Številka:	U-I-103/22-21
	Up-265/22-36
Datum:	6. 3. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. in C. Č., oba D., ki ju zastopa E. F., D., njo pa Iztok Ščernjavič, odvetnik v Domžalah, na seji 6. marca 2025

1. Točka 3 prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21), kolikor določa prednostno poplačilo terjatev prispevkov iz socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, za samozaposleno osebo, ni v neskladju z Ustavo.

2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ips 52/2022 z dne 2. 2. 2022 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem št. I 330/2018 z dne 10. 12. 2021 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je v izvršilni zadevi zaradi izterjave preživnine v višini 20.309 EUR s pripadki odločalo o razdelitvi kupnine v znesku 25.000 EUR, prejete s prodajo solastnega dela dolžnika na nepremičnini. Z izpodbijanim sklepom je med drugim sklenilo, da se kot prednostna terjatev poplača terjatev Republike Slovenije iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje, ki so zapadli v zadnjem letu (od 19. 8. 2020 do 19. 8. 2021) v višini 10.210,51 EUR. Nadalje je sklenilo, da se s preostankom kupnine v višini 7.829,04 EUR poplača terjatev pritožnikov in da v presežku ostane terjatev pritožnikov nepoplačana. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. Odločitev sodišč temelji na stališču, da se na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) kot prednostna poplača terjatev Republike Slovenije iz prispevkov za socialna zavarovanja za zadnje leto, ne glede na to, da se nanašajo na dolžnika kot zasebnika.

3. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice iz 33. člena Ustave. Dolžnik, ki je (bil) odvetnik,¹ naj bi ves čas trajanja izvršilnega postopka nadpovprečno uspešno posloval² in naj bi denarna sredstva skrival na fiduciarnem računu, v tem času pa naj ne bi plačeval socialnih prispevkov ter naj bi načrtno ustvaril davčni dolg. Pritožnika menita, da v okoliščinah konkretnega primera terjatev Republike Slovenije iz naslova socialnih prispevkov, zapadla v zadnjem letu, ne bi smela imeti statusa prednostne terjatve, ker se s tem krši njuna pravica iz 33. člena Ustave. Pravita, da sta že v pritožbi opozarjala, da 3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki za terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje določa prednostno poplačilo iz kupnine, pomeni vertikalni poseg v lastninsko pravico. Trdita, da je edina ustavnoskladna razlaga, da je terjatev Republike Slovenije iz naslova prispevkov socialnih zavarovanj, zapadla za zadnje leto, prednostna le, kolikor dolžnik nima na voljo drugega premoženja in/ali če prispevki niso plačani iz objektivnih razlogov, torej ko dolžnik, ki je zasebnik, nima vpliva na plačilo. Le v takem primeru naj bi imela 3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ poleg zasledovanja javnega interesa tudi socialno noto, in sicer zagotavljanje dolžnikove socialne varnosti. V prvem primeru, ko ima dolžnik še drugo premoženje, naj ne bi bilo razlogov, zakaj bi bilo treba olajšati položaj Republike Slovenije do te mere, da ji za »enoletne« terjatve iz naslova prispevkov ne bi bilo treba sprožiti postopka izvršbe. Če se tudi v takem primeru terjatvam prizna status prednostne terjatve, naj bi to pomenilo, da je cilj ureditve, da se Republiko Slovenijo razbremeni vodenja postopkov oziroma da se breme prevali na upnike, takšen cilj pa naj ne bi bil legitimen. Prav tako navedene terjatve Republike Slovenije naj ne bi smele imeti statusa privilegirane terjatve, če dolžnik zasebnik obračunanih socialnih prispevkov namerno ne plača, saj bi to pomenilo, da se del kupnine, iz katere bi se poplačali hipotekarni upniki, nameni za poplačilo njegovih obveznosti do Republike Slovenije. Slednje bi pomenilo, da je od volje dolžnika odvisno, v kolikšni meri bodo hipotekarni upniki poplačani iz kupnine, kar naj z vidika pravice iz 33. člena Ustave ne bi bilo sprejemljivo. Ker se pritožnika v času trajanja te izvršbe z dolžnikovih transakcijskih računov nista uspela poplačati, naj bi bilo očitno, da dolžnik skriva denarna sredstva in da namerno ne plačuje socialnih prispevkov. Zato naj bi dolžnik zlorabljal ureditev ZIZ, ki terjatvam iz naslova socialnih zavarovanj pripisuje status prednostne terjatve, in naj bi pritožnikoma odtegoval del premoženja, ki bi bilo sicer namenjeno za poplačilo njunih preživninskih terjatev. Drugačna razlaga navedene določbe ZIZ bi pomenila, (1) da se dolžniku omogoči, da po svoji volji del kupnine distribuira od hipotekarnih upnikov k Republiki Sloveniji, in (2) da je na upnika (preživninska upravičenca) prevaljeno dvojno breme (breme zagotavljanja dolžnikove socialne varnosti, čeprav naj bi dolžnik imel premoženje za plačilo socialnih prispevkov, in breme vodenja izvršilnega postopka namesto Republike Slovenije), čeprav naj bi imel dolžnik na voljo še drugo premoženje, ki bi ga Republika Slovenija lahko odkrila, če bi sprožila davčni inšpekcijski postopek. Pritožnika menita, da tudi iz prvega odstavka 208. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19, 163/22 in 100/24 – v nadaljevanju ZDavP-2) izhaja, da terjatev Republike Slovenije iz naslova socialnih zavarovanj ne more imeti statusa prednostne terjatve. Če pa Ustavno sodišče meni, da 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ ni mogoče razlagati na zgoraj predlagani (po mnenju pritožnika edini ustavnoskladen) način in da ima ta terjatev Republike Slovenije iz naslova socialnih zavarovanj vedno status prednostne terjatve, predlagata, naj Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti navedene določbe ZIZ. Navedena ureditev, ki terjatvam iz naslova socialnih zavarovanj – ne glede na okoliščine konkretnega primera – podeli status prednostne terjatve, naj ne bi bila v skladu s 33. členom Ustave, ker naj bi na upnika prelagala pretirano dvojno breme, dolžniku pa omogočala, da z zlorabo pravic oziroma s protipravnim ravnanjem odreja, v kolikšni meri se bodo hipotekarni upniki iz kupnine poplačali. Izpodbijana odločitev naj bi imela za pritožnika hujše posledice, saj bo kupnina namenjena poplačilu terjatve Republike Slovenije namesto poplačilu preživnine. Pritožnika menita, da se postavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ali ima terjatev Republike Slovenije iz naslova socialnih prispevkov, ki je zapadla v zadnjem letu, v izvršilnem postopku vedno status prednostne terjatve.

4. Pritožnika predlagata, naj Ustavno sodišče do končne odločitve začasno zadrži izvršitev osme alineje IV. točke izreka sklepa sodišča prve stopnjein tako zadrži poplačilo terjatve Republike Slovenije iz naslova socialnih prispevkov. Menita, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo začasno zadržanje. Navajata, da ima Republika Slovenija, če bi se izkazalo, da njena terjatev ne bi smela biti prednostno poplačana, na voljo zadostna sredstva, da pritožnikoma ta znesek povrne. Vendar naj bi bilo treba upoštevati, da Republiki Sloveniji ne bo nastala nobena škoda, če se poplačilo terjatve začasno zadrži. Če bodo sredstva Republiki Sloveniji izplačana, naj bi pritožnika morala sprožiti postopek zoper njo, kar naj bi zanju pomenilo dodatno breme, ob upoštevanju dejstva, da jima dolžnik ni namenil niti 1 EUR preživnine. Pritožnika predlagata absolutno prednostno obravnavo zadeve.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-265/22, U-I-103/22 z dne 31. 3. 2022 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvršitev osme alineje IV. točke izreka sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem št. I 330/2018 z dne 10. 12. 2021. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz izvršilne zadeve, tj. dolžniku v osebnem stečaju (po zakonitem zastopniku), in upniku Republiki Sloveniji, Finančni upravi (v nadaljevanju FURS). Nasprotni stranki na ustavno pritožbo nista odgovorili.

6. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, kolikor določa prednostno poplačilo terjatev prispevkov socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, za samozaposleno osebo. Zastavilo se je vprašanje ustavnosti zakonske ureditve z vidika 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS Državnemu zboru poslalo ustavno pritožbo in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti navedene določbe ZIZ in mu omogočilo, da na začetek postopka za oceno ustavnosti odgovori.

