Številka:	U-I-65/21-12
Datum:	4. 7. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 4. julija 2024

1. Zakon o socialnem vključevanju invalidov (Uradni list RS, št. 30/18) je v neskladju z Ustavo.

2. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe se osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04), če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz 5. in 6. člena Zakona o socialnem vključevanju invalidov.

1. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) je prekinilo pritožbeni postopek pravdnih strank v družinski zadevi zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, določitve stikov in preživnine v delu, ki se nanaša na ukinitev preživninske obveznosti staršev do otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju s 1. 1. 2019 po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju ZSVI). Predlagatelj navaja, da je bila nad enim izmed otrok podaljšana roditeljska pravica, saj je pri trinajstih letih doživel anevrizmo, zaradi katere ne govori, je nepokreten, komunicira le z očmi ter potrebuje 24-urno stalno oskrbo in nego. V vzgojo in varstvo je zaupan toženki, s tožnikom pa ima stike. Sodišče prve stopnje je za tega otroka s 1. 1. 2019 zaradi ZSVI ukinilo preživninsko obveznost staršev. V pritožbi je toženka uveljavljala, da je ureditev po ZSVI protiustavna, saj država z ZSVI ne zagotavlja vseh potrebnih finančnih sredstev, ki jih tak otrok potrebuje, zato je prepuščen samemu sebi. Toženka se strinja, da mora država razbremeniti starše, vendar ne na način, da je invalidne osebe postavila v slabši položaj, kot je bil pred uveljavitvijo ZSVI.

2. Predlagatelj v zahtevi opisuje, kakšna je bila ureditev pred uveljavitvijo ZSVI, in opozarja na odločbo št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 86), s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83 – v nadaljevanju ZDVDTP) v neskladju z Ustavo, saj se je zaradi ukinitve preživninske obveznosti staršev položaj obravnavane skupine invalidov poslabšal. ZSVI naj bi vsebinsko uresničil navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar po mnenju predlagatelja protiustavnost ni bila odpravljena, saj zakonodajalec ni vzpostavil enakovredne preživninske obveznosti države ter obravnavani skupini invalidov ni zagotovil osnovnih sredstev za preživljanje. Nadomestilo za invalidnost in dodatek za pomoč in postrežbo po ZSVI naj bi bila višja kot po ZDVDTP, vendar kljub temu ne zadoščata za kritje vseh osnovnih življenjskih potreb te skupine invalidov. ZSVI naj bi določal nadomestilo in dodatek za vse enako in na ta način naj ne bi upošteval posebnih potreb posameznih invalidov, zato naj nekaterim izmed njih ne bi zagotavljal ustrezne stopnje socialne varnosti. Država zagotavlja le del sredstev, glede preostanka pa pravni položaj te skupine invalidov še zmeraj ni urejen. Predlagatelj to pojasnjuje tudi na podlagi izračuna v konkretnem primeru, o katerem mora odločiti in iz katerega naj bi jasno izhajalo, kako se je zaradi ZSVI poslabšal položaj oseb s težjimi oblikami invalidnosti. Potrebe teh oseb so bile namreč do uveljavitve ZSVI pokrite ob pomoči države s preživninsko odgovornostjo staršev. Ob ukinitvi slednje zakonodajalec ni predvidel zadostnih sredstev za preživljanje, kar pomeni, da je prekomerno posegel v pravice invalidov iz 52. člena Ustave. Predlagatelj dodaja, da je zakonodajalec posegel ne le v pričakovane, temveč tudi v že pridobljene pravice te skupine invalidov in s tem kršil 2. člen Ustave, saj je bila v konkretnem primeru osebi že priznana in določena preživnina s pravnomočno sodno odločbo, ki je bila z ZSVI naknadno ukinjena.

3. Državni zbor v odgovoru na zahtevo navaja, da je ZSVI nadomestil ZDVDTP kot posledica odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-11/07. Njegov namen naj bi bil zagotoviti zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetim osebam, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najpozneje do dopolnjenega 26. leta starosti, poleg varstva tudi denarna prejemka, in sicer nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč. Z zagotovitvijo nadomestila, dodatka za pomoč in postrežbo ter storitev socialnega vključevanja invalidom naj bi tem posameznikom bilo omogočeno, da živijo v skupnosti in enako kot drugi ljudje odločajo o svojem življenju na vseh ravneh, kjer to zmorejo, oziroma dobijo storitve socialnega vključevanja povsod tam, kjer jih potrebujejo. Državni zbor dodaja, da ZSVI skupaj z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov (Uradni list RS, št. 94/10, 50/14 in 32/17 – ZIMI) in drugimi predpisi s področja socialnega in invalidskega varstva ter predlogom zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco, ustvarja pogoje za celostno in usklajeno reševanje ključnih zadev, pomembnih za uveljavljanje človekovih pravic skupine invalidov, ki potrebujejo več storitev socialnega vključevanja oziroma si ne morejo sami zagotavljati socialne varnosti z delom in zaposlitvijo. Državni zbor pojasnjuje, da je višina nadomestila ne glede na premoženjsko stanje upravičenca do nadomestila enaka seštevku denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, ki velja za edino odraslo osebo v družini, pri čemer invalid pridobi pravico do nadomestila, ko dopolni 18 let. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZSVI naj bi imel invalid, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč in postrežbo druge osebe za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, poleg pravice do nadomestila pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, če nima pravice do dodatka za isti namen po drugih predpisih, višina dodatka pa je odvisna od tega, koliko pomoči druge osebe invalid potrebuje (drugi odstavek 6. člena ZSVI), in se odmeri po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (peti odstavek 6. člena ZSVI).

