| | |
| Številka: | U-I-82/21-17 |
| Datum: | 24. 4. 2024 |
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sodnega sveta, na seji 24. aprila 2024
1. Prvi, drugi, četrti in osmi odstavek 71. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20) niso v neskladju z Ustavo.
2. Druga in tretja poved šestega odstavka 71. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20) sta v neskladju z Ustavo.
3. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
4. Do odprave ugotovljene protiustavnosti v pritožbenih postopkih zoper letni razpored sodnikov ne smejo sodelovati predsedniki sodišč kot člani personalnih svetov, pritožba zoper razporeditev pa zadrži njeno izvršitev.
1. Predlagatelj izpodbija 71. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki ureja način, postopek in pogoje za razporejanje sodnikov na določena pravna področja in podpodročja z letnim razporedom, ki ga sprejme predsednik sodišča. Meni, da izpodbijana določba ne vsebuje ustavnoskladnih pravil in omejitev razporejanja sodnikov, zaradi česar naj bi pomenila ustavno nedopusten poseg v sodnikovo neodstavljivost (irremovability)1 kot poseben vidik načela neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave. Ta vidik naj bi pomenil, da je sodnika prepovedano premakniti oziroma prestaviti na drugo sodniško mesto oziroma na drugo sodišče brez njegovega soglasja razen v izjemnih zakonsko določenih primerih oziroma okoliščinah. Predlagatelj navaja, da zakon za redno letno razporejanje sodnikov ne predpisuje nobenih kriterijev. Splošno določeni pogoji, ki odkazujejo tudi na podzakonski predpis (Sodni red, Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21), pa naj bi se nanašali samo na spremembe letnega razporeda med letom. Po predlagateljevem mnenju izpodbijana določba predsedniku sodišča pri razporejanju sodnikov ne preprečuje arbitrarnega odločanja, saj naj ne bi vsebovala nikakršnih vsebinskih omejitev. Razporeditev sodnika na podlagi izpodbijane določbe bi lahko po oceni predlagatelja v sodnikov položaj posegla še bolj intenzivno kot zakonsko določneje urejeni instituti (npr. začasna dodelitev in disciplinska premestitev), saj naj ne bi bila časovno omejena in naj bi imela de facto enake posledice kot trajna premestitev.
2. Pri prerazporeditvi sodnika naj bi prihajalo tudi do (delnega) odvzema zadev, ki jih sodnik obravnava kot zakoniti sodnik, in njihove predodelitve drugim sodnikom, taka posledica pa bi po oceni predlagatelja lahko pomenila tudi poseg v neodvisnost in nepristranskost sodišča ter s tem poseg v pravico iz 23. člena Ustave. Predlagatelj opozarja, da Ustava preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi, potem ko je spor že nastal.
3. Predlagatelj navaja, da lahko sodnik zoper razporeditev na podlagi izpodbijane določbe vloži le nesuspenzivno pravno sredstvo. Tako pravno sredstvo naj bi bilo neučinkovito za varstvo neodvisnosti sodnika in sodišča z vidika 125. člena in z njim povezanega 23. člena Ustave, saj se ob uspehu že predodeljene zadeve sodniku ne dodelijo nazaj v pristojno reševanje. Z vidika 23. in 125. člena Ustave naj bi bilo ustavno sporno tudi, da v postopek ni vključen Sodni svet oziroma da sodnik nima možnosti vsaj suspenzivne pritožbe na Sodni svet, katerega temeljna funkcija je varstvo sodnikove neodvisnosti.
4. Državni zbor v odgovoru navaja, da sodnik sodniško funkcijo opravlja na sodišču, na katerem je kandidiral, in na sodniškem mestu, za katero je bil izvoljen oziroma imenovan. Opozarja na 14. člen ZS, ki določa, da sodnik sodno oblast izvaja na enem ali več pravnih področjih, na katera je razporejen z letnim razporedom dela. Z imenovanjem sodnika naj ne bi bilo določeno njegovo področje oziroma podpodročje, ampak se to določi z letnim razporedom sodnikov. Pravila za dodeljevanje zadev so določena v ZS in v Sodnem redu, v katerem naj bi bili določeni natančnejši pogoji v zvezi z letnim razporedom sodnikov ter objektivna vnaprej določena pravila o dodeljevanju zadev. Državni zbor poudarja, da je že ustavodajalec pripisal poseben pomen Sodnemu redu, saj ga je v drugem odstavku 23. člena Ustave določil kot akt, s katerim se določijo pravila za določitev zakonitega sodnika. Z vidika te ustavne pravice naj bi mu zato podelil enako pravno naravo, kot jo ima zakon.
5. Državni zbor poleg pritožbe na personalni svet in pravice do sodnega varstva v upravnem sporu izpostavlja še pravno sredstvo, določeno v 4. členu Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 17/15 in 76/23 – v nadaljevanju ZSS), s katerim lahko sodnik, ki meni, da mu je bila prizadeta neodvisnost, Sodnemu svetu predlaga odpravo kršitve. V povezavi s tem opozarja tudi na pristojnost Sodnega sveta za razrešitev predsednika sodišča v primeru ugotovljenih kršitev (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZS). Sojenje na različnih pravnih področjih je po oceni Državnega zbora pomembno z vidika zagotavljanja karierne raznovrstnosti sodnikov, saj naj bi krepilo njihovo pravno znanje ter izboljševalo kvaliteto in učinkovitost izvrševanja sodne funkcije.
6. Vlada v svojem mnenju, ki ga je posredovala Ustavnemu sodišču, k temu dodatno navaja, da načelo sodnikove neodstavljivosti ni absolutno. Mobilnost in prilagodljivost naj bi sodnikom omogočala proučevanje drugih pravnih vej in ukvarjanje z njimi, kar naj bi spodbujalo razvoj sodne prakse in prava na splošno. Z izpodbijano ureditvijo se po mnenju Vlade zlasti zagotavlja uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj predsednik sodišča odloča tudi o nekaterih pravnih sredstvih za varstvo te ustavne pravice. Institut razporejanja sodnikov naj bi bil zato eden ključnih ukrepov za tekočo obravnavo zadev in zagotavljanje enakomerne obremenjenosti sodnikov. Vlada meni, da Sodni svet na operativni ravni ne more sodelovati pri izvajanju zadev sodne uprave, ker ne zaseda dovolj pogosto in ker ima v določenih primerih v teh zadevah nadzorne pristojnosti. Vlada ocenjuje, da je z nesuspenzivnostjo pravnih sredstev, ki varujejo načelo neodvisnosti sodstva, uravnotežena pravica do učinkovitega sojenja v razumnem roku.
7. Predlagatelj v odgovorih na navedbe Državnega zbora in Vlade poudarja, da izpodbijani določbi nasprotuje samo v delu, ki ureja nesoglasno razporeditev sodnika z letnim razporedom dela. Meni, da načelo neodvisnosti sodstva ni samo v funkciji načela nepristranskosti v konkretnih sodnih postopkih, temveč so sodniki individualni upravičenci iz tega naslova v funkcionalnem in organizacijskem smislu tako v odnosu z izvršilno in zakonodajno vejo oblasti kot tudi znotraj sistema pravosodja. Predlagatelj poudarja, da Sodni red vsebuje zgolj splošne usmeritve za razporeditev sodnika na posamezno pravno področje. Dopustnih razlogov za razporeditev sodnika, meril za njegovo izbiro in učinkovitega pravnega sredstva za sodnika, ki se z razporeditvijo ne strinja, pa naj ureditev ne bi vsebovala. Gre za pristojnosti v zvezi s pravnim položajem sodnikov, zato naj bi imel predsednik sodišča v zvezi z letnim razporedom dela preširoko polje diskrecije. Predlagatelj vztraja, da je za zagotavljanje neodvisnosti sodnikov nujen instančni nadzor neodvisnega organa. Upoštevaje njegov ustavni položaj, naj bi bil Sodni svet primeren organ. Predlagatelj ponavlja, da obstoječa pravna sredstva niso zadostna in učinkovita. Izpodbijana ureditev naj namreč ne bi preprečevala, da je v sodnikov položaj efektivno že poseženo.
8. Zahteva je vložena na podlagi desete alineje 4. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o Sodnem svetu (Uradni list RS, št. 23/17 – v nadaljevanju ZSSve), ki določa, da Sodni svet podaja zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, če posegajo v ustavni položaj ali ustavne pravice sodstva. Vprašanje razporejanja sodnikov z letnim razporedom na določena pravna področja in podpodročja se nanaša na ustavni položaj sodstva. Zato je procesna predpostavka za odločanje izpolnjena.
9. Predlagatelj izpodbija 71. člen ZS, ki določa:
Letni razpored sodnikov na določena pravna področja ali podpodročja določi predsednik sodišča.
Predsednik okrožnega sodišča določi letni razpored sodnikov okrožnega sodišča in okrajnih sodišč, ki so organizacijske enote okrožnega sodišča.