7. Državni zbor je odgovoril, da 3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ, v skladu s katero so pri nepremičninski izvršbi v isti poplačilni razred kot terjatev iz naslova zakonite preživnine, zapadle za zadnje leto, uvrščene tudi terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadle za zadnje leto, v primeru, ko je predlog za izvršbo podal preživninski upravičenec in si s tem na podlagi 170. člena ZIZ pridobil poplačilno prednost, ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine preživninskih upravičencev. Trdi, da izpodbijana zakonska ureditev zasleduje ustavno dopusten cilj (tretji odstavek 15. člena Ustave) in je skladna z načeli pravne države, tj. splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Poudarja, da Ustava v prvem odstavku 50. člena zagotavlja vsem državljanom pod pogoji, določenimi v zakonu, pravico do socialne varnosti, v drugem odstavku pa zavezuje državo, da uredi obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje. Navaja, da sredstva za uresničevanje svojih nalog država med drugim pridobiva z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave), med katere spadajo tudi prispevki. Obveznost plačevanja prispevkov za socialna zavarovanja naj bi bil eden od vidikov socialne funkcije lastnine. Ko naj bi država kot upnik uveljavljala terjatve iz naslova davkov in prispevkov, naj bi s tem skrbela za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki ji jih nalagajo že Ustava in drugi predpisi. Državni zbor navaja, da mora zakonodajalec pri določanju prednostnih terjatev skrbeti ne le za individualni interes posameznikov, temveč tudi za interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take (vseh državljanov kot upravičencev do socialne varnosti). Trdi, da je ustavno dopusten cilj izpodbijane določbe varstvo socialnih skladov, za delovanje katerih je po Ustavi zadolžena država, kot tudi varstvo sredstev državnega proračuna, saj se pravice iz naslova obveznih socialnih zavarovanj, če vplačani prispevki ne zadoščajo za tekoče izplačevanje pokojnin in drugih prejemkov iz obveznega zavarovanja, pokrijejo iz državnega proračuna. S tem se posredno varujejo tudi drugi izdatki države za financiranje javne porabe. Presojana zakonska ureditev naj bi bila tudi primerna in nujna, saj je za financiranje socialnih skladov nujno, da se vsaj del neplačanih prispevkov iz naslova socialnih zavarovanj poplača v istem poplačilnem razredu kot terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ne glede na to, kdo je vložil predlog za izvršbo. Terjatve iz naslova socialnih zavarovanj naj bi se primarno izterjale iz dolžnikovega drugega premoženja. Izvršba na nepremičnino se lahko opravi šele, če prispevkov ni bilo mogoče izterjati iz drugih sredstev izvršbe (208. člen ZDavP-2). Državni zbor pojasnjuje tudi, da če prispevki za pokojnino niso niti (prostovoljno) plačani niti (prisilno) izterjani, ima to pravne posledice tudi za pokojninske upravičence, saj se obdobje, za katero niso bili plačani prispevki, ne všteva v pokojninsko dobo (133. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 133/23 – v nadaljevanju ZPIZ-2), razen če gre za zavarovance iz prvega in tretjega odstavka 14. člena ZPIZ-2 (134. člen ZPIZ-2), glede katerih za priznanje pokojninske dobe zadošča že obračun prispevkov. Po mnenju Državnega zbora je določba tudi sorazmerna v ožjem pomenu. Pri terjatvah prispevkov za socialno zavarovanje je prednost omejena po obsegu na tiste, ki so zapadle v zadnjem letu, s tem pa je zamejena tudi višina terjatev iz tega naslova. Na drugi strani zakonite preživnine praviloma naj ne bi pomenile le zagotavljanja najosnovnejšega preživetja ali temeljnih življenjskih potreb preživninskih upravičencev, poleg tega naj bi s potekom časa izgubljale svoj bistveni namen (zadovoljevanje tekočih življenjskih potreb). Glede na namen preživnine naj ne bi bilo pretirano od preživninskega upravičenca pričakovati, da jih sproti izterjuje. S presojano zakonsko ureditvijo naj bi zakonodajalec uravnoteženo omogočil uresničitev konkurirajočih prirejenih lastninskih pravic države in preživninskih upravičencev. Meni pa, da je pri presoji ustavne skladnosti določbe treba upoštevati (tudi) pravnosistemsko ureditev (civilne in davčne) izvršbe kot celote. Preživninski upravičenec naj bi imel kot upnik možnost poplačati se iz vsega dolžnikovega premoženja, pri čemer naj bi terjatev iz naslova zakonite preživnine v ZIZ uživala posebno varstvo (sklicuje se na četrti odstavek 110. člena, prvi odstavek 106. člena, tretji odstavek 135. člena, prvi in drugi odstavek 102. člena in 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ). Državni zbor meni, da 3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ, kolikor določa prednostno poplačilo prispevkov socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, za samozaposleno osebo, pred terjatvijo pritožnikov, ki je zavarovana z zastavno pravico z boljšim vrstnim redom, tudi zaradi ureditve sistema izvršbe kot celote, ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine preživninskih upravičencev in ni v neskladju s 33. členom Ustave.

8. Mnenje je poslala tudi Vlada. Vlada trdi, da je imel zakonodajalec tehtne razloge za določitev privilegiranih terjatev po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ. Pojasnjuje, da večina privilegiranih terjatev po omenjeni določbi izhaja iz klasičnih civilno- in družinskopravnih razmerij, medtem ko terjatev za plačilo prispevkov izhaja iz socialnozavarovalnega razmerja, torej iz javnopravnega razmerja. S prednostnim poplačilom terjatev iz naslova prispevkov se varujejo sistemi socialnih zavarovanj, iz katerih država zagotavlja pravice socialne varnosti, ki so zagotovljene v prvem odstavku 50. člena Ustave. Vlada se sklicuje na drugi odstavek 50. člena Ustave, ki državo zavezuje, da uredi obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje. Navaja, da država sredstva za uresničevanje svojih nalog med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave), med katere spadajo tudi prispevki. Ko torej država (kot upnica) v sodnem postopku uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, naj bi s tem skrbela za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki ji jih nalagajo že Ustava pa tudi zakonski in podzakonski predpisi. Prispevki za socialno zavarovanje so obvezna dajatev, torej javnopravna denarna obveznost. Obvezno plačevanje prispevkov (npr. za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje) je oblika namenskega zbiranja denarnih sredstev, ki jih ustvarja aktivno prebivalstvo. Na ta način država ureja obvezno zavarovanje (npr. pokojninsko in invalidsko zavarovanje; drugi odstavek 50. člena Ustave). Pravica do pokojnine se posameznikom zagotavlja na način, ki zagotavlja socialno blaginjo in s tem določene standarde življenja v državi po načelu socialne solidarnosti, torej da se zbrani prispevki ne stekajo na poseben račun posameznika, ampak da se s plačilom teh prispevkov neposredno financirajo zavarovalni primeri drugih državljanov, ki te storitve potrebujejo. Vlada poudarja, da se sicer pravica do pokojnine zagotavlja pretežno s prispevki zavarovancev, prispevki delodajalcev in drugih oseb, kot tudi iz državnega proračuna (iz plačila splošnih davkov), če sredstev primanjkuje, kar je lahko dodatno breme. Glede na navedeno prednost poplačila terjatev prispevkov socialnih zavarovanj ne zasleduje cilja varstva konkretnega dolžnika v izvršilnem postopku, temveč predvsem legitimen cilj varstva delovanja javnih sistemov obveznih socialnih zavarovanj in socialne varnosti, kot tudi varstvo sredstev državnega proračuna. Imetniki terjatev so nosilci socialnih zavarovanj, ki sami ne pobirajo prispevkov, temveč prispevke pobira FURS, ki v primeru, da prispevki v rokih niso plačani, začne davčno izvršbo. V skladu z 208. členom ZDavP-2 se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja ali če tako določa zakon. Ureditev prednosti terjatve neplačanih prispevkov naj bi bila sorazmerna v ožjem smislu, saj je časovno zamejena na eno leto, s tem pa je zamejena tudi višina terjatev iz tega naslova. Teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico naj bi bila proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma nastalim koristim. Vlada meni, da je treba upoštevati, da (drugi) upnik v sodni izvršbi ni omejen na izvršbo na nepremičnine, temveč se ima možnost poskusiti poplačati tudi iz (vsega) drugega dolžnikovega premoženja, pri čemer uživa preživninska terjatev v ZIZ posebno varstvo, saj ji daje prednost v več pogledih (npr. 110., 106., 135. člen, 2. točka prvega in drugega odstavka 102. člena, tretji odstavek 102. člena, 259. člen ZIZ itd.). Poleg tega je pravica do preživnine varovana tudi na drugih pravnih področjih, zagotovljeno pa je tudi uveljavljanje pravice do nadomestila preživnine. Vlada poudarja, da sta po odločitvi Ustavnega sodišča terjatev prispevkov in preživninska terjatev v obeh primerih postavljeni v enak položaj – tako po 197. členu, po katerem sta poplačani prednostno pred drugimi terjatvami, kot po 198. členu, po katerem konkurirata po splošnih pravilih prednosti. Ob izraziti zagotovitvi prednosti (izključno) preživninske terjatve pri drugih sredstvih izvršbe, zlasti pri zelo pogosti izvršbi na denarno terjatev, Vlada meni, da je zakonska ureditev, po kateri sta preživninska terjatev in terjatev prispevkov pri izvršbi na nepremičnino v smislu prednostnih terjatev postavljeni v enak položaj, ustavno skladna.

9. Vlada meni, da je ureditev sorazmerna v ožjem smislu, saj se glede na ureditev v ZDavP-2 terjatev neplačanih prispevkov primarno izterja iz drugega premoženja, torej iz tistega premoženja, s katerim se praviloma ne posega v pravice drugih (hipotekarnih upnikov) na tem premoženju. Če pa je izvršbo začel drug upnik in je predmet izvršbe nepremičnina, pa je z vidika varstva javnih blagajn po mnenju Vlade ureditev sorazmerna v ožjem pomenu, saj je za zagotovitev financiranja tovrstnih blagajn nujno, da se vsaj del neplačanih prispevkov (torej neplačani prispevki za zadnje leto) poplača prednostno pred poplačilom hipotekarnih upnikov. Enako kot Višje sodišče v konkretnem postopku tudi Vlada meni, da je imel zakonodajalec za določitev prednostnega poplačila prispevkov iz socialnih zavarovanj tehtne razloge, in sicer varstvo delovanja javnih sistemov obveznih socialnih zavarovanj, iz katerih je država dolžna zagotavljati upravičencem določene pravice. Vlada navaja, da se z določitvijo prednosti poplačila terjatev prispevkov socialnih zavarovanj ne zasleduje cilj varstva konkretnega dolžnika v izvršilnem postopku, temveč predvsem varstvo javnih sistemov obveznih socialnih zavarovanj in s tem socialne varnosti, zato po njenem mnenju zaradi presojane zakonske ureditve tudi ne pride do očitane prevalitve bremena zagotavljanja dolžnikove socialne varnosti na druge upnike. Po mnenju Vlade navedena ureditev ni v neskladju z Ustavo.

10. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana pritožnikoma, ki sta nanju odgovorila. V odgovoru na odgovor pritožnika Državnemu zboru očitata, da je v celoti spregledal, da zakonska ureditev dopušča, da je od volje zasebnika (ki sam obračunava in plačuje prispevke in jih zavestno ne plačuje) odvisno, v kolikšni meri bodo hipotekarni upniki poplačani iz kupnine, dobljene s prodajo premoženja v izvršbi. Državni zbor naj bi zanemarjal, da je mladoletnima preživninskima upravičencema naloženo dvojno breme in da nimata na voljo enako učinkovitih pravnih sredstev za odkrivanje dolžnikovega skritega premoženja. Ker država svojih terjatev naj ne bi niti poskušala izterjati, naj bi prednostno poplačilo pomenilo nesorazmeren poseg v položaj drugih upnikov, zlasti preživninskih upravičencev. Pritožnika menita, da bi moral zakonodajalec v primeru, ko država ne sproži izvršbe, temveč le priglasi terjatev, državi naložiti, naj izkaže, da drugega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala, ni, čeprav ga je z zadostno skrbnostjo iskala. Državi očitata, da ni sprožila nobenega postopka, da bi odkrila dolžnikovo premoženje.

11. Pritožnika Vladi v odgovoru na njeno mnenje očitata, da zakonsko ureditev o prednostnem poplačilu socialnih terjatev, zapadlih za zadnje leto, upravičuje s sklicevanjem na 50. člen Ustave in s skrbjo za delovanje sistema socialne varnosti. Trdita, da Vlada opozarja, da preživninski upravičenci v vrstnem redu upnikov uživajo privilegiran položaj zaradi težnje zavarovati njihov »pogosto ogroženi socialni položaj«, a hkrati opozarjata na protislovnost zakonske ureditve, ki omogoča, da država za uresničevanje svojih nalog brez večjih naporov vstopa v postopke, ki jih začenjajo in vodijo posamezniki, ki se pogosto soočajo s težkim socialnim položajem, kar povzroči, da njihove terjatve v izvršbi niso poplačane. Trdita, da bi morala država poskrbeti za ustrezno uresničevanje in financiranje ustavno varovanih pravic, torej tudi ustavne pravice preživninskih upravičencev (iz 33. in 56. člena Ustave), vendar jih z zakonsko ureditvijo krni. Vladi očitata sprenevedanje, ker opozarja, da za dolžnikovo skrivanje pred upniki obstaja kazenskopravni okvir in da bi se pritožnika v izvršilnem postopku lahko poplačala tudi iz drugega dolžnikovega premoženja, saj zanemari, da sta več let neuspešno poskušala izterjati preživninsko terjatev. Vlada naj se ne bi opredelila do podrejenega stališča pritožnikov, da četudi bi terjatvi iz naslova socialnih prispevkov priznali status privilegirane terjatve, bi to lahko veljalo le za del neplačanih prispevkov, ki se nanašajo na dolžnika kot zavarovanca, in ne kot delodajalca, sicer bi bila ureditev v neskladju z načelom enakosti.

12. Člen 197 ZIZ določa:

»Iz zneska, dobljenega s prodajo, se poplačajo najprej, in sicer po temle vrstnem redu:

1. stroški izvršilnega postopka;

2. davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino;

3. terjatve iz naslova zakonite preživnine,^[3] terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti, in terjatve iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, in sicer ne glede na to, ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico na prodani nepremičnini ali ne.

Terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena, razen davka na dodano vrednost oziroma davka na promet nepremičnine, se poplačajo, če so bile priglašene najkasneje na razdelitvenem naroku in če so dokazane z izvršilnim naslovom.

Čas, določen v 2. in 3. točki prvega odstavka tega člena, se šteje do dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu.«

13. Pritožnika (ki sta imetnika terjatve iz naslova zakonite preživnine) sta položaj zastavnega upnika pridobila z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino.⁴ Sodišče je v izvršilni zadevi, v kateri sta bila izdana posamična akta v zvezi z delitvijo kupnine, uporabilo presojano 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ v delu, v katerem je zakonodajalec v konfliktu med (1) imetniki terjatev iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto (od izdaje sklepa o izročitvi⁵), in (2) imetniki terjatev zastavnih upnikov, ne glede na čas vknjižbe hipoteke v zemljiško knjigo, dal prednost imetnikom terjatev iz socialnih prispevkov. Glede na trditveno podlago pritožnikov se Ustavno sodišče omejuje na presojo, ali je tovrstno prednostno poplačilo terjatev iz naslova socialnih prispevkov pred imetniki terjatev zastavnih upnikov, ki izvira iz naslova zakonite preživnine, ustavnopravno sprejemljivo, ko gre za socialne prispevke za samozaposleno osebo. Pri tej presoji Ustavno sodišče upošteva vse zastavne upnike, ne glede na to, ali so zastavno pravico na nepremičnini pridobili na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo (pogodbena hipoteka – 141. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20 – v nadaljevanju SPZ) ali so jo pridobili z zaznambo sklepa o izvršbi (prisilna hipoteka – 170. člen ZIZ).

14. Ustavno sodišče ob tem ugotavlja, da iz ustavne pritožbe, v kateri pritožnika uveljavljata očitke o neskladnosti izpodbijanega dela 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ s 33. členom Ustave, ne izhaja, da bi pritožnika uveljavljala kakšno podrejeno stališče (o neskladju iste določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave), zato je očitek Vladi, da se do tega stališča ni opredelila, očitno neutemeljen. Odgovor pritožnika na mnenje Vlade namreč ni namenjen navajanju novih očitkov o neskladnosti zakona z Ustavo; uveljavljanje novih očitkov je glede na rok 60 dni za vložitev ustavne pritožbe prepozno.

15. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena SPZ). Prednost pri poplačilu iz vrednosti zastavljenega predmeta je torej položena v jedro zakonske opredelitve zastavne pravice. Ta prednost zastavnega upnika pri poplačilu iz zastavljene stvari se po naravi stvari nanaša na upnike, ki zastavne (ali njej enakovredne) pravice nimajo, ali na tiste, ki imajo na tej stvari zastavno pravico slabšega položaja, to je pozneje pridobljeno zastavno pravico.⁶ Hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah (138. člen SPZ). Za pridobitev hipoteke na podlagi pravnega posla se zahteva vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (prvi in drugi odstavek 141. člena SPZ). Pravila o rešitvi konkurence med upniki pri hipoteki sledijo splošni ureditvi zastavne pravice. Na isti nepremičnini se lahko ustanovi več hipotek, pri čemer se naslednji upnik poplača šele, ko je prejšnji poplačan v celoti, in tako po vrsti (prvi in tretji odstavek 147. člena SPZ). Pri tem je treba upoštevati vrstni red ustanovitve hipotek; ker hipoteka v večini primerov nastane z vpisom v zemljiško knjigo, je praviloma odločilen trenutek vpisa.⁷ Prednost pri poplačilu, ki se ravna po vrstnem redu časovne pridobitve hipoteke, je izpeljana tudi v izvršilni zakonodaji.⁸ Širše gledano, je prednostno načelo (6. člen SPZ), po katerem ima prej pridobljena stvarna pravica iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico na isti stvari, eno temeljnih načel stvarnega prava.⁹ Izjeme od prednostnega načela pri izvršbi na nepremičnine so urejene prav v (delno) presojanem 197. členu ZIZ, ki daje – pred prej nastalimi stvarnopravnimi pravicami, kot so hipoteke in zemljiški dolgovi – poplačilno prednost nekaterim (tudi) kasneje nastalim obligacijskim in delovnopravnim pravicam ter javnim dajatvam, in to ne glede na to, ali so (in kdaj so) te kasneje nastale pravice sploh pridobile stvarnopravno zavarovalno »kritje« z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.¹⁰

16. Tako se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka, nato davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, nazadnje (znotraj 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ) terjatve iz naslova zakonite preživnine,¹¹ terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti, in terjatve iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, in sicer ne glede na to, ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico na prodani nepremičnini ali ne. Da bi prišle v poštev za poplačilo, morajo biti navedene terjatve (razen stroškov izvršilnega postopka in davka na dodano vrednost oziroma davka na promet nepremičnine) priglašene najkasneje na razdelitvenem naroku in dokazane z izvršilnim naslovom. Kjer zakon omenja »zadnje leto«, se to šteje (za nazaj) od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Šele po poplačilu prednostnih terjatev iz 197. člena ZIZ v delu, v katerem imajo prednost (za tiste, katerih prednost je zgolj v določenem delu oziroma časovnem obsegu), se po 198. členu ZIZ poplačajo terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico (pogodbeno in prisilno hipoteko), terjatve upnikov, na katerih predlog je sodišče dovolilo izvršbo, zemljiški dolg ter nadomestila za osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena, ki s prodajo ugasnejo. Kot je bilo že navedeno, se med terjatvami iz 198. člena ZIZ vrstni red poplačila določi po načelu časovne prednosti glede na trenutek nastanka.¹² Ko (in če) so vse terjatve iz 198. člena ZIZ poplačane, pridejo na vrsto za poplačilo še tiste terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki so časovno omejeno prednostne, za čas, za katerega po zakonu nimajo prednosti.¹³

