tem sta predlagatelja izkazala procesno predpostavko zveznosti, zato sta skladno s 156. členom Ustave upravičena zahtevati presojo ustavnosti tretjega odstavka 184. člena in prve povedi četrtega odstavka 184. člena DZ.

15. Ustavno sodišče se pri presoji izpodbijanega tretjega odstavka 184. člena in prve povedi četrtega odstavka 184. člena DZ omejuje zgolj na tiste primere, ko zakon določa, da sodišče, kadar je otrok nameščen v zavod, vselej postavi skrbnika, ki odpre poseben otrokov račun in ki s tem posebnim računom razpolaga. Ustavno sodišče v tej odločbi ne presoja in ne posega v siceršnjo ureditev skrbništva.

16. Prvi odstavek 54. člena Ustave varuje starševstvo.⁸ Skladno s prvim odstavkom te ustavne določbe imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Drugi stavek iste ustavne določbe pa določa, da se lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.⁹ Iz 54. člena Ustave torej izhaja, da je otrokova korist edini (legitimen) razlog za odvzem ali omejitev pravic staršev.¹⁰ Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da neutemeljeno ne posega v to pravico¹¹ – gre za t. i. negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja. Starši so v prvi vrsti upravičeni in dolžni vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Pravice in dolžnosti iz prvega odstavka 54. člena Ustave so staršem dane v korist otroka.¹² Predpostavlja se, da so jih pripravljeni in sposobni uresničevati v korist otroka.¹³ Na podlagi 54. člena Ustave so starši tisti, ki so v prvi vrsti dolžni in upravičeni skrbeti za svoje otroke. Iz pravice iz 54. člena Ustave izhaja, da je pravica do preživljanja, ki naj jo zagotovijo starši, na ustavni ravni zagotovljena mladoletnim otrokom.¹⁴ Pravica in dolžnost staršev¹⁵ hkrati pomeni pravico otroka, da starši zanj skrbijo in ga vzgajajo. Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok.¹⁶ Ta dolžnost države izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, zlasti pa tudi iz prvega odstavka 56. člena Ustave, ki določa, da uživajo otroci posebno varstvo in skrb. S tem Ustava opozarja na prepletenost starševske skrbi na eni strani in pravic otrok na drugi.¹⁷ Z varovanjem razmerij med starši in otroki je varovana pravica do spoštovanja družinskega življenja staršev in otrok.¹⁸ S posebnim varstvom otroka se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa, temveč to prepušča zakonski ureditvi.

17. Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). Iz prvega odstavka 18. člena KOP izhaja, da imajo starši glavno odgovornost za otrokovo vzgojo in razvoj in da je otrokova korist njihova poglavitna skrb. Po 3. členu KOP so države pogodbenice zavezane, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki upoštevajo otrokovo korist kot glavno vodilo. Zavezane so otroku zagotoviti takšna varstvo in skrb, kakršna sta potrebna za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka; v ta namen so države dolžne sprejeti vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe.

18. Pravica staršev do varstva in vzgoje svojih otrok je varovana tudi v okviru 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki zagotavlja pravico do družinskega življenja. V to pravico lahko država poseže, če je to nujno zaradi varstva otrokovih pravic in koristi.¹⁹

19. Izpodbijani 184. člen DZ določa:

»(1) Tisti od staršev, ki mu je odvzeta ali omejena starševska skrb, ni oproščen obveznosti preživljanja otroka. Prav tako niso oproščeni te obveznosti starši, katerih otrok je nameščen k drugi osebi, v rejništvo ali zavod, ter starši, katerih otrok je postavljen pod skrbništvo.

(2) Če je otrok ob izreku ukrepa trajnejšega značaja nameščen k drugi osebi, sodišče odloči, da morajo starši plačevati mesečno preživnino na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik.

(3) Če je otrok ob izreku ukrepa trajnejšega značaja nameščen v rejništvo ali v zavod, se celotna določena preživnina ali družinska pokojnina nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik.

(4) Če skupni redni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, nakaže skrbnik razliko v proračun Republike Slovenije, vendar največ v višini 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti. Za redni prihodek po tem členu se štejeta preživnina in družinska pokojnina, ki ga otrok dejansko periodično prejema v določenem znesku.«

20. Tretji in četrti odstavek 184. člena DZ sta bila pred vložitvijo zahtev spremenjena s 1. členom Zakona o spremembah Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 22/19 – v nadaljevanju DZ-A). DZ-A je začel veljati 1. 5. 2019. Kasnejši Zakon o spremembah Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 5/23 – DZ-B) izpodbijanih določb ni spremenil.

