Številka:	U-I-186/21-12
Datum:	18. 12. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo sveta delavcev Nove ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, ki ga zastopa mag. Gordana Vran, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. decembra 2024

Šesti odstavek 36. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 92/21) se razveljavi.

1. Pobudnik izpodbija šesti odstavek 36. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-3), ki določa, da se glede imenovanja delavcev v organe vodenja bank zaradi zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja tveganj bank ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju. Izpodbijana določba naj bi neposredno posegala v pravice, pravni interes in pravni položaj pobudnika, ki jih ima na podlagi Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 47/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZSDU), ker naj bi neutemeljeno odrekala pravico imenovanja predstavnikov delavcev v organe vodenja banke. S tem naj bi bila kratena pravica delavcev do izvolitve t. i. delavskega direktorja, kar naj bi bistveno vplivalo na njihove interese. Pobudnik pravni interes utemeljuje tudi s sklicevanjem na odločbo št. U-I-55/16, U-I-196/16 z dne 13. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 44/19, in OdlUS XXIV, 8), s katero naj bi Ustavno sodišče odločalo o vsebinsko enaki zadevi. Presojani četrti odstavek 33. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/15 in 41/17 – v nadaljevanju ZBan-2), ki naj bi onemogočal imenovanje predstavnikov delavcev v upravi in nadzornem svetu banke, naj bi Ustavno sodišče razveljavilo zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

2. Izpodbijana zakonska določba naj bi bila v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 153. člena Ustave. Predlog zakona o bančništvu (EPA 1726-VIII – v nadaljevanju Predlog ZBan-3) naj bi izpodbijano ureditev utemeljeval z navedbami o razlikah med banko in drugimi gospodarskimi družbami ter navedbo, da morajo banke imeti vrhunsko usposobljeno upravo, ki da ni namenjena zastopanju posebnih interesov deležnikov. Ta utemeljitev naj bi bila v bistvenem enaka utemeljitvi Vlade in Državnega zbora v zadevi št. U-I-55/16, U-I-196/16 in naj bi bila sama s seboj v nasprotju, saj naj bi bili deležniki s svojimi posebnimi interesi tudi delničarji, ki imenujejo upravo. Neutemeljena naj bi bila navedba v Predlogu ZBan-3 o sestavi organa vodenja banke in odgovornosti njegovih članov, saj naj bi predpisani pogoji veljali za vse člane upravljalnih organov, ne glede na to, kdo jih imenuje (ali so to delničarji ali zaposleni). Pobudnik meni, da bi morala biti raznolikost eno od meril pri sestavi navedenih organov glede na obrazložitev 35. člena v Predlogu ZBan-3, za krepitev te raznolikosti pa naj bi štela tudi zastopanost zaposlenih v upravljalnih organih. Utemeljitvi 35. in 36. člena ZBan-3 v Predlogu ZBan-3 naj bi si bili v direktnem nasprotju, kar naj bi potrjevala že sama umestitev izpodbijane določbe v ZBan-3 pod naslov Predstavniki delavcev v organih nadzora. Zakonodajalec naj bi se pri tem skliceval na prakso iz tujine, ki pa naj je ne bi konkretiziral, pobudnik pa izpostavlja primer Švedske. Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27. 6. 2013) naj bi v 13. točki 91. člena izrecno določala, da ta člen ne posega v določbe o zastopanosti zaposlenih v upravljalnem organu.

3. Pobudnik meni, da so delavci v bankah z izpodbijano ureditvijo postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci v drugih gospodarskih družbah, saj naj za drugačno obravnavo predstavnikov delavcev v organih vodenja banke ne bi bilo nobenega razumnega in stvarnega razloga. Zato naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zakonodajalec pa naj bi s sporno ureditvijo namenoma kršil tudi 2. člen Ustave, ker naj ne bi upošteval odločbe št. U-I-55/16, U-I-196/16, s katero naj bi Ustavno sodišče že ugotovilo, da banke za izključitev predstavnikov delavcev iz organov upravljanja v bankah nimajo utemeljenega razloga, ki bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja. Kljub temu naj bi zakonodajalec ponovno uzakonil določbo, ki predstavnikom delavcev onemogoča uveljavljanje njihovih zakonsko določenih pravic.

4. Državni zbor je na pobudo odgovoril, Vlada pa je podala mnenje. Njuni razlogi so podobni.¹ Navajata, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo, upoštevana pa naj bi bila tudi citirana odločba Ustavnega sodišča, ki naj ob pogoju obstoja razumnega razloga ne bi izključevala drugačne ureditve sodelovanja delavcev v bankah v primerjavi z drugimi gospodarskimi družbami. Razlogi za izpodbijano ureditev naj bi bili v potrebi zagotoviti učinkovito, varno in pregledno upravljanje s tveganji bank, kot naj bi določala že sama izpodbijana določba. ZBan-3 naj bi ustreznemu upravljanju s tveganji posvečal veliko pozornosti, kar naj bi se odražalo v vrsti zahtev in omejitev poslovanja. Obstajali naj bi številni teoretični, praktični in primerjalnopravni razlogi, zaradi katerih naj bi se banke, še posebej sistemske, pri korporativnem upravljanju v bistvenem razlikovale od drugih gospodarskih družb, zaradi česar naj bi bilo smiselno, da zakonodajalec sodelovanje delavcev pri upravljanju bank uredi drugače kot v primeru drugih gospodarskih družb.

5. Ključna razlika med bankami in drugimi gospodarskimi družbami naj bi bila v sistemskem pomenu bank za finančno stabilnost in posledično celotno ekonomijo, ki zaradi varnosti vlog strank primarno zahteva preudarno in učinkovito upravljanje s tveganji. Vloga bank in narava njihovega poslovanja naj bi bila specifična, saj naj bi šlo za upravljanje s premoženjem in sredstvi prebivalstva in gospodarstva, ki so v bankah naložena v obliki depozitov in drugih finančnih naložb, ter za njihovo varovanje. Banke naj bi imele odločilen vpliv na delovanje ne le finančnega, pač pa celotnega ekonomskega sistema. Pri upravi banke naj zato ne bi šlo zgolj za uresničevanje ožjih poslovnih interesov oziroma interesov kapitala, pač pa primarno za varovanje sredstev, ki so jih stranke zaupale banki, oziroma naj bi bil primarni cilj zasledovanje preudarnega in učinkovitega upravljanja tveganj. Vsi drugi interesi naj bi bili v banki temu podrejeni, kar naj bi bilo ključno za razlikovanje med njo in drugimi podjetji. Zato naj ne bi bilo dopustno izpostavljanje specifičnih interesov, kot so interesi zaposlenih v banki, kar naj bi bil tudi eden od razlogov za izključitev predstavnikov delavcev iz uprave banke.