17. V 33. členu Ustava zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Z jamstvom zasebne lastnine Ustava ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu.¹⁴ Zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju.¹⁵ Namen 33. člena Ustave je nosilcu temeljnih pravic zavarovati polje svobodnega ravnanja na premoženjskem področju in mu s tem omogočiti, da odgovorno oblikuje svoje življenje.¹⁶ Varstvo lastnine v 33. členu Ustave zajema tudi terjatve, torej premoženjske pravice upnika v razmerju do dolžnika, ki naj opravi določeno izpolnitev.¹⁷ Iz ustavnosodne presoje izhaja, da sta pogodbena hipoteka, torej stvarna pravica do prednostnega poplačila zavarovane terjatve iz vrednosti zastavljene nepremičnine, in z njo po načelu akcesornosti nujno povezana zavarovana denarna terjatev¹⁸ ustavnopravno varovani s 33. členom Ustave,¹⁹ prav tako pa tudi prisilna hipoteka in z njo povezana zavarovana terjatev.²⁰ Pravica do prednostnega poplačila terjatve iz zastavljenega premoženja je tako bistven element svobode, ki jo 33. člen Ustave zagotavlja imetnikom zastavnih pravic.²¹

18. Lastninska pravica, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena. Ravnanje s stvarjo oziroma pravico in uživanje koristi od stvari oziroma pravice ne sme ostati samo v sferi odločitev lastnika (imetnika pravice), temveč se morajo do neke mere upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti. Iz tega spoznanja (o t. i. socialni vezanosti lastnine) izhaja tudi prvi odstavek 67. člena Ustave, ki nalaga zakonodajalcu, naj določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.²² Citirana ustavna določba torej daje zakonodajalcu pooblastilo, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine. Vendar tudi to pooblastilo ni neomejeno. Če zakonodajalec prestopi njegove meje, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč za poseg v pravico do zasebne lastnine. Kje je ta meja, je odvisno ne le od narave stvari (pravice), ki je predmet lastnine, temveč tudi od tega, kakšne obveznosti je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine. Zato je treba omejitve lastninske pravice, potrebne za dosego gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine.²³ V vsakem primeru pa velja, da je vsebina lastnine kot pravnega instituta hkrati odvisna od funkcij, ki ji jih daje pravni red. Pri določanju načina pridobivanja in uživanja lastnine mora zakonodajalec uravnotežiti individualni in skupnostni element lastnine.²⁴ Dokler zakonodajalec pri izvrševanju svoje pravotvorne dejavnosti na podlagi 67. člena Ustave ostaja izven temeljnega »jedra« pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, njegovega ravnanja še ni mogoče označiti za poseg v to človekovo pravico.²⁵ Tudi sicer pa ustavnega jamstva lastnine (33. člen Ustave) ni mogoče obravnavati brez pooblastila iz 67. člena Ustave; navedeni ustavni določbi sta namreč korelativni in tvorita celoto, ki jo je treba razumeti kot dialektično ravnotežje.²⁶ Pravni institut lastnine mora biti pred javnopravnimi posegi zavarovan z najmočnejšimi, torej ustavnimi normami, kar pa ne pomeni petrifikacije lastnine in ne zagotavlja popolne neokrnjenosti instituta lastnine, ampak samo to, da javnopravne omejitve, ki pomenijo način uresničevanja zasebne lastnine (drugi odstavek 15. člena Ustave), ne morejo preko določene meje.²⁷

19. Ustavno sodišče je moralo najprej presoditi, ali presojani del 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki določa, da se iz kupnine za prodano nepremičnino med drugim prednostno poplačajo terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, preden se poplačajo hipotekarni upniki, ne glede na to, da bi sicer njihove hipoteke po običajnih pravilih vrstnega reda poplačil v izvršbi imele prednost, ostaja v mejah določitve načina uživanja lastnine hipotekarnih upnikov ali pa je prepustitev prednosti terjatev iz socialnih zavarovanj že poseg v pravico do zasebne lastnine. Torej ali zakonska rešitev, ki omogoča, da prednost²⁸ pri delitvi kupnine za nepremičnino, prodano v izvršbi, ob delitvi kupnine izgubi subjekt, ki je ob vknjižbi zastavne pravice na to prednost računal, zadeva samo jedro človekove pravice do zasebne lastnine hipotekarnih upnikov ali pa je treba, nasprotno, zadevni položaj opredeliti kot način uresničevanja človekove pravice, predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave).²⁹

20. Kot je Ustavno sodišče že navedlo, je načelo prednosti pri poplačilu, ki se ravna po vrstnem redu časa nastanka hipotek (pred drugimi hipotekami in tudi drugimi stvarnimi in obligacijskimi pravicami, ki so začele obstajati ali učinkovati proti tretjim pozneje), ključnega pomena za sámo bistvo hipoteke kot ustavno varovane prednostne poplačilne pravice stvarnega prava. Presojana zakonska določba v izpodbijanem delu po svojem učinku jemlje poplačilno prednost hipotekarnih upnikov,³⁰ pridobljeno v trenutku nastanka hipoteke, v razmerju do terjatev prispevkov iz naslova socialnih zavarovanj kot konkurirajočih terjatev. Za oceno obstoja posega v človekovo pravico je ključnega pomena način, na katerega presojani del 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ rešuje nasprotje med dvema upravičenjema. Cilj zakonodajalca je bil namreč prav ta, da se izključi sistemsko »redni« oziroma »tipični« način reševanja sporov glede prednosti pri poplačilu, ki se lahko v izvršbi pojavlja v zvezi z najrazličnejšimi obligacijskimi, stvarnimi in javnopravnimi upravičenji. Drugače povedano, če izpodbijane določbe ne bi bilo, bi se hipotekarni upniki, ki bi imeli po splošnih pravilih prednost, v celoti poplačali iz kupnine za prodano nepremičnino, preden bi se začela poplačevati terjatev iz naslova socialnih zavarovanj. Izpodbijana zakonska ureditev določa obratno. Predvidevati je mogoče, da je namen 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ zavarovati bodisi določen zasebni ali javni interes, ki pa ima v očeh zakonodajalca poseben pomen, presegajoč lastninsko varstvo.³¹

21. Upniki terjatev obveznih socialnih zavarovanj so nosilci oziroma izvajalci socialnih zavarovanj. Na primer, ko gre za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je to Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), ko gre za obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju OZZ), pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Nosilec oziroma izvajalec zavarovanja za brezposelnost je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, zavarovanja za starševsko varstvo pa center za socialno delo. Pri obveznih zavarovanjih gre za dvostransko socialnopravno (zavarovalno) razmerje, pri katerem obstajajo dolžnosti nosilca zavarovanja, njegova temeljna dolžnost je zagotovitev dajatev, in zavarovanca (oziroma njegovega delodajalca), čigar temeljna dolžnost je plačilo prispevkov.³² Razmerje med zavarovancem in nosilcem socialnega zavarovanja je javnopravno razmerje, zavarovanje nastopi ex lege, prispevki se plačujejo v skladu z javnim pravom in zavarovana oseba nima možnosti vplivati na obseg določenih pravic.³³ Prispevki za obvezna socialna zavarovanja so obvezna dajatev, torej javnopravna denarna obveznost. Prispevki se plačujejo bodisi izvajalcu zavarovanja (ZPIZ in ZZZS)³⁴ bodisi v proračun Republike Slovenije.³⁵ Četudi se nekateri socialni prispevki plačujejo v proračun države, pa to ne spreminja narave obveznega socialnega zavarovanja, ki je socialnopravno zavarovalno razmerje. Nosilci obveznih zavarovanj sami ne zbirajo in izterjujejo navedenih obveznih prispevkov iz socialnih zavarovanj, temveč za to skrbi FURS. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davke, veljajo namreč tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, če ni s tem zakonom drugače določeno (glej drugo alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2). Iz navedenih razlogov gre pri razmerju med nosilci obveznih socialnih zavarovanj in zavezancem za plačilo prispevkov za vertikalno razmerje, a to za presojo izpodbijane ureditve ni ključno.

22. Za obravnavano zadevo je bistveno razmerje, ki je z izpodbijano določbo vzpostavljeno med nosilcem socialnega zavarovanja, čigar terjatev je v sodni izvršbi na nepremičnino dolžnika, prodano na javni dražbi, priglasila FURS, in zastavnim upnikom, ki bi moral biti po splošnem pravilu poplačan iz prejete kupnine. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ pa namenitev sredstev poplačilu terjatev, ki so zavarovane z zastavno pravico, prepreči že to, da so terjatve iz naslova socialnih zavarovanj, zapadle za zadnje leto, dokazane z izvršilnim naslovom in priglašene najkasneje na razdelitvenem naroku.³⁶ Pri presojani zakonski ureditvi očitno ne gre za nasprotujoča si, medsebojno »horizontalno« prirejena upravičenja, ki ne presegajo okvira drugega odstavka 15. člena Ustave. Čeprav sodišče na podlagi izpodbijane določbe razdeljuje znesek, dobljen s prodajo dolžnikove nepremičnine, torej nekaj, kar je formalno dolžnikovo premoženje, bi brez izključitve prednostnega načela (iz 6. člena SPZ) sredstva, ki pripadejo terjatvam iz socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, do višine svojih terjatev prejeli hipotekarni upniki. Že na splošno je 3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ po svoji funkciji sorodna klasičnim »vertikalnim« posegom v lastninsko pravico, saj zakon redistribuira premoženje od ene skupine subjektov k drugi.³⁷ Pri presojanem delu 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki poplačilno prednost pred hipotekarnimi terjatvami daje terjatvam iz naslova obveznih socialnih zavarovanj (ki so obvezne dajatve in s tem javnopravne obveznosti), za katerih izterjavo skrbi FURS (torej državni organ), gre za vertikalni poseg v pravice zastavnih upnikov iz 33. člena Ustave.