21. Predlagatelja tega, da morajo starši prispevati k stroškom oskrbe ne glede na vrsto namestitve (rejništvo ali zavod, čeprav stroški oskrbe niso enaki) tako, da se določi višina prispevka glede na odstotek zakonsko določenih materialnih stroškov kot dela rejnine, ne izpodbijata. Za predlagatelja prav tako ni sporno, da sta starša otroka, ki je nameščen v zavod z njunim soglasjem (na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR²⁰), dolžna preživljati, temveč je sporna izvedba preživninske obveznosti iz tretjega odstavka in prve povedi četrtega odstavka 184. člena DZ. Nasprotujeta tretjemu odstavku in prvi povedičetrtega odstavka 184. člena DZ, kolikor v primeru izrečenega ukrepa namestitve otroka v zavod s soglasjem staršev (na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR)²¹ urejata obveznost preživljanja otroka tako, da se celotna določena preživnina nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, da skrbnik nakaže del preživnine v proračun in da skrbnik razpolaga s sredstvi na posebnem računu otroka, ker menita, da določbi nesorazmerno posegata v pravico staršev iz 54. člena Ustave.

22. Ustavno pravico mladoletnih otrok do preživljanja, ki naj jo zagotovijo starši, DZ konkretizira v prvem odstavku 183. člena tako, da starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.²² Dolžnost preživljanja otrok je v prvi vrsti dolžnost staršev. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (189. člen DZ). Po prvem odstavku 190. člena DZ mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (drugi odstavek 190. člena DZ). DZ predpisuje, da morajo starši, ki otroka ne preživljajo v svojem gospodinjstvu, k njegovemu preživljanju prispevati preživnino v mesečnem znesku (peti odstavek 183. člena DZ). V prvem odstavku 184. člena DZ izrecno določa, da obveznosti staršev, da preživljajo svoje otroke, ni oproščen tisti od staršev, ki mu je odvzeta ali omejena starševska skrb, in tisti starši, katerih otrok je nameščen k drugi osebi, v rejništvo ali zavod,²³ ter starši, katerih otrok je postavljen pod skrbništvo. Pravica oziroma dolžnost preživljanja je namreč samostojna, od starševske skrbi neodvisna, zato velja splošno načelo, da tisti od staršev, ki starševske skrbi ne izvaja v polnem obsegu, ni oproščen obveznosti preživljanja.²⁴

23. Za obravnavano zadevo je pomembno, da DZ razlikuje med dvema ukrepoma trajnejšega značaja: (1) odvzemom otroka staršem (na podlagi 174. člena DZ) in (2) namestitvijo otroka v zavod (na podlagi 175. člena DZ). S prvim ukrepom sodišče otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati otrokove koristi, če okoliščine kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo (več 174. člen DZ). Z navedenim ukrepom sodišče otroka staršem odvzame, kadar ga ti ogrožajo. Z drugim ukrepom pa sodišče odloči o namestitvi otroka v zavod bodisi zaradi psihosocialnih težav otroka, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave, torej zaradi razlogov na strani otroka. Ker sodišče otroka ne odvzame staršem, temveč ga le namesti v zavod (glej prvi odstavek 175. člena DZ), pride do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev.²⁵ Ukrep namestitve otroka v zavod je edini ukrep po DZ, ki je mogoč samo s soglasjem staršev.²⁶ Praviloma gre za starše, ki se trudijo in storijo vse, kar morejo, da bi otroku pomagali na drugačen način, vendar to zaradi narave otrokovih težav ni mogoče in otroku ni možno pomagati drugače kot z namestitvijo v zavod.²⁷ Gre torej za primere, ko starši otroka ne ogrožajo, ampak ga ogrožajo njegove lastne težave in značilnosti.²⁸ Z ukrepom namestitve otroka v zavod s soglasjem staršev na podlagi drugega odstavka 175. člena DZ ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev, čeprav sodišče lahko omeji starševsko skrb; vendar kadar starši otroka ne ogrožajo, pogoji iz prvega odstavka 171. člena DZ praviloma ne bodo izpolnjeni. So pa tudi primeri, ko je otrok nameščen v zavod (na podlagi 175. člena DZ), ker je ogrožen, kar ob namestitvi otroka ugotovi sodišče v predpisanem postopku, in torej tak poseg zahteva otrokova korist. Kadar so starši tisti, ki ogrožajo otroka, in sodišče otroka namesti v zavod, lahko sodišče tudi omeji starševsko skrb (glej drugi odstavek 175. člena v zvezi s prvim odstavkom 171. člena DZ). Poudariti velja, da po DZ pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka sodišče vodi načelo najmilejšega ukrepa (156. člen DZ). Navedeno načelo, ko gre za omejitev starševske skrbi (in ne za odvzem otroka), zahteva, da naj se izreče ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati korist otroka (glej zlasti prvo alinejo 156. člena DZ). To načelo je, ko gre za sodno odločanje, pomembno z ustavnopravnega vidika.²⁹

