Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 19. decembra 2003.

(1) Ta zakon ureja načrtovanje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma, določa organiziranost izvajanja turistične politike na nacionalni ravni, določa načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja in določa turistično takso in druga sredstva za izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na nacionalni ravni in na ravni turističnega območja.
(2) Zakon določa tudi pogoje za opravljanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev, turističnega vodenja in spremljanja ter turističnih športnih storitev kot pridobitne dejavnosti.

(1) Spodbujanje razvoja turizma v Republiki Sloveniji je v javnem interesu.
(2) Razvoj turizma v Republiki Sloveniji temelji na načelih trajnostnega razvoja, ki upošteva enakopravno obravnavo gospodarske, socialne in okoljske razvojne komponente.
(3) Razvoj slovenskega turizma temelji na načelu partnerskega sodelovanja ponudnikov turističnih storitev, turističnih društev in njihovih zvez, občin in države pri načrtovanju, oblikovanju in trženju slovenske turistične ponudbe.

Temeljni cilj zakona je vzpostavitev spodbudnega okolja za učinkovitejši in uspešnejši razvoj slovenskega turizma:
– s spodbujanjem partnerskega sodelovanja ponudnikov turističnih storitev, turističnih društev in njihovih zvez, občin in države pri strateškem načrtovanju, oblikovanju in trženju slovenske turistične ponudbe na nacionalni, regionalni in lokalni ravni,
– s spodbujanjem trženja celovite turistične ponudbe Slovenije,
– s spodbujanjem razvoja kakovostnih in tržno zanimivih integralnih turističnih proizvodov,
– s spodbujanjem delovanja turističnih društev in njihovih zvez,
– s spodbujanjem uveljavljanja načel trajnostnega turističnega razvoja.

Pojmi, uporabljeni v tem zakonu imajo naslednji pomen:
(1) »Turistično območje« je geografsko zaokroženo območje ene ali več občin, ki ponuja določen splet turističnih storitev oziroma integralni turistični proizvod (od storitev prenočevanja, prehrane, zabave, rekreacije do drugih storitev za prosti čas in drugih storitev), zaradi katerega ga turist oziroma turistka (v nadaljnjem besedilu: turist) izbere za svoj potovalni cilj.
(2) »Turistična infrastruktura turističnega območja« so vsi objekti za nastanitev in prehrano ter skupni objekti in naprave, ki omogočajo turistične aktivnosti (bazeni, smučišča, kongresne dvorane, ipd.).
(3) »Skupna turistična infrastruktura turističnega območja« obsega le skupne objekte in naprave, ki omogočajo turistične aktivnosti.
(4) »Urejanje prebivalcem prijaznejšega okolja« so investicije v izgradnjo in obnovo objektov splošne infrastrukture na turističnem območju, katerih potrebna kapaciteta je večja zaradi turistov ter za urejanje drugih javnih površin, ki so dostopne tudi turistom.
(5) »Turistična taksa« je pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej.
(6) Za »nastanitveni objekt« se po tem zakonu štejejo: hotel, motel, penzion, gostišče, hotelsko in apartmajsko naselja, prenočišče, turistični apartma, turistična kmetija, planinski dom, planinska koča, počitniški dom, mladinski dom in drugi domovi, kamp, soba za oddajanje, privez v turističnem pristanišču in drugi objekti, ki so namenjena za prenočevanje.
(7) Za »počitniško hišo ali počitniško stanovanje« se po tem zakonu šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno.
(8) Za »stalni privez v turističnem pristanišču« se po tem zakonu šteje privez v turističnem pristanišču, ki se uporablja na temelju zakupne pogodbe sklenjene za obdobje enega leta.
(9) Za »stanovanjsko površino objekta« se po tem zakonu šteje stanovanjska površina v skladu s predpisi o stavbnih zemljiščih.

(1) Temeljni dokument načrtovanja razvoja turizma na nacionalni ravni je strategija slovenskega turizma (v nadaljnjem besedilu: strategija). Strategijo sprejme Vlada Republike Slovenije na predlog ministrice oziroma ministra, pristojnega za turizem (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za turizem) po izvedeni javni razpravi z vsemi partnerji načrtovanja razvoja slovenskega turizma. Vlada Republike Slovenije s strategijo seznani Državni zbor Republike Slovenije.
(2) Strategija izhaja iz sprejetih strateških razvojnih dokumentov Republike Slovenije.
(3) Strategija se sprejme za obdobje petih let, pri čemer jo je v primeru ugotovljenih bistvenih sprememb v trendih turističnega povpraševanja možno predčasno dopolniti oziroma spremeniti.
(4) Strategija opredeljuje analizo stanja, turistične trende, konkurenčne prednosti slovenskega turizma, vizijo, strateške cilje in temeljna področja turističnega razvoja, vlogo države, občin, ponudnikov turističnih storitev ter turističnih društev in njihovih zvez pri uresničevanju skupnih strateških ciljev ter temelje politike in ukrepov Vlade Republike Slovenije za spodbujanje razvoja turizma v načrtovanem obdobju.

(1) Turistična politika je temeljni izvedbeni dokument, v katerem Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za turizem, opredeli kratkoročne cilje, ukrepe in aktivnosti za spodbujanje razvoja turizma ter določi obseg sredstev državnega proračuna za spodbujanje razvoja turizma.
(2) Turistična politika se praviloma sprejme za obdobje enega leta in vsebuje tudi usmeritve za naslednja leta.

Ukrepi in aktivnosti turistične politike vsebujejo:
– pripravo sistemskih podlag za razvoj turizma,
– programe trženja celovite turistične ponudbe Slovenije na domačem in tujih trgih,
– programe razvojnih spodbud za razvoj novih integralnih turističnih proizvodov, obnovo in izgradnjo nove turistične infrastrukture in urbanistično urejanje prostora za razvojne potrebe turizma,
– programe za krepitev trajnostnega turističnega razvoja in dvig kakovosti v turizmu,
– programe za razvoj kadrov v turizmu,
– programe za krepitev turistične kulture in druge programe in aktivnosti turističnih društev in zvez ter drugih društev in organizacij, ki delujejo na področju turizma,
– programe mednarodnega sodelovanja,
– programe za krepitev trajnostnega turističnega razvoja na področju ekološkega informiranja, izobraževanja, osveščanja, varovanja izboljševanja kakovosti okolja.

