Številka:	U-I-209/23-9
Datum:	13. 3. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 13. marca 2025

Člen 377 v zvezi s 383. in 336. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17), kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena Zakona o pravdnem postopku izključuje uporabo 108. člena Zakona o pravdnem postopku, ni v neskladju z Ustavo.

1. Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je prekinilo revizijski postopek št. III Ips 14/2023, v katerem je poprej s sklepom št. III DoR 160/2022 z dne 15. 2. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja: »Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera pisna zahteva za unovčenje garancije po obliki in vsebini ne ustreza pogojem za unovčenje, navedenim v tej isti garanciji?«, in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 377. člena v zvezi s 383. in 336. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena ZPP izključuje uporabo 108. člena ZPP.

2. Ob pregledu spisa naj bi predlagatelj ugotovil, da tožeča stranka reviziji ni priložila predloga za dopustitev revizije, kot to nalaga drugi odstavek 373. člena ZPP. To naj bi pomenilo, da je revizija nepopolna in bi jo predlagatelj moral zavreči s sklepom, ker tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen ZPP) že sodnik sodišča prve stopnje, na podlagi 377. člena ZPP, ki je za predlagatelja ustavno sporna. Predlagatelj namreč meni, da je izpodbijana določba ZPP v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi zakonodajalec brez razumnih razlogov predpisal različno postopanje Vrhovnega sodišča in posledično sankcioniranje pravdnih strank. Predlagatelj pojasnjuje, da mora v postopku z revizijo na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s 383. in 336. členom ZPP, ki izključuje uporabo 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, uporabiti takojšnjo sankcijo zavrženja revizije brez možnosti pozivanja revidenta, naj vlogo dopolni z manjkajočim predlogom za dopustitev revizije in/ali sklepom o dopustitvi revizije. Drugače je v postopku s predlogom za dopustitev revizije po 367.b členu ZPP in na tej določbi temelječi razlagi predpisana izvedba postopka s pozivanjem vlagatelja, naj dopolni ali popravi nepopolni predlog za dopustitev revizije z vložitvijo manjkajoče pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji. Predlagatelj pojasnjuje, da je zakonodajalec spremenil 367.b člen ZPP tako, da naj bi ukinil sankcijo zavrženja predloga za dopustitev revizije, če predlogu manjka izvod pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Pri tem se sklicuje na zakonodajno gradivo, iz katerega naj bi izhajal namen zakonodajalca, da mora Vrhovno sodišče v takem primeru uporabiti 108. člen ZPP in stranko pozvati k dopolnitvi predloga. Predlagatelj pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v sklepu št. V DoR 12/2022 z dne 13. 6. 2023 na temelju sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) sprejelo razlago, da je treba stranko, če ne priloži izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, na podlagi 108. člena ZPP pozvati k dopolnitvi vloge. Taka naj bi bila sedaj enotna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki jo predlagatelj izkazuje z že citiranim sklepom št. V DoR 12/2022 in sklepom št. VIII DoR 80/2021 z dne 14. 4. 2021. Predlagatelj tako meni, da je zakonodajalec s spremembo ZPP vzpostavil stanje, ko so za predhodni postopek s predlogom za dopustitev revizije in glavni postopek z revizijo na isti stopnji odločanja predpisane drugačne formalne zahteve glede popolnosti strankine vloge, medtem ko pred spremembo ZPP takega razlikovanja ZPP ni poznal. Ocenjuje, da sta položaja v primeru formalno pomanjkljivih vlog v postopku s predlogom za dopustitev revizije in v postopku z revizijo primerljiva z vidika predmeta urejanja in da za njuno različno obravnavo ne obstajajo s tem povezani razumni razlogi. Glede na to predlagatelj predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi 377. člen ZPP, kolikor v zvezi s 383. in 336. členom izključuje uporabo 108. člena ZPP, ko gre za položaj po drugem odstavku 373. člena ZPP. Predlagatelj predlaga še, naj Ustavno sodišče na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) razveljavi tudi prvi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 383. in 336. členom ZPP.

3. Zahteva je bila poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

4. Predlagatelj navaja, da naj bi prišlo do zakonodajalčevega neenakega obravnavanja dveh primerljivih procesnih položajev revidenta (stranke, ki vlaga revizijo/predlog za dopustitev revizije) v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. V fazi odločanja o dopustitvi revizije naj bi zakonodajalec predvidel uporabo 108. člena ZPP in s tem omogočil pozivanje stranke (revidenta) k predložitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. To pomeni, da za nepopolno vlogo ni določil sankcije zavrženja. Nasprotno pa v fazi odločanja o dopuščeni reviziji v primeru nepopolne vloge (ko revident ne priloži predloga za dopustitev revizije in/ali sklepa o dopustitvi revizije) zakonodajalec naj ne bi uredil pozivanja stranke (revidenta), saj ni določil, da se 108. člen ZPP uporablja v tej fazi revizijskega postopka.

5. Drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog).¹ Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

6. Predlagatelj smiselno zatrjuje, da načelo enakosti zakonodajalca zavezuje k enaki obravnavi nepopolnih revidentovih vlog v celotnem revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče meni, da sta si procesna položaja revidenta v fazi odločanja o dopustitvi revizije in v fazi vsebinskega odločanja o dopuščeni reviziji v bistvenem toliko podobna, da terjata enako obravnavo njegovih nepopolnih vlog.

7. O reviziji je Ustavno sodišče sprejelo že številna stališča. Zgoščeno povedano, Ustava pravice do revizije ne zagotavlja,² zato je v prostem polju zakonodajalčeve presoje, ali bo omogočil revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli (Vrhovnega) sodišča.³ Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-409/19, Up-1455/19 povzelo stališče primerjalne teorije, da pravno sredstvo, ki ga obravnava Vrhovno sodišče, uresničuje javni interes po varovanju enotnosti pravnega sistema in zakonitosti sodniških odločitev, s tem pa posredno – z varstvom javnega interesa – tudi individualne interese posameznikov. Po drugi strani pa revizija (brez pristopne kontrole) kot izredno pravno sredstvo, ki je na voljo stranki sodnega postopka, uresničuje predvsem individualni interes stranke, osredotočene na razrešitev konkretnega spora. Od ureditve izrednega pravnega sredstva je torej odvisno, ali bo kateri od navedenih interesov prevladal, in če bo, kateri.⁴

8. V obravnavani zadevi je ključna primerjava revidentovega položaja v dveh fazah revizijskega postopka – v fazi dopustitve revizije in v fazi odločanja o dopuščeni reviziji. Sistem dopuščene revizije v fazi odločanja o dopustitvi revizije v središče postavlja revizijo kot sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda kot celote. Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavlja razvoj prava prek sodne prakse. Poudarja in krepi odgovornost Vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse v državi in s tem za zagotovitev enakosti pred zakonom. Ureditev tega izrednega pravnega sredstva se osredinja na varstvo javnega interesa.⁵ Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da postopek odločanja o dopustitvi revizije ni usmerjen k varovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih; temu je docela namenjen postopek na prvi in drugi stopnji.⁶ Tam se udejanjata človekovi pravici do učinkovitega sodnega varstva (vključno z izvršitvijo sodne odločitve) in do pravnega sredstva. Namen postopka odločanja o dopustitvi revizije pa je iskanje prvin, ki konkretni primer in interese strank v konkretnem sodnem postopku presegajo. Je preliminarni postopek sui generis, v katerem poskuša stranka, ki je predlog za dopustitev revizije vložila (revident), s »svojim« primerom izzvati javni interes. Odločanje o tem, ali strankin primer vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, nosi v sebi le neznatno mero odločanja o njenih »pravicah, obveznostih in pravnih koristih«.⁷ Nasprotna stranka v fazi odločanja o dopustitvi revizije sploh ne sodeluje, še več, o predlogu za dopustitev revizije niti ni obveščena. V revizijski postopek nasprotna stranka »vstopi« šele, ko ji je vročen izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije.^{8, 9}

9. Če postopek odločanja o dopustitvi revizije pokaže, da je zadeva temeljnega precedenčnega pomena in zato terja vsebinski odgovor Vrhovnega sodišča, pride do zlitja objektivnega pomena zadeve s subjektivnim interesom strank.¹⁰ Subjektivni interes pravdnih strank torej postane upošteven šele v trenutku, ko Vrhovno sodišče revizijo dopusti, in pod pogojem, da stranka revizijo tudi dejansko vloži. Ko Vrhovno sodišče z meritornim odločanjem o dopuščeni reviziji izvršuje svojo v javni interes usmerjeno vlogo, odloča tudi o individualni pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu (obeh) strank postopka.¹¹ V to (drugo) fazo revizijskega postopka vstopi tudi nasprotna stranka, saj ji je vročen izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije, da se lahko o reviziji in prilogah izjavi (22. člen Ustave).

