Številka:	Up-899/24-12
Datum:	10. 3. 2025

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Mihael Kocijančić, Republika Hrvaška, ki ga zastopa Odvetniška družba Kozinc in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 10. marca 2025

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. PRp 311/2024 z dne 30. 5. 2024 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. ZSV 105/2023-1728 z dne 3. 2. 2023 in s plačilnim nalogom Postaje pomorske policije Koper št. 123429625 z dne 19. 11. 2022 se zavrže.

1. Postaja pomorske policije Koper Policijske uprave Koper je zoper pritožnika izdala plačilni nalog zaradi izvršitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 145. člena v zvezi z 12. členom Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo, 95/21 – popr., 48/23 in 115/23 – v nadaljevanju ZTuj-2). Izrečena mu je bila globa v višini 800 EUR. Pritožnik naj bi vplul v morje Republike Slovenije, pričel z dviganjem ribiških mrež, ne da bi vplul pred tem na mejni prehod v Kopru ali Piranu za mejno kontrolo. Pritožnik je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo in mu naložilo sodno takso v višini 80 EUR. Zoper navedeno sodbo je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru prav tako zavrnilo in mu naložilo sodno takso v višini 120 EUR.

2. Višje sodišče je v celoti pritrdilo stališčem Okrajnega sodišča. Glede narave morske meje je navedlo, da je Republika Hrvaška sicer res 1. 1. 2023 pristopila k Schengenskemu sporazumu, vendar naj to ne bi vplivalo na obstoj prekrška v obravnavanem primeru. Meja na morju naj bi bila tudi po Uredbi (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah, UL L 77, 23. 3. 2016 – v nadaljevanju Zakonik), zunanja meja. Z vstopom Republike Hrvaške v schengensko območje naj se ne bi spremenila niti pravna pravila (Zakon o prekrških, Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 32/16 in 38/24 – v nadaljevanju ZP-1, ZTuj-2 ter Zakonik) niti odločilna dejstva, tj. da gre za prehod zunanje meje. Zato naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 2. člena ZP-1.

3. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25. in 28. člena Ustave ter iz 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Trdi, da bi bilo treba postopek zoper njega ustaviti iz dveh razlogov. Sodbo Višjega sodišča naj bi prejel leta 2024, zato naj bi pravnomočnost nastopila takrat, in da je Republika Hrvaška 1. 1. 2023 pristopila k Schengenskemu sporazumu, zato naj po tem ne bi bili več podani zakonski znaki prekrška. Glede na drugi odstavek 28. člena Ustave in drugi odstavek 2. člena ZP-1 naj bi bilo treba uporabiti milejši zakon. Pritožnik uveljavlja tudi očitek, da je že pred 1. 1. 2023 zanj veljala izjema iz točke 3.2.7 Priloge IV Zakonika glede obalnega ribolova. Trdi, da je izpolnil pogoje iz navedene izjeme, relevantnost izjeme pa naj bi bila razvidna iz dejanskega stanja prekrškov.

4. Sodišča naj bi bila dolžna milejši zakon in izjemo iz točke 3.2.7 Priloge IV Zakonika upoštevati po uradni dolžnosti in se opredeliti do pritožnikovih relevantnih pritožbenih navedb v zvezi s tem. Ker naj tega ne bi storila, naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti (28. člen Ustave, 7. člen EKČP), ustaljena ustavnosodna presoja ter ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodba Višjega sodišča naj bi bila glede tega tudi očitno napačna in neobrazložena (22. in 25. člen Ustave). Pritožnik nasprotuje tudi stališču sodišč, da gre pri meji na morju med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo po 1. 1. 2023 za zunanjo mejo. Stališče Okrajnega sodišča v zvezi s tem naj bi bilo neobrazloženo in očitno napačno.

5. Pritožnik nadalje zatrjuje, da bi moralo Višje sodišče Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v predhodno odločanje predložiti vprašanje veljavnosti prava Evropske unije (v nadaljevanju EU), in sicer glede uporabe izjeme iz točke 3.2.7 Priloge IV k Zakoniku; poteka državne meje, različne obravnave ribičev na istem geografskem območju, veljavnosti arbitražne odločbe; ter glede vprašanja, ali je morska meja med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo zunanja ali notranja meja. Sodišče naj bi v skladu z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU) in ustaljeno ustavnosodno presojo moralo ali predložiti vprašanje v predhodno odločanje SEU ali pa se do relevantnih navedb pritožnika glede prava EU opredeliti. Tega naj kljub relevantnosti navedb ne bi storilo. S tem naj bi Višje sodišče pritožniku kršilo pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter iz 6. člena EKČP.