Predsednik okrožnega sodišča na sedežu višjega sodišča razporedi z letnim razporedom sodnike tega okrožnega sodišča in sodnike okrajnih sodišč, ki so organizacijske enote tega sodišča, s soglasjem predsednika Okrajnega sodišča v Ljubljani pa sodnike tega sodišča, v specializirani oddelek, ob upoštevanju kriterijev, ki jih zakon, ki ureja sodniško službo, določa za dodelitev sodnikov v ta oddelek. Če se soglasja s predsednikom Okrajnega sodišča v Ljubljani ne doseže, o razporeditvi odloči predsednik neposredno višjega sodišča.
Predsednik okrožnega sodišča lahko sodnika, ki opravlja sodniško službo na okrajnem sodišču, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, z letnim razporedom razporedi tudi na okrožno sodišče, za sojenje v zadevah iz pristojnosti tega sodišča. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani lahko sodnika, ki opravlja sodniško službo na Okrajnem sodišču v Ljubljani z letnim razporedom in soglasjem predsednika Okrajnega sodišča v Ljubljani razporedi na Okrožno sodišče v Ljubljani, za sojenje v zadevah iz pristojnosti tega sodišča. Če se soglasje s predsednikom Okrajnega sodišča v Ljubljani ne doseže, o razporeditvi odloči predsednik neposredno višjega sodišča.
Okrajne sodnike se lahko razporedi na okrožno sodišče le, če imajo najmanj tri leta delovnih izkušenj kot okrajni sodniki in je z zadnjo oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje za napredovanje. Tako razporejeni sodniki so z vidika stvarne pristojnosti in izvrševanja sodniške funkcije izenačeni z okrožnimi sodniki in imajo pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za sodniški naziv okrožni sodnik, če je njihova plača nižja od tega plačnega razreda. Čas razporeditve skupno ne sme trajati več kot tri leta.
Zoper razporeditev v skladu s tem členom, drugim odstavkom 40.a člena ali prvim odstavkom 40.d člena lahko razporejeni sodnik v treh dneh po objavi letnega razporeda na oglasni deski sodišča napove pritožbo predsedniku sodišča, ki določi letni razpored, ta pa mora v nadaljnjih treh dneh svojo odločitev obrazložiti. Sodnik lahko v osmih dneh od prejema obrazložitve vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve. O pritožbi odloči v 15 dneh personalni svet neposredno višjega sodišča, o pritožbi zoper razporeditev, ki jo določi predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pa personalni svet vrhovnega sodišča.
Letni razpored mora biti določen in objavljen najkasneje do 15. decembra za naslednje koledarsko leto.
Spremembe letnega razporeda med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in v drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red.
Spremembe iz prejšnjega odstavka ne morejo pričeti veljati prej kot v petih dneh po njihovi objavi. Spremembe se opravijo po enakem postopku kot sprejem.«
10. Izpodbijani 71. člen ZS ureja vsebino, način in postopek določanja letnega razporeda sodnikov, na podlagi katerega se sodniki razporedijo na določena pravna področja ali podpodročja v okviru določenega sodišča. Predlagatelj sicer navaja, da izpodbija 71. člen ZS, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da obrazloženo izpodbija prvi, drugi in četrti odstavek 71. člena ZS, ki določajo vsebino odločanja z letnim razporedom in podeljujejo pristojnost za odločanje o letnem razporedu, drugo in tretjo poved šestega odstavka 71. člena ZS, ki določata nesusupenzivnost pritožbe in pritožbeni organ, ter osmi odstavek 71. člena ZS, ki določa pogoje za spremembe letnega razporeda med letom. Predlagatelj razporejanja sodnikov v specializirani oddelek, ki ga določa tretji odstavek 71. člena ZS, v zahtevi posebej ne omenja oziroma ne utemeljuje njegovega neskladja z Ustavo. Zaradi pomanjkanja trditev v zvezi s tem je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj tretjega odstavka 71. člena ZS ne izpodbija. Iz podobnih razlogov je štelo, da predlagatelj ne izpodbija petega odstavka, prve povedi šestega odstavka, sedmega in devetega odstavka 71. člena ZS, in je svojo presojo omejilo na prvi, drugi in četrti odstavek, drugo in tretjo poved šestega odstavka ter osmi odstavek 71. člena ZS.
11. V 36. členu ZS je določeno, da sodnik opravlja sodniško funkcijo na sodišču, za katero je kandidiral, in na sodniškem mestu, za katero je bil izvoljen oziroma imenovan, če zakon ne določa drugače, ter da sodnik, ki je bil izvoljen oziroma imenovan na okrožno sodišče ali okrajno sodišče, ki je organizacijska enota okrožnega sodišča, lahko sodniško funkcijo opravlja na vseh organizacijskih enotah okrožnega sodišča, če je tako določeno z letnim razporedom sodnikov. ZS v 14. členu (2. poglavje: Zakoniti sodnik) določa, da sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela.
12. Letni razpored mora biti določen in objavljen na oglasni deski sodišča najkasneje do 15. decembra za naslednje koledarsko leto.2 Na podlagi izpodbijanega šestega odstavka 71. člena ZS lahko razporejeni sodnik v treh dneh po objavi letnega razporeda napove pritožbo predsedniku sodišča, ki določa letni razpored, ta pa mora v nadaljnjih treh dneh svojo odločitev obrazložiti. V osmih dneh od prejema obrazložitve lahko razporejeni sodnik vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve letnega razporeda, kar pomeni, da gre za nesuspenzivno pravno sredstvo. O pritožbi odloča personalni svet neposredno višjega sodišča, o pritožbi zoper razporeditev, ki jo določi predsednik Vrhovnega sodišča, pa personalni svet Vrhovnega sodišča. Rok za odločitev pritožbenega organa je 15 dni.
13. Izpodbijani osmi odstavek 71. člena ZS ureja način in postopek odločanja o spremembah letnega razporeda med letom. Te so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in v drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi Sodni red. Spremembe ne morejo začeti veljati prej kot v petih dneh po njihovi objavi, opravijo pa se po enakem postopku kot sprejetje letnega razporeda. Glede na to tudi zoper spremenjeno razporeditev sodnika med letom velja enaka možnost nesuspenzivne pritožbe na personalni svet, torej napoved pritožbe pristojnemu predsedniku sodišča v treh dneh po objavi spremembe letnega razporeda in vložitev pritožbe na pristojni personalni svet v osmih dneh po prejemu obrazložitve.
14. Določbe v zvezi z letnim razporedom sodnikov vsebuje tudi Sodni red.3 V drugem odstavku 153. člena Sodnega reda je določeno, da se z letnim razporedom sodnika določi še za reševanje zadev z drugega pravnega področja, če pripad zadev določenega pravnega področja ni tolikšen, da bi bil razporejeni sodnik z delom na tem pravnem področju polno obremenjen. Tretji odstavek 154. člena Sodnega reda pa določa natančnejše pogoje za spremembo letnega razporeda sodnikov med letom, in sicer če se pri sodišču zmanjša ali poveča število sodniških mest, če pride do daljše sodnikove odsotnosti ali če tako narekujejo občutne spremembe v pripadu zadev. Sodni red v 155. členu določa še, da se pri razporeditvi sodnika na delo na posamezno pravno področje upoštevajo interes posameznega sodnika za delo na določenem pravnem področju, njegove delovne izkušnje in usposobljenost za delo na posameznem pravnem področju ter skrb za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov.