4. Državni zbor meni, da ZSVI spoštuje tudi načelo zaupanja v pravo. V okviru prehodnih in končnih določb naj bi namreč ZSVI v 24. členu tudi posebej opredeljeval načelo ohranitve pridobljenih pravic in tako v prvem odstavku določal, da invalidi, ki so pridobili status invalida po ZDVDTP, ohranijo status invalida in s tem vse pridobljene pravice. Skladno z drugim odstavkom istega člena naj bi se z dnem uveljavitve ZSVI dodatek za tujo nego in pomoč po ZDVDTP spremenil v dodatek za pomoč in postrežbo na način, da upravičenci, ki potrebujejo pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, postanejo upravičenci do dodatka v skladu z določbo prvega odstavka 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 133/23 – v nadaljevanju ZPIZ-2), medtem ko upravičenci, ki potrebujejo pomoč za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, postanejo upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo iz drugega odstavka 103. člena ZPIZ-2. ZSVI v 27. členu ukinja preživninsko obveznost staršev, kot jo je urejal ZZZDR, saj je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-11/07 ureditev ZZZDR podaljšalo do odprave ugotovljene protiustavnosti. Po stališču Ustavnega sodišča pravica odraslih oseb, da zahtevajo preživnino od svojih staršev, ni ustavno priznana pravica, urejanje preživninske obveznosti pa je prepuščeno zakonodajalcu. Državni zbor navaja, da je to uredil na način, da je sprejel ZSVI na ustrezen in ustavnoskladen način.

5. Odgovor Državnega zbora je bil poslan predlagatelju, ki nanj ni odgovoril.

6. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-11/07 pojasnilo, da pravica odraslih oseb, da zahtevajo preživnino od svojih staršev, ni ustavno priznana človekova pravica. Vendar pa to ne pomeni, da ima zakonodajalec pri poseganju v pravni položaj oseb z invalidnostjo, ki jim je do spremembe zakona oziroma do sprejetja zakona zagotavljal določene pravice, povsem proste roke, saj je posegel v njihov pravni položaj.¹ Zakonodajalca v takem primeru zavezuje načelo zaupanja v pravo.

7. Načelo zaupanja v pravo, kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave, posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, ki jim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je podvrženo omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost. Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in so torej prizadeti s to spremembo lahko vnaprej računali ter kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani.²

8. Predlagatelj meni, da zakonodajalec ni vzpostavil ureditve, ki bi bila enakovredna ureditvi, ki je veljala do uveljavitve ZSVI, tj. družinskemu preživljanju po 123. členu ZZZDR, in da je pravni položaj obravnavane skupine oseb prekomerno poslabšal. Družbena solidarnost, ki jo je uzakonil zakonodajalec z ZSVI, naj ne bi zagotavljala ustrezne stopnje socialne varnosti tej skupini oseb z invalidnostjo in sredstev za njihovo osnovno preživljanje, prav tako zakonodajalec pri tem naj ne bi upošteval njihovih posebnih potreb. Zato naj bi bil ZSVI v neskladju z 2. in 52. členom Ustave.

9. V obravnavanem primeru ne more biti sporno, da je bila sprememba v položaju te skupine oseb z invalidnostjo predvidljiva. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. U-I-11/07 presodilo, da je zakonodajalec sicer ustavnoskladno ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne otroke z invalidnostjo, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, vendar ni obenem ustavnoskladno uredil obveznosti države iz naslova socialnega varstva teh oseb po 52. členu Ustave. Hkrati je Ustavno sodišče z načinom izvršitve podaljšalo obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne otroke z invalidnostjo, vendar le do odprave ugotovljene protiustavne pravne praznine. ZSVI, ki naj bi to ustavnopravno praznino zapolnil, je tako v 27. členu ponovno ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne otroke z invalidnostjo, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje. Zakonodajno ukrepanje je torej bilo povsem predvidljivo. Vendar pa je v obravnavanem primeru treba upoštevati posebne značilnosti pravnega položaja obravnavane skupine oseb z invalidnostjo, ki ga imajo zagotovljenega že z Ustavo, pa tudi z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (8. člen Ustave).

10. Ustava namreč v prvem odstavku 52. člena določa, da sta invalidom v skladu z zakonom zagotovljeni varstvo in usposabljanje za delo. Kot ena temeljnih socialnih pravic je posebno varstvo invalidov izpeljano iz načela socialne države iz 2. člena Ustave.³ Drugi in tretji odstavek navedene ustavne določbe pa še posebej poudarjata pravico otrok z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih oseb do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, ki naj se financirata iz javnih sredstev. Pravica do posebnega varstva oseb z invalidnostjo kot posebna človekova pravica je pravica pozitivnega statusa, s katero se je država zavezala voditi aktivno invalidsko politiko in v njenem okviru sprejeti različne ukrepe, ki naj izboljšajo položaj invalidov. Pravica do posebnega varstva invalidov pomeni torej zbir različnih pravic oseb z invalidnostjo. Med drugim se tako prekriva tudi s pravico oseb z invalidnostjo do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, kot tudi z njihovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter s pravico do nedotakljivosti njihove telesne in duševne celovitosti iz 35. člena Ustave.⁴

11. Prvi odstavek 52. člena Ustave vsebuje zakonski pridržek, kar pomeni, da je zakon tisti, ki natančneje določa vsebino te ustavne pravice (upravičence, vrsto in obseg pravic ter pogoje za njihovo uživanje).⁵ Zakonodajalec ima pri urejanju varstva oseb z invalidnostjo torej široko polje proste presoje. Vendar zakonodajalčeva normativna dejavnost kljub temu ni povsem neomejena. Vsaka človekova pravica ima namreč svoje ustavno zagotovljeno jedro, v katero zakonodajalec ne sme poseči.⁶ Res pa je tega v primeru zakonskih pridržkov, kot ga vsebuje tudi prvi odstavek 52. člena Ustave, težje določiti.

12. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da je treba pri opredeljevanju posebnega varstva oseb z invalidnostjo izhajati iz namena ureditve posebnih pravic te skupine oseb. Namen takšne posebne ureditve je lahko le v tem, da se osebam z invalidnostjo poleg splošnih pravic zagotavljajo še dodatne, posebne pravice, ki so utemeljene prav v posebnih osebnih okoliščinah teh oseb, zaradi katerih so prikrajšane pri uživanju določenih dobrin ali jim je oteženo uresničevanje določenih pravic.⁷ Pri tem je treba upoštevati tudi mednarodne akte, ki zavezujejo Republiko Slovenijo (8. člen Ustave). Konvencija o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI)⁸ je prva mednarodna pogodba s področja človekovih pravic, v kateri so obsežno kodificirane in konsolidirane splošne človekove pravice oseb z invalidnostjo.⁹ Kot prvi celoviti zavezujoči dokument o osebah z invalidnostjo, sprejet na univerzalni mednarodni ravni, pomeni pomemben korak v razvoju (mednarodno) pravnega varstva oseb z invalidnostjo.¹⁰ Ker MKPI celovito in konkretno ureja človekove pravice invalidov, je tudi pomemben instrument za razlago z Ustavo zagotovljenih pravic invalidov.¹¹ Z njo se je Republika Slovenija zavezala, da bo zagotovila in spodbujala polno uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide brez kakršne koli diskriminacije zaradi invalidnosti ter da bo sprejela ustrezne zakonodajne in druge ukrepe za uresničevanje pravic, ki jih priznava ta konvencija (4. člen MKPI). MKPI v 19. členu zagotavlja osebam z invalidnostjo pravico do samostojnega življenja in vključenosti v skupnost, ki obsega enako pravico vseh invalidov, da živijo v skupnosti ter enako kot drugi odločajo in sprejemajo učinkovite in ustrezne ukrepe, ki jim omogočajo polno uživanje te pravice ter polno vključenost v skupnost in sodelovanje v njej. V 28. členu MKPI pa je osebam z invalidnostjo in njihovim družinam zagotovljena pravica do ustrezne življenjske ravni in socialne varnosti. Temeljni namen te določbe je, da se zadovoljijo osnovne potrebe oseb z invalidnostjo.¹²

13. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ne ureja nobene specifične pravice oseb z invalidnostjo, vendarle pa je treba upoštevati, da ureja človekove pravice, ki pripadajo vsakomur, torej tudi tem osebam. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) okoliščino, da gre za osebo z invalidnostjo, upošteva pri svoji presoji. Tako je v svoji sodni praksi sprejelo številna stališča, ki se nanašajo na osebe z invalidnostjo, tudi taka, ki se nanašajo na pravice, ki jih zagotavlja MKPI.¹³ ESČP je že odločilo, da 1. člen Prvega protokola k EKČP ne omejuje svobode držav pogodbenic, da se odločijo, ali bodo uvedle kakršno koli obliko sistema socialne varnosti ali ne, ali da izberejo vrsto ali znesek dajatev, ki jih bodo zagotovile v okviru katerega koli takega sistema.¹⁴ Če pa je v državi pogodbenici veljavna zakonodaja, ki predvideva izplačilo pravice do socialne dajatve – pogojeno ali ne s predhodnim plačilom prispevkov –, je treba šteti, da ta zakonodaja ustvarja premoženjski interes, ki spada na področje uporabe 1. člena Prvega protokola k EKČP za osebe, ki izpolnjujejo njegove zahteve.¹⁵ Dejstvo, da je oseba vključena v državni sistem socialne varnosti (tudi če je obvezen) in da je del tega sistema, ne pomeni nujno, da tega sistema ni mogoče spremeniti tako glede pogojev upravičenosti do plačila kot tudi glede višine dajatve ali pokojnine.¹⁶ ESČP priznava možnost sprememb zakonodaje o socialni varnosti, ki se lahko sprejmejo kot odziv na družbene spremembe in razvoj stališč o kategorijah oseb, ki potrebujejo socialno pomoč, ter tudi na razvoj posameznih položajev.¹⁷ Iz sodne prakse izhaja, da kadar so se spremenili domači pravni pogoji za dodelitev katere koli posebne oblike dajatev ali pokojnine in kadar jih prizadeta oseba zaradi spremembe teh pogojev ne izpolnjuje več v celoti, je potrebna skrbna preučitev posameznih okoliščin primera – zlasti narave spremembe zahteve –, da se preveri obstoj dovolj utemeljenega, premoženjskega interesa po nacionalnem pravu. Takšne so zahteve pravne varnosti in pravne države, ki spadata med temeljne vrednote, s katerimi je prežeta EKČP.¹⁸

14. Pomemben mednarodni dokument, ki države podpisnice med drugim zavezuje tudi k ustrezni ureditvi pravic oseb z invalidnostjo, je Evropska socialna listina – spremenjena (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL) in njen dodatek. Vse pravice, ki jih ureja MESL, pripadajo tudi osebam z invalidnostjo. Za te osebe pa je še posebej pomemben 15. člen, ki jim zagotavlja pravico do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti.