(1) Sredstva za izvajanje turistične politike se zagotavljajo zlasti:
– v proračunu Republike Slovenije,
– iz namenskih sredstev proračuna Republike Slovenije iz koncesijskih dajatev za prirejanje posebnih iger na srečo, ki so namenjena za razvoj in promocijo turizma na nacionalni ravni, kot to določa 74. člen zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95, 35/97 – sklep US, 43/97 – popr., 22/2000 – obvezna razlaga, 85/2001, 52/2002 - ZDU-1, 54/2002 – odl. US in 60/2002 – sklep US).
(2) Osnovni kriteriji za dodeljevanje razvojnih spodbud za turizem, ki se dodeljujejo iz sredstev iz prejšnjega odstavka so:
– usklajenost s strategijo,
– prispevek k doseganju ciljev, opredeljenih v strategiji,
– ustreznost finančne konstrukcije projekta,
– organizacijska in kadrovska usposobljenost za izvedbo projekta.
(3) Podrobnejše pogoje, kriterije, merila in vrste razvojnih spodbud za turizem, ki se dodeljujejo iz sredstev prvega odstavka tega člena, določi Vlada Republike Slovenije z uredbo.

Ukrepe in aktivnosti turistične politike izvajajo:
– ministrstvo, pristojno za turizem in druga ministrstva ter organi v njihovih sestavi,
– Slovenska turistična organizacija,
– druge pravne osebe javnega in zasebnega prava, ki delujejo na področju spodbujanja razvoja turizma in jim je bilo podeljeno javno pooblastilo za izvajanje upravnih nalog v skladu s 12. členom tega zakona ali delujejo na področju spodbujanja razvoja turizma v javnem interesu pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

(1) Slovenska turistična organizacija je nacionalna turistična organizacija za načrtovanje in izvajanje politike trženja celovite turistične ponudbe Slovenije na domačem in tujih trgih.
(2) Slovensko turistično organizacijo ustanovi Vlada Republike Slovenije. Kot soustanovitelji lahko k njej pristopijo tudi zainteresirane pravne osebe javnega in zasebnega prava.
(3) Dejavnost Slovenske turistične organizacije je predvsem:
– načrtovanje, priprava in izvajanje programov trženja celovite slovenske turistične ponudbe in države kot turističnega območja,
– vzpostavitev in upravljanje mreže turističnih predstavništev v tujini,
– vzpostavitev, vzdrževanje in posodabljanje integralnega turistično informacijskega sistema Slovenije,
– spodbujanje partnerskega sodelovanja na ravni turističnega območja in na ravni turističnega proizvoda pri skupnem nastopanju na trgu,
– spodbujanje partnerskega povezovanja pri razvoju in uvajanju novih integralnih turističnih proizvodov, pomembnih z nacionalnega vidika,
– zbiranje, analiziranje in posredovanje tržnih informacij s področja turizma, ki predstavljajo informacijsko podporo za načrtovanje in trženje na vseh področjih in ravneh delovanja.
(4) V ustanovitvenem aktu Slovenske turistične organizacije ustanovitelji določijo obliko organiziranosti, način upravljanja in podrobneje opredelijo njene dejavnosti.

(1) Viri financiranja Slovenske turistične organizacije so:
– sredstva proračuna Republike Slovenije,
– sredstva, ki jih fizične in pravne osebe namenijo za financiranje skupnih aktivnosti trženja in razvoja integralnih turističnih proizvodov,
– lastni prihodki,
– darila in sponzorska sredstva.
(2) Slovenski turistični organizaciji se sredstva proračuna Republike Slovenije dodelijo na podlagi letnega program dela, ki ga potrdi Vlada Republike Slovenije.

(1) Pravnim osebam javnega in zasebnega prava, ki delujejo na področju spodbujanja razvoja turizma, lahko minister, pristojen za turizem, v skladu z določbami zakona, ki ureja državno upravo, za določen čas z odločbo, na podlagi javnega natečaja podeli javno pooblastilo za izvajanje naslednjih upravnih nalog:
– izvajanje postopkov javnih razpisov s področja spodbujanja razvoja turizma in vrednotenje njihovih učinkov,
– mednarodno sodelovanje na področju turizma,
– spremljanje stanja in vrednotenje pomena turizma v narodnem gospodarstvu,
– vrednotenje učinkov strategije in turistične politike,
– vrednotenje in spodbujanje dviga kakovosti turistične ponudbe.
(2) Za pridobitev javnega pooblastila mora pravna oseba javnega ali zasebnega prava izpolnjevati naslednje pogoje:
– da deluje najmanj dve leti pred vložitvijo vloge za pridobitev javnega pooblastila,
– da ima dejavnosti s področja spodbujanja turizma opredeljene v svojem ustanovitvenem aktu,
– da ima usposobljen kader,
– da ima mednarodno primerljive reference.
(3) Natančnejše pogoje, kriterije, merila in postopek za podelitev javnega pooblastila podrobneje določi s podzakonskim predpisom minister, pristojen za turizem.

(1) Nosilcu javnega pooblastila se lahko odvzame javno pooblastilo, če:
– so s pravnomočno odločbo pristojnega organa ugotovljene nepravilnosti pri njegovem poslovanju,
– z javnim pooblastilom dodeljenih upravnih nalog ne izvaja v skladu z veljavno turistično politiko,
– z javnim pooblastilom dodeljenih upravnih nalog, tudi po predhodnem opominu ministra, pristojnega za turizem, ne opravi pravočasno,
– se pri izvajanju nadzora iz prvega odstavka 14. člena tega zakona ugotovijo večje nepravilnosti pri izvajanju nalog, poverjenih z javnim pooblastilom.
(2) O odvzemu javnega pooblastila odloči minister, pristojen za turizem, z upravno odločbo.