Premestitev sodnikov na drugo sodišče
Trajna premestitev sodnika (brez privolitve)
15. Na podlagi drugega odstavka 66. člena ZSS je lahko sodnik brez svoje privolitve zgolj izjemoma premeščen na drugo sodišče, in sicer 1) če se odpravi sodišče, v katerem sodnik opravlja sodniško službo; 2) če se bistveno za daljši čas zmanjša obseg dela sodišča ali se zaradi zmanjšanega obsega dela zmanjša število sodniških mest pri sodišču, v katerem sodnik opravlja sodniško službo; 3) če se spremeni organizacija sodišč; in 4) v drugih primerih, ko zakon tako določa. Sodniku je v primeru takšne premestitve treba zagotoviti enako sodniško mesto in enak plačni razred, ki ga je imel pred premestitvijo. Če to ni mogoče, se sodnika premesti na drugo sodišče, ima pa pravico zadržati svoj prejšnji sodniški položaj kot naziv in svoj prejšnji plačni razred, če sta bila višja, ter pravico do napredovanja, kot jo je imel pred premestitvijo.4 O premestitvi odloča Sodni svet.5
Začasna dodelitev sodnika (brez privolitve)
16. Na podlagi 67. člena ZSS je lahko sodnik tudi brez privolitve za največ dve leti dodeljen, da opravlja sodniško službo na drugem sodišču istega ali nižjega položaja, za polni delovni čas ali za del polnega delovnega časa, in sicer 1) če je to potrebno, da se omogoči redno izvajanje sodne oblasti pri sodišču, 2) če je to potrebno, da se odpravijo zaostanki pri delu sodišča, in 3) če na sodišču, na katero je imenovan, zaradi začasno zmanjšanega pripada zadev ne more dosegati pričakovanega obsega dela. Soglasje sodnika je v vsakem primeru potrebno, če gre za dodelitev na sodniško mesto na sodišču, ki je od kraja sodišča, na katerem je imenovan, oddaljeno več kakor 70 kilometrov oziroma več kakor eno uro vožnje z javnim prevoznim sredstvom, če je sodnica noseča ali doji otroka in če sodnik ali sodnica neguje otroka, starega do treh let. O dodelitvi odloči predsednik Vrhovnega sodišča na predlog predsednika sodišča, na katero bo sodnik dodeljen, če to ni mogoče, pa na predlog predsednika sodišča višje stopnje.6 Zoper odločitev se dodeljeni sodnik lahko pritoži v treh dneh od prejema odločbe. O pritožbi, ki ne zadrži izvršitve odločitve, odloči Sodni svet v petnajstih dneh.7 Sodni svet odloča tudi o skrajšanju trajanja dodelitve oziroma o njenem predčasnem prenehanju.8
Disciplinska premestitev sodnika (začasno brez privolitve)
17. Premestitev sodnika na drugo sodišče je ena izmed disciplinskih sankcij, navedenih v 82. členu ZSS.9 Četrti odstavek 83. člena ZSS določa njeno vsebino, in sicer gre za premestitev sodnika na drugo sodišče za eno stopnjo nižjega položaja ali na drugo sodišče enakega položaja v drugem kraju. Izreče se lahko za čas od šestih mesecev do treh let, pri čemer te sankcije ni mogoče izreči vrhovnemu sodniku. Disciplinska sankcija se lahko izreče sodniku, ki je naklepoma ali iz malomarnosti kršil sodniške dolžnosti, predpisane z zakonom in Sodnim redom, ali je neredno opravljal sodniško službo.10 Dejanja, ki pomenijo kršitev sodniške dolžnosti oziroma neredno opravljanje sodniške službe, so navedena v drugem odstavku 81. člena ZSS. Pogoji in postopek za izrek disciplinske sankcije so predpisani v ZSSve.11 Disciplinski organi, ki jih imenuje in razrešuje Sodni svet, so disciplinski tožilec in njegov namestnik ter disciplinsko sodišče.12 Zoper odločbo disciplinskega sodišča je dovoljen poseben upravni spor, o katerem odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov.13
Razlaga ustavnih določb, ki se nanašajo na neodvisnost sodne oblasti
18. Ustava v drugi povedi drugega odstavka 3. člena opredeljuje načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Bistvo načela delitve oblasti je varstvo skupnosti pred zlorabo državne oblasti, do katere bi lahko prišlo, če bi bila državna oblast podeljena zgolj enemu organu oziroma če med organi, ki bi sicer opravljali različne oblastne funkcije, ne bi obstajala relativna neodvisnost.14 Načelo delitve oblasti vsebuje dva pomembna elementa, to je ločitev posameznih funkcij oblasti ter obstoj zavor in ravnovesij med njimi.15
19. Načelo delitve oblasti se odraža tudi v ureditvi postopka in pristojnosti pri imenovanju sodnikov. V Republiki Sloveniji sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta (130. člen Ustave). Pri postavljanju sodnikov rednih sodišč sodelujejo vse tri veje oblasti: sodna, ki ima večino članov v Sodnem svetu,16 izvršilna preko predsednika republike, ki predlaga Državnemu zboru v izvolitev kandidate za pet članov Sodnega sveta, in zakonodajna, ki izvoli pet članov Sodnega sveta ter ima pristojnost voliti sodnike. Sodni svet avtonomno, vendar zakonsko vezano na merila iz 28. člena ZSS, predlaga Državnemu zboru v izvolitev najprimernejšega izmed več kandidatov, o predlogu pa odloča Državni zbor kot nosilec zakonodajne veje oblasti. Izbirna in predlagalna funkcija Sodnega sveta sta pomembni, saj Državni zbor lahko imenuje samo kandidate, ki jih je predlagal Sodni svet. Državni zbor na predlog Sodnega sveta ni vezan in lahko njegov predlog zavrne, ne da bi navedel razloge za svojo odločitev.17 Državni zbor je, prav tako na predlog Sodnega sveta, pristojen tudi za razrešitev sodnika, če pri opravljanju sodniške funkcije krši Ustavo ali huje krši zakon (drugi odstavek 132. člena Ustave). Tudi v tem primeru mora Sodni svet avtonomno presoditi, ali so podani razlogi, zaradi katerih sodnik ne more več izvrševati sodniške funkcije. V primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo, mora Državni zbor sodnika razrešiti (tretji odstavek 132. člena Ustave).18
20. Iz načela delitve oblasti izhaja tudi načelo neodvisnosti sodne veje oblasti oziroma sodnikov, ki sodno oblast izvršujejo. Ustava načelo neodvisnosti sodnikov opredeljuje v 125. členu. Ta določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani samo na Ustavo in zakon. Neodvisnost sodnikov kot človekovo pravico zahteva tudi prvi odstavek 23. člena Ustave, ki med drugim določa, da mora biti sodišče, ki odloča o pravicah in obveznostih posameznikov ter o obtožbah zoper njih, neodvisno. Ustavno sodišče je že poudarilo, da je neodvisnost sodnikov pogoj za zagotavljanje ustavnih pravic do sodnega varstva (23. člen Ustave) in poštenega postopka (22. člen Ustave) ter s tem za varstvo vseh drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Brez neodvisnih in nepristranskih sodnikov ni pravne države (2. člen Ustave).19 Ob navedeni splošni ustavni zahtevi po neodvisnosti Ustava določa tudi posamezne institucionalne predpostavke sodniške neodvisnosti. Gre za določbe o trajnosti sodniške funkcije (129. člen Ustave), prenehanju in odvzemu sodniške funkcije (132. člen Ustave), nezdružljivosti sodniške funkcije (133. člen Ustave) in imuniteti sodnika (134. člen Ustave).20
21. Pravica do neodvisnega sodnika zavzema pomembno mesto tudi v mednarodnih instrumentih s področja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsebujejo jo 10. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (Uradni list RS, št. 24/18, MP, št. 3/18), 1. točka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92), prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in drugi odstavek 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). SEU poudarja, da je zahteva po neodvisnosti sodišč del bistvene vsebine pravice do učinkovitega sodnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Evropske unije (v nadaljevanju EU), in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PEU), zlasti vrednote pravne države.21
22. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, na ustavno načelo neodvisnosti sodnikov ni mogoče gledati kot na privilegij sodnikov. Neodvisnost sodnikov je bistvena predpostavka zagotavljanja varstva pravic oseb, ki so udeleženke v sodnih postopkih. Zagotovitev pravice do sodnega varstva, katere sestavni del je tudi pravica do neodvisnega sodnika, lahko pomeni bistveno predpostavko za možnost uresničitve vseh drugih pravic. Uresničitev načela neodvisnosti sodnikov zato služi predvsem tistim, ki potrebujejo sodno varstvo svojih pravic. Neodvisnost sodnikov je tudi predpogoj za njihovo nepristranskost v konkretnih sodnih postopkih, kar vse krepi tudi legitimnost sodstva ter zaupanje javnosti v njegovo delovanje.22
23. Neodvisnost sodstva ima več vidikov. Poleg individualne neodvisnosti sodnikov mora biti zagotovljena tudi neodvisnost sodstva kot celote (t. i. kolektivna neodvisnost, ki se nanaša na primer na vprašanja v zvezi z možnostjo sodelovanja sodstva pri odločanju o določitvi sredstev za poslovanje sodišč, pri sprejemanju odločitev v zvezi s pomožnim osebjem na sodiščih, tehnično opremljenostjo sodišč in vzdrževanjem sodnih stavb ter pri odločanju o odgovornosti svojih članov), saj se posegi v neodvisnost sodstva kot celote nujno odrazijo v neodvisnosti posameznih sodnikov. V zvezi z neodvisnostjo sodnika kot posameznika sta pomembni tako funkcionalna kot organizacijska neodvisnost. Medtem ko se funkcionalni vidik nanaša na neodvisnost sodnika pri sojenju, gre pri organizacijskem vidiku za ustrezno varstvo sodniškega mandata in ureditev pogojev za izvrševanje sodniške funkcije. Omenjena vidika sodniške neodvisnosti se poskušata zagotoviti z različnimi sredstvi, med katerimi velja omeniti predvsem pravila o imenovanju in razrešitvi sodnikov, o trajnem mandatu sodnikov, o imuniteti sodnikov in o nezdružljivosti sodniške funkcije. Na sodniško neodvisnost pomembno vpliva tudi ureditev sistema izobraževanja in nagrajevanja sodnikov (materialna neodvisnost sodnikov). Ustavno sodišče kot poseben vidik neodvisnosti sodnikov poudarja tudi notranjo neodvisnost sodnikov, pri kateri gre za neodvisnost sodnika v razmerju do drugih sodniških kolegov oziroma nadrejenih.23