15. Tudi Evropska unija (v nadaljevanju EU) priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti (26. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Gre sicer za temeljno načelo, ki za polno učinkovitost zahteva konkretizacijo z določbami prava EU ali nacionalnega prava.¹⁹ Čeprav 26. člen Listine ne zagotavlja subjektivnih pravic osebam z invalidnostjo,²⁰ določba zavezuje k spoštovanju obstoječih pravic teh oseb, kot izhajajo zlasti iz pravnih redov držav članic ter MKPI, in jih varuje pred posegi EU vanje.²¹

16. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da zagotavljanje možnosti za dostojno življenje oseb z invalidnostjo najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje, torej z ustreznimi socialnimi transferji. Brez tega jim namreč dostojne življenjske ravni in s tem možnosti samostojnega življenja ni mogoče zagotoviti.²² Tudi mednarodni dokumenti poudarjajo, da je zagotavljanje sredstev za samostojno življenje pogoj za uresničitev te pravice in da socialni transferji morajo kriti stroške, povezane z invalidnostjo.²³ Posebej občutljiv je pravni položaj odraslih oseb z invalidnostjo, pri katerih je bilo ugotovljeno, da je invalidnost nastala že v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti (oziroma v času rednega šolanja, vendar najpozneje do dopolnjenega 26. leta starosti), in pri katerih je bilo ugotovljeno, da se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo. Da je treba prav tej skupini oseb zagotoviti posebno varstvo, izhaja tudi iz že citiranega drugega in tretjega odstavka 52. člena Ustave. Navedeni določbi sicer poudarjata predvsem pravici teh oseb do izobraževanja in usposabljanja, ki naj jim omogočita dejavno življenje v družbi. Vendar je treba upoštevati, da številnih med njimi ni mogoče vključiti v te vrste ukrepov. Tem osebam je zato treba ustrezno varstvo zagotoviti že v okviru sistema socialnega varstva. Socialno varstvo kot mreža programov in ukrepov države za reševanje socialne problematike določenih skupin prebivalstva res obsega poleg socialnovarstvenih dajatev tudi socialnovarstvene storitve za te ogrožene skupine prebivalstva, vendar pa je treba, kot je bilo že pravkar poudarjeno, osebam z invalidnostjo predvsem zagotoviti minimalno stopnjo dohodkovne varnosti.²⁴

17. Socialna transferja, ki jih ZSVI zagotavlja obravnavani skupini oseb z invalidnostjo, sta nadomestilo za invalidnost (5. člen ZSVI) ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (6. člen ZSVI). Pravico do nadomestila za invalidnost invalidi pridobijo z dopolnjenim 18. letom starosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po pridobitvi statusa invalida po tem zakonu.²⁵ Nadomestilo za invalidnost je bilo nazadnje usklajeno s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih, ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 15/24) in od 1. 3. 2024 znaša 712,77 EUR. ZSVI ureja tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, do katere so upravičeni le tisti invalidi, ki zaradi invalidnosti potrebujejo pomoč in postrežbo druge osebe za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, če nimajo pravice do dodatka za isti namen po drugih predpisih (prvi odstavek 6. člena ZSVI). Višina dodatka za pomoč in postrežbo je odvisna od tega, koliko pomoči druge osebe invalid potrebuje (drugi odstavek 6. člena ZSVI). Na podlagi Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih, ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji in Sklepa o uskladitvi in zneskih dodatka za pomoč in postrežbo od 1. marca 2024 (Uradni list RS, št. 19/24) znaša dodatek za invalide, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, 361,69 EUR; za invalide, ki potrebujejo pomoč za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, pa 180,85 EUR. Pri tem je treba upoštevati, da se razpoložljiva sredstva, konkretno dodatek za pomoč in postrežbo, posamezne osebe z invalidnostjo, ki je uporabnik osebne asistence, zmanjšajo za polovico v skladu z drugim odstavkom 26. člena Zakona o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 10/17, 31/18 in 172/21 – ZOA).

18. Iz zakonodajnega gradiva k ZSVI²⁶ izhaja, da je bil ZSVI sprejet z namenom uresničiti odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-11/07, nadomestiti ZDVDTP in implementirati MKPI ter še posebej zagotoviti sredstva osebam z invalidnostjo. Z zagotovitvijo nadomestila, dodatka za pomoč in postrežbo ter storitev socialnega vključevanja za sodelovanje in vključenost v družbo naj bi se osebam z invalidnostjo omogočilo, da živijo v skupnosti – če je le možno, s primerno podporo v domačem okolju – in enako kot drugi ljudje odločajo o svojem življenju na vseh ravneh, kjer to zmorejo, oziroma dobijo storitve socialnega vključevanja povsod tam, kjer jih potrebujejo, ustrezno svetovanje in pomoč pri odločanju. Namen zakonodajalca je torej bil tej skupini oseb poleg storitev socialnega vključevanja za sodelovanje ter vključenost v družbo zagotoviti tudi materialna sredstva za zagotovitev minimalne socialne varnosti. Ureditev po ZSVI je tako odraz posebnega varstva invalidov iz 52. člena Ustave, s katero je zakonodajalec poskusil zagotoviti tej skupini oseb z invalidnostjo določena sredstva za preživljanja. Vprašanje pa je, ali zakonodajalec s takšno ureditvijo, ob upoštevanju ukinitve preživninske obveznosti staršev, ki jo je Ustavno sodišče z odločbo U-I-11/07 podaljšalo do sprejetja ZSVI, ki jo je ponovno ukinil (27. člen ZSVI), izpolnjuje ustavne zahteve, ki izhajajo iz posebnih pravic oseb z invalidnostjo po 52. členu Ustave.

19. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-11/07²⁷ pojasnilo, da načeloma ne more presojati primernosti višine posameznih socialnih transferjev, ker to sodi v prosto polje zakonodajalčeve presoje. Vendar pa Ustavno sodišče lahko presoja, ali država obravnavani skupini oseb z invalidnostjo kot še posebej socialno ogroženi skupini prebivalstva, ki ji je dolžna po Ustavi nuditi posebno varstvo, zagotavlja vsaj osnovna sredstva za preživljanje in ali pri tem izpolnjuje svoje obveznosti, ki so ji naložene z mednarodnimi pogodbami (8. člen Ustave), pri čemer te mednarodne pogodbe hkrati soopredeljujejo jedro pravice iz 52. člena Ustave.

