Na podlagi četrtega odstavka 112. in četrtega odstavka 113. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba določa obveznost plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje zraka (v nadaljnjem besedilu: okoljska dajatev) z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljnjem besedilu: emisija CO2) v zrak pri zgorevanju goriv ali drugih gorljivih organskih snovi, zavezance za okoljsko dajatev ter plačnike le-te, osnovo za obračunavanje okoljske dajatve, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja.
(2) Ta uredba določa v skladu s 17. členom Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L št. 283 z dne 31. 10. 2003, str. 51) tudi pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve, njeno oprostitev ali zmanjšanje plačila.

(1) Okoljska dajatev se plačuje zaradi onesnaževanja zraka z emisijo CO2 pri zgorevanju goriva (v nadaljnjem besedilu: okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva) ali zaradi onesnaževanje zraka z emisijo CO2 pri sežiganju gorljivih organskih snovi (v nadaljnjem besedilu: okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi).
(2) Okoljska dajatev se obračunava v določenem znesku na enoto obremenitve okolja z emisijo CO2.
(3) Znesek na enoto obremenitve iz prejšnjega pododstavka določi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(4) Okoljska dajatev je prihodek proračuna Republike Slovenije.

Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. gorivo je organska spojina z vsebnostjo ogljika, vodika, kisika in drugih snovi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju, ki se rabi za pridobivanje toplote ali pogon motorjev ali turbin;
2. gorljiva organska snov je snov, ki se kot gorivo po predpisih o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav uporablja v kurilni napravi ali v industrijski peči. Za gorljivo organsko snov se šteje tudi organski odpadek, ki se sosežiga v kurilni napravi ali industrijski peči ali sežiga v sežigalnici odpadkov;
3. biomasa je nefosilna in biološko razgradljiva snov, ki izvira iz rastlin, živali ali mikroorganizmov; vključuje tudi proizvode, stranske proizvode, ostanke in odpadke iz kmetijstva, gozdarstva in drugih panog, pa tudi nefosilne in biološko razgradljive dele industrijskih in komunalnih odpadkov;
4. energetsko intenzivna dejavnost je dejavnost, za katero gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik dokaže, da stroški nabave goriva in električne energije obsegajo najmanj 3 odstotke proizvodne vrednosti (v nadaljnjem besedilu: energetsko intenzivno podjetje);
5. proizvodna vrednost pomeni prihodke, vključno s subvencijami, povezanimi s ceno izdelkov, povečane ali zmanjšane za spremembe zalog končnih in nedokončanih izdelkov ter blaga in storitev, nabavljenih za nadaljnjo prodajo, zmanjšane za nabave blaga ali storitev za nadaljnjo prodajo; proizvodna vrednost se ugotavlja za obdobje enega leta;
6. stroški nabave goriva in električne energije obsegajo dejanske stroške energije, ki je bila nabavljena ali proizvedena v okviru gospodarske družbe ali pri samostojnem podjetniku posamezniku, pri čemer se upošteva samo gorivo, toplota in električna energija, ki se uporablja za ogrevanje ali za pogon nepremičnih motorjev in strojev ter za opremo, uporabljeno pri visokih ali nizkih gradnjah ali pri javnih gradbenih delih; pri določitvi stroškov se upoštevajo vsi davki, razen davka na dodano vrednost, ki se ga lahko odbije kot vstopni davek v skladu s predpisi o davku na dodano vrednost;
7. pridobitelj goriva je vsaka pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki pridobi gorivo v drugi državi članici Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) in ga vnese v Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: RS);
8. naprava je premična ali nepremična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenitev okolja, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju z njimi neposredno povezanih tehnoloških procesov, ki lahko povzročajo obremenitev okolja;
9. obstoječa naprava je naprava, ki je začela obratovati pred 1. januarjem 1999;
10. nova naprava je naprava, ki je začela obratovati po 31. decembru 1998;
11. upravljavec naprave je upravljavec naprave skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja;
12. uvoz je sprostitev goriva v prost promet ali katerikoli drug postopek ali ravnanje, pri katerem nastane carinski dolg v skladu s carinskimi predpisi.

Za obračunavanje obresti, doplačilo in vračilo plačane okoljske dajatve, postopek izterjave, uporabo pravnih sredstev in za vsa druga vprašanja postopka, stvarne in krajevne pristojnosti carinskega organa se uporabljajo predpisi, ki urejajo davčni postopek, oziroma carinski predpisi.