23. Dopustnost posega v človekovo pravico Ustavno sodišče presoja z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če ta obstaja, je treba vselej oceniti še, ali je poseg v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave) oziroma s splošnim načelom sorazmernosti. Presojo, ali gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu. Poseg je ustavno dopusten, če prestane vse tri vidike testa.³⁸

24. Iz odgovora Državnega zbora izhaja, da je cilj presojane ureditve varstvo socialnih skladov (javnih sistemov obveznih socialnih zavarovanj), pri čemer se sklicuje na prvi in drugi odstavek 50. člena Ustave. Poudarja, da ko država kot upnik uveljavlja terjatve iz prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti. Iz mnenja Vlade izhaja, da je cilj izpodbijane ureditve varstvo sistemov socialnih zavarovanj, iz katerih država zagotavlja pravice do socialne varnosti, ki jih Ustava zagotavlja vsem državljanom pod pogoji, določenimi z zakonom.

25. Na podlagi prvega odstavka 50. člena Ustave imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Ustava ne opredeljuje pojma socialne varnosti oziroma vsebine pravice do socialne varnosti. Ureditev te pravice je prepustila zakonu. Zakonski pridržek iz prvega odstavka 50. člena Ustave pomeni, da ima zakonodajalec široko pooblastilo, da po lastni presoji sprejme ukrepe, za katere meni, da bodo zagotavljali socialno varnost.³⁹ Prosto izbiro ukrepov za zagotavljanje pravice do socialne varnosti na ustavni ravni omejuje drugi odstavek 50. člena Ustave. Vsebina pravice do socialne varnosti z Ustavo ni podrobno določena, vendar iz drugega odstavka 50. člena Ustave izhaja, da so temelj sistema socialne varnosti obvezna socialna zavarovanja.⁴⁰ Ustava v drugem odstavku 50. člena izrecno zahteva, da država vzpostavi zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej morajo biti navedena socialna zavarovanja vzpostavljena že po normi Ustave, če država vzpostavi še druga socialna zavarovanja, pa so prav tako varovana v okviru navedene ustavne določbe.⁴¹ Poleg obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja je na tej ustavni podlagi država vzpostavila še obvezno zavarovanje za brezposelnost in starševsko zavarovanje ter pred kratkim še zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.⁴² Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da ima država v Ustavi zapovedano dolžnost, da ne le ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje, temveč da tudi skrbi za njihovo delovanje (drugi odstavek 50. člena Ustave).⁴³ Skrb za finančno vzdržnost sistemov socialnih zavarovanj je pogoj za njihovo delovanje.⁴⁴ Takšna skrb v osnovi pomeni, da mora država stremeti k ureditvi obveznih socialnih zavarovanj na način, da bo sistem vzdržen sam po sebi, njegovo sofinanciranje iz državnega proračuna pa je le pomožno.⁴⁵ Zakonodajalec s presojano določbo skrbi za varstvo socialnih skladov na način, da zagotavlja njihovo finančno vzdržnost, ki je ključna za stabilnost in nemoteno delovanje sistemov socialnih zavarovanj, ter s tem zasleduje javni interes. Delovanje sistemov socialnih zavarovanj namreč ni samo sebi namen, temveč je namenjeno zagotavljanju pravice do socialne varnosti vsem državljanom pod pogoji, določenimi v zakonu. Drugi odstavek 50. člena Ustave namreč služi zagotavljanju pravice iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Človekova pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave se namreč v prvi vrsti uresničuje s pravicami iz socialnih zavarovanj.⁴⁶ Cilj presojane določbe je varstvo sistemov socialnih zavarovanj. S skrbjo za obstoj trdnega in vzdržnega sistema socialnih zavarovanj zakonodajalec uresničuje oziroma zagotavlja pravico do socialne varnosti vsem državljanom pod pogoji, določenimi v zakonu. Glede na prej navedeno je očitek pritožnikov, da gre za »polnjenje javne blagajne«, neutemeljen. Pritožnika tudi izhajata iz zmotne predpostavke, da je cilj presojane ureditve poleg javnega interesa tudi zagotavljanje pravice do socialne varnosti konkretnega dolžnika, vendar to ne drži. Zgolj dejstvo, da ima v primeru, ko je pridobitev pravic iz socialnih zavarovanj pogojena s plačilom prispevkov, s prednostnim poplačilom teh terjatev posredno korist dolžnik, ne pomeni, da je cilj zagotavljanje socialne varnosti konkretnega pritožnika. Če bi bil cilj tudi zagotavljanje socialne varnosti konkretnega pritožnika, potem zakonodajalec prednostnega poplačila terjatev iz socialnih zavarovanj ne bi omejil le na terjatve, ki so zapadle v zadnjem letu, zlasti ko gre za terjatve iz socialnih zavarovanj, pri katerih je pogoj za pridobitev pravic plačilo prispevkov. Glede na navedeno presojani poseg v človekovo pravico zastavnih upnikov iz 33. člena Ustave nedvomno zasleduje ustavno dopusten cilj varstva sistemov socialnih zavarovanj in s tem javni interes.

26. Ustavno sodišče pri presoji primernosti ukrepa ocenjuje, ali je zasledovani cilj s presojano ureditvijo sploh mogoče doseči. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali ureditev, ki določa prednostno poplačilo terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, ki so zapadle v zadnjem letu, zagotavlja dosego tega cilja. Delovanje sistemov obveznega socialnega zavarovanja je nujno povezano s plačevanjem prispevkov, saj je od tega odvisno uresničevanje pravic, ki jih obvezna zavarovanja zagotavljajo.⁴⁷ Presojana ureditev sicer predvideva prednostno poplačilo le dela terjatve iz naslova socialnih prispevkov, tj. prispevkov, ki so zapadli v zadnjem letu, in ne poplačila celotne terjatve iz tega naslova. Vendar zgolj delno poplačilo terjatve ne pomeni, da cilja varstva sistemov socialnih zavarovanj zato ni mogoče doseči. Delno poplačilo socialnih prispevkov, zapadlih v zadnjem letu, gotovo prispeva k temu, da izvajalci socialnih zavarovanj izpolnijo obveznosti do vseh trenutnih upravičencev, ki so zaradi nastopa zavarovalnega primera pridobili določeno pravico iz socialnega zavarovanja. Skupni znesek zbranih obveznih prispevkov iz posameznega socialnega zavarovanja, tako tistih, ki so jih zavezanci plačali ob zapadlosti, kot tudi tistih, ki jih je prisilno v davčni izvršbi izterjala FURS, in tistih, ki so bili prednostno poplačani v sodni izvršbi po presojani določbi, vpliva na zmožnost posameznega nosilca socialnega zavarovanja, da izpolni obveznosti do drugih upravičencev iz posameznega socialnega zavarovanja. Po javno dostopnih podatkih se socialni skladi, kjer so obvezni prispevki najvišji (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje), pretežno financirajo iz prispevkov.⁴⁸ Četudi je terjatev iz naslova socialnih zavarovanj prednostno poplačana le delno, in ne v celoti, to ne pomeni, da zato cilja ni mogoče doseči. Vsaj delno prednostno poplačilo terjatve iz naslova socialnih zavarovanj gotovo prispeva k dosegu cilja varstva sistemov socialnih zavarovanj. Četudi bi bilo mogoče cilj doseči zgolj v določenem obsegu, zato ukrepa ni mogoče izreči za neprimernega. Ukrep je namreč neprimeren šele takrat, kadar s sredstvom navedenega cilja v nobenem primeru ni mogoče doseči, ne le v določenem obsegu.⁴⁹

27. V okviru preizkusa nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je ukrep nujen, da bi se želeni cilj dosegel tako učinkovito in v tolikšni meri, kot to omogoča presojani ukrep. Vsaj delno poplačilo terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, ki so zapadle v zadnjem letu, je tudi nujno za dosego cilja varstva sistemov socialnih zavarovanj. Zlasti zato, ker s prispevki (tako s prostovoljno plačanimi ob zapadlosti ali kasneje kot tudi s prisilno izterjanimi v davčni izvršbi ter s tistimi, ki so prednostno poplačani (zapadli za zadnje leto) po presojani določbi) izvajalci socialnih zavarovanj po načelih solidarnosti izpolnjujejo obveznosti do sedanjih upravičencev iz sistemov socialnih zavarovanj. Izvajalci socialnih zavarovanj (predvsem ZPIZ in ZZZS) namreč izpolnjevanje obveznosti do upravičencev zavarovanj pretežno financirajo prav iz plačanih prispevkov. Že umanjkanje dela obračunanih, a neplačanih prispevkov iz naslova socialnih zavarovanj lahko vpliva na likvidnost in finančno vzdržnost sistemov socialnih zavarovanj, zato se presojani ukrep o prednostnem poplačilu terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, izkaže za nujen za dosego ustavno dopustnega cilja. Finančna nevzdržnost sistemov socialnih zavarovanj lahko namreč vodi do težav pri zagotavljanju dajatev upravičencem socialnih zavarovanj ter dolgoročno tudi do znižanja ravni varstva iz socialnih zavarovanj in v skrajnem primeru do zloma sistemov socialnih zavarovanj in posledično do kršitev pravice do socialne varnosti, ki je državljanom zagotovljena v prvem odstavku 50. člena Ustave.