10. Drugačen namen obeh faz revizijskega postopka se odraža tudi v različnih zahtevah glede obrazloženosti odločitev, ki jih sprejme Vrhovno sodišče. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo, iz pravice do izjavljanja in do poštenega postopka iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost Vrhovnega sodišča vsebinsko obrazložiti odločitev o tem, ali bo glede na merilo javnega interesa dopustilo pravno sredstvo, ki ga človekove pravice ne terjajo. Z vidika tega procesnega jamstva zadošča, da se Vrhovno sodišče v sklepu le splošno sklicuje na zakonske razloge za nedopustitev revizije.¹² V fazi odločanja o dopuščeni reviziji nastopi zahteva po vsebinsko poglobljeni, izčrpni in precizno izraženi argumentaciji.¹³

11. Iz navedenega izhaja, da položaj revidenta v posameznih fazah revizijskega postopka ni primerljiv (v bistvenem podoben). V fazi dopustitve revizije so individualni interesi pravdnih strank (interesi revidenta) potisnjeni v ozadje, prevladuje javni interes. V fazi meritornega odločanja o dopuščeni reviziji pa v ospredje stopi subjektivni interes pravdnih strank. Položaja revidenta se v fazi odločanja o dopustitvi revizije in v fazi vsebinskega odločanja o dopuščeni reviziji torej v bistvenem razlikujeta, zato sme zakonodajalec ravnanje sodišča z nepopolno revidentovo vlogo različno urejati.

12. Pri tem se Ustavno sodišče ne opredeljuje do razlage Vrhovnega sodišča, da je treba stranko, če ne priloži izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, na podlagi 108. člena ZPP pozvati k dopolnitvi vloge, oziroma do razlage, da je treba revizijo, ki ji ni priložen predlog za dopustitev revizije (priložen pa je sklep o dopustitvi revizije), zavreči. V postopku za oceno ustavnosti zakona Ustavno sodišče presoja očitke o protiustavnosti, ne odloča pa o tem, ali sodišča pravilno razlagajo zakon.¹⁴ Ustavno sodišče šteje, da je Vrhovnemu sodišču na voljo dovolj razlagalnega prostora (tako v fazi dopustitve revizije kot v fazi odločanja o dopuščeni reviziji), ki mu v okviru veljavne zakonodaje omogoča ustavnoskladno sprejemanje odločitev tako glede vprašanja, ali je določena vloga (ne)popolna, kot glede pravnih posledic nepopolnih vlog.

13. Glede na navedeno 377. člen v zvezi s 383. in 336. členom ZPP, kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena ZPP izključuje uporabo 108. člena ZPP, ni v neskladju z Ustavo.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Knez in Svetlič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

¹ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 52/13, in OdlUS XX, 7) in št. U-I-186/12 z dne 14. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 25/13, in OdlUS XX, 3).

² Primerjaj npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-114/96 z dne 25. 9. 1996 in številne druge. Glej tudi odločbo št. U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 7/23), v kateri je Ustavno sodišče to stališče razširilo, da Ustava ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih sredstev.

³ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22), 11. točka obrazložitve.

⁴ M. Bobek, Quantity of Quality? Re-Assessing the Role of Supreme Jurisdictions in Central Europe, EUI Working Paper Law, št. 36 (2007), str. 6.

⁵ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 13. točka obrazložitve.

⁶ Prav tam, 14. točka obrazložitve.

⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-524/14 z dne 16. 6. 2016, 12. točka obrazložitve.

⁸ Glej prvi odstavek 375. člena ZPP.

⁹ To se odraža tudi v postopku z ustavno pritožbo, saj Ustavno sodišče sklepa o dopustitvi revizije za nasprotno stranko iz pravde, torej stranko, ki predloga za dopustitev revizije ni vložila, ne šteje za akt iz 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi (odločba Ustavnega sodišča št. Up-524/14, 13. točka obrazložitve), in ustavno pritožbo zoper tak akt zavrže (denimo sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-302/18, Up-641/18 z dne 2. 4. 2021, št. Up-1272/20 z dne 26. 1. 2022 in št. U-I-784/21, Up-886/21 z dne 26. 3. 2024).

¹⁰ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 16. točka obrazložitve.

¹¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-524/14, 13. točka obrazložitve.

¹² Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 14. točka obrazložitve. Drugačen je položaj, če stranka predlaga, naj se zadeva predloži v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022 (Uradni list RS, št. 67/22) in sodbo SEU v zadevi Kubera, C-144/23, z dne 15. 10. 2024.

¹³ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 16. točka obrazložitve.

¹⁴ Tako že v sklepih Ustavnega sodišča št. U-I-92/15 z dne 14. 9. 2017, 10. točka obrazložitve, št. U-I-111/16 z dne 5. 10. 2017, 3. točka obrazložitve, in št. U-I-78/13 z dne 11. 4. 2013, 4. točka obrazložitve.