24. Vsebina starševske skrbi je izrecno opredeljena v prvem odstavku 136. člena DZ.³⁰ Za to zadevo je pomembno, da med pravice in obveznosti staršev, ki izhajajo iz starševske skrbi, sodijo zastopanje otroka in upravljanje otrokovega premoženja. Omejitev starševske skrbi je najblažji od ukrepov trajnejšega značaja, ki ga določa DZ v 171. členu.³¹ Po prvem odstavku 171. člena DZ sodišče enemu od staršev ali obema staršema prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen in bo njegova korist ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom. Sodišče lahko omeji (posamezna) upravičenja staršev glede osebe otroka ali glede njegovega premoženja.³² DZ ureja dve temeljni obliki omejitve starševske skrbi: (1) sodišče lahko omeji posamezna upravičenja, ki izhajajo iz starševske skrbi (prvi in drugi odstavek 171. člena DZ), ali (2) CSD naloži, da izvaja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi (tretji odstavek 171. člena DZ).³³ Na podlagi drugega odstavka 171. člena DZ lahko sodišče za zavarovanje premoženjskih interesov otroka odloči: (a) da imajo starši glede upravljanja otrokovega premoženja položaj skrbnika, (b) prepove upravljanje z otrokovo preživnino, (c) prepove upravljanje z otrokovim drugim premoženjem ali (č) prepove odtujitev ali obremenitev otrokovega premoženja. Ob izreku ukrepa otroka postavi pod skrbništvo za zastopanje v obsegu, v katerem omeji upravičenja iz starševske skrbi, in imenuje skrbnika (glej četrti odstavek 171. člena DZ).

25. Ustavno sodišče poudarja, da je treba razlikovati med pravico in obveznostjo staršev do preživljanja mladoletnih otrok, ki izhaja iz prvega odstavka 54. člena Ustave, ter samó določitvijo preživnine z obveznostjo nakazovati preživnino drugemu (npr. drugemu staršu). Predlagatelja same določitve preživnine ne problematizirata. Vendar DZ v izpodbijanih določbah ne predvideva zgolj določitve preživnine otroku, ki je nameščen v zavod (na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR), zato, da bi se ugotovil prispevek staršev k stroškom namestitve v zavodu, z namenom, dastarša, ki otroka delno ne preživljata v svojem gospodinjstvu, izpolnita obveznost preživljanja do svojega otroka. Izpodbijani tretji odstavek 184. člena DZ namreč ne določa le prispevka staršev k stroškom namestitve v zavod, temveč določa, da so ob izreku ukrepa namestitve v zavod starši dolžni celotno določeno preživnino nakazati na poseben otrokov račun,³⁴ ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik. Nadalje pa prva povedčetrtega odstavka 184. člena DZ določa, da skrbnik, če skupni mesečni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, nakaže razliko v proračun, vendar največ v višini 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z istim zakonom.³⁵ Navedeno pomeni, da izpodbijani določbi DZ predvidevata, da sodišče v vsakem primeru otroka, ki je nameščen v zavod, postavi pod skrbništvo³⁶ in da skrbnik odpre poseben račun otroka (na katerega se nakazuje celotna preživnina ali/in³⁷ družinska pokojnina) in da s posebnim računom otroka razpolaga skrbnik, in ne starši. Izpodbijani določbi pomenita omejitev starševske skrbi, ker v primerih, ko je otrok nameščen v zavod, določata, da se otroku postavi skrbnik, ki odpre poseben otrokov račun, in da skrbnik razpolaga s sredstvi na tem računu (in s tem razpolaga s preživnino ali/in družinsko pokojnino). Izpodbijana ureditev z dveh vidikov posega v starševsko skrb, in sicer prvič v pravico staršev, da zastopajo otroke, s tem, ko določa, da skrbnik odpre poseben otrokov račun, in drugič v pravico staršev, da razpolagajo z otrokovim premoženjem (sredstvi na posebnem otrokovem računu), s tem, ko skrbnik razpolaga s tem računom. Takšen poseg v starševsko skrb izpodbijani določbi predvidevata vselej, ko je otrok nameščen v zavod (na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR). Zato izpodbijana ureditev tretjega odstavka in prve povedi četrtega odstavka 184. člena DZ, kadar je otrok nameščen v zavod, pomeni poseg v jedro pravice staršev iz prvega odstavka 54. člena Ustave.