6. Zaradi narave poslovanja in doseganja ciljev stabilnega finančnega sistema z učinkovitim, skrbnim, varnim in preglednim poslovanjem naj bi banke morale imeti vrhunsko usposobljeno in neodvisno upravo, ki bo sposobna sprejemati neodvisne odločitve, upoštevajoč sistemske finančne interese banke. Tako naj bi zadoščalo, da je zastopstvo interesov posameznih deležnikov zagotovljeno v okviru nadzora nad poslovanjem banke (tj. v nadzornih svetih) in ne v upravah. Zaradi konflikta interesov, uveljavljanja odgovornosti in že zagotovljenih alternativnih možnosti sodelovanja pri sprejemanju upravljavskih odločitev naj ne bi bilo niti primerno niti potrebno imeti predstavnikov delavcev hkrati v nadzornem svetu in v upravi banke. Tako naj bi bilo sodelovanje delavcev urejeno tudi v primerljivih pravnih sistemih (npr. v Nemčiji in Avstriji). Za opravljanje nalog članov uprave naj bi Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17, 18/21, 75/23 in 102/24 – v nadaljevanju ZGD-1) in ZBan-3 določala posebne pogoje, ki jih v določenih situacijah delavci ne bi mogli izpolniti, kar naj bi lahko vplivalo na operativnost uprave banke. Delavski zastopnik v upravi banke naj ne bi bil združljiv z zahtevo po neodvisnem upravljavskem kadru. Ves čas naj bi namreč bil v konfliktu interesov, saj naj bi se moral poleg zastopanja delavcev aktivno ukvarjati tudi s poslovanjem banke, za kar naj bi bil odgovoren, imeti pa naj bi moral tudi dovolj znanja ter praktičnih in poklicnih izkušenj. Ustavno sodišče naj bi že leta 1999 potrdilo možnost izločevanja sodelovanja predstavnikov delavcev v organih upravljanja bančnega sektorja, ker naj bi šlo 1) za konflikt osebne odgovornosti in delegirane funkcije in 2) za nasprotje interesov. Vlada še dodatno meni, da se odvisnost mandata delavskega direktorja kaže tudi v tem, da lahko svet delavcev kadarkoli odpokliče delavskega direktorja. Poleg tega naj bi v obravnavanem primeru obstajal dvom o neodvisnosti ravnanja delavskega direktorja glede kadrovskih in socialnih vprašanj, saj bi moral kot član vodstvenega organa banke pri odločanju upoštevati t. i. nadrejeni interes (tj. varstvo depozitov, stabilnost banke in posledično finančnega sistema). Navedeno pomeni, da naj bi bil delavski direktor v stalnem konfliktu interesov, tj. med interesi delavcev na eni strani in širšimi interesi banke na drugi strani, poleg tega pa na ne bi bil predviden za upravljanje s tveganji. Državni zbor pri tem meni, da bi se uprava banke zaradi participacije delavcev v njej soočala z nasprotji interesov, kar bi lahko vplivalo na njeno operativnost.

7. Državni zbor in Vlada še navajata, da naj bi bili interesi delavcev pri sprejemanju strateških odločitev, ki se tičejo zaposlenih, posebej varovani tudi z bančnimi predpisi (tj. v primeru večjih kadrovskih sprememb in organizacijske strukture banke ter določanju politik prejemkov) in vlogo nadzornega sveta. Upoštevati pa naj bi bilo tudi treba, da se funkcija nadzora bistveno razlikuje od izvršilne funkcije. Vlada še dodaja, da naj delavci z izpodbijano ureditvijo ne bi bili prikrajšani za pravico sodelovanja pri upravljanju banke zaradidrugih, alternativnih možnosti, ki so predvidene v ZSDU (poleg imenovanja predstavnika v organ nadzora naj bi imeli tudi pravico do pobude in do odgovora na pobudo, pravico do obveščenosti, pravico dajanja mnenj in predlogov, vključno s pravico do odgovora nanje in pravico do zadržanja odločitev delodajalca). Vlada je v zaključku svojega mnenja povzela tudi mnenje Banke Slovenije, ki naj ureditvi v ZBan-3 ne bi nasprotovala.

8. Obrazložitvi 35. in 36. člena ZBan-3 v Predlogu ZBan-3 naj ne bi bili v medsebojnem nasprotju. Zgolj delno pomanjkljiv naslov 36. člena ZBan-3 naj namreč ne bi prispeval k takšni nejasnosti določbe, da bi bil člen notranje neskladen.

9. Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade poslalo v odgovor pobudniku, ki pa nanju ni odgovoril.

10. Pobudnik navaja, da izpodbijana določba ZBan-3 neposredno posega v pravice, pravni interes in pravni položaj, ki jih ima svet delavcev na podlagi ZSDU, ker neutemeljeno odreka pravico imenovanja predstavnikov delavcev v organe vodenja banke. Po šestem odstavku 79. člena ZSDU svet delavcev izvoli in odpokliče predstavnike delavcev, ki so člani nadzornega sveta ali upravnega odbora, in s tem seznani skupščino. Prvi in drugi odstavek 81. člena ZSDU pa določata, da svet delavcev predlaga imenovanje delavskega direktorja ali izvršnega direktorja v družbi, ki ima zaposlenih več kot petsto delavcev. Pobudnik glede na navedeno izkazuje pravni interes za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 36. člena ZBan-3. Ustavno sodišče je zato pobudo sprejelo in na podlagi četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

11. Izpodbijani šesti odstavek 36. člena ZBan-3 določa, da se z namenom zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja s tveganji bank za banko ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju, glede imenovanja predstavnikov delavcev v organe vodenja banke. Pobudnik meni, da je izpodbijana določba v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 153. člena Ustave.

12. Glavni pobudnikov očitek je, da so delavci v bankah z izpodbijano ureditvijo postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci v drugih gospodarskih družbah in da za njihovo drugačno obravnavo ni nobenega razumnega in stvarnega razloga, kar naj bi ugotovilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-55/16, U-I-196/16.

13. Splošno načelo enakosti terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakonodajalec v bistvenem enakih položajev pravnih subjektov ne bi smel različno urejati, ampak da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga (glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-824/21 z dne 23. 11. 2023 (Uradni list RS, št. 125/23), 27. točka obrazložitve, in št. U-I-60/20 z dne 18. 3. 2021 (Uradni list RS, št. 57/21, in OdlUS XXVI, 10), 19. točka obrazložitve).

14. Zakonodajalec je v ZBan-3 sodelovanje delavcev pri upravljanju v organih banke delno uredil drugače, kot je bilo urejeno v ZBan-2. Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 36. člena ZBan-3, je omogočil imenovanje predstavnikov delavcev v organ nadzora banke, z izpodbijanim šestim odstavkom istega člena pa tega ni dopustil za organ vodenja banke. Državni zbor in Vlada zatrjujeta, da je ta ureditev skladna s citirano odločbo Ustavnega sodišča, ki naj bi tako ureditev dopuščala ob pogoju obstoja razumnih razlogov, stvarno povezanih z opravljanjem bančne dejavnosti.

15. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-55/16, U-I-196/16 presojalo skladnost četrtega odstavka 33. člena ZBan-2, ki je izključeval uporabo določb ZSDU glede predstavnikov delavcev v upravi in nadzornem svetu banke, in ocenilo, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ugotovilo je, da je položaj bank kot delniških družb primerljiv s položajem drugih gospodarskih družb, da pa se od njih razlikujejo le po določeni zakonski ureditvi, s katero se zagotavljajo ustrezni pogoji za njihovo učinkovito, varno in pregledno poslovanje, s tem pa stabilnost finančnega sistema. Presodilo je, da niti zakonodajalec niti nasprotni udeleženec nista podala razumnega razloga za tako izključitev predstavnikov delavcev iz organov upravljanja banke, ki bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja (tj. z opravljanjem dejavnosti bančništva), saj iz njunih navedb ne izhaja, da bi bil navedeni cilj kakorkoli okrnjen ali ogrožen v primeru sodelovanja predstavnikov delavcev, ki sicer izpolnjujejo pogoje in merila za imenovanje po določbah ZBan-2 (glej 16. in 17. točko obrazložitve).

16. V obravnavani zadevi tako Državni zbor kot Vlada poudarjata, da je ključna razlika med bankami in gospodarskimi družbami v sistemskem pomenu bank za finančno stabilnost in posledično celotno ekonomijo, ki primarno zahteva preudarno in učinkovito upravljanje s tveganji. Navajata, da že sama izpodbijana določba ugotavlja neprimernost participacije delavcev v organih vodenja banke prav z namenom zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja s tveganji banke. Za to, da bi bil navedeni cilj lahko ogrožen, navajata več razlogov.

17. Eden od teh razlogov je, da morajo banke imeti vrhunsko usposobljeno upravo ter da za opravljanje nalog članov uprave ZGD-1 in ZBan-3 določata posebne pogoje in zahteve, ki jih v določenih situacijah predstavniki delavcev ne bi mogli izpolniti, kar naj bi lahko vplivalo na operativnost uprave banke. Že v odločbi št. U-I-55/16, U-I-196/16 je Ustavno sodišče pojasnilo, da so banke pomemben del finančnega sistema države in da je zato za njegovo stabilnost pomembno učinkovito skrbno, varno in pregledno poslovanje bank, ta cilj pa se zasleduje s pravili o poslovanju bank in nadzoru nad njimi, med temi pa so tudi določbe o organih upravljanja banke, saj je za dosego navedenega cilja pomembno tudi ustrezno upravljanje bank (glej 16. točko obrazložitve).

18. Banka, ki je delniška družba,² lahko izbira med dvema sistemoma upravljanja, in sicer dvotirnim sistemom z upravo in nadzornim svetom ter enotirnim sistemom z upravnim odborom, pri čemer je ureditev slednjega sistema drugačna od ureditve, ki velja za druge gospodarske družbe (prim. 34. člen ZBan-3 ter 285. do 290. člen ZGD-1). Strožji so zakonski pogoji za sestavo organa vodenja, imenovanje in opravljanje funkcije člana tega organa (prim. 35. do 49. člen ZBan-3).³ Tako mora član organa vodenja banke poleg splošnih pogojev, ki jih določa ZGD-1, izpolnjevati tudi posebne pogoje, ki jih določa ZBan-3. Da je lahko neka oseba imenovana v ta organ, mora med drugim imeti ustrezne reference, ki jih določa 40. člen ZBan-3.⁴ Poleg tega mora pridobiti dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje funkcije člana uprave banke (prvi odstavek 41. člena ZBan-3). Po prvem odstavku 35. člena ZBan-3 je banka odgovorna, da je njen upravljalni organ sestavljen tako, da ima kot celota ustrezno znanje, veščine in izkušnje, da lahko poglobljeno razume dejavnost banke in tveganja, ki jim je banka izpostavljena. V ta namen so organi banke, pristojni za izbor in imenovanja članov upravljalnega organa, dolžni vzpostaviti in izvajati ustrezno politiko izbora primernih kandidatov (drugi odstavek 35. člena ZBan-3).⁵

19. Navedene pogoje za imenovanje v upravo banke mora izpolnjevati vsak izmed članov organa vodenja banke. Tako bi te pogoje v primeru obstoja možnosti imenovanja v ta organ banke moral izpolnjevati tudi delavski predstavnik. Državni zbor in Vlada sicer navajata, da v določenih primerih delavski predstavniki ne bodo mogli izpolniti teh pogojev, kar bi lahko vplivalo na operativnost uprave banke. Kolikor s tem zatrjujeta, da bi to lahko ogrozilo poslovanje banke in posledično cilj, ki ga banka zasleduje, pa je ta navedba splošna, brez ustrezne utemeljitve in tudi sicer neutemeljena. Zakaj bi do takšnega položaja lahko prišlo, namreč ne pojasnjujeta, glede na obstoječo zakonsko ureditev pa to tudi ni verjetno. Prvi odstavek 39. člena ZBan-3 namreč določa, da mora imeti uprava banke najmanj dva člana, ki banko skupaj zastopata in predstavljata v pravnem prometu.⁶ Navedeno pomeni, da mora imeti uprava banke z dvotirnim upravljanjem primarno vsaj dva člana.⁷ Tudi v enotirnem sistemu upravljanja je ureditev podobna, saj mora upravni odbor banke na podlagi 1. točke tretjega odstavka 34. člena ZBan-3 imenovati najmanj dva izvršna direktorja izmed članov upravnega odbora, le izvršni direktorji pa lahko vodijo posle banke (drugi člani upravnega odbora teh poslov ne smejo voditi – glej 3. točko tretjega odstavka navedenega člena), zanje pa se smiselno uporabljajo določbe ZBan-3 o upravi (drugi odstavek 34. člena ZBan-3).⁸ To imenovanje je torej obvezno.⁹ Za izvršne direktorje ne sme biti imenovana več kot polovica članov upravnega odbora (2. točka drugega odstavka 34. člena ZBan-3).¹⁰ To pomeni, da mora upravni odbor banke imeti najmanj štiri člane.¹¹ Po prvem odstavku 81. člena ZSDU ima družba z dvotirnim sistemom upravljanja, v kateri je zaposlenih več kot petsto delavcev, delavskega direktorja, ki se imenuje na predlog sveta delavcev. Po drugem odstavku navedenega člena pa se v družbi z enotirnim sistemom upravljanja s takim številom zaposlenih prav tako na predlog sveta delavcev eden izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru imenuje za izvršnega direktorja (v nadaljevanju delavski izvršni direktor).¹² Banke po izpodbijani določbi ZBan-3 sedaj nimajo predstavnikov delavcev v organih vodenja banke, morajo pa glede na navedene določbe ZBan-3 že sedaj imeti vsaj dva člana v upravi oziroma najmanj štiri člane v upravnem odboru. Če bi bil svet delavcev neuspešen pri iskanju predstavnika delavcev, ki bi izpolnjeval pogoje za imenovanje na mesto delavskega direktorja ali delavskega izvršilnega direktorja, to glede na navedeno na operativnost organa vodenja banke ne bi imelo upoštevnega vpliva. Sicer pa ZSDU daje svetu delavcev pravico, da poda predlog za imenovanje delavskega direktorja kot člana uprave družbe ali delavskega izvršnega direktorja, ni pa to njegova dolžnost. Če bi svet delavcev hotel to realizirati, bi tako moral v organ vodenja predlagati osebo, ki bi zadostila vsem pogojem za imenovanje, kot jih določata ZGD-1 in ZBan-3. V njegovem interesu v takem primeru torej je, da poda ustrezen predlog, saj sicer navedene pravice ne bo mogel uspešno uveljaviti.¹³

20. Nadaljnji razlog, ki naj bi bil po navedbah Državnega zbora in Vlade ključen za izključitev predstavnikov delavcev iz uprave banke in s tem za drugačno ureditev sodelovanja delavcev v organih vodenja banke kot v drugih družbah, je nedopustnost izpostavljanja specifičnih interesov, kot so interesi zaposlenih zaradi odločilnega vpliva banke na delovanje ne le finančnega, pač pa celotnega ekonomskega sistema. Primarni cilj banke naj bi bil namreč zasledovanje preudarnega in učinkovitega upravljanja tveganj, vsi drugi interesi (tudi interesi kapitala) pa naj bi bili temu podrejeni.