(1) Nadzor nad zakonitostjo, učinkovitostjo in uspešnostjo dela pravne osebe, ki ji je bilo podeljeno javno pooblastilo na podlagi tega zakona, opravlja ministrstvo, pristojno za turizem.
(2) Ministrstvo, pristojno za turizem, v zvezi z danim javnim pooblastilom opravlja nad nosilcem javnega pooblastila nadzor nad zakonitostjo njegovih splošnih aktov in instančni nadzor nad zakonitostjo njegovih posamičnih aktov.

(1) Pravnim osebam, ki delujejo na področju spodbujanja razvoja turizma na nacionalni ravni in pravnim osebam, ki so bile ustanovljene z namenom spodbujanja razvoja turizma v okviru turističnega območja ali imajo možnost opravljati dejavnosti v javnem interesu v okviru turističnega območja ter so za te dejavnosti registrirane, se lahko podeli status pravne osebe, ki deluje v javnem interesu na področju spodbujanja razvoja turizma (v nadaljnjem besedilu: status za delovanje v javnem interesu).
(2) Pravna oseba iz prejšnjega odstavka mora za pridobitev statusa za delovanje v javnem interesu izpolnjevati naslednje pogoje:
– da deluje najmanj dve leti pred vložitvijo vloge za pridobitev statusa za delovanje v javnem interesu,
– da ima dejavnosti, ki so v javnem interesu na področju spodbujanja razvoja turizma, opredeljene v svojem ustanovitvenem aktu,
– da je zadnji dve leti pred vložitvijo zahteve za podelitev statusa sredstva pretežno uporabljala za opravljanje dejavnosti, ki so v javnem interesu na področju spodbujanja razvoja turizma,
– da je v obdobju zadnjih dveh let redno izvajala programe, projekte ali druge aktivnosti za uresničevanje namena in ciljev, ki so v javnem interesu,
– da ima izdelane programe svojega bodočega delovanja,
– da ima izkazane pomembne dosežke svojega delovanja.
(3) Pravne osebe, ki želijo pridobiti status za delovanje v javnem interesu v okviru turističnega območja, morajo poleg pogojev iz prejšnjega odstavka pridobiti soglasje občin v okviru turističnega območja.
(4) Pogoji iz drugega in tretjega odstavka tega člena, razen pogojev iz druge in pete alinee drugega odstavka, ne veljajo za pravne osebe, ki jih ustanovijo ali soustanovijo občine z namenom spodbujanja razvoja turizma v okviru turističnega območja in je njihova osnovna dejavnost skupno načrtovanje, oblikovanje in trženje turistične ponudbe turističnega območja.
(5) Status za delovanje v javnem interesu, se podeli v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek z odločbo, ki jo izda minister, pristojen za turizem. Status se podeli za dobo petih let z možnostjo podaljšanja.
(6) Postopek pridobitve statusa za delovanje v javnem interesu na področju spodbujanja turizma podrobneje določi s podzakonskim predpisom minister, pristojen za turizem.

(1) Pravna oseba, ki pridobi status za delovanje v javnem interesu in deluje na področju spodbujanja razvoja turizma na nacionalni ravni, lahko ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon, pridobi za izvajanje dejavnosti spodbujanja razvoja turizma in s tem povezane aktivnosti sredstva državnega proračuna.
(2) Pravna oseba, ki pridobi status za delovanje v javnem interesu in deluje na področju spodbujanja razvoja turizma v okviru turističnega območja, lahko pridobi za izvajanje dejavnosti v javnem interesu v okviru turističnega območja in s tem povezane aktivnosti namenska sredstva občinskih proračunov iz 20. člena tega zakona.
(3) Pravna oseba, ki deluje v javnem interesu na področju spodbujanja razvoja turizma na nacionalni ravni, mora ministrstvu, pristojnemu za turizem do konca meseca februarja predložiti poročilo o delu za preteklo leto.

(1) Evidenco pravnih oseb, ki so pridobila status za delovanje v javnem interesu na podlagi 15. člena tega zakona, vodi ministrstvo, pristojno za turizem.
(2) Vpis v evidenco se opravi na podlagi odločbe o podelitvi statusa za delovanje v javnem interesu.
(3) Izbris iz evidence opravi ministrstvo na zahtevo pravne osebe, ki deluje v javnem interesu ali po uradni dolžnosti ob izteku odločbe.
(4) Podrobnejšo vsebino evidence določi minister, pristojen za turizem.

(1) Ministrstvo, pristojno za turizem, opravlja nadzor nad primernostjo in strokovnostjo dela vseh pravnih oseb, ki se financirajo iz državnega proračuna na podlagi tega zakona.
(2) Nadzor nad namensko porabo proračunskih sredstev pri pravnih osebah iz prejšnjega odstavka se izvaja skladno z zakonom, s predpisi Vlade Republike Slovenije in ministrstev ter drugimi predpisi.
(3) Pravne osebe, ki se financirajo iz državnega proračuna na podlagi tega zakona, so dolžne pošiljati ministrstvu, pristojnemu za turizem, podatke o porabi proračunskih sredstev.

(1) Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja je v pristojnosti občin.
(2) Občine lahko opravljanje nalog iz prvega odstavka tega člena prenesejo na pravne osebe, ki so pridobile status za delovanje v javnem interesu v skladu s 15. členom tega zakona.
(3) Pri načrtovanju, organiziranju in izvajanju politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja občine upoštevajo usmeritve Strategije slovenskega turizma.

(1) Sredstva za načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja se zagotavljajo v proračunih občin, iz namenskih virov financiranja spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnih območij, opredeljenih v drugem odstavku tega člena in iz drugih virov.
(2) Namenski viri financiranja spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja so:
– del koncesijske dajatve, ki se po 74. členu zakona o igrah na srečo nameni lokalnim skupnostim v zaokroženem turističnem območju in se uporablja za ureditev prebivalcem prijaznejšega okolja in za turistično infrastrukturo,
– turistična taksa, ki je namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona.
(3) Turistična taksa se ne upošteva pri izračunu obsega lastnih prihodkov za posamezno občino iz prvega odstavka 25. člena zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94, 45/97 – odl. US, 56/98, 1/99 – ZNIDC, 59/99 – odl. US, 61/99 – odl. US, 97/99 - ZJF in 89/99 – odl. US).