24. Temeljna predpostavka sodniške neodvisnosti je tudi trajnost sodniške funkcije. Ustava določa, da je funkcija sodnika trajna (prva poved prvega odstavka 129. člena Ustave).24 Garancija trajnosti sodniške funkcije pomeni, da sodniki niso podvrženi reelekciji, torej (periodičnemu) ponovnemu imenovanju oziroma volitvam, kar zagotavlja, da jim ni treba soditi všečno tistim, ki naj bi jih ponovno volili oziroma jim podaljševali sodniško funkcijo.25
25. Ustava vsebine načela sodniške neodvisnosti natančno ne določa, kar je Ustavno sodišče že poudarilo.26 Nekatere predpostavke sodniške neodvisnosti izhajajo iz posameznih zgoraj naštetih drugih določb Ustave (prvi odstavek 129. člena, 132., 133. in 134. člen Ustave). Pri zapolnjevanju vsebine tega ustavnega načela pa si je mogoče pomagati tudi z različnimi mednarodnimi instrumenti, katerih predmet je konkretizacija načela sodniške neodvisnosti.27 V kontekstu obravnavane zadeve, v kateri je poudarjena sodnikova neodstavljivost kot poseben vidik sodniške neodvisnosti, so upoštevna izhodišča predvsem Temeljna načela Združenih narodov o neodvisnosti in samostojnosti sodstva (v nadaljevanju Temeljna načela ZN),28 Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope št. R (94) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov (v nadaljevanju Priporočilo št. R (94) 12), Evropska listina o zakonski ureditvi položaja sodnikov (v nadaljevanju Evropska listina o statutu sodnikov)29 in Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope št. CM/Rec(2010)12. Poleg tega se je pri opredelitvi načela sodnikove neodstavljivosti mogoče opreti tudi na posamezna mnenja in akte Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov,30 npr. na Mnenje št. 1 (2001) o standardih, ki se nanašajo na neodvisnost sodstva in neodstavljivost sodnikov (v nadaljevanju Mnenje št. 1 (2001)), Magno Carto sodnikov31 in na Poročila Evropske mreže sodnih svetov (ENCJ), npr. na Poročilo 2012–2013 v zvezi z minimalnimi standardi ocenjevanja strokovne uspešnosti in neodstavljivosti sodnikov.32 Omeniti kaže tudi stališča Beneške komisije33 in standarde sodniških stanovskih organizacij, npr. Evropske sodniške listine34 in Splošne listine o položaju sodnikov,35 ki odražajo skupna stališča predstavnikov sodstva različnih držav o vprašanjih, povezanih s sodniško neodvisnostjo. Ne glede na to, da ti akti niso bili sprejeti v obliki mednarodnopravno zavezujočih instrumentov, lahko pri določanju vsebine 125. člena Ustave služijo kot razlagalno orodje. Gre namreč za uveljavljene standarde in merila, ki so neodtujljivi v vsaki demokratični družbi.36
26. Iz v prejšnji točki navedenih aktov v zvezi s sodnikovo neodstavljivostjo kot posebnim vidikom sodniške neodvisnosti izhajajo naslednje zaveze oziroma stališča:
– temeljni vidik načela sodniške neodvisnosti o trajnosti sodniške funkcije37 velja tudi za sodnikovo neodstavljivost, torej imenovanje ali dodelitev na drugo sodišče ali območje brez soglasja;38
– izjema (premestitev brez soglasja) velja samo v primeru zakonite reorganizacije sodišča ali začasne premestitve zaradi potreb sosednjega sodišča ali kot disciplinska sankcija;39
– temeljna načela položaja sodnikov morajo biti določena v najvišjem normativnem aktu države, normativna raven celotne ureditve tega področja pa ne sme biti nižja od zakonske;40 zahteva po zakonski ureditvi se nanaša tudi na ureditev sodnikove neodstavljivosti;41
– pomembno je določiti standarde, ki opredeljujejo tako ravnanja, ki lahko vodijo do odvzema sodniške funkcije, kot tudi vsa ravnanja, ki lahko vodijo do kakršnih koli disciplinskih ukrepov ali spremembe statusa, vključno na primer s sodnikovo premestitvijo na drugo sodišče ali območje;42
– pri premestitvi sodnika brez njegovega soglasja gre za zelo občutljiv institut z vidika sodniške neodvisnosti, zato mora sodnik imeti pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, ki lahko preuči zakonitost premestitve;43
– posredovanje neodvisnega organa s postopki, ki zagotavljajo popolno pravico do obrambe, je še posebej pomembno v disciplinskih zadevah.44
27. Pri zapolnjevanju vsebine načela sodniške neodvisnosti je mogoče upoštevati tudi v zvezi s tem načelom izoblikovana stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). V zadevi Baka proti Madžarski45 se je ESČP v okviru presoje kršitve pravice do svobode izražanja razrešenega predsednika vrhovnega sodišča sklicevalo na načelo neodstavljivosti sodnikov. Pri tem se je oprlo na svojo preteklo prakso, mednarodne instrumente in instrumente Sveta Evrope. Ocenilo je, da predčasna razrešitev s položaja predsednika vrhovnega sodišča, čeprav je ostal na funkciji sodnika, ni v skladu s posebnim upoštevanjem narave sodne funkcije kot neodvisne veje državne oblasti. Upoštevajoč navedene mednarodne instrumente, je ESČP v zadevi Bilgen proti Turčiji46ugotovilo, da so objektivna merila, ki jih spremlja pregleden postopek, varovalo sodniške neodvisnosti pri izbiri, imenovanju in napredovanju sodnikov. Omogočajo namreč izogibanje samovoljnemu vmešavanju ali neprimerni uporabi diskrecijske pravice. ESČP meni, da načela mednarodnega prava v zvezi z imenovanjem sodnikov enako veljajo tudi v primeru njihovih premestitev, in ugotavlja, da je del načela sodniške neodvisnosti, kot izhaja iz mednarodnih instrumentov, tudi sodnikova pravica do zaščite pred samovoljno premestitvijo ali imenovanjem. Tudi po oceni ESČP je torej načelo neodstavljivosti sodnikov ključni element za ohranjanje neodvisnosti sodstva.
28. Zahteva po neodvisnosti sodnikov pa izvira tudi iz prava EU. Po stališču SEU morajo v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz prvega pododstavka tretjega odstavka 4. člena PEU47 in – kot to določa drugi pododstavek prvega odstavka 19. člena PEU48 – države članice vzpostaviti pravna sredstva, potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo EU.49 Za zagotovitev tega varstva je ključna ohranitev neodvisnosti organa, ki zagotavlja takšno varstvo, kot to potrjuje drugi odstavek 47. člena Listine, v katerem je med zahtevami v zvezi s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva omenjen dostop do neodvisnega sodišča.50 Pri tem kaže poudariti, da je po stališču SEU sodnikova neodstavljivost neločljivo povezana z neodvisnostjo sodstva51 in je zanj bistvenega pomena. Izjema od tega načela je lahko dovoljena samo, če je upravičena z legitimnim ciljem in je z njim sorazmerna ter če pri pravnih subjektih ne more ustvarjati legitimnih dvomov v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodišč pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo glede na nasprotujoče si interese.52
29. Tudi nesoglasna premestitev sodnika k drugemu sodišču oziroma v določenih okoliščinah (npr. v primeru premestitve na nižje sodniško mesto) tudi nesoglasna premestitev sodnika med dvema oddelkoma istega sodišča po oceni SEU lahko poseže v načelo neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov. Take premestitve so namreč lahko sredstvo za izvajanje nadzora nad vsebino sodnih odločb, ker lahko vplivajo ne le na obseg pristojnosti sodnikov in na obravnavo spisov, ki so jim bili zaupani, ampak imajo lahko tudi znatne posledice za njihovo življenje in kariero, s čimer imajo lahko učinke, ki so podobni učinkom disciplinskih sankcij.53 Zaradi preprečitve vsakršnega tveganja, da bi se v neodvisnost sodnikov poseglo z neposrednimi ali posrednimi zunanjimi posegi, je treba pravila in načela v zvezi z disciplinsko ureditvijo, ki se uporablja za sodnike, smiselno uporabiti tudi za tako ureditev njihovega premeščanja. Zato je pomembno, da se lahko, tudi če take ukrepe nesoglasne premestitve sprejme predsednik sodišča, ki mu pripada sodnik, na katerega se ti ukrepi nanašajo, zunaj okvira disciplinske ureditve, ki velja za sodnike, navedeni ukrepi sprejmejo le iz legitimnih razlogov, ki se nanašajo zlasti na porazdelitev razpoložljivih sredstev, ki omogoča učinkovito izvajanje sodne oblasti, in da je take odločitve mogoče izpodbijati pred sodiščem v skladu s postopkom, ki v celoti zagotavlja pravice iz 47. in 48. člena Listine, zlasti pravico do obrambe.54
30. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da iz temeljnega vidika ustavnega načela neodvisnosti sodnikov o trajnosti sodniške funkcije izhaja tudi zahteva po sodnikovi neodstavljivosti. To pomeni, da sodnika brez njegovega soglasja ni dopustno imenovati ali dodeliti na drugo sodišče, območje ali v določenih okoliščinah tudi na nižji položaj, razen v izjemnih primerih, ki morajo biti vnaprej določeni z zakonom. Pri premestitvi sodnika brez njegovega soglasja gre za zelo občutljiv institut z vidika sodniške neodvisnosti, zato mora imeti sodnik pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, ki lahko preuči zakonitost premestitve.