6. Pritožnik poudarja, da so izpolnjeni pogoji za dovoljenost ustavne pritožbe v zadevi prekrška, saj naj bi bile zatrjevane kršitve človekovih pravic podane, izpodbijana odločitev pa naj bi imela zanj hude posledice. Zaradi zavrnitve pritožbe naj bi bil dolžan plačati globo v višini 800,00 EUR ter stroška sodne takse (80,00 in 120,00 EUR), kar naj bi zanj pomenilo visok znesek in hude finančne posledice. Pritožnik meni, da je v njegovi zadevi prekrška izpolnjen tudi pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), saj naj bi šlo za odločitev o več pomembnih ustavnopravnih vprašanjih, ki presegajo pomen konkretne zadeve. V zvezi s tem najprej izpostavlja številčnost odločitev v zadevah hrvaških ribičev (vsaj še 60 zadev s podobnim dejanskim stanjem) z napačno uporabo materialnega prava, kršitvijo prava EU in načela zakonitosti ter opustitvijo predložitve vprašanj veljavnosti prava EU v predhodno odločanje SEU. Kot pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, navaja tudi vprašanje, ali bi moralo Višje sodišče za zagotovitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave ter iz 6. člena EKČP glede na tretji odstavek 267. člena PDEU po uradni dolžnosti postaviti vprašanje v predhodno odločanje SEU oziroma se opredeliti do pritožnikovih navedb v pritožbi oziroma obrazložiti po uradni dolžnosti stališče glede veljavnosti prava EU (tj. glede tega, ali je morska meja s Hrvaško notranja ali zunanja ter glede uporabe milejšega zakona) in glede izjeme po točki 3.2.7 Priloge k Zakoniku (obalni ribolov). To vprašanje naj bi bilo vsebinsko povezano z zatrjevanimi kršitvami pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Kot zadnje pomembno ustavnopravno vprašanje, ki naj bi presegalo pomen konkretne zadeve, pa pritožnik izpostavlja vprašanje, ali bi moralo sodišče pri presoji obstoja prekrška upoštevati in obrazložiti tudi Zakonik glede narave meje in načela uporabe milejšega zakona ter glede navedene izjeme po točki 3.2.7 Priloge VI k Zakoniku. To vprašanje pa naj bi bilo vsebinsko povezano z zatrjevanimi kršitvami pravic iz 22., 25. in 28. člena Ustave ter iz 7. člena EKČP.

7. Pritožnik najprej trdi, da so zatrjevane kršitve človekovih pravic podane, izpodbijani akti pa naj bi imeli zanj hude posledice. Zaradi zavrnitve pritožbe naj bi bil dolžan plačati globo v višini 800,00 EUR ter sodno takso v višini 80,00 EUR in 120,00 EUR, kar naj bi zanj pomenilo visok znesek in posledično tudi hude finančne posledice. Po prvem odstavku 55.a člena ZUstS ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice. Šteje se, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, kadar gre za posamične akte, izdane v zadevah prekrškov (četrta alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS). Z navedeno trditvijo pritožnik ne more izpodbiti zakonske domneve o neobstoju hujših posledic iz prvega in drugega odstavka 55.a člena ZUstS.

8. Po tretjem odstavku 55.a člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov. Za posebej utemeljen primer gre, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. V skladu z ustaljeno presojo Ustavno sodišče o zadevah prekrškov, ki so bile vložene po 20. 4. 2017 in v katerih gre za pomembna ustavnopravna vprašanja, do katerih se je Ustavno sodišče opredelilo že v svojih predhodnih odločbah, v katerih je ugotovilo zatrjevane kršitve človekovih pravic, ne odloča meritorno (po vsebini), temveč jih iz razloga, ker ne gre za precedenčno ustavnopravno vprašanje, zavrže.¹

9. Ko ustavna pritožba ni dovoljena, je pritožnik tisti, ki mora izkazati, da so izpolnjeni pogoji za njeno izjemno obravnavo pred Ustavnim sodiščem. To pomeni, da mora pritožnik v ustavni pritožbi podati izrecen predlog za izjemno odločanje o nedovoljeni ustavni pritožbi, ta predlog pa mora utemeljiti z navedbo upoštevnih okoliščin. Pri tem mora v zvezi s pogojem posebej utemeljenega primera zatrjevati in utemeljiti, da gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Zgolj na ta način lahko pritožnik doseže odločitev Ustavnega sodišča o njegovi sicer nedovoljeni ustavni pritožbi.²

10. Pritožnikova obrazložitev predloga za izjemno obravnavo se mora vsebinsko nanašati na vprašanje, povezano z očitanimi kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Da bi Ustavno sodišče lahko štelo, da je glede posamezne zatrjevane kršitve podan predlog za izjemno obravnavo, mora pritožnik v zvezi z njo podati izrecen predlog za izjemno obravnavo in utemeljitev, zakaj je konkretna zatrjevana kršitev pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.³

11. Kot navedeno, pritožnik trdi, da gre v njegovi zadevi prekrška za posebno utemeljen primer. Zato je moralo Ustavno sodišče oceniti, ali je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.