Dejavnosti in storitve, katerih izvajanje na ravni turističnega območja je v javnem interesu, so:
1. Informacijsko turistična dejavnost, ki vključuje:
– informiranje turistov,
– zbiranje podatkov za potrebe informiranja obiskovalcev oziroma obiskovalk (v nadaljnjem besedilu: obiskovalcev),
– ugotavljanje mnenj obiskovalcev o kakovosti turistične ponudbe,
– sprejemanje in posredovanje predlogov in pritožb obiskovalcev v zvezi s turistično ponudbo pristojnim organom,
– urejanje in vzdrževanje turistične signalizacije,
2. spodbujanje razvoja celovitih turističnih proizvodov turističnega območja,
3. trženje celovite turistične ponudbe na ravni turističnega območja,
4. razvoj in vzdrževanje skupne turistične infrastrukture,
5. razvoj in vzdrževanje javnih površin namenjenih turistom,
6. organizacija in izvajanje prireditev,
7. ozaveščanje in spodbujanje lokalnega prebivalstva za pozitiven odnos do turistov in turizma,
8. druge storitve, ki jih v turističnem območju brezplačno nudijo turistom.

Občine so dolžne zagotavljati, da se namenska sredstva iz drugega odstavka 20. člena tega zakona porabijo za izvajanje dejavnosti in storitev iz prejšnjega člena.

(1) Turistično takso plačujejo državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja (v nadaljnjem besedilu: turisti) v nastanitvenem objektu.
(2) Osebe iz prejšnjega odstavka tega člena plačajo turistično takso hkrati s plačilom storitev za prenočevanje. Plačati so jo dolžne tudi v primeru, ko so deležne brezplačnih storitev za prenočevanje, razen če ta zakon ne določa drugače.
(3) Zavezanci za plačilo so tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastniki plovil. Turistično takso plačajo v letnem pavšalnem znesku v skladu z določbami 24. in 25. člena tega zakona.

(1) Občine lahko določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe.
(2) Občina lahko možnost iz prvega odstavka tega člena uporabi, če:
– je bilo na njenem območju v preteklem letu opravljenih več kot 100.000 nočitev ali je na območju občine 1500 ležišč v nastanitvenih objektih in
– je na območju občine najmanj 200 objektov iz sedmega odstavka 4. člena tega zakona.
(3) Zavezanci za plačilo iz prvega odstavka tega člena plačajo turistično takso v letnem pavšalnem znesku, ki se določi v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 26. člena tega zakona, pri čemer pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče.
(4) Za objekte iz tega člena se šteje, da je v njem naslednje število ležišč:
– 2 ležišči – do 30 m2 stanovanjske površine objekta,
– 4 ležišča – od 30 do 60 m2 stanovanjske površine objekta,
– 5 ležišč – nad 60 m2 stanovanjske površine objekta.
(5) Turistično takso v letnem pavšalnem znesku plačajo lastniki iz prvega odstavka tega člena do 31. marca za preteklo leto.

(1) Občine lahko določijo, da turistično takso plača tudi lastnik plovila, ki je na privezu v turističnem pristanišču (v nadaljnjem besedilu: marina) za prenočevanje zase in vse druge osebe.
(2) Osebe, ki prenočujejo na plovilu, ki je na stalnem privezu v marini, plačajo turistično takso v letnem pavšalnem znesku, ki se določi v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 26. člena tega zakona, pri čemer pavšalni znesek ne sme presegati:
– za plovilo do 10 m dolžine – 800 točk,
– za plovilo nad 10 m dolžine – 1200 točk.
(3) Letni pavšalni znesek iz prejšnjega odstavka tega člena plača zakupnik stalnega priveza v marini do 31. marca za preteklo leto.

(1) Višino turistične takse določa občina v razponu od 3 do 11 točk.
(2) Znesek turistične takse se izračuna tako, da se pomnoži število točk z vrednostjo točke.
(3) Vrednost točke turistične takse znaša 22 tolarjev. Vlada Republike Slovenije lahko enkrat letno na podlagi gibanja cen življenjskih potrebščin uskladi vrednost točke. Vrednost točke se določa najkasneje v mesecu aprilu za prihodnje koledarsko leto.
(4) Občina pri določitvi točk na podlagi prvega odstavka tega člena upošteva vrsto turističnih gostinskih obratov, bivanje v sezonskem ali zunaj sezonskem obdobju in obseg ugodnosti in storitev, ki jih brezplačno nudi turistom.

(1) Plačila turistične takse so oproščeni:
– otroci do 7. leta starosti,
– osebe z zdravniško napotnico v naravnih zdraviliščih,
– osebe na podlagi predložitve fotokopije odločbe pristojnega organa, iz katere je razvidno, da je pri zavarovancu oziroma zavarovanki (v nadaljnjem besedilu: zavarovanec) podana invalidnost oziroma telesna okvara ali fotokopije potrdila oziroma izvedenskega mnenja pristojne komisije o ugotavljanju invalidnosti oziroma telesni okvari ali na podlagi članske izkaznice invalidske organizacije,
– otroci in mladostniki na podlagi predložitve fotokopije odločbe, ki zadeva razvrščanje in usmerjanje otrok s posebnimi potrebami,
– učenci, dijaki in študenti ter njihove vodje oziroma mentorji, udeleženci vzgojno-izobraževalnih programov, ki jih na nepridobitni podlagi organizirajo društva in druge vzgojno-izobraževalne ustanove ter verske in druge skupnosti v okviru svojih rednih aktivnosti,
– dijaki in študentje v dijaških oziroma v študentskih domovih,
– osebe, ki so na začasnem delu in bivajo v gostinskem obratu neprekinjeno več kot 30 dni,
– tuji državljani, ki so po mednarodnih predpisih in sporazumih oproščeni plačila turistične takse,
– člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice.
(2) Turistično takso v višini 50% plačujejo:
– osebe od 7. do 18. leta starosti,
– turisti, člani mednarodnih mladinskih organizacij, ki prenočujejo v mladinskih prenočiščih, ki so vključena v mednarodno mrežo mladinskih prenočišč IYHF,
– turisti v kampih.
(3) Občina lahko s svojim predpisom dodatno določi osebe, ki so v celoti ali delno oproščene plačila turistične takse.