Ustavno dopusten cilj

26. Človekove pravice je dopustno omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ter zaradi varstva pravic drugih in javne koristi (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji³⁸ je omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in je omejitev skladna s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Iz prvega odstavka 54. člena Ustave izhaja, da je dopustno staršem odvzeti ali omejiti starševsko skrb samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon; gre torej za primer, ko je človekovo pravico dopustno omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava (primerjaj relevantni del tretjega odstavka 15. člena Ustave). Iz prvega odstavka 54. člena Ustave torej izhaja, da je staršem dopustno odvzeti ali omejiti starševsko skrb iz razlogov, ki jih določa zakon. Nadalje iz prvega odstavka 54. člena Ustave izhaja, da je edini legitimen razlog za ukrep odvzema ali omejitve starševske pravice otrokova korist.³⁹ To pomeni, da je ukrep odvzema ali omejitve starševske skrbi (pravic in obveznosti staršev) dopusten zgolj zaradi ustavnega varstva otroka in njegovih pravic (56. člen Ustave).⁴⁰ V nadaljevanju je tako treba presoditi, ali je poseg v pravice in dolžnosti staršev dopusten zaradi ustavnega varstva otroka in njegovih pravic (56. člen Ustave).

27. Iz odgovora Državnega zbora izhaja, da je cilj izpodbijane ureditve, da vsi starši prispevajo k preživljanju svojih otrok (tudi tistih, ki iz kateregakoli razloga ne živijo s svojimi starši). Kot navaja Državni zbor, izpodbijana ureditev izhaja iz načela enakega varovanja pravice do preživljanja vseh otrok ter iz dolžnostnega upravičenja staršev do preživljanja svojih otrok iz 54. člena Ustave. Zakonodajalec torej poseg v pravico staršev iz 54. člena Ustave utemeljuje s pravico do preživljanja vseh otrok in z dolžnostnim upravičenjem staršev do preživljanja svojih otrok iz 54. člena Ustave, torej z varstvom koristi otrok in njihovih pravic. Gre za ustavno dopusten cilj zakonodajnega urejanja.

28. Ustavno sodišče pri presoji primernosti ukrepa ocenjuje, ali je zasledovani cilj s presojano ureditvijo sploh mogoče doseči. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali ureditev zagotavlja, da starši, kadar je otrok nameščen v zavod, prispevajo k preživljanju svojih otrok. Izpodbijana ureditev predvideva, da sodišče staršem, katerih otrok je z njihovim soglasjem nameščen v zavod, določi preživnino in da so starši dolžni celotno določeno preživnino nakazati na poseben otrokov račun (ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik), s katerim razpolaga skrbnik.

29. Za zagotovitev cilja, da starši prispevajo k preživljanju svojih otrok, je nakazilo (celotne) preživnine na poseben otrokov račun načeloma primeren ukrep. Vendar pa je treba upoštevati specifično naravo ukrepa namestitve otroka v zavod (na podlagi 175. člena DZ), ki je v tem, da otroci sicer pretežni del časa preživijo v zavodu, vendar pa zavod v času, ki ga otrok preživi v njem, zagotavlja samo del otrokovih potreb (npr. stroške prebivanja, hrane, vzgoje, varstva). Kljub izreku ukrepa namestitve otroka v zavod so starši tisti, ki morajo v celoti skrbeti za ostale otrokove potrebe (tj. obleko, obutev, šolske potrebščine, prevoz, interesne dejavnosti). Poleg tega otroci, ki so nameščeni v zavodu, del časa še vedno preživijo pri starših, zlasti ob koncu tedna, med prazniki, počitnicami, v nekaterih primerih tudi ob popoldnevih med tednom (zlasti kadar je zavod dovolj blizu prebivališču staršev). Izkaže se, da so starši kljub namestitvi otroka v zavod dolžni v celoti skrbeti za nekatere otrokove potrebe (tj. obleko, obutev, šolske potrebščine, prevoz, interesne dejavnosti) in da starši za zadovoljevanje nekaterih potreb otroka skrbijo v času, ki ga otroci preživijo pri njih (npr. hrano, stroške prebivanja, oddih, razvedrilo). Ni prepričljiva razlaga, ki jo zagovarja Državni zbor, da bi sodišče moralo določiti in odmeriti preživnino le za čas, ki ga otrok preživi v zavodu, saj že sam tretji odstavek 184. člena DZ izrecno določa, da starši celotno (določeno) preživnino nakažejo na poseben otrokov račun. Ne nazadnje se na podlagi navedene določbe na poseben račun nakaže tudi celotna družinska pokojnina. Tako razlago potrjuje tudi četrti odstavek 184. člena DZ, katerega namen je, da se od otrokovih skupnih rednih prihodkov (v katere sodita preživnina in družinska pokojnina), ki jih otrok dejansko prejema, izračuna prispevek staršev k stroškom oskrbe, ki jih skrbnik nakazuje v proračun. Navedene določbe torej ne dopuščajo razlage, da sodišče lahko določi, da starši na poseben račun otroka nakažejo le sorazmeren del preživnine. Glede na to, da so starši dolžni skrbeti za zadovoljevanje nekaterih otrokovih potreb in da otroci del časa še vedno preživljajo pri starših, ureditev, da morajo starši celotno preživnino nakazati na poseben otrokov račun, s katerim razpolaga skrbnik, zelo oteži (v dejanskem življenju pa celo onemogoča⁴¹) izpolnjevanje preživninskih obveznosti staršev do otrok v tistem delu, v katerem starši skrbijo za zadovoljevanje otrokovih potreb. Izpodbijana ureditev namreč pomeni, da starši za kritje vsake potrebe otroka (npr. nakup obutve, nakup obleke, nakup vstopnice za kino, nakup šolskih potrebščin, nakup vozovnice), za zadovoljevanje katere skrbijo, potrebujejo odobritev skrbnika (največkrat je to CSD), četudi gre za zadovoljevanje vsakdanjih potreb otroka. To pomeni, da cilja (da starši prispevajo k preživljanju svojih otrok) ni mogoče doseči v tistem delu, ko morajo del preživnine nakazati na poseben otrokov račun, čeprav sami zaradi omenjene specifične narave ukrepa namestitve v zavod, neposredno izpolnjujejo preživninske obveznosti do otroka v naravi. V obsegu, v katerem so starši (kljub namestitvi otroka v zavod) sami dolžni neposredno skrbeti za preživljanje otroka in neposredno zadovoljujejo otrokove potrebe, namreč izpodbijana ureditev (da starši prispevajo k preživljanju otroka tako, da se celotna preživnina ali/in družinska pokojnina nakaže na otrokov posebni račun, s katerim starši ne morejo sami razpolagati) ni primeren ukrep. Vendar navedeno pomeni le to, da navedenega cilja zgolj v določenem obsegu ni mogoče doseči, zato pa ukrepa ni mogoče izreči za neprimernega. Ukrep je namreč neprimeren šele takrat, kadar s sredstvom navedenega cilja v nobenem primeru ni mogoče doseči, ne le v določenem obsegu.⁴²