(1) Okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi se plačuje v višini, ki znaša:
– 10% zneska okoljske dajatve za gorljivo organsko snov, ki se sežiga kot nevarni odpadek,
– 25% zneska okoljske dajatve za gorljivo organsko snov, ki zgoreva v dogorevalni napravi za čiščenje odpadnih plinov s sežiganjem, ki ne obratuje kot samostojna kurilna naprava,
– 50% zneska okoljske dajatve za gorljivo organsko snov, ki ni biomasa in se sosežiga kot odpadek v kurilni napravi ali industrijski peči ali se sežiga kot odpadek v sežigalnici odpadkov.
(2) Osnova za izračun okoljske dajatve v skladu s prejšnjim odstavkom je seštevek enot obremenitve, izračunan na podlagi podatkov o letni količini porabljenih gorljivih organskih snovi in podatkov iz tabele 1 Priloge 1, ki je sestavni del te uredbe. Če gre za gorljivo organsko snov, ki ni navedena v tabeli 1 Priloge 1, določi število enot obremenitve, ki jo povzroča zgorevanje 1 kg gorljive organske snovi, ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), z odločbo o odmeri okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi (v nadaljnjem besedilu: odločba).
(3) Okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi se ne plačuje za gorljivo organsko snov, če vsebnost gorljivega ogljika v njej in letna količina sežiga oziroma sosežiga te snovi ne presega vrednosti, ki so navedene v tabeli 2 Priloge 1.

(1) Zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi je upravljavec naprave, ki ima v posesti kurilno napravo, industrijsko peč ali sežigalnico odpadkov.
(2) Zavezanec iz prejšnjega odstavka mora pri ministrstvu do 31. marca tekočega leta vložiti izpolnjeno napoved za plačilo okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi za preteklo koledarsko leto (v nadaljnjem besedilu: napoved).
(3) Če zavezanec iz prvega odstavka tega člena preneha opravljati dejavnost ali uporabljati gorljive organske snovi, zaradi katerih je dolžan plačevati okoljsko dajatev po tej uredbi, mora vložiti napoved v tridesetih dneh po prenehanju opravljanja dejavnosti ali prenehanju uporabe gorljivih organskih snovi.
(4) Minister, pristojen za varstvo okolja, predpiše obliko in vsebino napovedi.

(1) Ministrstvo zavezancu iz prejšnjega člena odmeri okoljsko dajatev z odločbo do 31. oktobra tekočega leta za preteklo koledarsko leto.
(2) Zavezanec iz 6. člena te uredbe mora dokumentacijo, s katero dokazuje resničnost podatkov, navedenih v napovedi, in pravilnost izračuna osnove za odmero okoljske dajatve za uporabo gorljivih organskih snovi hraniti deset let od dneva pravnomočnosti odločbe, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(1) Zavezanec iz 6. člena te uredbe plačuje okoljsko dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi med koledarskim letom v obliki mesečnih akontacij.
(2) Znesek mesečne akontacije znaša dvanajstino zadnje odmerjene okoljske dajatve, povečano ali zmanjšano, sorazmerno odstotku spremembe cene za enoto obremenitve iz tretjega odstavka 2. člena te uredbe.
(3) Znesek mesečne akontacije zavezanca iz prvega odstavka 6. člena te uredbe, kateremu okoljska dajatev iz prejšnjega odstavka še ni bila odmerjena, znaša dvanajstino predvidenega zneska okoljske dajatve za tekoče leto, ki se izračuna na podlagi podatkov o količini in vrsti gorljivih organskih snovi, zneskov iz prvega odstavka 5. člena te uredbe in zneska, določenega na podlagi tretjega odstavka 2. člena te uredbe.
(4) Znesek mesečne akontacije zapade v plačilo vsakega desetega dne v mesecu za pretekli mesec.
(5) Morebitno razliko med z akontacijami vplačanim letnim zneskom okoljske dajatve in zneskom, odmerjenim z odločbo, zavezanec plača v roku 30 dni po vročitvi odločbe. V primeru, da je znesek okoljske dajatve, plačan z mesečnimi akontacijami, višji od dajatve, odmerjene z odločbo, se razlika zavezancu upošteva pri naslednjih mesečnih akontacijah.