(1) Pravne osebe javnega in zasebnega prava, samostojni podjetniki posamezniki oziroma samostojne podjetnice posameznice (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik), sobodajalci in kmetje oziroma sobodajalke in kmetice (v nadaljnjem besedilu: sobodajalci in kmetje), ki sprejemajo turiste na prenočevanje, morajo pobirati turistično takso v imenu in za račun občine hkrati s plačilom storitev za prenočevanje ali najpozneje zadnji dan prenočevanja.
(2) Osebe iz prejšnjega odstavka morajo pobirati in odvajati turistično takso za prenočitev turista tudi v primeru, če mu ne zaračunavajo plačila storitev za prenočevanje.

Če je turist oproščen plačila celotne ali dela turistične takse, mora biti vpisan razlog oprostitve iz 27. člena tega zakona v evidenci, ki je določena v 31. členu tega zakona.

(1) Osebe iz 28. člena tega zakona nakazujejo pobrano turistično takso do 25. dne v mesecu za pretekli mesec na poseben račun občine.
(2) Osebe iz 28. člena tega zakona so v roku, ki ga določa prejšnji odstavek, dolžne predložiti občini in pristojnemu davčnemu organu mesečno poročilo, iz katerega mora biti razvidno število prenočitev in znesek pobrane turistične takse.

(1) Osebe iz 28. člena tega zakona morajo voditi evidenco o turistični taksi, ki se vodi v evidenci gostov v skladu s predpisi, ki urejajo prijavo prebivališča. Iz evidence mora biti poleg s predpisi o prijavi bivališča določenih podatkov, razvidno tudi število prenočitev posameznega gosta oziroma turista.
(2) Nadzor nad pobiranjem in odvajanjem turistične takse ter vodenjem evidenc opravlja pristojni davčni organ.
(3) Nadzor iz prejšnjega odstavka tega člena lahko opravlja tudi pristojni občinski inšpekcijski organ, ustanovljen v skladu s predpisom, ki ureja lokalno samoupravo. Glede položaja, pravic in dolžnosti inšpektorjev, pooblastil inšpektorjev, postopka inšpekcijskega nadzora, inšpekcijskih ukrepov in druga vprašanja, povezana z inšpekcijskim nadzorom, se uporablja predpis o inšpekcijskem nadzoru.

(1) Prisilno izterjavo turistične takse opravlja pristojni davčni organ.
(2) Če osebe iz 28. člena ne odvedejo turistične takse v roku in na način, ki je določen v 30. členu, občina sporoči pristojnemu davčnemu uradu, naj turistično takso prisilno izterja.
(3) Davčni organ na podlagi sporočila izda odločbo, s katero naloži osebi iz 28. člena tega zakona, da v 25 dneh nakaže neodvedeno turistično takso in plača zakonite zamudne obresti. Če oseba iz 28. člena tega zakona neodvedene turistične takse in zakonitih zamudnih obresti ne plača v navedenem roku, se neodvedena turistična taksa in neplačane zakonite zamudne obresti prisilno izterjajo po predpisih o prisilni izterjavi davkov.
(4) Davčna uprava Republike Slovenije sklene z občino pogodbo, v kateri se posebej določi nadomestilo za opravljanje storitev po prejšnjem odstavku in s katero se uredijo druga medsebojna razmerja.

(1) Turistični aranžma je vnaprej dogovorjena kombinacija dveh ali več naslednjih storitev, ki se jih nudi v prodajo in prodaja po skupni ceni, če storitev traja nepretrgoma več kot 24 ur ali vključuje nastanitev preko noči:
– prevoz,
– nastanitev,
– druge turistične storitve, ki predstavljajo pomemben del turističnega aranžmaja (ponudba jedi, obisk prireditev, ogled naravnih in kulturnih znamenitosti in podobno).
(2) Potovanje, ki traja manj kot 24 ur in ne vsebuje storitev prenočevanja je izlet. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, se za turistični aranžma šteje izlet, če vključuje vnaprej dogovorjeno kombinacijo dveh ali več v prvi in tretji alinei prejšnjega odstavka navedenih storitev, ki se jih nudi v prodajo in prodaja po skupni ceni in zanj veljajo vse določbe tega zakona, ki se nanašajo na turistični aranžma.
(3) V turistični aranžma se lahko naknadno ponudi v prodajo in proda tudi druge turistične storitve, ki niso sestavni del vnaprej dogovorjenega turističnega aranžmaja.
(4) Deljeno zaračunavanje posameznih storitev istega turističnega aranžmaja organizatorja potovanja ali turističnega agenta ne odvezuje obveznosti po tem zakonu.

(1) Dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev lahko opravljajo pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki (v nadaljnjem besedilu: organizatorji potovanj).
(2) Dejavnost prodaje turističnih aranžmajev lahko opravljajo pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki (v nadaljnjem besedilu: turistični agenti).

(1) Pravica do opravljanja dejavnosti organiziranja ali prodaje turističnih aranžmajev se pridobi na podlagi licence, ki jo podeljuje Gospodarska zbornica Slovenije.
(2) Register izdanih licenc organizatorjem potovanj in turističnim agentom vodi Gospodarska zbornica Slovenije.
(3) Način in postopek pridobitve licence, vodenja registra in vsebine registra iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za turizem.