20. Že v preambuli MKPI države pogodbenice priznavajo, da veliko oseb z invalidnostjo živi v revščini, in poudarjajo, da je treba obravnavati posledice te revščine. Stroški socialne izključenosti so visoki, saj izključenost ohranja odvisnost in s tem posega v posameznikove svoboščine. Socialna izključenost povzroča tudi stigmatizacijo, segregacijo in diskriminacijo, ki lahko poleg negativnih stereotipov vodijo do spodbujanja nasilja, izkoriščanja in zlorabe, ter privedejo osebe z invalidnostjo v marginalizacijo. Politike in konkretni načrti za socialno vključevanje oseb z invalidnostjo, vključno s spodbujanjem njihove pravice do neodvisnega življenja (19. člen MKPI), pomenijo stroškovno učinkovit mehanizem za zagotavljanje uživanja pravic, trajnostni razvoj in zmanjšanje revščine.²⁸ Na povezavo med invalidnostjo in revščino je Ustavno sodišče opozorilo že v odločbi št. U-I-11/07. Prav tako je v njej pojasnilo tudi, da je jasno, da se je z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev socialni položaj te skupine oseb še poslabšal. Ni sporno, da so potrebe oseb z invalidnostjo drugačne, z njimi povezani materialni stroški zaradi invalidnosti pa višji od potreb povprečnega človeka ter predvsem različni glede na vrsto in stopnjo njihove invalidnosti. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-11/07 sprejelo stališče, da mora zakonodajalec ne glede na temeljno načelo enotnosti sistema socialne varnosti, po katerem se enotno določi minimum pravic in organizira socialna služba, pri urejanju njihovega položaja izhajati iz posebnega položaja oseb z invalidnostjo, kar mu nalaga Ustava v 52. členu. Le upoštevaje posebne potrebe oseb z invalidnostjo se lahko doseže namen njihovega posebnega varstva, ki je v tem, da se jim zagotovi življenjska raven, primerna spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva. Navedeno še posebej velja pri določanju višine socialnih transferjev. Enake zahteve izhajajo tudi iz mednarodnih zavez Republike Slovenije. Tako denimo Odbor OZN za pravice invalidov v Splošnem komentarju št. 5 posebej poudarja individualizacijo ukrepov države po 19. členu MKPI in upoštevanje stroškov teh oseb, ki so povezani z njihovo invalidnostjo (disability-related expenses).²⁹ V okviru OZN so bila z Resolucijo št. 48/96 z dne 20. 12. 1993 sprejeta Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov. Med drugim pravilo 8 določa, da morata finančna pomoč in socialna varnost upoštevati stroške, ki jih imajo osebe z invalidnostjo in njihove družine z invalidnimi člani, ter tako pomoč ohranjati do zagotovitve stalne materialne varnosti. Država je dolžna zagotoviti finančno pomoč in socialno varstvo na način, ki osebe z invalidnostjo ne odvrača od lastnega, aktivnega delovanja.

21. V odločbi št. U-I-11/07 je Ustavno sodišče presodilo, da zakonodajalec posebnih potreb oseb z invalidnostjo ni upošteval, ker je nadomestilo za invalidnost določil v enotnem znesku in zato ni, vsaj nekaterim izmed njih, zagotovil ustrezne stopnje socialnega varstva, ki bi jim omogočala osnovno preživljanje. Predlagatelj zatrjuje, da zakonodajalec posebnih potreb oseb z invalidnostjo ni upošteval. Glede na to bo Ustavno sodišče v nadaljevanju presodilo, ali je opisane zahteve zakonodajalec upošteval pri ureditvi po ZSVI.

22. Socialna transferja, ki ju ureja ZSVI, sta opisana v 17. točki obrazložitve te odločbe. Nadomestilo za invalidnost (5. člen ZSVI) ne zasleduje ciljev iz 52. člena Ustave, temveč sledi načelu enotnosti socialnega sistema, saj se dodeljuje v enotnem znesku za vse. Drugače je pri pravici do dodatka za pomoč in postrežbo (6. člen ZSVI), pri kateri je višina odvisna od tega, koliko pomoči druge osebe invalid potrebuje (drugi odstavek 6. člena ZSVI). Glede višine te pravice ZSVI odkazuje na zakon, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (peti odstavek 6. člena ZSVI). Ta zakon osebe, ki so upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo, razvrsti v dve skupini, in sicer na tiste, ki ne morejo samostojno opravljati nobene od osnovnih življenjskih potreb, in na tiste, ki ne morejo samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih potreb (9. točka 7. člena ZPIZ-2). Iz drugega odstavka 6. člena ZSVI izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da naj bi se pri določanju višine dodatka za pomoč in postrežbo upoštevale posebne potrebe osebe z invalidnostjo. Vendar pa zakonodajalec ustavnih zahtev iz 52. člena Ustave po upoštevanju posebnih potreb oseb z invalidnostjo ni udejanjil v ZSVI, temveč je odkazal na uporabo ZPIZ-2, pri čemer slednji upošteva različne položaje le na način, da upravičence do dodatka za pomoč in postrežbo razdeli v dve skupini. Na ta način zakonodajalec za skupino oseb z invalidnostjo po ZSVI ni izpolnil zahtev, ki mu jih nalaga 52. člen Ustave in ki tvorijo jedro te človekove pravice. Navedeno postane še opazneje, če se položaj te skupine oseb primerja s položajem, ki ga je imela po ZZZDR, ko je torej veljala preživninska obveznost staršev. Pravni standard primerne preživnine pomeni, da mora sodišče potrebe otroka ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Otrokova korist namreč terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti. Preživnina se tako vselej določa, upoštevaje zmožnosti preživninskega zavezanca in potrebe upravičenca, ter se med njima poišče ustrezno razmerje. Očitno torej je, da je bilo po prej veljavni ureditvi, ki je temeljila na preživnini, upoštevanje posebnih potreb osebe z invalidnostjo sestavni del določanja primerne preživnine, s čimer je bilo zadoščeno tudi zahtevam 52. člena Ustave. Obstoječa ureditev ZSVI, ki odkazuje na ZPIZ-2, ta pa to skupino oseb z invalidnostjo razvrsti le v dve podskupini, zahtevam upoštevanja posebnih potreb iz 52. člena Ustave ne zadosti. Navedeno ne pomeni, da bi moral zakonodajalec za osebe z invalidnostjo po ZSVI predpisati postopek, po katerem bi se za vsako osebo posebej ugotavljala višina dodatka za pomoč in postrežbo oziroma višina socialnega transferja, kot se določa v primeru odmere višine preživnine, čeprav mu Ustava tega ne preprečuje, pomeni pa, da posebne potrebe oseb z invalidnostjo niso bile upoštevane v zadostni meri. Tako bi denimo lahko zakonodajalec že v ZSVI podrobneje uredil višino socialnega transferja na način, da bi določil večje število kategorij upravičencev, s čimer bi dosegel višjo stopnjo individualizacije stroškov, ki so povezani z invalidnostjo.