(1) Obveznost obračuna in plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva nastane, ko je gorivo prvič dano v promet na območju Republike Slovenije, če gre za proizvodnjo goriva, ob pridobitvi goriva iz druge države članice EU ali ob uvozu goriva iz tretjih držav, razen če je plačilo okoljske dajatve odloženo v skladu s to uredbo.
(2) Osnova za obračunavanje okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva je enota obremenitve in je enaka emisiji 1 kg CO2.
(3) Seštevek enot obremenitve, za katerega je treba plačati okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva se ugotavlja na podlagi pridobljene količine goriva ali prodane količine goriva, če gre za gorivo, proizvedeno v Republiki Sloveniji.
(4) Seštevek enot obremenitve iz prejšnjega odstavka se izračuna glede na vrsto goriva iz tabele 1 Priloge 1.

(1) Plačilo okoljske dajatve se v skladu s to uredbo odloži:
1. če se gorivo, ki je trošarinski izdelek, obravnava v režimu odloga plačila trošarine v skladu s predpisi o trošarinah ali
2. za gorivo, ki ga uporablja oseba, ki je v skladu s to uredbo pridobila dovoljenje za oproščenega proizvajalca.
(2) Odložena okoljska dajatev iz prejšnjega odstavka zapade v plačilo:
1. ko za izdelke iz 1. točke prejšnjega odstavka nastane obveznost za obračun trošarine oziroma bi zanje nastala obveznost za obračun trošarine, če bi bila predpisana, ali
2. ko je gorivo iz 2. točke prejšnjega odstavka uporabljeno, ali porabljeno v nasprotju s pogoji, določenimi v dovoljenju za oproščenega proizvajalca.
(3) Plačilo odložene okoljske dajatve iz prvega odstavka tega člena se odpusti:
1. če se gorivo porabi za namene iz 11. člena te uredbe ali
2. v primerih iz 2. točke prvega odstavka tega člena, če se gorivo porabi v skladu s pogoji, določenimi v dovoljenju za oproščenega proizvajalca.

(1) Ne glede na določbe prvega odstavka 2. člena te uredbe se okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriv ne plačuje za rabo:
1. biomase za ogrevanje,
2. trdnega, tekočega ali plinastega goriva, če se pridobiva iz biomase,
3. živalskega stranskega proizvoda kot goriva,
4. goriva v napravi, za katerega je upravljavec pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca v skladu s to uredbo,
5. energentov za kemično redukcijo ali rabo v elektrolitskih in metalurških procesih in
6. motornega bencina iz točk od 1.1 do 1.4., plinskega olja iz točke 2.1., utekočinjenega naftnega plina iz točke 3.1, metana iz točke 4.1 in kerozina iz točke 6.1. iz tretjega odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04-uradno prečiščeno besedilo).
(2) Okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva se tudi ne plačuje za gorivo, ki se izvozi iz območja EU ali iznese v druge države članice EU, ne glede na to, ali je proizvedeno v RS, pridobljeno iz drugih držav članic EU ali uvoženo iz tretjih držav.

(1) Zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva je pravna ali fizična oseba, ki rabi gorivo za zgorevanje.
(2) Zavezanec sam obračunava in plačuje v proračun RS okoljsko dajatev za gorivo, ki ga sam pridobi iz druge države članice EU, za gorivo, ki ga sam proizvede in za gorivo, ki ga je nabavil v režimu odloga plačila okoljske dajatve v skladu s to uredbo.
(3) Če zavezanec nabavlja gorivo od pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS opravlja dejavnost trgovine z gorivi, okoljsko dajatev izračunava zavezancu iz prvega odstavka tega člena, odteguje in vplačuje v proračun RS ta oseba (v nadaljnjem besedilu: plačnik).

Okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva obračunava pri uvozu goriva pristojni carinski organ, okoljska dajatev pa se obračunava in plačuje v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bila uvozna dajatev, razen, če je plačilo okoljske dajatve odloženo v skladu s to uredbo.