(1) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki želi pridobiti licenco za dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev iz prvega odstavka prejšnjega člena, mora predložiti naslednja dokazila:
– da ima opravljanje dejavnosti organiziranja turističnih aranžmajev vpisano v ustrezni register oziroma vpisnik,
– obvestilo o identifikaciji in razvrstitvi v dejavnosti,
– da ima poslovni prostor,
– da oseba, ki vodi dejavnost, ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, pravni promet, oziroma ji ni bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti s področja organiziranja turističnih aranžmajev, dokler ta prepoved traja,
– da ima oseba, ki vodi dejavnost in zastopa organizatorja potovanj v pravnem prometu najmanj višjo strokovno izobrazbo in tri leta delovnih izkušenj v tej dejavnosti,
– o zavarovanju za primer nesolventnosti, ki se nanaša na zavarovanje stroškov vrnitve oseb na potovanju v kraj njihovega prebivališča oziroma na kraj odhoda, če tega organizator potovanja ni sposoben sam financirati,
– garancijo ali dokazilo o zavarovanju za povrnitev škode zaradi neizvajanja ali neustreznega izvajanja pogodbenih obveznosti.
(2) Šteje se, da oseba iz prejšnjega odstavka izpolnjuje pogoje iz pete alinee prejšnjega odstavka tudi, če je oseba, ki vodi dejavnost in zastopa organizatorja potovanj v pravnem prometu:
– šest zaporednih let opravljala dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec oziroma poslovodna delavka podjetja (v nadaljnjem besedilu: poslovodni delavec), pri čemer se opravljanje dejavnosti ni smelo končati več kot deset let pred datumom vložitve vloge za pridobitev licence iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali
– tri zaporedna leta opravljala dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, če dokaže, da se je predhodno vsaj tri leta usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev, ali
– štiri zaporedna leta opravljala dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, če dokaže, da se je predhodno vsaj dve leti usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev, ali
– tri zaporedna leta opravljala dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, kadar dokaže, da je to dejavnost opravljala najmanj pet let kot zaposlena oseba, pri čemer se opravljanje dejavnosti ni smelo končati več kot deset let pred datumom vložitve vloge za pridobitev licence iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali
– pet zaporednih let opravljala dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba, če dokaže, da se je predhodno vsaj tri leta usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev, ali
– šest zaporednih let opravljala dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev kot zaposlena oseba, če dokaže, da se je predhodno vsaj dve leti usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev.
(3) Organizator potovanj, ki želi opravljati dejavnost prodaje turističnih aranžmajev, mora pridobiti licenco iz prvega odstavka 35. člena tudi za to dejavnost.

(1) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki želi pridobiti licenco za dejavnost prodaje turističnih aranžmajev iz prvega odstavka 35. člena tega zakona, mora predložiti naslednja dokazila:
– da ima opravljanje dejavnosti prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev vpisano v ustrezni register oziroma vpisnik,
– obvestilo o identifikaciji in razvrstitvi v dejavnosti,
– obratovalni čas,
– da ima poslovni prostor, ki ne sme biti v stanovanju in je dostopen strankam v opredeljenem obratovalnem času, ki mora biti izobešen na vidnem mestu,
– da oseba, ki vodi dejavnost, ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, pravni promet, oziroma ji ni bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti s področja prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev, dokler ta prepoved traja,
– da ima oseba, ki vodi dejavnost in zastopa turističnega agenta v pravnem prometu najmanj višjo strokovno izobrazbo in tri leta delovnih izkušenj v tej dejavnosti.
(2) Šteje se, da oseba iz prejšnjega odstavka izpolnjuje pogoje iz šeste alinee prejšnjega odstavka tudi, če je oseba, ki vodi dejavnost in zastopa turističnega agenta v pravnem prometu:
– šest zaporednih let opravljala dejavnost prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, pri čemer se opravljanje dejavnosti ni smelo končati več kot deset let pred datumom vložitve vloge za pridobitev licence iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali
– tri zaporedna leta opravljala dejavnost prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, če dokaže, da se je predhodno vsaj tri leta usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev, ali
– štiri zaporedna leta opravljala dejavnost prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, če dokaže, da se je predhodno vsaj dve leti usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev, ali
– tri zaporedna leta opravljala dejavnost prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, kadar dokaže, da je to dejavnost opravljala najmanj pet let kot zaposlena oseba, pri čemer se opravljanje dejavnosti ni smelo končati več kot deset let pred datumom vložitve vloge za pridobitev licence iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali
– pet zaporednih let opravljala dejavnost prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev kot samozaposlena oseba, če dokaže, da se je predhodno vsaj tri leta usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev, ali
– šest zaporednih let opravljala dejavnost prodaje oziroma posredovanja turističnih aranžmajev kot zaposlena oseba, če dokaže, da se je predhodno vsaj dve leti usposabljala za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev.
(3) Turistični agent, ki prodaja turistični aranžma, ki ga je sestavil organizator potovanja, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, se šteje za organizatorja potovanj.

(1) Organizator potovanja mora pri vsaki izvedbi turističnega aranžmaja doma in v tujini za vsako organizirano skupino posebej zagotoviti turističnega spremljevalca oziroma turistično spremljevalko (v nadaljnjem besedilu: turistični spremljevalec) ali turističnega vodnika oziroma turistično vodnico (v nadaljnjem besedilu: turistični vodnik), ki izpolnjuje pogoje iz 39. člena tega zakona.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka organizatorju potovanja ni treba zagotoviti turističnega spremljevalca ali turističnega vodnika med prevozom, če je ta organiziran v okviru javnega potniškega prometa.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena organizatorju potovanja ni treba zagotoviti turističnega spremljevalca ali turističnega vodnika z licenco med prevozom do izhodiščnega kraja letovanja ali potovanja in nazaj.