23. Ustavno sodišče pojasnjuje, da zahteva po individualizaciji posebnih potreb oseb z invalidnostjo v obravnavanem primeru ne pomeni, da sme zakonodajalec upravičencem po ZSVI njihove pravice iz ZSVI zmanjšati. Ustavno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da zakonodajalca, čeprav gre pri višini socialnih transferjev za polje njegove proste presoje, veže načelo zaupanja v pravo, ki mu nalaga, da poseže v to polje le, ko gre za ekonomsko nezmožnost države za pokrivanje prevelikih socialnih dajatev, za kar pa bi potem po načelu enakosti pred zakonom in po načelu sorazmernosti moral breme porazdeliti sorazmerno na različne kategorije prebivalstva in na različne kategorije upravičencev do socialnih dajatev.³⁰ Navedeno stališče je Ustavno sodišče sprejelo v času, ko ga še ni zavezovala MKPI. Iz 19. člena MKPI namreč izhaja prepoved poslabšanja (retrogradnosti) položaja oseb z invalidnostjo, pri čemer morajo biti ukrepi nazadovanja ustrezno utemeljeni in v skladu z mednarodnim pravom.³¹ Še več, četudi gre za obdobje ekonomske ali finančne krize, države pogodbenice ne smejo povečati stiske, s katero se soočajo osebe z invalidnostjo, z zmanjševanjem njihovih dohodkov ali z varčevalnimi ukrepi, ki niso v skladu s standardi človekovih pravic iz MKPI.³²

24. Predlagatelj ZSVI očita tudi, da ne glede na to, da je uredil socialne transferje, je hkrati z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev povzročil, da je bolj poslabšal položaj tistim izmed te skupine obravnavanih oseb, ki imajo težjo obliko invalidnosti in imajo zato tudi bistveno večje materialne potrebe, ki jih ZSVI ne pokrije. To naj bi še posebej ponazoril sprožilni primer, v katerem gre za osebo z izjemno visokimi potrebami, ki izvirajo iz njene invalidnosti.

25. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v odločbi št. U-I-11/07, je zakonodajalec zamenjal družinsko solidarnost z družbeno, kar samo po sebi ni protiustavno. ZSVI tako pomeni sistem, ki temelji na načelu solidarnosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena Ustave,³³ sredstva zanj pa mora zakonodajalec zagotoviti iz proračunskih sredstev. Pri tem mora biti njihova višina ustrezna zahtevam iz 52. člena Ustave, kijih je Ustavno sodišče že podrobneje pojasnilo in morajo zagotoviti tej skupini oseb z invalidnostjo pravico do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti (19. člen MKPI).

26. Hkrati mora zakonodajalec s sprejemanjem in (po potrebi) prilagajanjem javnofinančnega okvira za pripravo proračuna države zagotoviti spoštovanje ne le drugega odstavka 148. člena Ustave oziroma 3. člena Zakona o fiskalnem pravilu (Uradni list RS, št. 55/15, 177/20 – popr. in 129/22 – ZFisP), pač pa tudi pravil fiskalne vzdržnosti prava EU. To jasno izhaja že iz uvodnih izjav Direktive Sveta 2011/85/EU z dne 8. novembra 2011 o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic (UL L 306, 23. 11. 2011), ki omenjajo potrebo po skladnosti nacionalnega javnofinančnega načrtovanja s Paktom za stabilnost in rast in po doseganju srednjeročnih proračunskih ciljev. V 19. uvodni izjavi navedene direktive je navedeno tudi, da so srednjeročni proračunski okviri ključnega pomena pri zagotavljanju skladnosti proračunskih okvirov držav članic z zakonodajo EU. Javnofinančna vzdržnost je eden izmed razlogov, zakaj so socialni transferji in transferji iz socialnih zavarovanj po višini omejeni. Ustavno sodišče je že večkrat opravilo presojo takih omejitev in presodilo, da so omejitve ustavnoskladne.³⁴