21. V vsaki gospodarski družbi so interesi različni. Glede na toje zakonodajalec jasno opredelil položaj posameznih organov v družbi kot nosilcev posameznih interesov. Uprava v dvotirnem sistemu oziroma upravni odbor v enotirnem sistemu sta tako odgovorna za poslovodenje podjetja¹⁴ in sta predvsem nosilca interesov podjetja,¹⁵ tako da morata tudi po svoji naravi zastopati te interese.¹⁶ Uprava mora pri tem iskati kompromisne rešitve med vsemi interesi.¹⁷ Zato zakon daje upravi delniške družbe široka pooblastila pri sprejemanju odločitev, povezanih s poslovanjem podjetja.¹⁸ V dvotirnem sistemu upravljanja je vodenje poslov družbe primarna naloga uprave,¹⁹ ki jo ta opravlja samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1), odločitve pa sprejema soglasno, če ima več članov (tretji odstavek 265. člena ZGD-1). V enotirnem sistemu upravljanja pa je upravni odbor tisti, ki vodi družbo²⁰ in hkrati nadzoruje izvajanje njenih poslov (prvi odstavek 285. člena ZGD-1), na splošno pa je pristojen tudi za vodenje poslov.²¹ Za upravo v dvotirnem sistemu upravljanja banke velja enako kot za upravo v drugih gospodarskih družbah, razen kolikor ZBan-3 to področje ureja drugače.²² Posebna pa je ureditev enotirnega sistema upravljanja banke, kar je bilo pojasnjeno že v 18. točki obrazložitve, saj se približa dvotirnemu sistemu upravljanja banke glede na to, da ZBan-3 v bistvu razdeli vloge članov upravnega odbora na dva dela. Glede na smiselno uporabo določb ZBan-3 o upravi imajo izvršni direktorji namreč podobno vlogo kot člani uprave v dvotirnem sistemu, določbe, ki veljajo za nadzorni svet, pa se smiselno uporabljajo za preostale člane upravnega odbora, ki niso izvršni direktorji (drugi odstavek 34. člena ZBan-3).

22. Po določbah ZGD-1 za vse člane organa vodenja veljajo enake zahteve glede vodenja družbe oziroma poslovanja družbe. Odraz tega, da jeorgan vodenja družbe nosilec interesov podjetja, je tudi prvi odstavek 263. člena ZGD-1, ki določa, da so člani tega organa zavezani, da pri opravljanju svojih nalog ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varujejo poslovno skrivnost družbe. Ravnanje v dobro družbe pomeni zvestobo družbi v smislu popolnega in prednostnega upoštevanja njenih interesov glede na interese drugih, ki so si v navzkrižju z interesi družbe.²³ Dolžnost zvestobe pa pomeni, da morajo biti člani organa vodenja družbe lojalni in morajo zmeraj delovati tako, kot zahtevajo interesi družbe.²⁴ Ravnanje v dobro družbe pomeni torej takšno ravnanje organov vodenja in nadzora, ki je v najboljšem interesu družbe²⁵ in katerega posledica sta čim višja vrednost v družbo vloženega premoženja ter čim večji donos nanj.²⁶ To pomeni, da mora organ vodenja skrbeti za obstoj družbe in za njeno dolgoročno rentabilnost. Temeljno vodilo uprave pri vodenju poslov je tako skrb za dolgoročni uspeh.²⁷ Če člani organa vodenja družbe (tj. uprave in upravnega odbora ter tudi izvršni direktorji) kršijo svoje dolžnosti ter ravnajo v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in s tem v škodo družbi, so solidarno odgovorni za nastalo škodo (drugi odstavek 263. člena ZGD-1 in enajsti odstavek 290. člena ZGD-1).²⁸

23. Navedene dolžnosti članov organa vodenja so še toliko bolj poudarjene pri upravljalnem organu oziroma organu vodenja banke. Standard skrbnosti za te člane se po določbah ZBan-3 presoja strožje, kar je razumljivo glede na pomen bank in njihov odločilni vpliv na delovanje finančnega in celotnega ekonomskega sistema. Uprava banke mora zato vzpostaviti in izvajati takšno ureditev notranjega upravljanja banke, ki omogoča učinkovito in skrbno upravljanje banke na podlagi jasne opredelitve pristojnosti in odgovornosti v banki ter politik in ukrepov za preprečevanje nastanka nasprotja interesov (prvi odstavek 156. člena ZBan-3). Za te namene je uprava banke v celoti odgovorna za poslovanje banke in njeno upravljanje tveganj (drugi odstavek 156. člena ZBan-3). Zato ZBan-3 glede dolžnosti in odgovornosti članov upravljalnega organa postavlja še dodatne, posebne zahteve. Tako v prvem odstavku 47. člena določa, da mora član uprave banke ravnati v skladu s profesionalno skrbnostjo,²⁹ odkrito, pošteno in neodvisno³⁰ ter v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov, mora pa opravljanju svoje funkcije nameniti dovolj časa, da to funkcijo lahko učinkovito opravlja.³¹ V tretjem odstavku navedenega člena pa so podane še nadaljnje zahteve pri opravljanju funkcije člana uprave, ki mora zagotoviti poslovanje banke v skladu s predpisi in drugimi akti, ki urejajo opravljanje storitev in poslov banke, ter s profesionalno skrbnostjo in z najvišjimi etičnimi standardi ter pravili dobre poslovne prakse in zaščite potrošnikov.³² Navedeno pomeni, da mora tudi upravljalni organ ravnati v dobro banke, saj sicer tako kot člani organa vodenja drugih družb solidarno odgovarja banki za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih dolžnosti.³³