28. Ob ugotovljeni primernosti in nujnost posega je moralo Ustavno sodišče pretehtati še obstoj sorazmernosti v ožjem smislu. Tehtati je moralo med težo posega v človekovo pravico in koristjo, ki jo ta poseg prinaša. V obravnavanem primeru je treba primerjati koristi prednostnega poplačila terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, za varstvo sistemov socialnih zavarovanj s težo posega v prednostne pravice hipotekarnih upnikov. Hipotekarni upniki morajo prepustiti prednost zaradi poplačila vnaprej po višini nedoločenih zneskov neplačanih prispevkov za socialno zavarovanje. Zakonodajalec s to ureditvijo hipotekarnim upnikom (v primeru nepremičninske izvršbe proti dolžniku) nalaga ekonomsko breme neplačanih prispevkov iz socialnih zavarovanj. Vendar pa je pomembno, da tudi Republika Slovenija prevzema finančno breme z zagotavljanjem sredstev iz proračuna, če socialni skladi nimajo zadostnih prihodkov za kritje svojih odhodkov (ki so v večjem delu storitve upravičencem).⁵⁰

29. S časovno omejitvijo terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, ki se prednostno poplačajo, je zamejena tudi višina terjatev, ki se poplača iz tega naslova. Zakonodajalec je s presojano določbo prednostno poplačilo terjatev iz socialnih zavarovanj časovno omejil le na neplačane terjatve, ki so zapadle v zadnjem letu (od izdaje sklepa o izročitvi), in s tem pomembno omejil ekonomsko breme, ki je naloženo hipotekarnim upnikom; ob tem pa je upošteval, da je, pravno gledano, vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi lastnik nepremičnine še vedno dolžnik. Pri presoji sorazmernosti je treba upoštevati tudi siceršnjo ureditev izvršbe glede poplačila terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, za katero se tako kot za izterjavo davkov uporabljajo določbe o davčni izvršbi (torej ZDavP-2). Iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2 izhaja, da je pri davčni izvršbi izvršba na nepremičnine skrajno sredstvo, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja ali če tako določa zakon. Ta določba FURS zavezuje tudi, ko gre za izterjavo terjatev iz socialnih zavarovanj. Pritožnika, ki sta hipotekarna upnika, poudarjata, da FURS le priglasi terjatev, medtem ko naj bi pritožnika kot hipotekarna upnika (ki imata terjatev iz naslova zakonite preživnine do dolžnika) nosila med drugim breme vodenja nepremičninske izvršbe, a s tem argumentom ne moreta uspeti. Že logično namreč ni mogoče, da bi FURS, ki za nosilce socialnih zavarovanj izterjuje neplačane prispevke, zapadle za zadnje leto, za te terjatve že vodila izvršbo na nepremičnino dolžnika. To namreč davčnemu organu preprečuje ravno navedeni prvi odstavek 208. člena ZDavP-2. Navedena določba ZDavP-2 je odraz načela sorazmernosti v razmerju do dolžnika, da torej država lahko predlaga izvršbo na njegovo nepremičnino šele, če davčna izvršba na druga sredstva izvršbe ni bila uspešna. Hkrati je ta določba tudi odraz načela sorazmernosti v razmerju do hipotekarnih upnikov, ker se terjatev neplačanih prispevkov primarno izterja iz drugega premoženja dolžnika, torej tistega premoženja, s katerimi se praviloma ne posega v pravice hipotekarnih upnikov. Pritožnika kot upnika iz naslova preživnine (kasnejša zastavna upnika) pa takšne omejitve nista imela, saj sta lahko takoj ob zapadlosti preživninske terjatve, ki izvira iz izvršilnega naslova, zoper dolžnika predlagala izvršbo na njegove nepremičnine.⁵¹

30. Prav tako je treba pri presoji sorazmernosti izpodbijane določbe upoštevati še druge okoliščine. Tako ima po veljavni zakonski ureditvi tudi preživninski upravičenec (torej tudi pritožnika ustavne pritožbe) pri izvršbi na nepremičnino dolžnika kot imetnika terjatve iz naslova zakonite preživnine, zapadle za zadnje leto, prednost pri poplačilu na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Pritožnika sta torej kot imetnika terjatve iz naslova zakonite preživnine, zapadle za zadnje leto, prav tako kot terjatve iz naslova socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, deležna prednostnega poplačila. Poleg tega imajo imetniki preživninskih terjatev poseben položaj v izvršilnem postopku, kar se odraža v številnih določbah ZIZ: (1) terjatev iz naslova zakonite preživnine ima absolutno prednost pri izvršbi na denarno terjatev dolžnika (četrti odstavek 110. člena ZIZ); (2) daljši čas (tj. dve leti namesto enega leta), za katerega je v okviru splošne ureditve izvršbe na denarno terjatev dolžnika mogoče predlagati izvršbo za izterjavo občasnih dajatev, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih, brez ponovne vložitve predloga za izvršbo (prvi odstavek 106. člena ZIZ); (3) ureditev najboljšega vrstnega reda za terjatve iz naslova zakonitih preživnin in nižji odstotek minimalne plače (50 odstotkov), ki mora ostati dolžniku pri upravno izplačilni prepovedi (drugi in tretji odstavek 135. člena ZIZ); (4) terjatve iz naslova zakonite preživnine sežejo na večji delež plače in drugih denarnih prejemkov dolžnika, tako da dolžniku ostane 50 odstotkov minimalne plače (102. člen ZIZ); (5) terjatve iz naslova zakonite preživnine je mogoče zavarovati s predhodno odredbo, pri čemer se domneva, da je podana nevarnost, če je bilo treba zoper dolžnika že zahtevati izvršbo za izterjavo zapadlega zneska ali če je bila taka izvršba predlagana (259. člen ZIZ). Pravica do preživnine je poleg tega varovana z določbami obligacijskega prava, in sicer je pravica do preživnine, ki gre komu po zakonu, nezastarljiva (tretji odstavek 348. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ), občasne terjatve preživljanja zastarajo v (daljšem) roku treh let od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ), poleg tega pa je zastaranje terjatev med starši in otroki zadržano, dokler traja roditeljska pravica (2. točka 358. člena OZ). Če preživninski zavezanec ne plačuje preživnine, imata tako preživninski upravičenec, ki še ni dopolnil 18 let, kot tudi preživninski upravičenec, ki je že dopolnil 18 let (dokler traja preživninska obveznost), možnost na podlagi Zakona o Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 78/06 – uradno prečiščeno besedilo, 106/12, 39/16, 139/20 in 17/22 – v nadaljevanju ZJSRS) ob izpolnjenih pogojih uveljavljati (zakonsko) pravico do nadomestila preživnine, pri čemer je višina nadomestila odvisna od starosti otroka.⁵² Iz stečajne mase se v postopku osebnega stečaja stečajnega dolžnika kot prednostne terjatve poplačajo terjatve na podlagi zakonite preživnine.⁵³ Če v postopku osebnega stečaja pride do odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku, ta (med drugim) ne učinkuje na terjatve na podlagi zakonite preživnine.⁵⁴ Zakonodajalec je z obravnavanimi posebnimi ureditvami, ki veljajo za (zakonite) preživnine, vzpostavil ureditev, ki olajšuje tako uveljavitev kot tudi izterjavo preživnin, zlasti kadar so preživninski upravičenci otroci, tj. osebe, ki še niso dopolnile 18 let. Če preživninski upravičenec v izvršbi uveljavlja svojo terjatev kot zastavni upnik na nepremičnini, ki je varovana v 33. členu Ustave, pa tudi zanj veljajo splošna, tj. običajna pravila, ki veljajo za poplačilo zastavnih upnikov (glej 15. točko obrazložitve te odločbe), ter tako deli njihovo usodo.

31. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-47/15 (23. in 24. točka obrazložitve) že presodilo, da je ureditev prednostnega poplačila preživninske terjatve po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ, brez vsake časovne omejitve, nesorazmerna v ožjem pomenu in da gre za nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče je navedeno določbo razveljavilo, kolikor ureja prednostno poplačilo terjatev iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Ta odločitev pomeni, da je Ustavno sodišče prednostno poplačilo terjatev iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle znotraj enega leta pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, ocenilo za sorazmerno v ožjem pomenu. Ker je Ustavno sodišče prednostno poplačilo preživninske terjatve pred terjatvijo zastavnih upnikov z navedeno časovno omejitvijo na podlagi presoje iste določbe ZIZ ocenilo za sorazmerno v ožjem pomenu, to govori v prid presoji, da je tudi prednostno poplačilo terjatev iz socialnih zavarovanj pred terjatvijo zastavnih upnikov z enako časovno omejitvijo sorazmerno v ožjem pomenu.

