Številka:	Up-859/24-6
Datum:	2. 12. 2024

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Elvis Omerović, Maribor, ki ga zastopa Igor Weindorfer, odvetnik v Murski Soboti, na seji 2. decembra 2024

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 59093/2024 z dne 25. 9. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 59093/2024 z dne 20. 8. 2024 in s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. III Kpd 59093/2024 z dne 18. 8. 2024 se ne sprejme.

1. Pritožnik izpodbija sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru o odreditvi pripora zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – KZ-1) in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zunajobravnavni senat istega sodišča je zavrnil pritožbo pritožnikovega zagovornika. Vrhovno sodišče je s sodbo zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot očitno neutemeljeno po drugem odstavku 425. člena v zvezi z drugim odstavkom 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 53/24 – v nadaljevanju ZKP).

2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 20. člena Ustave, pravic iz 22., 19., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Izpodbijane odločitve naj bi bile neobrazložene glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in nujnosti pripora. Ponovitvena nevarnost naj ne bi bila podana, stališča sodišč v zvezi z njo pa naj bi bila očitno napačna. Ker naj bi se oškodovanka 20. 9. 2024 odpovedala pričanju v sodni preiskavi, naj bi to pomenilo, da kaznivega dejanja ni bilo ter da je bil pripor odrejen neutemeljeno in nezakonito. Tudi sodba Vrhovnega sodišča naj bi bila izdana s skrajšano obrazložitvijo, zato naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Kršen naj bi bil 20. člen Ustave. Zaradi vsebinsko praznih odločb naj bi se pojavljal tudi dvom o nepristranskem in profesionalnem sojenju. Prav tako naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti.

3. Veljavnost izpodbijanih aktov je potekla že v času vložitve ustavne pritožbe.¹ Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.² Poseg v to pravico je eden od najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo, čeprav lahko svojo odločitev omeji le na morebitno ugotovitev kršitve človekove pravice.³ Za tak položaj gre tudi v obravnavani zadevi.

4. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS morajo biti pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpana vsa pravna sredstva. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pogoj izčrpanosti pravnih sredstev za vložitev ustavne pritožbe med drugim pomeni, da mora pritožnik pravna sredstva izčrpati tudi po vsebini (materialna izčrpanost).⁴

5. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrglo z obrazložitvijo, da pritožnik ni konkretiziral in obrazloženo pojasnil kršitev zakona, ki naj bi jih zagrešili sodišči, poleg tega naj se njegove navedbe v ničemer ne bi navezovale na argumentirane razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki sta jih navedli nižji sodišči, zaradi česar naj bi ostala zahteva za varstvo zakonitosti vsebinsko prazna in neobrazložena, kar naj bi mu onemogočalo njen preizkus. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

6. Vrhovno sodišče torej v svoji sodbi do pritožnikovih očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zavzelo vsebinskih stališč v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti in nujnostjo pripora, ker naj bi bilo pritožnikovo pravno sredstvo vsebinsko prazno. Glede na navedeno pritožnik glede očitkov, ki jih naperja zoper izpodbijani odločitvi preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča, ni materialno izčrpal pravnih sredstev.

7. Očitek neobrazloženosti, zaradi katere sodne odločbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti, ki ga pritožnik naperja zoper sodbo Vrhovnega sodišča zaradi skrajšane obrazložitve po drugem odstavku 425. člena ZKP, je pavšalen in ga ni mogoče vsebinsko presojati. Pritožnik namreč v ustavni pritožbi ne izpodbija stališča Vrhovnega sodišča o očitni neutemeljenosti njegovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti oziroma o tem, da so njegove navedbe iz navedenega pravnega sredstva posplošene, vsebinsko prazne ter neobrazložene, zato vsebinska presoja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoča. Pritožnik tudi ne uperja očitkov proti zakonskemu institutu skrajšane obrazložitve zavrnitve zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 425. člena ZKP.

8. Zatrjevani kršitvi pravice do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave) in načela zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave) sta pavšalni. Zatrjevanih kršitev pravic iz 25. in 29. člena Ustave ter iz 6. člena EKČP pa pritožnik z ničemer ne obrazloži.

9. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

¹ Pripor je bil s sklepom preiskovalnega sodnika odrejen 18. 8. 2024 za največ en mesec.

² Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

³ Člen 47 v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS.

⁴ Glej na primer sklepe Ustavnega sodišča št. Up-565/05 z dne 25. 10. 2006, št. U-I-255/08, Up-2641/08 z dne 20. 11. 2008, št. Up-1131/12 z dne 30. 9. 2013, št. Up-1201/12 z dne 10. 9. 2013, št. Up-132/13 z dne 30. 9. 2013, št. Up-441/13 z dne 10. 9. 2013 in št. Up-374/17 z dne 6. 7. 2017.