30. Zato je treba v nadaljevanju preizkusiti, ali je cilj mogoče doseči vsaj v delu, ki se nanaša na zagotovitev stroškov preživljanja v okviru, ki jih nudi namestitev otroka v zavodu. Upoštevati je treba še naslednji vidik, tj. da sta starša dolžna preživnino nakazati na poseben otrokov račun in da mora skrbnik del materialnih stroškov (razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, če otrokovi skupni redni prihodki mesečno presegajo 25 odstotkov materialnih stroškov, določenih z navedenim zakonom) nakazati v proračun. Otrokovo preživljanje vsaj v delu, v katerem se otrokove potrebe zagotavljajo v okviru namestitve v zavodu (na podlagi 175. člena DZ), je namreč v vsakem primeru že krito s plačilom iz proračuna.⁴³ Zatorej otrok ne bo oškodovan, če starši preživnine ne bodo nakazali na poseben račun otroka in če skrbnik posledično dela sredstev (iz preživnine ali/in družinske pokojnine) ne bo mogel nakazati v proračun. Izkaže se, da izpodbijana ureditev v delu, v katerem določa, da so starši dolžni celotno preživnino nakazati na poseben otrokov račun in da skrbnik del sredstev (iz preživnine ali/in družinske pokojnine) nakaže v proračun, sploh ne varuje pravice otroka, da ga starši preživljajo (54. člen Ustave), temveč varuje izključno korist proračuna. Določitev preživnine z obveznostjo nakazovanja preživnine za otroka nekomu drugemu namreč služi temu, da drugi neposredno in sproti zagotavlja zadovoljevanje otrokovih potreb; za kar pa v obravnavanem primeru očitno ne gre. Gre le za to, da je država v okviru posebnega varstva otrok (prvi odstavek 56. člena Ustave) z namestitvijo otroka v zavod prevzela del varstva in vzgoje otroka in da zakonodajalec želi z izpodbijano ureditvijo zagotoviti, da starši teh otrok državi povrnejo del stroškov zavodske namestitve. Izpodbijana ureditev v delu, v katerem je dolžan skrbnik del preživnine nakazati v proračun, ne služi zagotovitvi cilja, da starši prispevajo k preživljanju za svoje otroke, temveč varstvu proračuna. Dolžnost preživljanja je v prvi vrsti dolžnost staršev.⁴⁴ Ne glede na to, da so starši v prvi vrsti dolžni preživljati svoje otroke, pa to ne pomeni, da si država v primeru, ko otroka v okviru zagotovitve njegovega posebnega varstva (na podlagi prvega odstavka 56. člena Ustave) namesti v zavodu in zagotavlja pomemben del otrokovih potreb, lahko povračilo stroškov namestitve v zavodu zagotovi na način, da vsem staršem, katerih otrok je nameščen v zavodu, določi preživnino, ki jo morajo nakazati na poseben račun otroka (ki ga je odprl skrbnik), s katerim razpolaga skrbnik. Izkaže se, da izpodbijana ureditev sploh ne zasleduje ustavno dopustnega cilja, da starši preživljajo svoje otroke. To pomeni, da izpodbijani določbi nista primerni za dosego ustavno dopustnega cilja (da starši preživljajo svoje otroke) niti v delu, ki se nanaša na prispevek staršev k preživljanju v obsegu, v katerem se otrokove potrebe zadovoljujejo v okviru namestitve v zavodu. Ker torej izpodbijani določbi nista primerni za dosego ustavno dopustnega cilja, sta v izpodbijanem delu že iz tega razloga v neskladju s pravico staršev iz prvega odstavka54. člena Ustave, hkrati pa tudi v neskladju s pravico otrok iz prvega odstavka 56. člena Ustave. Vendar navedeno ne pomeni, da starši, ki so v prvi vrsti dolžni preživljati svoje otroke, v primeru, ko država z namestitvijo otroka v zavod namesto staršev zagotavlja pomemben del otrokovih potreb, niso dolžni državi povrniti stroškov namestitve v zavodu; prav nasprotno, starši so državi te stroške nedvomno dolžni povrniti.