(1) Dejavnost turističnega vodnika je strokovno vodenje obiskovalcev po vnaprej določenem programu.
(2) Dejavnost turističnega spremljevalca je opravljanje organizacijskih in tehničnih storitev za udeležence turističnih aranžmajev od začetka potovanja do cilja in vrnitve.
(3) Dejavnost iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko opravljajo osebe, ki opravijo preizkus znanja iz programa strokovne usposobljenosti, ki ga določi Gospodarska zbornica Slovenije v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, ministrom, pristojnim za kulturo in ministrom, pristojnim za turizem. Dokazilo opravljenega preizkusa je ustrezna izkaznica Gospodarske zbornice Slovenije.
(4) K preizkusu znanja se lahko prijavijo osebe, ki imajo najmanj srednjo strokovno izobrazbo in znanje enega tujega jezika za stopnjo najmanj srednje strokovne izobrazbe.
(5) Dejavnost turističnega spremljanja iz drugega odstavka tega člena lahko opravlja tudi oseba, ki ji Gospodarska zbornica Slovenije izda ustrezno izkaznico na osnovi predloženih dokazil o najmanj dveletnih delovnih izkušnjah s področja dejavnosti organizatorja potovanj.
(6) Določbe tega člena ne veljajo za opravljanje dejavnosti turističnega vodnika in turističnega spremljevalca:
– kadar tuj državljan spremlja organizirane skupine obiskovalcev, ki so začeli svoje potovanje zunaj Republike Slovenije,
– če so za vodenje z zakonom določena posebna znanja (vodenje v muzejih, galerijah, spomenikih, gorsko vodenje, ipd.),
– kadar je za vodenje možno pridobiti licenco (dovoljenje, soglasje, ipd.) na podlagi posebnega programa usposabljanja, ki ga potrdi pristojni strokovni organ in h kateremu je dalo soglasje ministrstvo, pristojno za turizem.

(1) Oseba ki opravi preizkus znanja za turističnega vodnika iz tretjega odstavka 39. člena tega zakona, pridobi naziv »turistični vodnik«.
(2) Oseba ki opravi preizkus znanja za turističnega spremljevalca iz tretjega odstavka 39. člena tega zakona, pridobi naziv »turistični spremljevalec«.
(3) Register turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev vodi Gospodarska zbornica Slovenije in vsebuje naslednje podatke:
– ime in priimek,
– prebivališče,
– podatke o številu dni vodenja za preteklo leto,
– podatke o relacijah vodenja za preteklo leto,
– dokazila o strokovnem znanju in usposobljenosti.
(4) Turistični vodniki oziroma spremljevalci morajo najkasneje do 31. januarja tekočega leta Gospodarski zbornici Slovenije posredovati podatke za preteklo leto o številu dni vodenja in o relacijah vodenja.
(5) Turistične vodnike oziroma spremljevalce, ki so kršili zakonska določila z delovnega področja ali so bili deležni več upravičenih kritik in pritožb ali več kot tri leta ne izvajajo dejavnosti, Gospodarska zbornica Slovenije po uradni dolžnosti z odločbo izbriše iz registra. Zoper odločbo je dopustna pritožba na ministrstvo, pristojno za turizem. Po pravnomočnosti odločbe se turistični vodnik oziroma spremljevalec izbriše iz registra. O upravičenosti kritik in pritožb odloča častno razsodišče Gospodarske zbornice Slovenije.

(1) Občine na določenem turističnem območju lahko predpišejo program turističnega vodenja na turističnem območju, ki obsega specifična znanja.
(2) Turistični vodnik za turistično območje lahko začne z opravljanjem dejavnosti turističnega vodenja na turističnem območju, ko izpolni pogoje, ki jih predpišejo občine na turističnem območju. V tem primeru pridobi naziv: »turistični vodnik turističnega območja (ime območja)«.
(3) Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati turistični vodniki turističnega območja, ne smejo biti povezani s stalnim bivališčem turističnega vodnika.
(4) S predpisom iz prvega odstavka tega člena ni dopustno omejevati ali izključevati turističnega vodenja, organiziranega v skladu z 38. in 39. členom tega zakona.

(1) Register turističnih vodnikov turističnega območja vodi v skladu z dogovorom med občinami turističnega območja ena od občin v turističnem območju. Vodenje registra lahko občina v skladu s svojimi akti prenese na pravno osebo javnega ali zasebnega prava.
(2) Register iz prvega odstavka tega člena vsebuje naslednje podatke:
– ime in priimek,
– prebivališče,
– podatke o številu dni vodenja za preteklo leto,
– dokazila o strokovnem znanju in usposobljenosti.
(3) Turistični vodniki turističnega območja morajo najkasneje do 31. januarja tekočega leta občini ali pravni osebi javnega ali zasebnega prava iz prvega odstavka tega člena, ki vodi register turističnih vodnikov, posredovati podatke o številu dni vodenja za preteklo leto.

(1) Dejavnosti turističnih športnih storitev, ki se opravljajo kot pridobitna dejavnost (kot na primer šole ali tečaji smučanja, jadranja, tenisa, jahanja in podobno) ter vodenja turistov pri organiziranih športnih aktivnostih, lahko opravljajo pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki pod pogojem, da usposabljanje in strokovno vodenje izvaja oseba, ki ima v skladu s predpisi s področja šolstva, licenco za opravljanje strokovnega dela, ali oseba, ki je vpisana v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu, pristojnem za šport.
(2) Minister, pristojen za turizem, lahko predpiše dodatne pogoje za opravljanje dejavnosti iz prejšnjega odstavka.

Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb od 33. do 43. člena tega zakona opravlja organ, pristojen za tržno inšpekcijo.