24. Vse dolžnosti in odgovornosti, ki veljajo za člane organa vodenja družbe, veljajo tudi za predstavnike delavcev v teh organih. Enako bi veljalo tudi za predstavnike delavcev v organu vodenja banke. Delavski direktor v dvotirnem sistemu upravljanja je tako član uprave, ki ima enake pravice in obveznosti kot drugi člani uprave in skupaj z njimi vodi posle družbe.³⁴ Če je uprava veččlanska, odločitve sprejema soglasno, če ni s statutom drugače določeno (tretji odstavek 265. člena ZGD-1). Pri teh odločitvah torej sodeluje tudi predstavnik delavcev. Zato je treba delavskega direktorja vključiti v proces poslovodnega odločanja in mu omogočiti dostop do vseh podatkov o poslovanju družbe, pa tudi sam si mora prizadevati aktivno izvrševati svojo funkcijo.³⁵ Poleg splošnih pravic in obveznosti, ki jih imajo vsi člani uprave v skladu s posebnim zakonom in statutom, pa je delavski direktor zadolžen za zastopanje in predstavljanje interesov delavcev glede kadrovskih in socialnih vprašanj, enako pa velja tudi za delavskega izvršnega direktorja v enotirnem sistemu upravljanja 7(prim. 84. člen ZSDU). Gre torej za dodatno nalogo, ki jo imata v organu vodenja družbe.³⁶

25. Glede na to, da morajo predstavniki delavcev tako kot drugi člani organa vodenja družbe delati v dobro družbe, to pomeni, da jih morajo pri izvrševanju njihovih korporacijskih mandatov voditi interesi družbe, ne pa interesi deležnikov, ki so jih izvolili oziroma imenovali,³⁷ saj so sicer skupaj z drugimi člani upravljalnega organa solidarno odgovorni za škodo, ki bi družbi nastala zaradi kršitev njihovih nalog.³⁸ Ker je torej interes banke nadrejen drugim interesom, morajo člani organa vodenja zagotoviti cilj, ki ga banka zasleduje, tj. učinkovito, varno in pregledno poslovanje, s tem pa stabilnost finančnega sistema, na način, da preudarno in učinkovito upravljajo s tveganji.³⁹ Temu sledi tudi 84. člen ZSDU, ki določa, da lahko delavski direktor ali delavski izvršni direktor izvajata zastopanje in predstavljanje delavcev glede kadrovskih in socialnih vprašanj (le) v okviru splošnih pravic in obveznosti, ki pripadajo vsem članom uprave družbe ali njenim izvršnim direktorjem v skladu s posebnim zakonom ali statutom družbe. To pa pomeni, da v tem primeru ne gre za zastopanje interesov delavcev po splošnih določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ),⁴⁰ pač pa za dolžnost preverjanja poslovodnih odločitev z vidika varstva interesov zaposlenih oziroma za skrb za preučitev kadrovskih in socialnih vidikov poslovodnih odločitev.⁴¹ Torej ne gre za izpostavljanje specifičnih interesov zaposlenih, kot zatrjujeta Državni zbor in Vlada, saj mora biti vodilo članov organa vodenja družbe tako kot tudi organa vodenja banke interes družbe oziroma banke in ne interes posameznih skupin, kot so npr. zaposleni.⁴² Določanje interesa družbe tako ne pomeni pogajanj med člani organa vodenja ali nadzora, ki so jih imenovali predstavniki kapitala ali delavcev, pač pa mora vsak član organa sam pri sebi pretehtati, kaj je v dobro družbe in kakšno odločitev bo zato predlagal ali podprl pri odločanju organa vodenja.⁴³

26. Navedeno dodatno utrjuje tudi prvi odstavek 265. člena ZGD-1, ki določa, da uprava vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost. Ta določba se namreč navezuje na prvi odstavek 263. člena ZGD-1, saj načelo samostojnosti izhaja iz dolžnosti ravnanja v skladu z interesi družbe,⁴⁴ torej iz dolžnosti ravnati v dobro družbe. Samostojnost tako pomeni 1) zapoved članom uprave, da ravnajo po najboljših interesih družbe, in 2) prepoved komurkoli tretjemu, da bi s svojim vplivom na člane uprave izsiljeval poslovne odločitve, ki so samo njemu v prid in v škodo družbi.⁴⁵ Člani organa vodenja, s tem pa tudi predstavnik delavcev v njem, torej ne morejo biti odvisni od navodil kogarkoli (npr. delničarjev, zaposlenih ali koga drugega). Na samostojnost je namreč vezana lastna odgovornost članov uprave, ki pomeni, da je uprava pristojna sprejemati vse odločitve, razen tistih, za katere sta izrecno pristojna skupščina oziroma nadzorni svet, in da odgovornosti za te njene odločitve ne more prenesti na druge.⁴⁶ Kot je bilo že pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, mora vsak član uprave pri določanju interesa družbe pri sebi pretehtati, kakšno odločitev bo podprl ali predlagal, saj to, da člani uprave vodijo posle na lastno odgovornost, pomeni tudi to, da so odgovorni za škodo, ki nastane kot posledica njihove kršitve dolžne skrbnosti najprej družbi, pod določenimi pogoji pa tudi delničarjem in upnikom.⁴⁷ Glede na pomembnost bančne dejavnosti to še toliko bolj velja za člane organa vodenja banke.⁴⁸ Navedena vprašanja so tudi sicer podrobneje urejena v Sklepu Banke Slovenije, saj je ustrezno upravljanje banke ključnega pomena za uresničevanje cilja, ki ga zasleduje.⁴⁹

27. Iz navedenega izhaja, da v nobeni družbi (ne samo v banki) ni izključena možnost pojavljanja oziroma obstoja konflikta interesov pri vseh članih uprave in ne samo pri delavskem direktorju, ki po navedbah Državnega zbora in Vlade v upravi nastopa v dvojni vlogi (kot član uprave banke in kot predstavnik oziroma zastopnik delavskih interesov). Vendar pa, kot je bilo pojasnjeno, morajo voditi posle samostojno, torej neodvisno in na lastno odgovornost, pri tem pa morajo ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. To pomeni, da v primeru nasprotij interesov ne smejo ravnati v škodo družbe, sicer za povzročeno škodo družbi solidarno odgovarjajo. Glede na vse pojasnjeno tako ne zdrži trditev Državnega zbora in Vlade, da je delavski predstavnik v upravi banke nezdružljiv z zahtevo po neodvisnem upravljavskem kadru zaradi konflikta interesov in zato omejeno operativen, kakor tudi ne trditev Državnega zbora, da bi bila zaradi navedenega nasprotja interesov okrnjena celo operativnost celotne uprave. Prav taka pa je tudi teza Vlade o izločanju delavskega direktorja iz odločanja o kadrovskih in socialnih vprašanjih v upravljalnem organu banke zaradi dvoma o njegovi neodvisnosti ravnanja glede na omenjeni konflikt interesov.