Presoja prvega, drugega, četrtega in osmega odstavka 71. člena ZS
31. Predlagatelj meni, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave zato, ker posega v zahtevo po neodstavljivosti sodnikov in bi kot takšna morala biti v celoti urejena vsaj na zakonski ravni. Zahtevo izrecno omejuje na nesoglasne razporeditve sodnikov na drugo sodniško mesto oziroma drugo sodišče na tej zakonski podlagi, pri čemer kot posebej intenziven poseg v sodnikov položaj izpostavlja razporeditev okrožnega sodnika na okrajno sodišče kot organizacijsko enoto okrožnega sodišča. Ustavno sodišče je zato svojo presojo omejilo samo na navedene vidike (drugo sodniško mesto, drugo sodišče in nižji položaj).
32. Na podlagi izpodbijanega prvega odstavka 71. člena ZS predsednik sodišča z letnim razporedom razporedi sodnike na določena pravna področja ali podpodročja. Sodniki, razporejeni z letnim razporedom na tej podlagi, se razporedijo na druga sodniška mesta, vendar ostanejo na sodišču, za katero so kandidirali, ter na sodniški funkciji, za katero so bili izvoljeni oziroma imenovani. Zamenjava področja ali podpodročja dela sama po sebi, torej če istočasno ne pride do dodelitve sodnika na drugo sodišče, območje oziroma nižji položaj, ne posega v sodnikovo neodstavljivost kot poseben vidik načela neodvisnosti sodnikov. Izpodbijani prvi odstavek 71. člena ZS zato ni v neskladju s 125. členom Ustave.
33. Na podlagi izpodbijanega drugega odstavka 71. člena ZS predsednik okrožnega sodišča določi letni razpored sodnikov okrožnega sodišča in okrajnih sodišč, ki so organizacijske enote tega okrožnega sodišča.55 To pomeni, da določi letni razpored sodnikov vseh sodišč znotraj istega okrožnega sodišča. Ne gre torej za dodelitev na drugo sodišče, saj se razporeditev sodnikov izvede v okviru organizacijskih enot posameznega okrožnega sodišča.
34. Na podlagi izpodbijanega četrtega odstavka 71. člena ZS lahko predsednik okrožnega sodišča ob izpolnjenih pogojih iz petega odstavka 71. člena ZS sodnika, ki opravlja sodniško službo na okrajnem sodišču, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, razporedi na okrožno sodišče za sojenje v zadevah iz pristojnosti tega sodišča. Razporeditev okrajnega sodnika z okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota okrožnega sodišča, na to okrožno sodišče, kot že rečeno, ne pomeni dodelitve sodnika na drugo sodišče, saj sodnik zamenja zgolj organizacijsko enoto istega sodišča. Položaj okrožnega sodnika je višji v primerjavi s položajem okrajnega sodnika, saj so pogoji za izvolitev na mesto okrožnega sodnika strožji od pogojev za izvolitev okrajnega sodnika,56 boljši pa je tudi njegov plačni položaj.57 Okrožni sodniki praviloma opravljajo tudi zahtevnejše naloge od okrajnih.58 V primeru razporeditve okrajnega sodnika na okrožno sodišče je okrajnemu sodniku zagotovljena izenačenost z okrožnimi sodniki tako z vidika stvarne pristojnosti in izvrševanja sodniške funkcije kot tudi z vidika plačnega položaja.59 Takšna razporeditev torej tudi ne pomeni dodelitve okrajnega sodnika na nižji položaj.
35. Na podlagi drugega odstavka 71. člena ZS se lahko, upoštevajoč tretji odstavek 36. člena ZS, z letnim razporedom tudi okrožni sodniki razporedijo na okrajno sodišče, ki je organizacijska enota njihovega okrožnega sodišča.60 Ker so okrajna sodišča organizacijske enote okrožnega sodišča, to ne pomeni dodelitve sodnika na drugo sodišče. Pomeni pa razporeditev sodnika na nižji položaj. Razporeditev na nižji položaj sama po sebi ne pomeni nujno posega v sodnikovo neodstavljivost. Ustavno sodišče mora zato preveriti, ali obstajajo tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da razporeditev na nižji položaj posega v sodnikovo neodstavljivost in s tem v načelo neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave.
36. V zvezi s tem je pomembno, da okrožni sodnik, razporejen na sojenje na okrajnem sodišču, ohrani naziv in plačni položaj okrožnega sodnika. Sodi sicer v zadevah iz stvarne pristojnosti okrajnih sodišč, vendar gre za enako stopnjo odločanja. Tako okrajna kot tudi okrožna sodišča namreč praviloma sodijo na prvi stopnji.61 Drugačna je torej le njihova stvarna pristojnost, pri čemer se na okrajnih sodiščih praviloma obravnavajo manj zahtevne zadeve. Ker ne gre niti za dodelitev nalog izven sodniške funkcije niti za spremembo ravni odločanja, okrožni sodnik pa ob manj zahtevnem delu ohrani tudi vse koristi položaja višjega sodniškega mesta, takšna razporeditev po oceni Ustavnega sodišča ne more pomeniti pomembnega negativnega vpliva na sodnikovo poklicno življenje in kariero. Pomembna upoštevna okoliščina je tudi to, da je za razporeditev pristojen predsednik okrožnega sodišča, ki ga na ta položaj imenuje Sodni svet.62 Sodni svet je samostojen in neodvisen državni organ, ustanovljen za varovanje samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti. Izključen je torej vsakršen (tudi posredni) vpliv izvršilne veje oblasti na odločanje o letnem razporedu sodnikov.63
37. Takšna razporeditev ima tudi pomembne javne koristi, saj omogoča razporeditev sodnikov z drugih sodišč, ki so specializirani za isto področje, kar spodbuja večjo specializacijo posameznih sodnikov in s tem višjo kakovost sojenja. S takšno možnostjo razporejanja sodnikov se torej lahko zagotovi, da v posameznih zadevah odločajo sodniki, ki imajo več pravnega znanja na specifičnih pravnih področjih. Izpodbijana ureditev pa omogoča tudi vzpostavitev enakomerne obremenjenosti sodišč ter njihovo zahtevano zasedenost. Poslovanje sodišča namreč vodi predsednik sodišča,64 ki ima zato pomembno vlogo pri zagotavljanju kakovostnega in učinkovitega dela sodišča kot celote. Za zagotavljanje tekočega procesa dela mora imeti na razpolago ustrezne vzvode. Eden ključnih je tudi možnost razporejanja sodnikov. Samo na ta način lahko poskrbi za usklajeno, kakovostno in ažurno delo vseh oddelkov sodišča in s tem sodišča kot celote.
38. Na podlagi vseh navedenih okoliščin Ustavno sodišče ugotavlja, da razporeditev okrožnih sodnikov na okrajno sodišče na podlagi izpodbijane ureditve ne posega v zahtevo po sodnikovi neodstavljivosti in s tem v načelo neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave.
39. Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijana ureditev v obsegu opravljene presoje ne posega v zahtevo po sodnikovi neodstavljivosti. Zahteva za zakonsko urejanje celotne ureditve področja, ki se nanaša na sodnikovo neodstavljivost kot poseben vidik načela neodvisnosti sodnikov, torej za izpodbijano ureditev ne velja. Prvi, drugi, četrti in osmi odstavek 71. člena ZS zato niso v neskladju s 125. členom Ustave (1. točka izreka).
Presoja druge in tretje povedi šestega odstavka 71. člena ZS
40. Predlagatelj meni, da je izpodbijana ureditev v neskladju s 125. členom Ustave tudi zato, ker sodnik zoper letni razpored nima možnosti suspenzivne pritožbe in ker v postopek pritožbe ni vključen tudi Sodni svet, katerega temeljna funkcija je varstvo sodnikove neodvisnosti. Pravno sredstvo iz šestega odstavka 71. člena ZS naj bi bilo torej neučinkovito, organ, ki o njem odloča, pa neustrezen.