31. Glede na navedeno je tretji odstavek 184. člena DZ v delu, ki določa, da se v primeru, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod (na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR), celotna določena preživnina ali/in družinska pokojnina nakaže na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, čeprav po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede zastopanja pri odprtju posebnega računa ter postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, v neskladju s pravico staršev iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi prva poved četrtega odstavka 184. člena DZ v delu, ki določa, da je v primeru, če je otroku izrečen ukrep namestitve v zavod, skrbnik tisti, ki nakaže razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, če skupni mesečni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov prej navedenih materialnih stroškov, v proračun, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve pod skrbništvo v tem obsegu, v neskladju s pravico staršev iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče tretji odstavek in prvo poved četrtega odstavka 184. člena DZ v navedenem delu razveljavilo (1. in 2. točka izreka).

32. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano ureditev v navedenem delu razveljavilo že iz zgoraj navedenih razlogov, ni presojalo drugih očitkov predlagateljev.

33. Da bi Ustavno sodišče sodiščem do drugačne zakonske ureditve omogočilo odločanje o predlogih za določitev preživnine in da razveljavijo ali spremenijo dosedanje odločitve sodišč v tovrstnih primerih (glej 15. točko obrazložitve), je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe (3. točka izreka). Sodišče bo po načinu izvršitve iz te odločbe postopalo v primeru, ko sodišče šele odloča o namestitvi otroka v zavod na podlagi 175. člena DZ, če po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi po 171. členu DZ (tj. glede zastopanja pri odprtju posebnega računa otroka in razpolaganja s tem računom ter postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu). Z načinom izvršitve je Ustavno sodišče določilo: da je sodišče dolžno le ugotoviti (določiti), koliko znaša celotna preživninska obveznost vsakega od staršev do otroka, zato da je mogoče ugotoviti, kolikšen denarni znesek starši prispevajo h kritju materialnih stroškov bivanja otroka v zavodu; da sodišče staršem oziroma vsakemu od staršev naloži, da nakažeta denarni znesek, tj. razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti,⁴⁵ v proračun, če ugotovljeni skupni redni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov omenjenih materialnih stroškov; da sodišče pristojnemuCSD naloži, da obvesti starše o morebitni spremembi materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti. Po načinu izvršitve pa bo sodišče postopalo tudi v primeru, ko je že izreklo ukrepnamestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR in ta še traja, pa po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu; tedaj sodiščena predlog staršev ali dosedanjega skrbnika posebnega otrokovega računa ali po uradni dolžnosti odloči v skladu z načinom izvršitve iz prve in druge alineje prvega odstavka 3. točke izreka te odločbe vključno s tem, da skrbništvo na posebnem računu preneha. To pomeni, da s sredstvi na posebnem računu otroka po odločitvi sodišča o prenehanju skrbništva razpolagajo starši, zato lahko poseben račun otroka tudi zaprejo.

34. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena, drugega odstavka 40. člena in prvega odstavka 25. člena ZUstSv sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Točki 1 in 2 izreka odločbe je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar. Ustavno sodišče je 3. točko izreka odločbe sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Mežnar in Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je 4. točko izreka odločbe sprejelo soglasno. Sodnica Šugman Stubbs je dala delno odklonilno in delno pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Navaja, da je bil pred sprejetjem DZ primerljiv ukrep urejen v 120. členu ZZZDR.

² Navaja, da je bil pred sprejetjem DZ primerljiv ukrep urejen v 121. členu ZZZDR.