27. Vendarle pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da zakonodajalca za obravnavano skupino oseb zavezujejo zahteve iz 52. člena Ustave, ki mu nalagajo, da upošteva posebne potrebe oseb z invalidnostjo, saj se le na ta način lahko doseže namen njihovega posebnega varstva, ki je v tem, da se jim zagotovi življenjska raven, primerna spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva. Če se je zakonodajalec odločil, da bo zamenjal družinsko solidarnost z družbeno, bi torej moral, upoštevaje prepoved poslabšanja položaja oseb z invalidnostjo iz 19. člena MKPI, uzakoniti tako visoke socialne transferje, da bi po višini ustrezali preživninski obveznosti staršev, ki je veljala do uveljavitve ZSVI, skupaj s prispevkom družbe po ZDVDTP. Prav mogoče je, da se je zaradi višine transferjev po ZSVI določenim osebam iz obravnavane skupine oseb z invalidnostjo materialni položaj izboljšal, da torej prejmejo več sredstev, kot so jih prejele iz naslova preživljanja. Preživljanje je namreč odvisno od zmožnosti staršev. Vendar pa so na drugi strani spektra tudi osebe, ki imajo tako visoke potrebe zaradi svoje invalidnosti, da so zaradi ZSVI prikrajšane, saj jim je bila na podlagi zmožnosti staršev priznana višja preživnina, kot znašata socialna transferja po ZSVI. Tak je tudi sprožilni primer. Tudi položaj teh oseb bi moral zakonodajalec ustrezno, tj. ustavnoskladno urediti. Na ta vidik ga je Ustavno sodišče opozorilo že v odločbi št. U-I-11/07, ko je pojasnilo, da se zaveda, da gre v obravnavanem primeru za stik dveh pravnih področij, civilnopravnega in javnopravnega, in poudarilo, da mora zakonodajalec, če se odloči, da družinsko solidarnost v celoti nadomesti z družbeno, takšno solidarnost invalidom, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, tudi na ustrezen način zagotoviti, tako kot jim je bila (sicer s kombinacijo družinske in družbene solidarnosti) zagotovljena do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR-C).³⁵ Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 namreč ne izhaja, da bi bila kombinacija družinske in družbene solidarnosti protiustavna.³⁶ Še več, tak način je določilo tudi Ustavno sodišče z načinom izvršitve odločbe št. U-I-11/07. Družinska solidarnost je v slovenskem pravnem redu poznana in tudi uzakonjena za primere obveznosti preživljanja staršev (185. člen Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 22/19 in 5/23 – DZ)), čeprav jo tudi v tem primeru dopolnjuje družbena solidarnost. Kot je že bilo pojasnjeno, pa prav posebno varstvo te skupine oseb z invalidnostjo zahteva njihovo posebno obravnavo. Ker torej ZSVI teh posebnih potreb ne upošteva, je očitno, da vsaj nekaterim izmed njih ustrezne stopnje socialnega varstva, ki bi jim omogočala pravico do samostojnega življenja in vključenosti v skupnost, ne zagotavlja.

28. Iz navedenega izhaja, da ZSVI ne zagotavlja tistega, kar je tej skupini oseb z invalidnostjo zagotavljala prej veljavna ureditev (prej veljavni 123. člen ZZZDR), katere uporabo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-11/07 podaljšalo do odprave protiustavnosti, ugotovljene z odločbo št. U-I-11/07. S tem ko je zakonodajalec ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne otroke z invalidnostjo, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje (27. člen ZSVI), ni pa v ZSVI obenem ustavnoskladno uredil obveznosti države iz naslova socialnega varstva teh oseb po 52. členu Ustave, je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine oseb. Izhajajoč iz zahtev posebnega varstva te skupine oseb, ki jo nalaga 52. člen Ustave, si namreč ni mogoče zamisliti javnega interesa, ki bi upravičeval poseg v pravni položaj te skupine oseb z invalidnostjo in poslabšanje njihovega položaja.

29. V pravnem redu sta tako protiustavni pravni praznini (22. in 28. točka obrazložitve te odločbe), ki ju je Ustavno sodišče umestilo v ZSVI, kot tisti zakon, ki najbolj specialno ureja obravnavano skupino oseb. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeni protiustavnosti odpraviti. Glede na to je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZSVI v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

30. Ustavno sodišče je za čas do odprave ugotovljene protiustavnosti določilo tudi način izvršitve odločbe po drugem odstavku 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Ocenilo je namreč, da je treba socialni položaj obravnavane skupine oseb zaradi upoštevanja njihovih posebnih potreb iz 52. člena Ustave začasno urediti. Zato je odločilo, da obstaja do odprave ugotovljene neustavnosti preživninska obveznost staršev do svojih otrok z invalidnostjo tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo ZZZDR-C (2. točka izreka), če njihovih posebnih potreb, ki izvirajo iz invalidnosti, ni mogoče pokriti s socialnima transferjema po ZSVI. Po oceni Ustavnega sodišča je namreč nujno, da se v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja obravnavani skupini invalidov zagotovi položaj, kot ga je imela pred uveljavitvijo ZSVI. Na ta način bo Republika Slovenija tudi v času do odprave ugotovljene protiustavnosti izpolnjevala svoje mednarodnopravne zaveze (8. člen Ustave).

31. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Pri odločanju o tej zadevi je bil izločen sodnik dr. Rok Čeferin. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Tako v 15. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-11/07.

² Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-11/07, 13. in 14. točka obrazložitve, in št. U-I-110/15, Up-568/15 z dne 1. 3. 2018 (Uradni list RS, št. 29/18), 26. do 29. točka obrazložitve.

³ Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-192/05 z dne 15. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 120/05, in OdlUS XIV, 91), 4. točka obrazložitve.

⁴ Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-11/07, 17. točka obrazložitve.

⁵ Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-192/05, 4. točka obrazložitve.

⁶ Tako Ustavno sodišče tudi v odločbi št. U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 2/97, in OdlUS V, 176) glede pravice do posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja iz tretjega odstavka 50. člena Ustave; prim. 11. točko obrazložitve.

⁷ Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-11/07, 17. točka obrazložitve.