32. Pritožnika trdita, da terjatve iz naslova socialnih zavarovanj ne bi smele imeti statusa privilegirane terjatve, kadar jih dolžnik kot samozaposlena oseba namerno ne plača, ker bi to pomenilo, da je od njegove volje odvisno, v kolikšni meri se bodo hipotekarni upniki v izvršbi poplačali iz kupnine za prodano nepremičnino. Ustavno sodišče pripominja, da so navedbe o namernem neplačevanju prispevkov dolžnika kot samozaposlene osebe zgolj domneva pritožnikov. Pritožnika spregledata, da vsako prostovoljno plačilo ob zapadlosti (torej tudi, če bi zavezanec kot samozaposlena oseba ob zapadlosti prostovoljno plačal obvezne prispevke iz naslova socialnih zavarovanj) vpliva na vrstni red poplačila upnikov dolžnika. V vseh primerih, ko osebe obvezne prispevke iz socialnih zavarovanj plačujejo same (npr. samozaposlene osebe), za njihovo neplačilo same odgovarjajo, posledično pa tudi za izgubo (oziroma nepridobitev pravice)⁵⁵ ali zadržanje⁵⁶ pravic iz obveznega zavarovanja, kadar je plačilo pogoj za pridobitev pravice.⁵⁷ Sicer pa razlogi, zaradi katerih obvezni prispevki zavezanca – dolžnika, ki je bil samozaposlena oseba, niso bili plačani, z vidika presojane ureditve zaradi cilja, ki ga ureditev zasleduje (varstvo socialnih skladov, in ne socialna varnost samozaposlene osebe), niso pravno upoštevni. Pomembno je zgolj dejstvo, da obvezni prispevki iz naslova socialnih zavarovanj niso bili plačani in da so zapadli v zadnjem letu. Zaradi doseganja ustavno dopustnega cilja varstva socialnih skladov je namreč nepomembno, kdo je zavezanec (npr. delodajalec, samozaposlena oseba) in iz katerih razlogov zavezanec prispevkov ni plačal.

33. Ustavno sodišče glede na prej navedeno ocenjuje, da je izpodbijana ureditev, ki določa prednostno poplačilo terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, s tem da prednostno poplačilo časovno omejuje na te terjatve, ki so zapadle v zadnjem letu, četudi gre za samozaposlenega dolžnika, sorazmerna v ožjem pomenu. Glede na navedeno 3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ v izpodbijanem delu ne krši pravice hipotekarnih upnikov in zato ni v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

34. Očitke o kršitvi pravice zastavnih upnikov iz 33. člena Ustave je Ustavno sodišče presojalo v okviru postopka za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, kolikor določa prednostno poplačilo terjatev prispevkov iz socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, za samozaposleno osebo, in odločilo, da presojana ureditev ne krši pravice zastavnih upnikov iz 33. člena Ustave. Posledično pa pritožnikoma z izpodbijanima odločitvama ni bila kršena pravica iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrnilo (2. točka izreka).

35. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Ustavno sodišče je vpogledalo v eObjave Agencije za javnopravne evidence in storitve in ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. St 251/2022 z dne 2. 3. 2022 začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom. Začetek stečajnega postopka na podlagi 3. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – popr. in 102/23 – v nadaljevanju ZFPPIPP) ne vpliva na tek izvršilne zadeve, v kateri sta izdana izpodbijana sklepa sodišč. Sicer pa se je stečajni postopek s sklepom št. St 251/2022 z dne 18. 4. 2024, ki je postal pravnomočen 4. 5. 2024, že končal.

² Pritožnika trdita, da je dolžnik v obdobju od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2020 (ko je bila v teku izvršba na njegove transakcijske račune) obračunal skupno 42.333 EUR iz naslova davka na dodano vrednost, kar naj bi pomenilo, da je v tem obdobju ustvaril najmanj 192.442,72 EUR prihodkov (7.127,50 EUR mesečno).

³ Točka 3 prvega odstavka 197. člena ZIZ je bila z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-47/15 z dne 24. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 76/15) delno razveljavljena, kolikor ureja poplačilo tudi za terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

⁴ V drugem in tretjem odstavku 170. člena ZIZ je določeno, da z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Upnik, ki je predlagal izvršbo, pa ni že prej pridobil zastavne pravice oziroma zemljiškega dolga, pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi pravico dobiti poplačilo iz nepremičnine pred nekom, ki pridobi pozneje na njej zastavno pravico oziroma zemljiški dolg.

⁵ Glej tretji odstavek 197. člena ZIZ.

⁶ Če je predmet zastavljen več zastavnim upnikom, se vrstni red njihovega popolnega poplačila določa po trenutku nastanka zastavne pravice (136. člen SPZ).

⁷ M. Tratnik, Hipoteka, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 91.

⁸ Upnik, ki je predlagal izvršbo, pa ni že prej pridobil zastavne pravice oziroma zemljiškega dolga, pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi pravico dobiti poplačilo iz nepremičnine pred nekom, ki pridobi pozneje na njej zastavno pravico oziroma zemljiški dolg (tretji odstavek 170. člena ZIZ). V konkurenci med terjatvami, ki so zavarovane z zastavno pravico, terjatvami upnikov, na katerih predlog je sodišče dovolilo izvršbo, zemljiškimi dolgovi ter nadomestili za osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena, ki s prodajo ugasnejo, se vrstni red poplačil upnikov določi po vrsti, kot so pridobili zemljiški dolg ali zastavno pravico, oziroma po vrstnem redu, kot so bili osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena vpisani v zemljiško knjigo (prvi in tretji odstavek 198. člena ZIZ). Stroški in obresti za zadnja tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, določeni v izvršilnem naslovu, imajo isti vrstni red kot glavna terjatev (četrti odstavek 198. člena ZIZ). Terjatve, ki imajo isti vrstni red, se poplačajo v sorazmerju z njihovo višino, če s prodajo dobljeni znesek ne zadošča za njihovo popolno poplačilo (200. člen ZIZ).

⁹ Prednostno načelo, imenovano tudi načelo vrstnega reda, pomeni, da imajo starejše stvarne pravice prednost pred mlajšimi (prior tempore, potior iure). Ne glede na zakonsko besedilo to ne velja le med stvarnimi pravicami iste vrste, pač pa praviloma tudi med raznovrstnimi stvarnimi pravicami (glej pri M. Tratnik v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 79–80).

¹⁰ Z zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ). Vendar so omenjene pravice, ki pridobijo poplačilno prednost, udeležene pri razdelitvi kupnine za nepremičnino, prodano v izvršbi, tudi če njihovi nosilci niso izposlovali sklepa o izvršbi in njegove zaznambe v zemljiški knjigi, posledično tudi ne zastavne pravice na nepremičnini (zadošča, če terjatve priglasijo do vključno razdelitvenega naroka in imajo izvršilni naslov).

¹¹ Glej opombo 3.

¹² Vrhovno sodišče v sklepu št. III Ips 64/2012 z dne 19. 11. 2013 navaja: »[…] ima prednost pri poplačilu terjatve tisti zastavni upnik, katerega zastavna pravica je bila pridobljena prej […]. Pri tem ni pomembno, ali je bila njegova zastavna pravica pridobljena s pogodbo ali pa gre za zastavno pravico, pridobljeno v izvršilnem postopku. Relevanten je le trenutek (in ne način) pridobitve hipoteke. Po plačilu prednostnih terjatev mora sodišče morebiten preostanek kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku, razdeliti med preostale upnike tako, da se kot prvi poplača upnik, v korist katerega je bila najprej ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini. Če je ta poplačan v celoti, se morebiten preostanek kupnine razdeli naslednjemu upniku, to je tistemu, ki je zastavno pravico dobil drugi, in tako naprej, dokler niso poplačani vsi upniki oziroma dokler ne zmanjka kupnine […].«

¹³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-47/15, 9. točka obrazložitve.

¹⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 17/99, in OdlUS VIII, 118), 8. točka obrazložitve.

¹⁵ Prav tam.

¹⁶ G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342.

¹⁷ Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 20), 24. točka obrazložitve, in št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 (Uradni list RS, št. 71/16, in OdlUS XXI, 28), 108. točka obrazložitve.

¹⁸ M. Tratnik, nav. delo (2012), str. 27, navaja, da načelo akcesornosti pri hipoteki pomeni njeno odvisnost od zavarovane terjatve. Hipoteka je odvisna od zavarovane terjatve glede svojega nastanka, obsega, prenosa, poplačila in prenehanja. Hipoteka vedno sledi zavarovani terjatvi, zato je upnik zavarovane terjatve nujno tudi imetnik hipoteke. Čeprav slovensko pravo dopušča nekatere izjeme od načela akcesornosti, je akcesornost še vedno najbolj značilna lastnost hipoteke.

¹⁹ Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-179/12 z dne 16. 9. 2014, 12. točka obrazložitve.

²⁰ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-9/16 z dne 15. 11. 2018, 11. točka obrazložitve, in št. Up-500/23, U-I-85/23 z dne 19. 10. 2023, 6. točka obrazložitve.

²¹ Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-500/23, U-I-85/23.

²² Ustavno sodišče je že pojasnilo, da je treba lastninsko pravico, ki jo Ustava zagotavlja v 33. členu, obravnavati skupaj s 67. členom Ustave, ki govori o gospodarski, socialni in ekološki funkciji lastnine. Člen 67 Ustave temelji na predpostavki, da mora imeti lastnina poleg individualistične funkcije tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. Lastnikova pravica mora služiti tudi uresničevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009, Uradni list RS, št. 83/09, in OdlUS XVIII, 40, 16. točka obrazložitve).

²³ Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07, in OdlUS XVI, 17), 6. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 70), 16. točka obrazložitve.

²⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150), 23. točka obrazložitve.

²⁵ Primer, ko zakon še ni dosegel intenzivnosti, zadostne za oceno obstoja omejitve pravice do zasebne lastnine, je Ustavno sodišče obravnavalo npr. v sklepu št. U-I-51/95 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 24/99, in OdlUS VIII, 65). V 6. in 7. točki obrazložitve navedenega sklepa je Ustavno sodišče poudarilo, da je pravica do zasebne lastnine zagotovljena v 33. členu Ustave, v 67. členu Ustave pa je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njene gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ta člen vsebuje tudi pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice v okviru teh njenih funkcij. Zato sta 33. in 67. člen Ustave neločljivo povezana, kar mora zakonodajalec pri konkretizaciji vsebine lastninske pravice upoštevati. Ustavno sodišče je še dodalo, da je zakon uredil upravičenja lastnika gozda glede na namen in rabo gozdov tako, da je v skladu s socialno funkcijo lastnine upošteval tudi korist nelastnikov gozdov. Tem daje izpodbijana določba pravico prostega dostopa do gozdov in gibanja po njih, kakor tudi čebelarjenja, lova ter rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v njih.