(1) Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik mora za gorivo, dano v promet v koledarskem mesecu, obračunati okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva za obdobje tega koledarskega meseca.
(2) Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik mora v svojih evidencah voditi podatke po vrstah goriva, na podlagi katerih obračunava okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva.
(3) Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik sestavi na podlagi evidenc iz prejšnjega odstavka mesečni obračun okoljske dajatve, ki ga mora predložiti carinskemu organu do 25. dne v mesecu po poteku meseca, za katerega je nastala obveznost za plačilo okoljske dajatve.
(4) Obračun iz prejšnjega odstavka mora vsebovati naslednje podatke:
– obdobje, na katero se nanaša obveznost plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva,
– količino in vrsto goriva, ki je bila proizvedena ali pridobljena,
– količino in vrsto goriva, ki ga je plačnik oziroma zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe prodal osebi, ki ima dovoljenje za oproščenega proizvajalca,
– količino in vrsto goriva, ki je bila izvožena ali iznesena z območja EU in je oproščena plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva ter se zanjo uveljavlja vračilo okoljske dajatve v skladu z 19. členom te uredbe, in
– končni znesek obračunane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.
(5) Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik mora carinskemu organu predložiti obračun okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva iz prejšnjega odstavka ne glede na to, ali v obračunskem obdobju nastane obveznost za plačilo okoljske dajatve ali ne.
(6) Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik mora predložiti carinskemu organu mesečni obračun okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva na ustreznem obrazcu iz Priloge 2, ki je sestavni del te uredbe.
(7) Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik, ki gorivo iznese v drugo državo članico EU ali ga izvozi izven EU v svojem imenu in za svoj račun, lahko vračilo okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva uveljavlja na obrazcu iz prejšnjega odstavka.
(8) Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik mora obračunano okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva plačati do zadnjega dne v mesecu po poteku meseca, v katerem je nastala obveznost za plačilo okoljske dajatve.

(1) Dovoljenje za oproščenega proizvajalca izda carinski organ na podlagi pisne vloge upravljavca naprave, ki ima za obratovanje naprave dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja in je energetsko intenzivno podjetje, če:
1. v napravi, za katero je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, opravlja dejavnost, pri kateri se uporabljajo goriva iz te uredbe;
2. vodi poslovne knjige po sistemu dvostavnega knjigovodstva;
3. redno izpolnjuje davčne in carinske obveznosti;
4. zoper njega ni začet postopek stečaja ali likvidacije;
5. je proizvodni prostor, skladišče ali drug prostor za skladiščenje goriva organiziran in opremljen tako, da omogoča natančno merjenje porabe in zaloge goriva, in
6. knjigovodsko spremljanje goriv zagotavlja natančen vpogled v porabo goriva in stanje zaloge goriva.
(2) V vlogi za pridobitev dovoljenja za oproščenega proizvajalca oseba iz prejšnjega odstavka priloži pisno lastno izjavo, da je energetsko intenzivno podjetje, in podrobneje navede:
– namen in način rabe goriva, vključno s količino goriva, ki ga namerava prodati drugi osebi, ki je pridobila dovoljenje za oproščenega proizvajalca, in
– normativ rabe goriva za vsak izdelek, pri katerega proizvodnji se gorivo rabi.
(3) Če namerava oseba iz prvega odstavka tega člena prodati gorivo drugi osebi, ki je pridobila dovoljenje za oproščenega proizvajalca, mora k vlogi iz prejšnjega odstavka priložiti pogodbo o prodaji goriva.

(1) Carinski organ izda dovoljenje za oproščenega proizvajalca na ime upravljavca naprave, ki je zaprosil za njegovo izdajo. Dovoljenje za oproščenega proizvajalca se ne sme prenesti na drugo osebo.
(2) V dovoljenju za oproščenega proizvajalca carinski organ navede:
– namen in način rabe goriva, ki ga upravljavec naprave lahko nabavi brez plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva v določenem obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev, in
– napravo, v kateri bo gorivo uporabljeno.
(3) Carinski organ določi namen in način rabe goriva iz prejšnjega odstavka glede na proizvodne kapacitete naprave in glede na namen rabe goriva v napravi, za katero je upravljavec naprave pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov.
(4) Dovoljenje za oproščenega proizvajalca se izda za eno koledarsko leto.
(5) Imetnik dovoljenja za oproščenega proizvajalca lahko zaprosi za podaljšanje dovoljenja in za odobritev namena in načina rabe goriva za naslednje leto najkasneje 30 dni pred iztekom njegove veljavnosti.
(6) Imetnik dovoljenja za oproščenega proizvajalca mora voditi evidenco o nakupu in porabi goriva po vrsti, količini in vrednosti.