41. Izpodbijani šesti odstavek 71. člena ZS določa možnost pritožbe, ki ne zadrži izvršitve. O pritožbi odloča personalni svet neposredno višjega sodišča, o pritožbi zoper razporeditev, ki jo določi predsednik Vrhovnega sodišča, pa personalni svet Vrhovnega sodišča. Zoper dokončno odločitev glede letnega razporeda ima sodnik zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu.65 Za spremembe letnega razporeda med letom velja enak postopek kot za sprejetje letnega razporeda, kar pomeni tudi enako pravno sredstvo. Glede na to tudi zoper spremenjeno razporeditev sodnika med letom velja enaka možnost nesuspenzivne pritožbe na personalni svet. Personalni sveti se oblikujejo pri okrožnih, višjih in Vrhovnem sodišču.66 Personalni svet sestavljajo po položaju predsednik sodišča in določeno število članov, ki jih izvolijo sodniki izmed sebe. Predsednika sodišča v njegovi odsotnosti nadomešča podpredsednik.67 Personalni svet sprejema odločitve z večino glasov vseh članov.68
42. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, razporeditev na podlagi izpodbijane ureditve ne posega v zahtevo po neodstavljivosti sodnikov. Vendar pa se izvrševanje izpodbijane ureditve v konkretnih primerih v tolikšni meri lahko dotika načela neodvisnosti sodnikov z vidika zahteve po njihovi neodstavljivosti, da mora tudi zoper letni razpored sodnik imeti pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, ki lahko preuči zakonitost premestitve.69 Že iz 125. člena Ustave torej neposredno izhaja zahteva, da mora imeti sodnik pravico do pritožbe zoper letni razpored, pri čemer se ta pravica presoja po merilih iz prvega odstavka 25. člena Ustave.
43. Člen 25 Ustave zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela instančnosti v odločanju sodišč. Bistvena vsebina tega načela je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, tako pravne kot dejanske narave, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti.70 To pomeni, da 25. člen Ustave zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve, v okviru katere mora pritožbeno sodišče vsebinsko presoditi utemeljenost pritožbenih navedb.71 Smisel 25. člena Ustave je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti.72 Učinkovitost pa pomeni tudi to, da mora biti táko pravno sredstvo praviloma suspenzivno. Drugače je lahko le, ko je po izvršitvi izpodbijane odločbe in ob morebitni ugoditvi pritožbi za pritožnika mogoče vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe.73
44. Dopustnost nesuspenzivnosti pravnega sredstva se torej izkazuje z argumentom reverzibilnosti (možnosti vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločitve, če bi se po uspešnem pravnem sredstvu pritožnika izkazalo, da izvršitev ni bila utemeljena). Ustavno sodišče je na tej podlagi že ocenilo, da je pri izvršbi na denarna sredstva reverzibilnost (če se kasneje izkaže, da izvršba ni bila utemeljena) »enostavna in praviloma učinkovita«, zato nesuspenzivnost ugovora zoper sklep o izvršbi ni nezdružljiva z zahtevo po učinkovitosti pravice do pravnega sredstva.74 Po drugi strani pa je tudi že ocenilo, da odvetniku, ki je istočasno obdolženec, ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo zoper odredbo o hišni preiskavi, saj je zaradi nesuspenzivnosti zasebnost že »prebita« (če je vpogled že opravljen, potem tudi uspeh v pritožbenem postopku ne more vzpostaviti stanja stvari, kakršno je bilo pred posegom).75
45. Ustavno sodišče ocenjuje, da v primeru razporeditve sodnika na podlagi spremembe letnega razporeda reverzibilnost pravnega položaja v prid razporejenemu sodniku ni tako enostavno in učinkovito zagotovljena kot v primeru izvršbe na denarna sredstva, vendar tudi ne gre za primer popolne nepovratnosti, kot jo je Ustavno sodišče zaznalo v primeru »prebite« zasebnosti zaradi izvršitve odredbe o hišni preiskavi pri odvetniku. Po uspešnem pritožbenem postopku se namreč sodnik, ki je bil nezakonito razporejen, lahko razporedi nazaj na sodniško mesto, na katerem je bil pred spremembo letnega razporeda. Vendar pa to ne velja za njegove spise, ki so bili na podlagi razporeditve že predodeljeni drugim sodnikom po pravilih o dodeljevanju zadev (načelo zakonitega sodnika). Izrecne pravne podlage, ki bi omogočala vrnitev spisov nezakonito razporejenemu sodniku, namreč ni.76 Zaradi spremembe sodnika se glavne obravnave v predodeljenih zadevah začnejo znova,77 ob vrnitvi na prejšnje sodniško mesto se sodniku na podlagi pravil o dodeljevanju zadev (načelo zakonitega sodnika) dodelijo drugi sodni spisi. Za nezakonito razporejenega sodnika torej ni mogoče v celoti vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločitve, kar še toliko bolj velja za postopke v posameznih zadevah, ki so bile na podlagi nezakonite razporeditve sodnika predodeljene drugim sodnikom.
46. Stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo razporeditve, torej ni mogoče v celoti vzpostaviti, zato izpodbijana druga poved šestega odstavka v delu, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, onemogoča učinkovitost pritožbe razporejenega sodnika. To je v neskladju z merili iz prvega odstavka 25. člena Ustave in posledično tudi v neskladju s 125. členom Ustave, iz katerega pravica do pritožbe zoper premestitev sodnika neposredno izhaja.
47. Ustavno sodišče pri tem dodaja, da razmeroma kratki procesni roki (tri dni po objavi letnega razporeda za napoved pritožbe, tri dni za pripravo obrazložene odločitve, osem dni za pritožbo, 15 dni za odločitev pritožbenega organa) skupaj z določbo, da mora biti letni razpored določen in objavljen na oglasni deski sodišča najkasneje do 15. decembra za naslednje koledarsko leto, zagotavljajo čim manjše posledice ustavno zahtevanega suspenzivnega učinka vložene pritožbe na učinkovitost dela sodišč, s katero se zagotavlja pravica do učinkovitega sojenja v razumnem roku.
48. Ustavno sodišče je glede na vse povedano ugotovilo, da je druga poved šestega odstavka 71. člena ZS v neskladju s 125. členom Ustave (2. točka izreka). V nadaljevanju mora Ustavno sodišče z vidika 125. člena Ustave preizkusiti še utemeljenost predlagateljevih očitkov o neustreznosti personalnega sveta kot pritožbenega organa, ki ga določa izpodbijana tretja poved šestega odstavka 71. člena ZS.
49. Iz ustavnih določb o sodstvu izhaja, da sodniško funkcijo lahko opravljajo le sodniki, ki so neodvisni (125. člen Ustave), imajo trajni mandat (129. člen Ustave) in jih voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta (130. člen Ustave). Organa, ki po sestavi ne izpolnjuje teh ustavnopravnih meril, ni mogoče šteti za sodišče. Člani personalnih svetov pri odločanju v tem organu ne izvršujejo sodne funkcije v smislu ZS in ZSS. Sodno varstvo zoper odločitev personalnega sveta je zagotovljeno v upravnem sporu.78 Personalni svet torej ne izvršuje sodne funkcije, ima pa pristojnosti, ki so lastne oblastnemu organu. Personalni svet je posebno delovno telo sodišča, ki odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov.
50. Ustavno sodišče se je do vprašanja nepristranskosti pri oblastnih organih, ki odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih in niso sodišča, že opredelilo.79 Sprejelo je stališče, da je sestavni del poštenega postopka tudi zahteva, da je v postopku spoštovano temeljno procesno jamstvo nepristranskega odločanja. Zahteve ustavnega procesnega jamstva nepristranskega odločanja izhajajo iz ustavnosodne presoje prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta ustavna določba se izrecno nanaša le na sodišča. Vendar se navedena ustavnosodna presoja in njena izhodišča upoštevajo kot vodilo pri zagotavljanju jamstva nepristranskega odločanja in s tem poštenega postopka za vse postopke, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Ko ne gre za sodišče, ta zahteva izhaja iz 22. člena Ustave. Zanjo pa so enako uporabljiva merila, ki jih je Ustavno sodišče v dosedanji ustavnosodni presoji upoštevalo pri prvem odstavku 23. člena Ustave.80 Ker iz načela sodnikove neodstavljivosti kot posebnega vidika neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave izhaja zahteva, da mora imeti sodnik zoper odločitev o premestitvi brez njegovega soglasja pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, ki preveri zakonitost premestitve, pa zahteva po nepristranskem odločanju personalnega sveta izhaja že neposredno iz 125. člena Ustave, pri čemer so enako uporabljiva merila, ki jih je Ustavno sodišče v dosedanji ustavnosodni presoji upoštevalo pri prvem odstavku 23. člena Ustave.
51. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril.81 Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega odločanja je prepoved, da bi kot članica kolegijskega organa odločala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti.82
52. Iz ustavnosodne presoje83 in sodne prakse ESČP84 izhaja, da sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivno merilo, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivno merilo, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven, t. i. videz nepristranskosti sojenja.85 Gre za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti.86 Pri presoji vprašanj, ali obstaja dvom o videzu nepristranskosti, je stališče stranke pomembno, vendar ni odločilno. Odločilno je, ali je mogoče ugotoviti, da je ta strah objektivno utemeljen.87 Pomembno je torej, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sojenja kot tudi zaupanje strank v nepristranskost odločanja v konkretni zadevi. V nekaterih primerih, ko je težko zagotoviti dokaze, s katerimi bi se ovrgla domneva subjektivne nepristranskosti sodnika, zahteva po objektivni nepristranskosti zagotavlja dodatno pomembno jamstvo.88
53. Navedena merila je treba upoštevati tudi v primerih, ko o pravicah, obveznostih in pravnih koristih ne odloča sodnik, temveč drug državni organ. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, iz načela sodnikove neodstavljivosti kot posebnega vidika neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave izhaja zahteva, da mora personalni svet pri odločanju o pritožbi zoper letni razpored sodnikov ustvarjati oziroma ohranjati videz nepristranskosti. Nepristranskost članov personalnega sveta je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost članov personalnega sveta razumejo udeleženci v postopku in tudi kako jo razume javnost. Ni dovolj, da personalni svet v postopku ravna in odloča nepristransko; odločati mora v taki sestavi, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti.89 Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je poleg zagotavljanja garancij v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem.90 Okoliščina, ki lahko prizadene videz nepristranskosti, so lahko tudi morebitne povezave z drugimi udeleženci v postopku oziroma dvojna vloga, ki bi jo lahko član personalnega sveta imel v postopku.91
54. Letni razpored sodnikov določi predsednik sodišča.92 Predsednike sodišč imenuje Sodni svet z odločbo, predsednika Vrhovnega sodišča pa imenuje Državni zbor na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, po predhodnem mnenju Sodnega sveta in občne seje Vrhovnega sodišča.93 Izpodbijani šesti odstavek 71. člena ZS določa, da o pritožbi razporejenega sodnika odloča personalni svet neposredno višjega sodišča, o pritožbi zoper razporeditev, ki jo določi predsednik Vrhovnega sodišča, pa personalni svet Vrhovnega sodišča. Personalni svet Vrhovnega sodišča sestavljajo po položaju predsednik Vrhovnega sodišča in štirje člani, ki jih izvolijo sodniki izmed sebe.94 O pritožbi zoper letno razporeditev sodnikov na Vrhovnem sodišču, ki jo na prvi stopnji določi predsednik Vrhovnega sodišča, torej odloča personalni svet, v katerem že na podlagi svojega položaja kot član vedno sodeluje predsednik Vrhovnega sodišča. Sodelovanje iste osebe, ki je letno razporeditev določila na prvi stopnji, v sestavi personalnega sveta pri odločanju o pritožbi zoper to isto letno razporeditev je nedvomno taka objektivna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari upravičen dvom o nepristranskosti. Gre celo za izključitveni razlog za izločitev osebe pri odločanju na podlagi več procesnih zakonov.95
55. V primerih, ko o pritožbi zoper razporeditev sodnika z letnim razporedom odloča personalni svet neposredno višjega sodišča, ta okoliščina sicer ne nastopi vedno, saj v tem pritožbenem organu sodeluje predsednik neposredno višjega sodišča, ki pri določitvi letnega razporeda sodnikov praviloma ne sodeluje. To pa ne velja v primerih iz druge povedi tretjega odstavka 71. člena ZS in tretje povedi četrtega odstavka 71. člena ZS, ko zaradi nedoseženega soglasja predsednikov nižjih sodišč o razporeditvi odloči predsednik neposredno višjega sodišča. V teh primerih bi ista oseba najprej odločala o razporeditvi sodnika, kasneje pa sodelovala pri odločanju o pravnem sredstvu sodnika zoper to razporeditev. Razporejenim sodnikom v navedenih primerih torej ni omogočeno pravno sredstvo pred nepristranskim in neodvisnim organom. Izpodbijana tretja poved šestega odstavka 71. člena ZS zato v delu, v katerem določa pristojnost personalnih svetov za odločitev o pritožbi zoper letni razpored sodnikov, ni v skladu z načelom neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave (2. točka izreka).
56. Razveljavitev izpodbijane druge in tretje povedi šestega odstavka 71. člena ZS ni mogoča, saj bi bila s tem onemogočena pritožba zoper letni razpored sodnikov. Ker gre za primer, ko je zakonodajalec določeno vprašanje uredil na način, ki ne omogoča razveljavitve, je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v enem letu od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka).
57. Ustavno sodišče je, da bi do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo ustavnoskladno odločanje v pritožbenih postopkih zoper letni razpored sodnikov, sprejelo način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da do odprave ugotovljene protiustavnosti v pritožbenih postopkih zoper letni razpored sodnikov kot člani personalnih svetov ne smejo sodelovati predsedniki sodišč, pritožba zoper razporeditev pa zadrži njeno izvršitev (4. točka izreka). S takim načinom izvršitve svoje odločbe je glede na opravljeni obseg ustavnosodne presoje zgolj prehodno določilo najnujnejša pravila, s katerimi bo do odprave ugotovljene protiustavnosti mogoče zagotoviti ustavnoskladno vodenje pritožbenih postopkov. To pa ne pomeni, da ne bi smel zakonodajalec ob upoštevanju razlogov te odločbe drugače urediti pristojnosti za določitev letnega razporeda ali pristojnosti za odločitev o pritožbi zoper letni razpored oziroma določiti drugačno sestavo personalnega sveta.
58. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena ter drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.
1 Ustavno sodišče za mednarodno uveljavljeni pojem irremovability uporablja slovenski izraz neodstavljivost, ki izhaja iz uradnega slovenskega prevoda sodbe velikega senata Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Evropska komisija proti Republiki Poljski, C-619/18, z dne 24. 6. 2019.
2 Glej šesti in sedmi odstavek 71. člena ZS.
3 Glej njegovo II. poglavje z naslovom Letni razpored sodnikov in pravila o dodeljevanju zadev.
4 Glej tretji odstavek 66. člena ZSS.
5 Glej četrti odstavek 66. člena ZSS.
6 Glej prvi odstavek 68. člena ZSS.
7 Glej drugi odstavek 68. člena ZSS.
8 Glej 70.a člen ZSS.
9 Glej 4. točko prvega odstavka 82. člena ZSS.
10 Glej prvi odstavek 81. člena ZSS.
11 Glej prvi odstavek 80. člena ZSS.
12 Glej 38. člen ZSSve.
13 Glej 36. člen v zvezi s 43. členom ZSSve.
14 Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-979/15 z dne 21. 6. 2018 (Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 26), 7. točka obrazložitve, in št. U-I-159/19 z dne 23. 2. 2023 (Uradni list RS, št. 34/23), 8. točka obrazložitve.
15 Za več o tem glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-83/94 z dne 14. 7. 1994 (Uradni list RS, št. 48/94, in OdlUS III, 89) in št. U-I-224/96 z dne 22. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 36/97, in OdlUS VI, 65), 16. točka obrazložitve.
16 Člen 131 Ustave določa sestavo in način oblikovanja Sodnega sveta. V njem je šest članov, ki jih izmed sebe izvolijo sodniki, in pet članov, ki jih predlaga v izvolitev predsednik republike, izvoli pa jih Državni zbor. Državni zbor lahko izvoli za člane Sodnega sveta samo kandidate, ki jih predlaga predsednik republike. To pomeni, da pri oblikovanju Sodnega sveta sodelujejo zakonodajna oblast, predsednik republike kot predstavnik izvršilne oblasti in sodna oblast ter da imajo v njem glede na ustavno določeno sestavo sodniki (torej sodna oblast) večino.
17 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-225/16 z dne 6. 12. 2017, 6. točka obrazložitve.
18 V tem primeru predlog Sodnega sveta ni potreben, temveč zadostuje pravnomočna sodna odločba.
19 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/19 z dne 7. 1. 2021 (Uradni list RS, št. 22/21, in OdlUS XXVI, 1), 90. točka obrazložitve.
20 Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-159/19, 12. točka obrazložitve, in št. U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 (Uradni list RS, št. 72/23), 50. točka obrazložitve.
21 Sodbi velikega senata SEU v zadevah Evropska komisija proti Republiki Poljski, C-619/18, z dne 24. 6. 2019, 58. točka obrazložitve, in Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C-216/18 PPU, z dne 25. 7. 2018, 48. točka obrazložitve.
22 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84), 55. točka obrazložitve, št. U-I-246/19, 66. točka obrazložitve, št. U-I-159/19, 11. točka obrazložitve, in št. U-I-772/21, 53. točka obrazložitve.
23 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06, 63. točka obrazložitve, št. U-I-159/19, 10. točka obrazložitve, in št. U-I-772/21, 54. točka obrazložitve.