(1) Z globo od 1,000.000 do 3,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki sprejema turiste na prenočevanje, če ne:
– pobira turistične takse po prvem in drugem odstavku 28. člena tega zakona,
– nakazuje pobrane turistične takse v skladu z določbo 30. člena tega zakona,
– vodi evidence v skladu z določbo 31. člena tega zakona.
(2) Z globo od 50.000 do 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka odgovorna oseba pravne osebe.
(3) Z globo od 300.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena samostojni podjetnik posameznik, ki sprejema turiste na prenočevanje.
(4) Z globo od 30.000 do 100.000 tolarjev se kaznujeta za prekršek iz prvega odstavka tega člena sobodajalec in kmet, ki sprejemata turiste na prenočevanje.
(5) Z globo od 1,000.000 do 3,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če opravlja dejavnost organiziranja turističnih aranžmajev, čeprav nima licence prvega odstavka 35. člena tega zakona oziroma ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence iz tretje, četrte, pete, šeste in sedme alinee prvega odstavka 36. člena tega zakona.
(6) Z globo od 50.000 do 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka odgovorna oseba pravne osebe.
(7) Z globo od 300.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz petega odstavka tega člena samostojni podjetnik posameznik.
(8) Z globo od 1,000.000 do 3,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če opravlja dejavnost prodaje turističnih aranžmajev, čeprav nima licence iz prvega odstavka 35. člena tega zakona oziroma ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence iz četrte, pete in šeste alinee prvega odstavka 37. člena tega zakona.
(9) Z globo od 50.000 do 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka odgovorna oseba pravne osebe.
(10) Z globo od 300.000 do 1.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz osmega odstavka tega člena samostojni podjetnik posameznik.
(11) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznujeta za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, če ne zagotovita turističnega spremljevalca ali turističnega vodnika pri vsaki izvedbi potovanja doma ali v tujini v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena tega zakona.
(12) Z globo od 50.000 do 200.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba pravne osebe.
(13) Z globo od 50.000 do 150.000 tolarjev se za prekršek kaznuje fizična oseba, če opravlja dejavnost turističnega vodnika ali dejavnost turističnega spremljevalca brez ustrezne izkaznice iz tretjega ali petega odstavka 39. člena tega zakona.
(14) Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se za prekršek kaznuje fizična oseba, če opravlja dejavnost turističnega vodnika za turistično območje, ne da bi izpolnjevala pogoje iz drugega odstavka 41. člena tega zakona.

Globe, določene s tem zakonom, se do dne začetka uporabe zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003) v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni v mejah, ki so določene z zakonom o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 – popr., 42/85, 2/86 – popr., 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 35/97, 73/97 – odl. US, 87/97, 73/98, 31/2000 in 24/2001).

Določba sedme alinee prvega odstavka 36. člena tega zakona se začne uporabljati dve leti po njegovi uveljavitvi. Po tem roku morajo pogoj iz sedme alinee prvega odstavka 36. člena izpolnjevati tudi organizatorji potovanj, ki jim je bila licenca iz prvega odstavka 35. člena tega zakona že podeljena.

Vrednost točke turistične takse iz tretjega odstavka 26. člena tega zakona začne veljati s 1. januarjem 2005.

Dokler Gospodarska zbornica Slovenije ne določi program iz tretjega odstavka 39. člena tega zakona se za preizkus znanja za opravljanje dejavnosti turističnega vodenja in turističnega spremljanja uporablja program strokovne izobrazbe in usposobljenosti, ki ga je dne 3. februarja 1999 sprejela Gospodarska zbornica Slovenije v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve in ministrom, pristojnim za turizem.

(1) Vlada Republike Slovenije v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona uskladi uredbo o preoblikovanju javnega gospodarskega zavoda "Center za promocijo turizma Slovenije" – "Slovenian tourist board" v javni gospodarski zavod "Slovenska turistična organizacija" – "Slovenian tourist board" (Uradni list RS, št. 99/99, 24/2000 in 79/2000) z določbami tega zakona.
(2) Občine morajo v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona uskladiti splošne akte, s katerim urejajo turistične takso, kolikor so ti v nasprotju s tem zakonom.

Odločbe o podelitvi statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju turizma, izdane na podlagi 43. člena zakona o pospeševanju turizma ostanejo v veljavi do izteka roka, ki je v njih naveden. Te odločbe ne nadomeščajo odločbo o podelitvi statusa za delovanje v javnem interesu po tem zakonu.

(1) Vlada Republike Slovenije sprejme uredbo iz 8. člena tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Minister, pristojen za turizem, izda podzakonske predpise, potrebne za izvajanje tega zakona, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Kot akt iz 5. člena tega zakona se od uveljavitve tega zakona dalje šteje strategija slovenskega turizma 2002–2006, ki jo je 25. julija 2002 sprejela Vlada Republike Slovenije.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
– zakon o pospeševanju turizma (Uradni list RS, št. 57/98, 68/2000 – sklep US, 21/2002, 86/2002 – odl. US in 94/2002 – odl. US),
– resolucija o strateških ciljih na področju razvoja turizma v Republiki Sloveniji s programom aktivnosti in ukrepov za njeno izvajanje (Uradni list RS, št. 1/95),
– pravilnik o pogojih za podelitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju pospeševanja turizma (Uradni list RS, št. 13/99),
– pravilnik o načinu in postopku pridobitve licence za opravljanje dejavnosti organiziranja turističnih potovanj, dejavnosti prodaje oziroma posredovanja turističnih potovanj ter o načinu vodenja registra izdanih licenc (Uradni list RS, št. 13/99, 37/2000 in 58/2001),
– uredba o podrobnejših pogojih in merilih za spodbujanje razvoja turistične infrastrukture (Uradni list RS, št. 11/99, 102/2000, 50/2001 in 11/2003).

(1) Do uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 35. člena tega zakona se uporablja pravilnik o načinu in postopku pridobitve licence za opravljanje dejavnosti organiziranja turističnih potovanj, dejavnosti prodaje oziroma posredovanja turističnih potovanj ter o načinu vodenja registra izdanih licenc (Uradni list RS, št. 13/99, 37/2000 in 58/2001).
(2) Določba prvega odstavka 31. člena tega zakona se začne uporabljati 1. septembra 2004. Do začetka uporabe te določbe se uporablja odredba o vsebini in vodenju evidence o plačani turistični taksi (Uradni list RS, št. 13/99).
(3) Minister, pristojen za upravo, v soglasju z ministrom, pristojnim za turizem, najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona uskladi metodologijo vodenja podatkov v evidenci gostov določene s predpisom o prijavi prebivališča z določbami tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.