12. Pritožnik najprej zatrjuje kršitev načela zakonitosti in pravic iz 22. in 25. člena Ustave zaradi opustitve uporabe milejšega zakona in izjeme po točki 3.2.7 Priloge IV k Zakoniku ter zaradi neobrazložitve stališča Višjega sodišča v zvezi s tem. Ustavno sodišče se je do pomembnega ustavnopravnega vprašanja v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zakonitosti iz drugega odstavka 28. člena Ustave glede neuporabe milejšega zakona, ker naj bi bila meja na morju med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo po 1. 1. 2023 notranja in ne zunanja meja, kot ga izpostavlja pritožnik, že opredelilo, in sicer v odločbi št. Up-1534/23 z dne 20. 6. 2024 (Uradni list RS, št. 61/24).⁴ V navedeni odločbi se je Ustavno sodišče opredelilo tudi do zatrjevane kršitve pravice iz prvega odstavka 28. člena Ustave zaradi neuporabe izjeme po točki 3.2.7 Priloge IV Zakonika in do vprašanja, ali gre pri meji na morju med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo po 1. 1. 2023 za zunanjo mejo.⁵ Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru prekršek izvršen pred 1. 1. 2023, in glede na obrazložitev navedene odločbe Ustavnega sodišča je pritožnikov očitek zatrjevane kršitve načela zakonitosti zaradi neuporabe milejšega zakona tudi očitno neutemeljen.

13. Ustavno sodišče se je že večkrat opredelilo tudi do zatrjevane kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave) v prekrškovnem postopku bodisi z vidika odgovora na pritožnikove pritožbene navedbe bodisi z vidika samostojne dolžnosti obrazložitve sodišča bistvenih razlogov svoje odločitve.⁶

14. Pritožnik v ustavni pritožbi še zatrjuje, da bi moralo Višje sodišče SEU v predhodno odločanje predložiti vprašanje veljavnosti prava EU. Tudi do navedenega pomembnega ustavnopravnega vprašanja obveznosti zadnjeinstančnega sodišča (Višje sodišče v obravnavanem primeru), da predloži zadevo SEU v predhodno odločanje, oziroma vprašanja obveznosti tega sodišča, da zavrnitev predloga obrazloži skladno s pravom EU, se je Ustavno sodišče že opredelilo tudi v zadevi prekrška.⁷ Ustavno sodišče se je tudi že opredelilo do vprašanja dolžnosti upoštevanja prava EU v okviru pravne kvalifikacije po uradni dolžnosti.⁸

15. Navedena stališča Ustavnega sodišča je mogoče uporabiti tudi v navedenem primeru. Zato za precedenčna ustavnopravna vprašanja nedvomno (več) ne gre, ker se je do teh vprašanj Ustavno sodišče opredelilo že v več svojih predhodno navedenih odločbah. V zvezi z opustitvijo dolžnosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje SEU glede poteka državne meje, različne obravnave ribičev na istem geografskem območju ter veljavnosti arbitražne odločbe pa pritožnik predloga za izjemno obravnavo sploh ni podal.⁹

16. Iz navedenih razlogov je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo zavrgel, ker ni dovoljena, pogoji za izjemno obravnavo pa niso izpolnjeni.

17. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

¹ Glej na primer sklepa Ustavnega sodišča št. Up-624/21 z dne 5. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 158/22), 17. točka obrazložitve; in št. Up-718/21 z dne 5. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 158/22), 18. točka obrazložitve.

² Sklep Ustavnega sodišča št. Up-825/21 z dne 13. 4. 2023 (Uradni list RS, št. 58/23), 3. točka obrazložitve.

³ Sklep Ustavnega sodišča št. Up-240/23 z dne 18. 9. 2023 (Uradni list RS, št. 106/23), 9. točka obrazložitve.

⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišče št. Up-1534/23 zlasti 17.–19. točko obrazložitve.

⁵ Prav tam, 19. točka obrazložitve.

⁶ Na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 (OdlUS VII, 233); št. Up-375/13 z dne 23. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 26/16) ter št. Up-902/18 z dne 10. 2. 2022.

⁷ Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1534/23, 8., 12., 13. in 19. točka obrazložitve; št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 10), 32. točka obrazložitve; št. U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023 (Uradni list RS, št. 35/23), 31. točka obrazložitve; št. Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022 (Uradni list RS, št. 67/22); št. Up-384/15 z dne 18. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 54/16); št. Up-797/14 z dne 12. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 22/15, in OdlUS XXI,11); in št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX,18).

⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-558/20 z dne 1. 2. 2024, 16., 17. točka obrazložitve.

⁹ Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-240/23, 9. točka obrazložitve.