(1) Dovoljenje za oproščenega proizvajalca preneha veljati, če njegov imetnik:
– v predpisanem roku ne zaprosi za njegovo podaljšanje,
– ne izpolnjuje pogojev, določenih s to uredbo, ali
– dovoljenje pred iztekom veljavnosti vrne.
(2) Carinski organ o prenehanju veljavnosti dovoljenja za oproščenega proizvajalca izda odločbo.
(3) Carinski organ dovoljenje za oproščenega proizvajalca upravljavcu naprave z odločbo odvzame, če:
– upravljavec naprave ne vodi evidence iz šestega odstavka 16. člena te uredbe,
– gorivo, ki ga je nabavil brez plačila okoljske dajatve, uporablja za druge namene kot za namene rabe goriva, opredeljene v dovoljenju za oproščenega proizvajalca,
– gorivo, ki ga je nabavil brez plačila okoljske dajatve, nameni nadaljnji prodaji,
– je dovoljenje izdano na podlagi nepopolnih, netočnih ali napačnih podatkov, ki jih je navedel upravljavec naprave v vlogi za pridobitev dovoljenja za oproščenega proizvajalca,
– upravljavec naprave v roku, ki mu ga je določil carinski organ, ne odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti.

Pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva ima:
– pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik za gorivo, ki ga iznese v druge države članice EU ali izvozi, če dokaže, da je bila okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva plačana in je bilo gorivo izneseno z območja RS ali izvoženo iz območja EU,
– zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe, ki je upravljavec naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana,
– zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe, ki je upravljavec naprave, za katero je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja, pa ni energetsko intenzivno podjetje in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana, ali
– zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe, ki je sklenil z ministrstvom pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana.

(1) Upravičenec za vračilo vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva iz prve alinee prejšnjega člena predloži carinskemu organu po dobavi goriva v drugo državo članico EU ali v izvoz zahtevek za vračilo plačane okoljske dajatve. Zahtevku mora upravičenec na poziv carinskega organa priložiti kopije dokumentov, ki dokazujejo upravičenost do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.
(2) Pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva upravičenec iz prejšnjega odstavka lahko uveljavlja še 3 mesece po izteku koledarskega leta, v katerem je izvozil gorivo ali ga iznesel v drugo državo članico EU.
(3) Carinski organ odloči o upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva osebam iz prve alinee 18. člena te uredbe z odločbo.

(1) Ministrstvo odloči o upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva osebam iz druge, tretje ali četrte alinee 18. člena te uredbe z odločbo.
(2) Ministrstvo izda odločbo osebi iz druge in tretje alinee 18. člena te uredbe za obdobje enega koledarskega leta.
(3) Ministrstvo izda odločbo osebi iz četrte alinee 18. člena za obdobje od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2009, pri čemer se v odločbi za vsako leto posebej določi največjo letno količino goriva, za katero je upravičen do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.
(4) Ministrstvo izda odločbo o upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriv, če so izpolnjeni pogoji iz 21, 22., 23. in 24. člena te uredbe, in če obratovanje naprave, na katero se zahteva za izdajo odločbe nanaša, izpolnjuje vse predpisane pogoje in zahteve v skladu s predpisi s področja varstva okolja.
(5) Pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva lahko oseba iz prvega odstavka tega člena uveljavlja še 3 mesece po izteku koledarskega leta, na katero se nanaša odločba iz prvega odstavka tega člena.
(6) Če upravičenec iz prvega odstavka tega člena vloži ponovni zahtevek za izdajo odločbe po preteku veljavnosti odločbe, mora k vlogi priložiti evidenco iz prvega odstavka 27. člena te uredbe.
(7) Če je oseba iz prvega odstavka tega člena veliko ali srednje podjetje, ki izvaja program prestrukturiranja, ministrstvo tako vračilo okoljske dajatve priglasi Evropski Komisiji in o njej odloči na podlagi sklepa Evropske Komisije.