28. Zaradi navedenega pa do drugačnih zaključkov ne more privesti niti trditev Vlade, da predstavnik delavcev v upravljalnem organu zaradi tega konflikta ne zadosti zahtevi po neodvisnem kadru, ker ga svet delavcev lahko kadarkoli odpokliče. To tudi sicer ne drži, saj delavskega direktorja razrešuje nadzorni svet, ki ga na predlog sveta delavcev tudi imenuje. Lahko pa seveda pride do njegove razrešitve na predlog sveta delavcev, če je to predvideno v statutu družbe.⁵⁰ Vendar pa delavskega direktorja z mesta člana uprave lahko razreši tudi nadzorni svet sam (brez predloga sveta delavcev) zaradi hujših kršitev njegovih dolžnosti (drugi odstavek 268. člena ZGD-1).⁵¹

29. Utemeljenosti drugačne ureditve sodelovanja delavcev v organih upravljanja banke od ureditve v drugih gospodarskih družbah pa Državni zbor in Vlada ne moreta izkazati niti z navedbo, da delavci zaradi sporne ureditve niso prikrajšani za pravico sodelovanja, ker imajo po ZSDU še druge (alternativne) možnosti za sodelovanje, med drugim tudi v nadzornem svetu, kar naj bi moralo zadoščati. Drži, da ZSDU predvideva več različnih možnosti sodelovanja delavcev pri soupravljanju družbe. Te možnosti so taksativno naštete v 2. in 3. členu ZSDU, med temi je tudi pravica do sodelovanja delavcev pri upravljanju v organih družbe. Navedene možnosti torej niso alternativno določene (razen v primeru sveta delavcev ali delavskega zaupnika).⁵² Kot je bilo pojasnjeno že v 18. točki obrazložitve, to pomeni, da ima svet delavcev pravico predlagati nadzornemu svetu oziroma upravnemu odboru imenovanje delavskega predstavnika v organ vodenja družbe, od sveta delavcev pa je odvisno, ali bo to pravico (ob izpolnjevanju pogojev iz ZSDU) uveljavljal ali ne. Kot je bilo pojasnjeno že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-55/18, U-I-196/16, zakonodajalec sicer lahko zoži obseg te (in tudi drugih) pravic do sodelovanja in lahko enake položaje uredi različno, vendar mora za tako ureditev obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja, pri čemer mora pri presoji, katere podrobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja (10. točka obrazložitve). Glede na to navedena trditev sama po sebi drugačne ureditve sodelovanja delavcev v organu vodenja banke ne utemeljuje, prav tako pa tudi ne trditve, da so delavski interesi varovani že z bančnimi predpisi, s katerimi je zagotovljeno sodelovanje nadzornega sveta, v katerem sodelujejo predstavniki delavcev (kar naj bi bila praksa tudi v primerljivih sistemih), ter da ni niti primerno niti potrebno predstavnike delavcev imeti hkrati v nadzornem svetu banke in v upravi banke.

30. Kot je bilo že omenjeno, tako Državni zbor kot tudi Vlada zatrjujeta, da namen izpodbijane ureditve določa že sam izpodbijani šesti odstavek 36. člena ZBan-3, ki je v zagotovitvi učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja tveganj bank. Vendar pa z razlogi, ki jih navajata (podobno pa tudi Predlog ZBan-3), nista izkazala, da bi bil zaradi participacije delavcev v organih vodenja banke ta cilj kakorkoli ogrožen. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da zakonodajalec tudi tokrat ni utemeljil razumnega razloga za izključitev predstavnikov delavcev iz organov vodenja bank, ki bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja. Zato je izpodbijani šesti odstavek 36. člena ZBan-3 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in ga je Ustavno sodišče razveljavilo.

31. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo že neskladje izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave, se ni ukvarjalo z drugimi očitki o neskladju izpodbijane ureditve z Ustavo.

32. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Podobne razloge navaja tudi Predlog ZBan-3 v obrazložitvi k izpodbijani določbi.

² Banka mora biti organizirana v pravnoorganizacijski obliki delniške družbe ali evropske delniške družbe, zanjo pa se uporabljajo določbe ZGD-1, razen če je v ZBan-3 drugače določeno (glej 26. člen ZBan-3).

³ Podrobnejša pravila glede delovanja upravljalnega organa in njegovih komisij ter ravnanja njegovih članov v skladu s standardi ustrezne profesionalne skrbnosti in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanja nasprotja interesov predpiše Banka Slovenije (glej 65. člen ZBan-3).

⁴ To so znanje, veščine in izkušnje za vodenje poslov banke, ugled in lastnosti za vodenje poslov banke, ravnanje te osebe pa ne sme vzbujati dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega vodenja poslov banke, pri čemer oseba ne sme kršiti 38. člena ZBan-3 o nezdružljivosti opravljanja drugih direktorskih funkcij.

⁵ Banka mora vzpostaviti in izvajati tudi proces ocenjevanja primernosti članov upravljalnega organa oziroma organa vodenja pred imenovanjem in po imenovanju, če nastopijo okoliščine, zaradi katerih je treba izvesti ponovno ocenjevanje primernosti, najmanj enkrat letno (prvi odstavek 37. člena ZBan-3).

⁶ Gre za uveljavitev načela »štirih oči« (glej obrazložitev 39. člena Predloga ZBan-3) in za obvezno skupno zastopanje banke po vsaj dveh članih uprave. Skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko (tako sodba Vrhovnega sodišča št. III Ips 62/2018 z dne 22. 10. 2019). Po drugem odstavku istega člena posamezni član uprave ali prokurist ne sme biti pooblaščen za samostojno zastopanje banke za celoten obseg poslov dejavnosti banke.

⁷ Drugi odstavek 265. člena ZGD-1 določa, da ima uprava lahko enega ali več članov, vendar je navedena določba ZBan-3 bolj specialna. V praksi imajo uprave banke običajno več članov. V statutu pa se lahko njihovo število določi v razponu od minimalnega do maksimalnega (prim. B. Bratina v: M. Kocbek (red.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (druga, dopolnjena izdaja), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 36).

⁸ V dvotirnem sistemu je funkcija upravljanja družbe (vodenje in zastopanje) ločena od nadzorstvene funkcije, ki jo opravlja nadzorni svet. V enotirnem sistemu pa sta obe navedeni funkciji združeni v upravnem odboru, ki je pristojen tako za vodenje družbe (funkcija poslovodstva in funkcija zastopstva) kot tudi za nadzor nad izvajanjem njenih poslov (prvi odstavek 285. člena ZGD-1). Če upravni odbor med svojimi člani imenuje izvršne direktorje, ti zastopajo in predstavljajo družbo, če statut ne določa drugače (drugi odstavek 286. člena ZGD-1), preostali člani upravnega odbora so, primerjalno korporacijsko gledano, neizvršni direktorji, čeprav zakon tega ne določa (Š. Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov (druga, dopolnjena in predelana izdaja), GV Založba, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2009, str. 612).

⁹ Za druge delniške družbe imenovanje izvršnih direktorjev znotraj upravnega odbora ni obvezno (glej prvi odstavek 290. člena ZGD-1), razen če gre za upravni odbor javne družbe, tj. (borzne) družbe, s katere vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu (prvi odstavek 291. člena ZGD-1).

¹⁰ Po ZGD-1 ni nujno imenovanje izvršnih direktorjev izmed članov upravnega odbora (prim. tretji odstavek 290. člena ZGD-1). Poleg tega lahko upravni odbor na podlagi četrtega odstavka 290. člena ZGD-1 na izvršne direktorje prenese le vodenje tekočih poslov in še nekatere druge v tej določbi navedene naloge, ki jih ti opravljajo po navodilu upravnega odbora, sam pa ostaja pristojen za vodenje družbe in za nadziranje dela izvršnih direktorjev (glej P. Podgorelec v: M. Kocbek (red.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 4. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 196).