24 Druga poved prvega odstavka 129. člena Ustave določa, da zakon določa starostno mejo in druge pogoje za izvolitev.
25 Prim. F. Grad, I. Kaučič, S. Zagorc (ur.), Ustavno pravo, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 564.
26 Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06, 63. točka obrazložitve, in št. U-I-772/21, 64. točka obrazložitve.
27 To je Ustavno sodišče storilo že večkrat. Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06, 62. točka obrazložitve, in št. U-I-772/21, 64. točka obrazložitve.
28 Sprejeta so bila leta 1985 na 7. Kongresu Združenih narodov o preprečevanju kriminala in ravnanju z obtoženimi, potrdila pa jih je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov.
29 European Charter on the Statute for judges. Sprejeli so jo udeleženci multilateralnega srečanja o zakonski ureditvi položaja sodnikov v Evropi, ki ga je od 8. do 10. 7. 1998 organiziral Svet Evrope.
30 Gre za svetovalno telo Sveta Evrope.
31 Magna Carta of judges, ki jo je na 11. plenarnem zasedanju 17. 11. 2010 sprejel Posvetovalni svet evropskih sodnikov.
32 Minimum Standards regarding evaluation of professional performance and irremovability of members of the judiciary, Report 2012–2013.
33 Na primer Venice Comission: European Standards on the Independence of the Judiciary, št. 494/2008, Strasbourg, z dne 3. 10. 2008.
34 Judges' Charter in Europe z dne 4. 11. 1997.
35 The Universal Charter of the Judge z dne 17. 11. 1999.
36 Tako Ustavno sodišče že v odločbah št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06, 62. točka obrazložitve, in št. U-I-772/21, 64. točka obrazložitve.
37 Glej 12. točko Temeljnih načel ZN; Priporočilo št. R (94) 12, načelo I(2)(a)(ii) in (3) ter načelo VI(1) in (2) ter Mnenje št. 1 (2001), 55. in 60. točka.
38 Evropska listina o statutu sodnikov, točka 3.4 in njena obrazložitev.
39 Evropska listina o statutu sodnikov, točka 3.4 in njena obrazložitev, glede disciplinske odgovornosti tudi Priporočilo št. R (94) 12, načelo VI.
40 Glej Evropsko listino o statutu sodnikov, točka 1.2, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-772/21, 65. točka obrazložitve.
41 Glej Mnenje št. 1 (2001), 16. in 60. točka. To mnenje povzema tudi Beneška komisija v sistematičnem pregledu Evropskih standardov v zvezi z neodvisnostjo sodstva, št. 494/2008, z dne 3. 10. 2008.
42 Glej Mnenje št. 1 (2001), 60(c). točka.
43 Glej Evropsko listino o statutu sodnikov, točka 3.4 in njena obrazložitev.
44 Glej Mnenje št. 1 (2001), 60(b). točka.
45 Glej sodbo ESČP Baka proti Madžarski z dne 23. 6. 2016, 172. točka obrazložitve.
46 Glej sodbo ESČP Bilgen proti Turčiji z dne 9. 3. 2021, 63. točka obrazložitve.
47 Po tej določbi se EU in države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.
48 Drugi pododstavek prvega odstavka 19. člena PEU določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo EU.
49 Glej sodbo velikega senata SEU v zadevi Associação Sindical dos Juízes Portugueses proti Tribunal de Contas, C-64/16, z dne 27. 2. 2018, 96. točka obrazložitve.
50 Prav tam, 41. točka obrazložitve. Enako tudi sodbi velikega senata SEU v zadevah Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), 53. točka obrazložitve, in Evropska komisija proti Republiki Poljski, C-619/18, 58. točka obrazložitve.
51 Glej sodbo velikega senata SEU v zadevi Evropska komisija proti Republiki Poljski, C-619/18, 45. točka obrazložitve.
52 Prav tam, 79. točka obrazložitve, in sodba velikega senata SEU v zadevi Evropska komisija proti Republiki Poljski, C-192/18, z dne 5. 11. 2019, 115. točka obrazložitve.
53 Glej sodbo velikega senata SEU v zadevi W. Ž., C-487/19, z dne 6. 10. 2021, 114. in 115. točka obrazložitve. Zadeva se nanaša na premestitev na nižje sodniško mesto, in sicer s civilnega oddelka okrožnega sodišča, ki odloča v pritožbenem postopku, na civilni oddelek istega sodišča, ki zaseda na prvi stopnji.
54 Prav tam, 117. in 118. točka obrazložitve.
55 Glej drugi odstavek 114. člena v zvezi z drugim odstavkom 115. člena ZS.
56 Primerjava pogojev po 9. in 10. členu ZSS.
57 Glej prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22 – ZSPJS).
58 Glej 99. in 101. člen ZS. Glej tudi ureditev stvarne pristojnosti v različnih procesnih zakonih, npr. prvi odstavek 25. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) ter 30. in 32. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP).
59 Glej peti odstavek 71. člena ZS.
60 Glej obrazložitev k 1. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih, EVA 2011-2011-0002, z dne 3. 3. 2011, str. 25.
61 Glej 99. in 101. člen ZS.
62 Drugi odstavek 62.a člena ZS.
63 Primerjaj s sodbo velikega senata SEU v zadevi W. Ž., 109.–110., 119. in 130. točka obrazložitve.
64 Glej 7., 60.a in 61. člen ZS.
65 Glej odločbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 48/2019 z dne 18. 1. 2021, 12. točka obrazložitve.
66 Glej prvi odstavek 30. člena ZS.
67 Glej 31. člen ZS.
68 Glej drugi odstavek 32. člena ZS.
69 Glej Evropsko listino o statutu sodnikov, točka 3.4 in njena obrazložitev.
70 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 28. točka obrazložitve.
71 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99), 8. točka obrazložitve.
72 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04), 6. točka obrazložitve. Navedena stališča je Ustavno sodišče povzelo v odločbi št. U-I-74/14 z dne 17. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 48/15).
73 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13), 5. točka obrazložitve, št. U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 (Uradni list RS, št. 8/16, in OdlUS XXI, 20), 55. točka obrazložitve, in št. Up-991/17, U-I-304/20 z dne 17. 12. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 27), 13. točka obrazložitve.
74 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-339/98, 5. točka obrazložitve.
75 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-115/14, Up-218/14, 56. in 57. točka obrazložitve.
76 Glej III. poglavje Sodnega reda – Pravila o dodeljevanju zadev.
77 Glej prvi in tretji odstavek 311. člena ZKP ter tretji odstavek 302. člena ZPP.
78 Glej odločbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 48/2019 z dne 18. 1. 2021, 12. točka obrazložitve.
79 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 35), 16. točka obrazložitve.
80 Glej prav tam, 16. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019, 8. točka obrazložitve. Primerjaj tudi s sodbo ESČP v zadevi Olujić proti Republiki Hrvaški z dne 5. 2. 2009, 41. in 42. točka obrazložitve. Za več o tem glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-445/18 z dne 14. 10. 2021 (Uradni list RS, št. 178/21, in OdlUS XXVI, 34), 17. točka obrazložitve.
81 Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-52/99 z dne 21. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/02, in OdlUS XI, 285), 5. točka obrazložitve, in št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 109), 47. točka obrazložitve.
82 Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-217/15, 17. točka obrazložitve, in št. U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 44/03, in OdlUS XII, 25), 7. točka obrazložitve.
83 Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-149/99, 7. točka obrazložitve, in št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 10. točka obrazložitve.
84 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi Fey proti Avstriji z dne 24. 2. 1993, 28. in 30. točka obrazložitve.
85 Gre za zahtevo, ki jo najbolje ponazarja obrazložitev lorda Hewarta: »Justice should not only be done but should manifestly and undoubtedly be seen to be done,« v sodbi R proti Sussex Justices ex parte McCarthy [1924] 1 KB 256, 259; [1923] All ER 233.
86 Glej sodbo ESČP v zadevi Fey proti Avstriji, 30. točka obrazložitve.
87 Glej sodbo ESČP v zadevi Ferrantelli in Santangelo proti Italiji z dne 7. 8. 1996, 58. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 39. točka obrazložitve.
88 Glej sodbi ESČP v zadevah Pullar proti Združenemu kraljestvu z dne 10. 6. 1996, 32. točka obrazložitve, in Mitrinovski proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 30. 4. 2015, 36. točka obrazložitve.
89 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-149/99, 7. točka obrazložitve.
90 Primerjaj z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-799/13 z dne 22. 1. 2015 (Uradni list RS, št. 9/15, in OdlUS XXI, 9), 9. točka obrazložitve, št. Up-217/15, 17. točka obrazložitve, in št. Up-1094/18, 9. točka obrazložitve.
91 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-445/18, 21. točka obrazložitve.
92 Prvi in drugi odstavek 71. člena ZS.
93 Drugi odstavek 62.a člena ZS.
94 Prvi odstavek 31. člena in četrti odstavek 33. člena ZS.
95 Glej na primer 4. točko prvega odstavka 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP), 5. točko prvega odstavka 70. člena ZPP in 5. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.