²⁶ J. Zobec v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 965.

²⁷ Prav tam, str. 966.

²⁸ Glede na podatke, ki so bili zastavnemu upniku bodisi ob zaznambi izvršbe bodisi ob vknjižbi njegove hipoteke razvidni iz zemljiške knjige.

²⁹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-47/15, 16. točka obrazložitve.

³⁰ Glede na običajno, splošno veljavno prednostno načelo (15. točka obrazložitve te odločbe).

³¹ To je vidno tudi iz primerjave z neizpodbijanim delom 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, saj so poseben položaj pri poplačilu poleg terjatev socialnih skladov (prispevki za socialno zavarovanje) dobile pretežno terjatve subjektov v gospodarsko podrejenem položaju (delavci), terjatve preživninskih upravičencev do zakonite preživnine, oseb, katerih pridobitne sposobnosti so prizadete (zmanjšanje oziroma izguba delovne zmožnosti), itd.

³² Glej A. Bubnov Škobrne in G. Strban, Pravo socialne varnosti, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 61.

³³ Prav tam, str. 60–62.

³⁴ Glej prvi odstavek 158. člena ZPIZ-2 in tretji odstavek 101. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 91/07, 76/08, 87/11, 91/13, 36/19, 51/21, 159/21, 15/22, 43/22 in 78/23 – v nadaljevanju ZZVZZ).

³⁵ Glej četrti odstavek 134. člena Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 21/13, 63/13, 100/13, 55/17, 75/19, 54/21, 54/22 in 109/23 – v nadaljevanju ZUTD) in tretji odstavek 9. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14, 90/15, 14/18, 81/19, 158/20, 92/21 in 153/22 – v nadaljevanju ZSDP-1).

³⁶ Primerjaj drugi odstavek 197. člena ZIZ. Navedeno velja sicer tudi za druge prednostne terjatve po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.

³⁷ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-47/15, 18. točka obrazložitve.

³⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

³⁹ Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-II-1/11 z dne 10. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11), 29. točka obrazložitve, in št. U-I-206/15 z dne 12. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 4/17, in OdlUS XXII, 2), 20. točka obrazložitve.

⁴⁰ Tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-311/11 z dne 25. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 44/13, in OdlUS XX, 6), 29. točka obrazložitve.

⁴¹ Primerjaj B. Kresal v: L. Šturm (ur.), nav. delo (2002), str. 520.

⁴² Zadnje navedeno zavarovanje ureja Zakon o dolgotrajni oskrbi (Uradni list RS, št. 84/23 in 112/24 – ZDOsk-1). V nadaljevanju te odločbe zavarovanje za dolgotrajno oskrbo ne bo več omenjeno iz dveh razlogov: (1) ker se vse pravice in obveznosti po tem zakonu še ne izvajajo in (2) ker v ustavni pritožbi, iz katere izvira abstraktna presoja, ni šlo za prednostno poplačilo prispevkov za dolgotrajno oskrbo po presojani določbi. Prispevki za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo se bodo namreč začeli zbirati 1. 7. 2025.

⁴³ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 35/16, in OdlUS XXI, 24), 19. točka obrazložitve, in št. U-I-201/19 z dne 12. 5. 2022 (Uradni list RS, št. 74/22), 10. točka obrazložitve, ki se sicer nanašata na obvezno pokojninsko (in invalidsko) zavarovanje.

⁴⁴ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-303/18 z dne 18. 9. 2019 (Uradni list RS, št. 59/19, in OdlUS XXIV, 15), 21. točka obrazložitve.

⁴⁵ Primerjaj prav tam.

⁴⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-201/19.

⁴⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-311/11 z dne 25. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 44/13, in OdlUS XX, 6), 29. točka obrazložitve.

⁴⁸ Iz letnega poročila ZZZS za leto 2023 izhaja, da znašajo neposredna plačila prispevkov za OZZ od zavezancev 3.284.153.018 EUR, kar je 76 odstotkov vseh prihodkov (str. 122), medtem ko prihodki od plačanih prispevkov za OZZ znašajo 3.873.316.596 EUR oziroma 89,7 odstotka vseh prihodkov (str. 126). Nadalje izhaja, da znašajo neplačani prispevki za OZZ 375.318.667 EUR (str. 121). Iz letnega poročila ZZZS za leto 2022 izhaja, da znašajo neposredna plačila prispevkov za OZZ 3.940.971.276 EUR, kar je 76,5 odstotka vseh prihodkov (str. 133); medtem ko neplačani prispevki za OZZ znašajo 351.024.324 EUR (str. 132).
Iz letnega poročila ZPIZ za leto 2023 izhaja, da znašajo realizirani davčni prihodki (iz prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) 5.874.535.980 EUR, kar je 82,7 odstotka vseh prihodkov (str. 64). Iz letnega poročila ZPIZ za leto 2022 izhaja, da znašajo realizirani davčni prihodki (torej iz prispevkov) 5.396.363.643 EUR, kar je 80,4 odstotka vseh prihodkov (str. 66).

⁴⁹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14, in OdlUS XX, 27), 20. točka obrazložitve. Iz navedene odločbe izhaja, da lahko to, da je z ukrepom mogoče doseči cilj le v določenem obsegu, pomembno vpliva na presojo sorazmernosti takega ukrepa.

⁵⁰ Glej (1) drugi odstavek 5. člena ZPIZ-2, po katerem Republika Slovenija zagotavlja upravičencem izplačevanje pokojnin in drugih prejemkov iz obveznega zavarovanja po tem zakonu tudi v primeru, ko odhodki ZPIZ presegajo prihodke od prispevkov za obvezno zavarovanje; v tem primeru se razlika pokrije iz državnega proračuna oziroma iz drugih virov. (2) Peti odstavek 45. člena ZZVZZ, po katerem Republika Slovenije za uravnoteženje finančnega načrta ZZZS v letu 2024 iz proračuna države za izvajanje pravic in obveznosti iz OZZ zagotovi do 240.000.000 EUR. (3) Prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti se sicer vplačujejo v proračun (četrti odstavek 134. člena ZUTD); če vplačani prispevki ne zadoščajo za pokrivanje obveznosti za pravice, ki izhajajo iz zavarovanja za primer brezposelnosti, se sredstva po petem odstavku 134. člena ZUTD zagotavljajo iz drugih proračunskih virov. (4) Tudi po prvem odstavku 7. člena ZSDP-1 v primeru, da vplačani prispevki za starševsko varstvo ne zadoščajo za pokrivanje obveznosti iz naslova pravic, ki izhajajo iz zavarovanja za starševsko varstvo, se sredstva zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

⁵¹ Dolžnik na podlagi prvega odstavka 169. člena ZIZ lahko v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi (na nepremičnino) predlaga, naj sodišče dovoli izvršbo na drugo sredstvo izvršbe ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini, na kar sodišče opozori dolžnika v sklepu o izvršbi. Takšnemu predlogu sodišče ugodi pod pogoji iz četrtega in petega odstavka tega člena. Če dovoli sodišče za izvršbo drugo sredstvo, ostane zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičnino v veljavi, dokler upnikova terjatev ni poplačana (deveti odstavek 169. člena ZIZ).

⁵² Več glej 21.a do 21.f člen ZJSRS, za višino nadomestila preživnine pa 21.d člen ZJSRS.

⁵³ Glej prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP.

⁵⁴ Glej drugi odstavek 408. člena v zvezi s prvim odstavkom 390. člena ZFPPIPP.

⁵⁵ Po petem odstavku 6. člena ZPIZ-2, če ta zakon ne določa drugače, so pravice in obveznosti iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom. Tako se pravica do starostne pokojnine odmeri od pokojninske osnove, od katere so bili plačani prispevki (glej prvi in tretji odstavek 30. člena ZPIZ-2).
Po tretjem odstavku 59. člena ZUTD pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti (ob predhodnem minimalnem obdobju zavarovanja – glej prvi in drugi odstavek 59. člena ZUTD) pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače (drugače je določeno, če delodajalec kot zavezanec za plačilo prispevkov teh ni plačal – četrti odstavek 59. člena ZUTD).

⁵⁶ Zadržanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja (razen pravice do nujne medicinske pomoči in nujnega zdravljenja) in denarnih dajatev iz naslova OZZ zaradi neplačanih prispevkov ureja prvi odstavek 78.a člena ZZVZZ oziroma trenutno veljavni 36. člen Zakona o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (Uradni list RS, št. 136/23 – ZIUZDS), ki med drugim velja za zavarovance iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ (t. i. samozaposlene osebe).

⁵⁷ Drugače je v primeru, kadar za pridobitev pravic iz socialnih zavarovanj zadošča obstoj zavarovanja, kar velja pri zavarovanju za starševsko varstvo (glej npr. za pravico do dopusta 16. člen ZSDP-1 in za pravico do nadomestila prvi in drugi odstavek 41. člena ZSDP-1, pri čemer je obseg pravic (višina posameznega nadomestila) odvisen od osnove, od katere so bili obračunani prispevki za starševsko varstvo (43. člen ZSDP-1)).