¹¹ Glede na drugi odstavek 254. člena ZGD-1 mora upravni odbor v delniški družbi sicer imeti najmanj tri člane.

¹² Upravni odbor ima lahko več predstavnikov delavcev. Po drugem odstavku 79. člena ZSDU se število predstavnikov delavcev določi s statutom družbe, vendar pa število ne sme biti manjše od enega predstavnika delavcev izmed vsakokratnih treh dopolnjenih članov upravnega odbora.

¹³ Nadzorni svet ali upravni odbor namreč nista dolžna imenovati kandidata za delavskega direktorja oziroma delavskega izvršnega direktorja, če ocenita, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev ali če izkazuje nasprotje interesov (V. Franca, A. Strojin Štampar, Delavski predstavniki v organih vodenja in nadzora gospodarskih družb: Pravni vidiki s primeri iz sodne in poslovne prakse, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2022, str. 89 in 93).

¹⁴ Podjetje je generični pojem za skupek organiziranega premoženja in ljudi, organiziranih in namenjenih opravljanju gospodarske dejavnosti, ki mu pravni red posredno prek njegovega nosilca podjetništva (tj. družbe kot pravno pojavne oblike podjetja) priznava status osebe, s pravicami in obveznostmi. Praviloma pojem podjetje zajema tudi delavce, ki opravljajo delo v podjetju, vendar prisotnost delavcev ni pogoj za obstoj podjetja. ZGD-1 navedenega pojma ne opredeljuje, je pa podjetje objekt prava in kot tak predmet prodaje (npr. družba proda podjetje kot celoto, pri čemer se prestop delavcev izvede na podlagi določb delovnega prava) (Š. Ivanjko, M. Kocbek in S. Prelič, Korporacijsko pravo, druga, dopolnjena in predelana izdaja, GV Založba, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2009, str. 98–99). S pravnega vidika je nosilec interesa pri gospodarskem subjektu le družba kot pravna oseba in družbenik kot fizična ali pravna oseba, ne pa podjetje, ki nima pravne osebnosti (M. Kocbek in drugi, Nadzorni sveti in upravni odbori v delniških družbah in družbah z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 24).

¹⁵ Prim. M. Kocbek in drugi, nav. delo, str. 29. Interes podjetja pomeni predvsem skrbnost pri ohranjanju funkcionalne namembnosti sredstev, ki so organizirana v družbenem podjetju, in področje organiziranja ter varnosti delavcev, pri čemer je bistveno doseči dolgoročno varnost dobička podjetja. […] Interes podjetja bi lahko opredelili kot vsoto med seboj izravnanih in usklajenih interesov vseh udeležencev, ki so po lastninskopravnih ali ekonomskih in organizacijskih ravneh posredno ali neposredno povezani z družbinim podjetjem (prim. prav tam, str. 26).

¹⁶ V. Franca, A. Strojin Štampar navajata, da se v slovenskem pravnem redu uporablja deležniški koncept interesov, čeprav pri nas ni izrecno uzakonjen. Pojasnjujeta, da morajo organi družbe pri sprejemanju svojih odločitev upoštevati tako interese delničarjev (družbenikov) kot interese zaposlenih, menedžerjev, poslovnih partnerjev, strank in širšega okolja, v katerem družba posluje (država, lokalna skupnost, okolje), in da so ob upoštevanju deležniškega koncepta interesa družbe v dobro družbe izvedena tista ravnanja, ki upoštevajo koristi vseh deležnikov ter zagotavljajo dolgoročno uspešno poslovanje družbe (rast), pri čemer pa ni dopustno interesa družbe enačiti z interesi posameznih deležnikov družbe (posameznih delničarjev, zaposlenih, banke …), pač pa je interes družbe lahko določen le kot presek množice različnih interesov različnih deležniških skupin v danem primeru (glej V. Franca, A. Strojin Štampar, nav. delo, str. 114).

¹⁷ Prim. M. Kocbek in drugi, nav. delo, str. 30.

¹⁸ Prim. prav tam, str. 29.

¹⁹ Te pristojnosti upravi ni mogoče odvzeti, prav tako je ni mogoče prenesti na nadzorni svet; statut ali nadzorni svet pa lahko določita, da se posamezne vrste poslov smejo opravljati le s soglasjem nadzornega sveta (peti odstavek 281. člena ZGD-1). Poleg opravljanja poslovodne funkcije uprava tudi zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1). Če ima več članov, družbo zastopajo skupno, razen če statut določa drugače (drugi odstavek navedenega člena).

²⁰ Tudi upravni odbor tako kot uprava zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 286. člena ZGD-1), to zastopanje pa je skupno (tretji odstavek 286. člena v zvezi z drugim odstavkom 266. člena ZGD-1). Če upravni odbor imenuje enega ali več izvršnih direktorjev, ti zastopajo in predstavljajo družbo, če statut ne določa drugače (drugi odstavek 286. člena ZGD-1), nanje pa upravni odbor lahko prenese vodenje tekočih poslov in nekaterih drugih nalog (četrti odstavek 290. člena ZGD-1) (glej tudi opombo 12 te odločbe), vendar je sam še naprej odgovoren za vodenje družbe, ki je skupno, in v tem primeru tudi za nadzor dela izvršnih direktorjev. Izvršni direktorji pri opravljanju svojih nalog niso samostojni, pač pa podrejeni upravnemu odboru, saj morajo pri opravljanju nalog upoštevati navodila in omejitve, ki jim jih postavljajo skupščina družbe in upravni odbor ter statut in poslovnik o delu izvršnih direktorjev (peti odstavek 290. člena ZGD-1). Sicer pa lahko upravni odbor zmeraj poseže na področje dejavnosti izvršnih direktorjev in sam odloči o kateremkoli, tudi vsakodnevnem poslu, če misli, da je to potrebno (prim. M. Kocbek in drugi, nav. delo prav tam, str. 337-342).

²¹ Prim. prav tam, str. 339.

²² Prim. 17. točko obrazložitve.

²³ Prim. R. Bohinc, B. Bratina, P. Podgorelec v: M. Kocbek (red.), nav. delo, 2. knjiga, str. 74.

²⁴ V okvir te dolžnosti tako spadajo 1) prepoved pridobivanja posebnih koristi, kar pomeni, da člani organa vodenja ne smejo izrabljati svoje funkcije za doseganje lastnih koristi ali koristi drugih, katerih interesi so lahko v nasprotju z interesi družbe, ter 2) preprečevanje in obvladovanje konflikta interesov, v katerem se lahko znajde član poslovodstva, pri čemer pa kot izhodišče velja, da imajo v primeru takšnega konflikta interesi družbe v vseh pogledih prednost pred lastnimi interesi (P. Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov poslovodstva – analiza nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo, št. 5 (2013), str. 763).

²⁵ Pojem »interes družbe« v tem primeru v bistvu pomeni podjetniški interes oziroma interes podjetja (prim. opombo 17).