³ Glej Zakon o državnem odvetništvu (Uradni list RS, št. 23/17 – v nadaljevanju ZDOdv), ki se je na podlagi 112. člena ZDOdv začel uporabljati šest mesecev po njegovi uveljavitvi, tj. 20. 11. 2017.

⁴ DZ se je začel uporabljati 15. 4. 2019, zato se je rok iz 297. člena DZ iztekel 15. 4. 2020.

⁵ Po polnoletnosti ukrep namestitve v zavod (s soglasjem staršev) na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR ni več mogoč.

⁶ Gre za zadevo Okrožnega sodišča v Kopru št. II N 46/2020 in zadevi Višjega sodišča v Kopru št. IV Cp 455/2021 in št. IV Cp 401/2022.

⁷ V dveh zadevah št. IV Cp 145/2021 in št. IV Cp 199/2021, v katerih je drugi predlagatelj vložil zahtevi, pa kot izhaja iz njegovega odgovora, potrebe po uporabi izpodbijanih določb ni več.

⁸ Ustavno varovano starševstvo DZ konkretizira predvsem s tremi samostojnimi in med seboj neodvisnimi pravicami: s starševsko skrbjo, s pravico do preživljanja in s pravico do stikov (B. Novak v: B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, str. 416).

⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/03, in OdlUS XII, 39), 24. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-70/15 z dne 10. 12. 2015 (Uradni list RS, št. 3/16, in OdlUS XXI, 19), 16. točka obrazložitve.

¹¹ Tako M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571.

¹² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-312/00, 23. točka obrazložitve.

¹³ Prav tam.

¹⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 86), 12. točka obrazložitve.

¹⁵ Gre za t. i. dolžnostno upravičenje, pri katerem sta dolžnost in pravica tako tesno povezani, da se zlivata v eno in tvorita nedeljivo celoto (M. Končina Peternel, nav. delo).

¹⁶ Prav tam.

¹⁷ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-273/98 z dne 1. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 169), 13. točka obrazložitve.

¹⁸ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-137/03 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05, in OdlUS XIV, 30), 12. točka obrazložitve.

¹⁹ Prim. tudi M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev komentarja – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 906–912.

²⁰ Na podlagi 121. člena ZZZDR je CSD smel otroka oddati v zavod bodisi v sporazumu s starši bodisi sam zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj. Za obravnavano zadevo so pomembne le oddaje otroka v zavod s soglasjem staršev.

²¹ Kolikor je v tej odločbi govor o namestitvi otroka v zavod s soglasjem staršev, je s tem mišljena namestitev v zavod bodisi na podlagi 175. člena DZ bodisi na podlagi 121. člena ZZZDR, četudi to ni vsakič navedeno.

²² DZ v drugem in tretjem odstavku 183. člena predpisuje tudi (zakonsko) obveznost, da morajo starši otroka preživljati tudi po polnoletnosti, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Zakonska obveznost preživljanje otroka po polnoletnosti za obravnavano zadevo ni pomembna, ker ukrep namestitve v zavod lahko traja le do polnoletnosti (primerjaj četrti odstavek 175. člena DZ). Potem ko mladostnik postane polnoleten, sodišče po DZ nima več pristojnosti izreči ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena DZ (primerjaj J. Murgel, Novi Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, Pravna praksa, št. 5 (2021), str. 6–8, opomba 6).

²³ Kadar sodišče odloči o ukrepu namestitve otroka v zavod, odloči tudi o preživninski obveznosti vsakega od staršev v skladu s 184. členom in drugimi določbami DZ o obveznosti preživljanja med starši in otroki (peti odstavek 175. člena DZ).

²⁴ M. Čujovič v: B. Novak (ur.), nav. delo, str. 622.

²⁵ Primerjaj prav tam, str. 585.

²⁶ Prav tam. Čujovič pojasni, da če soglasja staršev ni, otrok v družini pa je ogrožen, sodišče odloči o odvzemu otroka po 174. členu DZ.

²⁷ N. Cankar, Problematika izvrševanja določbe 184. člena Družinskega zakonika, Revija Odvetnik, št. 99 (2021), str. 34.

²⁸ Prav tam.

²⁹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 64/2022 z dne 18. 1. 2023 (20. točka obrazložitve), iz katerega izhajajo naslednja stališča: »Eden izmed ukrepov je tudi namestitev otroka v zavod (175. člen DZ). Načelo najmilejšega ukrepa (156. člen DZ) ni pomembno le z življenjskega vidika, marveč, ko gre za sodno odločanje, zlasti z ustavnopravnega vidika. Sleherna državna intervencija (ukrep) namreč predstavlja poseg v družinsko avtonomijo ter s tem tudi v pravico do družinskega življenja (8. člen EKČP). Ker gre za ustavnopravno vprašanje, je za to pravno vrednotenje pooblaščeno sodišče.«

³⁰ Prvi odstavek 136. člena DZ se glasi: »Starševska skrb so obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja.«

³¹ M. Čujovič, nav. delo, str. 561.