⁸ Odbor Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN) za pravice invalidov, ki nadzira izvajanje MKPI, je že leta 2018 v Sklepnih ugotovitvah glede uvodnega poročila Slovenije o izvajanju MKPI izrazil zaskrbljenost zaradi neustreznega prevoda MKPI v slovenščino (problematično naj bi bilo že poimenovanje »invalidi« in ne »osebe z invalidnostjo«, kot izhaja iz MKPI, o tem npr. Ž. Cotič, Izgubljeno s prevodom: problematika poslovne sposobnosti v Konvenciji o pravicah invalidov, Pravna praksa, št. 9 (2014), str. 16–17; J. Murgel, Varstvo pravic oseb z invalidnostjo v mednarodnem in slovenskem pravu s pregledom sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 31–33). Ker novega prevoda MKPI še ni, Ustavno sodišče uporablja terminologijo besedila MKPI, objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije. Enako velja glede drugih uradnih besedil slovenskih predpisov, ki uporabljajo besedo invalid in ne besedne zveze oseba z invalidnostjo. Sicer je v besedilu uporabljena slednja.

⁹ J. Murgel, nav. delo, str. 54.

¹⁰ B. Kresal, v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 874.

¹¹ Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-460/20 z dne 28. 9. 2023 (Uradni list RS, št. 106/23). Primerjaj tudi J. Letnar Černič, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 463.

¹² M. Fasciglione, v: V. Della Fina, R. Cera in G. Palmisano (ur.), The United Nations Convention on the Rights of Persons with Disabilities, A Commentary, Springer, Cham 2017, str. 510.

¹³ Glej denimo sodbo ESČP v zadevi Stanev proti Bolgariji z dne 17. 1. 2012.

¹⁴ Glej odločitve ESČP v zadevah Sukhanov in Ilchenko proti Ukrajini z dne 26. 6. 2014, 35. do 39. točka; Kolesnyk in drugi proti Ukrajini (sklep) z dne 3. 6. 2014, 83., 89. in 91. točka; in Fakas proti Ukrajini (sklep) z dne 3. 6. 2014, 34., 37. do 43. in 48. točka.

¹⁵ Glej odločitev ESČP v zadevi Stec in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 12. 4. 2006, 54. točka.

¹⁶ Glej smiselno odločitvi ESČP v zadevah Carson in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 3. 2010, 85. do 89. točka; in Richardson proti Združenemu kraljestvu z dne 10. 4. 2012, 17. točka.

¹⁷ Glej odločitev ESČP v zadevi Wieczorek proti Poljski z dne 8. 12. 2009, 67. točka.

¹⁸ Glej odločitev ESČP v zadevi Béláné Nagy proti Madžarski z dne 13. 12. 2016, 89. točka.

¹⁹ Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Glatzel, C-356/12, z dne 22. 5. 2014, 78. točka obrazložitve.

²⁰ Prav tam.

²¹ A.-M. Böhringer, v: S. M. Heselhaus in C. Nowak (ur.), Handbuch der Europäischen Grundrechte, 2. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2020, str. 1027.

²² Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-11/07, 18. točka obrazložitve.

²³ Tako Odbor OZN za pravice invalidov v Splošnem komentarju št. 5 (2017) o samostojnem življenju in vključenosti v skupnost, str. 12, zlasti 59. in 62. točka. Podobno tudi Odbor OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice (CESCR), ki spremlja, kako države pogodbenice izvajajo Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe, št. 9/92 – v nadaljevanju MPESKP) v svojem Splošnem komentarju št. 5 o osebah z invalidnostjo (1994), 28. točka, poudarja, da so socialna varnost in socialni transferji posebej pomembni za osebe z invalidnostjo.

²⁴ M. Kalčič, Socialna varnost, Zbirka predpisov z uvodnimi pojasnili, Zavod RS za varstvo pri delu, Ljubljana 1996, str. 19, in odločba Ustavnega sodišča št. U-I-11/07, 19. točka obrazložitve.

²⁵ Invalid, ki je prejemnik nadomestila in pridobi pravico do družinske pokojnine po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali do družinske invalidnine po predpisih, ki urejajo vojne invalide, je upravičen do delnega nadomestila, kadar je družinska pokojnina oziroma družinska invalidnina nižja od nadomestila, in sicer za razliko od višine družinske pokojnine oziroma družinske invalidnine do višine nadomestila (prvi odstavek 8. člena ZSVI).

²⁶ Predlog zakona o socialnem vključevanju invalidov, EPA-2625-VII, str. 1–4.

²⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-11/07, 23. točka obrazložitve.

²⁸ Tako Odbor OZN za pravice invalidov v Splošnem komentarju št. 5 (2017) o samostojnem življenju in vključenosti v skupnost, str. 1.

²⁹ Tako Odbor OZN za pravice invalidov v Splošnem komentarju št. 5 (2017) o samostojnem življenju in vključenosti v skupnost, str. 7, 12. Podobno tudi Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice (CESCR), ki spremlja, kako države pogodbenice izvajajo MPESKP v svojem Splošnem komentarju št. 5 o osebah z invalidnostjo (1994), v 28. točki poudarja, da morajo socialni transferji upoštevati posebne potrebe po pomoči in drugih stroških, ki so pogosto povezani z invalidnostjo.

³⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-86/96, 10. točka obrazložitve.

³¹ Tako Odbor OZN za pravice invalidov v Splošnem komentarju št. 5 (2017) o samostojnem življenju in vključenosti v skupnost, str. 9.

³² Prav tam, str. 12.

³³ Podobno npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 133/03, in OdlUS XII, 98) in št. U-I-137/03 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05, in OdlUS XIV, 30).

³⁴ Glej denimo odločbo št. U-I-137/03, v kateri je Ustavno sodišče presojalo limitiranje starševskega nadomestila, in odločbo št. U-I-36/00, v kateri je bil predmet presoje omejitev pokojninske osnove tako, da zakon določa najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo ter razmerje med njima.

³⁵ Glej 28. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-11/07.

³⁶ Tak sistem poznajo tudi v drugih pravnih redih, denimo v Nemčiji.