²⁶ R. Bohinc, B. Bratina, P. Podgorelec v: M. Kocbek (red.), nav. delo, 2. knjiga, str. 74.

²⁷ P. Podgorelec v: M. Kocbek (red.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 4. knjiga, Lexpera, GV Založba, 4. knjiga, Ljubljana 2023 str. 193.

²⁸ Iz navedenega izhaja, da v vseh gospodarskih družbah (in ne le v bankah) obstaja t. i. nadrejeni interes, ki je za obstoj družbe pomemben in ga uprava družbe zasleduje tako, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

²⁹ Pri tem mora zlasti zagotoviti, da uprava banke deluje v skladu s 156. členom ZBan-3.

³⁰ Le tako lahko učinkovito presoja odločitve višjega vodstva v zvezi z vodenjem banke in učinkovito nadzoruje oziroma spremlja sprejemanje odločitev v zvezi z vodenjem banke.

³¹ Pri tem se zahteva upoštevanje zahtev iz 38. člena ZBan-3 o nezdružljivosti opravljanja drugih direktorskih funkcij.

³² Prim. tudi 59. člen Sklepa o ureditvi notranjega upravljanja, upravljalnem organu in procesu ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, Uradni list RS, št. 115/21 (v nadaljevanju Sklep Banke Slovenije).

³³ Odgovornosti se lahko rešijo, če dokažejo, da so se pri izpolnjevanju svojih dolžnosti izogibali nasprotju interesov ter ravnali v skladu s predpisi in profesionalno skrbnostjo pri vodenju banke (četrti odstavek 47. člena ZBan-3). Ker so zahteve za ravnanje članov upravljavskega organa banke glede na 47. člen ZBan-3 strožje, je tudi njihova ekskulpacija odgovornosti zahtevnejša kot v drugih družbah (prim. 263. člen ZGD-1).

³⁴ V. Franca, A. Strojin Štampar, nav. delo, str. 91. Tako ne zdrži trditev Vlade, da delavski predstavnik v organu vodenja banke ne more biti predviden za upravljanje s tveganji.

³⁵ Prav tam. Sicer pa je delavski direktor izenačen z drugimi člani uprave tudi glede zastopanja in šteje za zakonitega zastopnika po samem zakonu. Pooblastil za zastopanje mu ni mogoče omejiti, zato statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam (drugi odstavek 32. člena ZGD-1). Edina možna omejitev je, da se mu določi skupno zastopanje z drugim članom uprave (prim. prav tam, str. 91–92).

³⁶ Prav tam, str. 91 in 95.

³⁷ Prim. prav tam, str. 114. Podobno velja tudi za člana nadzornega organa, ki mora upoštevati skupne interese družbe, ne pa interesov družbenika, ki ga je delegiral (glej M. Kocbek in drugi, nav. delo, str. 313).

³⁸ Odškodninska odgovornost pride v poštev tudi v primeru nastanka škode družbi zaradi vpliva tretjih oseb (264. člen ZGD-1).

³⁹ Organiziranje funkcije upravljanja s tveganji, ki je neposredno podrejena upravi banke, je ena od njihovih glavnih nalog (prim. prvi odstavek 158. člena ZBan-3).

⁴⁰ Ne gre torej za zastopanje v smislu 70. člena OZ, ki na splošno ureja učinke zastopanja (prim. tudi A. Strojin Štampar, Sodelovanje delavcev pri upravljanju v enotirnem sistemu upravljanja, Delavci in delodajalci, št. 1 (2018), str. 107).

⁴¹ Prim. prav tam. Avtorica sicer govori o zastopanju delavskih interesov po delavskem izvršnem direktorju, vendar pa glede na navedeno ne more nič drugače veljati za delavskega direktorja v upravi. Tako tudi D. Mozetič (Delavski direktor v upravi delniške družbe, Podjetje in delo, št. 7, 1996, str. 1241–1246), ki navaja, da mora delavski direktor kot član uprave upoštevati interese družbe kot celote, da mora imeti natančen pregled nad delovanjem uprave in je, ko sodeluje pri delu uprave, dolžan presojati, kakšne posledice utegnejo imeti predlogi, oblikovani v upravi, za sprejetje določene odločitve v zvezi s kadrovskimi in socialnimi vprašanji, ki so pomembna za delavce.

⁴² Prim. opombo 18.

⁴³ Prim. F. Valentina, A. Strojin Štampar, nav. delo, str. 114. To ne pomeni, da se koristi posamičnih deležnikov v družbi (tj. delničarjev, zaposlenih …) sicer ne upoštevajo, vendar pa se ne morejo enačiti z interesom družbe (prim. tudi opombo 18).

⁴⁴ Prim. R. Bohinc v: M. Kocbek (red.), nav. delo, 2. knjiga, str. 107.

⁴⁵ Prav tam.

⁴⁶ Prim. prav tam.

⁴⁷ Prim. prav tam.

⁴⁸ Iz četrtega odstavka 47. člena ZBan-3, ki ureja odgovornost članov uprave banke, izhaja celo zahteva, da se morajo člani uprave pri izpolnjevanju svojih dolžnosti izogibati nasprotju interesov, saj je to ena od predpostavk, ki jo morajo izkazati v primeru dokazovanja, da niso odškodninsko odgovorni za nastalo škodo družbi.

⁴⁹ Ta Sklep Banke Slovenije med drugim ureja vprašanje dolžnosti skrbnega in lojalnega ter odgovornega in neodvisnega ravnanja, pa tudi samostojne presoje pri sprejemanju odločitev, pri čemer je pri vseh navedenih dolžnostih oziroma ravnanjih članov upravljalnega organa kot ključni namen poudarjen najboljši interes banke (prim. 59. do 62. člen). Za uresničitev tega namena pa je seveda pomembno tudi reševanje nasprotja interesov, ki se lahko pojavijo pri članih upravljalnega organa. Zato navedeni sklep ureja tudi to vprašanje na ravni banke in na ravni članov organa vodenja, pri tem pa določa pravila in postopek, ki se v teh primerih uporabljajo (prim. 10. člen in 63.–64. člen). Navedena vprašanja pa banke rešujejo tudi z notranjimi akti.

⁵⁰ V statutu družbe je treba določiti, v katerih primerih in v kakšnem roku mora nadzorni svet na zahtevo sveta delavcev razrešiti delavskega direktorja (glej D. Mozetič, nav. delo).

⁵¹ Glej tudi V. Franca, A. Strojin Štampar, nav. delo, str. 91. Avtorici podobno navajata tudi za odpoklic delavskega izvršnega direktorja v enotirnem sistemu (glej prav tam, str. 93). Po osmem odstavku 290. člena ZGD-1 pa upravni odbor sicer lahko izvršnega direktorja odpokliče celo brez razloga.

⁵² Vendar pa tudi v tem primeru v bistvu ne gre za alternativno možnost, saj je izbira ene ali druge možnosti pogojena s številom zaposlenih v družbi (glej drugi odstavek 8. člena in prvi odstavek 9. člena ZSDU).