³² Prav tam, str. 562.

³³ Primerjaj prav tam, str. 561.

³⁴ Na navedeni posebni račun otroka pa se nakazuje tudi celotna družinska pokojnina (primerjaj tretji odstavek 184. člena DZ).

³⁵ Kot izhaja iz Predloga zakona o spremembah Družinskega zakonika z dne 15. 2. 2019 (EPA 0417-VIII – v nadaljevanju Predlog DZ-A), bo skrbnik ugotovil skupni znesek rednih prihodkov otroka (torej preživnine in družinske pokojnine) in od tega 72,81 EUR (tedaj veljavna vrednost 25 odstotkov materialnih stroškov) ohranil na otrokovem računu, prihodek, ki je višji od 72,81 EUR do višine 218,45 EUR (tedaj veljavna vrednost 75 odstotkov materialnih stroškov), bo nakazal v proračun Republike Slovenije, znesek, ki presega 281,45 EUR (pravilno 218,45 EUR), pa bi ponovno ohranil na otrokovem računu (str. 10). V času vložitve Predloga DZ-A so materialni stroški, določeni z ZIRD, znašali 291,27 EUR (str. 9).

³⁶ Izpodbijana določba ob tem ne določa, katero vrsto skrbništva ima v mislih: (a) stalnega skrbnika s polnimi pooblastili za vse naloge, (b) skrbnika za poseben primer, čigar pooblastilo se nanaša na izvedbo posamezne nujne naloge, ali (c) kolizijskega skrbnika, ki je otroku postavljen zato, ker so si koristi otroka in staršev v navzkrižju. Več o tem N. Cankar, nav. delo, str. 35–36.
Državno odvetništvo je v veliki večini zadev, za katere je sprožilo postopke za določitev preživnine po 184. členu DZ, predlagalo, da se za skrbnika računa določi CSD (to naj bi bilo nekakšno skrbništvo za poseben primer), in sicer z nalogo odpreti račune ter razpolagati s sredstvi na njih in vlagati izvršbe za izterjavo morebitne neplačane preživnine (tako prav tam, str. 33).

³⁷ Tretji odstavek 184. člena DZ sicer uporablja veznik »ali«, vendar bi bilo dosledneje, da bi uporabljal veznika »ali/in«, saj lahko otrok prejema bodisi zgolj preživnino bodisi preživnino in družinsko pokojnino bodisi zgolj družinsko pokojnino; zato sta v odločbi uporabljena oba veznika, »ali/in«.

³⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

³⁹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-70/15, 16. točka obrazložitve.

⁴⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-312/00, 24. točka obrazložitve.

⁴¹ Tako N. Cankar, nav. delo, str. 37 in 38, opozarja: »Še hujšo težavo pomeni dejstvo, da je zaradi povezovanja 184. člena DZ in 110. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – v nadaljevanju ZNP-1) za skrbnika tega računa postavljen CSD. Otroku namreč na računu ostaja del denarja, do katerega ne morejo dostopati ne starši ne otrok sam (če gre za otroka, starejšega od 15 let, ki lahko deloma že sam upravlja z lastnimi sredstvi), ampak ima dostop do računa le CSD. /…/ En delavec na CSD navadno pokriva veliko število tovrstnih skrbništev in kljub trudu in pripravljenosti ne more biti sproti na voljo vsakemu od varovancev za izplačilo vsakodnevnih manjših zneskov. /…/ V praksi torej lahko pričakujemo, da bo ta presežek denarja, namenjen sprotnemu preživljanju otroka, ostajal na računih in ga bodo lahko otroci le občasno izkoristili. Navedeno ni skladno ne z varovanjem največje otrokove koristi ne s smislom preživnine, ki je v sprotnem kritju otrokovih potreb.«

⁴² Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14, in OdlUS XX, 27), 20. točka obrazložitve. Iz navedene odločbe izhaja, da lahko to, da je z ukrepom mogoče doseči cilj le v določenem obsegu, pomembno vpliva na presojo sorazmernosti takega ukrepa.

⁴³ Primerjaj N. Cankar, nav. delo, str. 37.

⁴⁴ Dolžnost države, da staršem pri preživljanju otrok pomaga iz javnih sredstev, pa nastopi šele, ko starši kljub temu, da so storili vse, kar je v njihovi moči, svoje dolžnosti ne morejo izpolniti (tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016, Uradni list RS, št. 51/16, 31. točka obrazložitve).

⁴⁵ Materialni stroški na podlagi drugega odstavka 51. člena ZIRD v času izdaje te odločbe znašajo 359,59 EUR (glej peta alineja I. točke Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih, ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 15/24).