(1) Zavezanec iz druge alinee 18. člena te uredbe je upravičen do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, če je za napravo pridobil status kvalificiranega proizvajalca električne energije skladno s predpisi, ki urejajo pogoje za pridobitev statusa kvalificiranega proizvajalca električne energije.
(2) Zavezanec iz prejšnjega odstavka mora na ministrstvo poslati vlogo za izdajo odločbe o upravičenosti do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, ki vsebuje:
– firmo in sedež gospodarske družbe ali ime in priimek ter naslov samostojnega podjetnika posameznika,
– podatke o napravi, v kateri se rabi gorivo in kraju, kjer obratuje,
– podatke o vrsti goriva, ki se uporablja,
– podatke o oddaji oziroma proizvodnji električne energije.
(3) Ministrstvo v odločbi o upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva določi največjo letno količino goriva, za katero je zavezanec upravičen do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva za tekoče koledarsko leto, na podlagi podatkov o letni oddaji oziroma proizvodnji električne energije v preteklem koledarskem letu.
(4) Največja letna količina goriva iz prejšnjega odstavka je za posamezno leto enaka:
– 0,4 EO za vsako kWh električne energije, oddane v visokonapetostno prenosno omrežje in
– 0,44 EO za vsako kWh električne energije, oddane v nizko ali srednje napetostno omrežje.
(5) Največjo letno količino goriva iz tretjega odstavka tega člena se v prvem letu obratovanja naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije določi na podlagi podatkov načrtovanega obratovanja v tem letu, pri čemer se upošteva, da bo naprava obratovala pri 92% razpoložljivosti. V drugem letu obratovanja pa se največjo letno količino goriva določi tako, da se količino oddane električne energije v omrežje v prvem letu obratovanja poveča sorazmerno z načrtovanim povečanjem časa obratovanja v drugem letu obratovanja.

Zavezanec iz tretje alinee 18. člena te uredbe je upravičen do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, če ima pravnomočno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, izdano v skladu s predpisi s področja varstva okolja.

(1) Ministrstvo sklene pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 z zavezancem iz četrte alinee iz 18. člena te uredbe, če je največja letna poraba goriva v referenčnem letu v napravi povzročila povprečno letno emisijo CO2 več kot 10 t, in gre za:
1. napravo za izvajanje oskrbe naselij s toploto ali plinom,
2. napravo za pridobivanje cementa, plavž, kupolno peč, peč za pridobivanje in predelavo mineralnih snovi, sušilnik ali drugo napravo za zgorevanje goriv, v katerih material, ki se obdeluje, prihaja neposredno v stik z odpadnimi plini, ali drugo industrijsko peč, stacionarni stroj ali več takšnih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na istem kraju,
3. kurilno napravo v rafineriji, v kateri zgorevajo ostanki rafinacije mineralnih olj, koristna toplota pa se uporablja za proizvodnjo električne energije ter lastno rabo toplote v rafineriji, ali
4. kurilno napravo ali napravo za soproizvodnjo toplote in elektrike, ki proizvedene električne energije ne oddaja v visoko napetostno prenosno omrežje, in sicer v deležu goriva za proizvodnjo toplote, ki je namenjena proizvodnemu procesu in sočasno tudi ogrevanju proizvodnih, poslovnih ali upravnih prostorov lastnika naprave, ali več takšnih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na istem kraju.
(2) S pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 zavezanec iz četrte alinee 18. člena te uredbe in ministrstvo skleneta dogovor o obsegu in načinu izvedbe ukrepov zmanjševanja emisij CO2 iz naprave ter o obsegu in načinu spremljanja izvajanja obveznosti iz pogodbe o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2.
(3) S pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 se zavezanec iz prejšnjega odstavka zaveže, da bo sredstva vračil vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva vrnil v proračun RS, če ne bo izpolnil zahtev iz prvega odstavka prejšnjega člena.
(4) Roki za vrnitev sredstev vračil vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva ter drugi pogoji v zvezi z vračanjem sredstev vračil vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva v proračun RS se podrobneje uredijo v pogodbi o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2.
(5) Vrnjena sredstva vračil vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva so prihodek proračuna RS.

(1) Zavezanec iz četrte alinee 18. člena te uredbe je upravičen do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, če z ministrstvom sklene pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2, na podlagi katere se zavezuje, da bo z izvajanjem predpisanih ukrepov v obdobju od uveljavitve te uredbe do 31. decembra 2008 zmanjšal skupne (neposredne in posredne) specifične emisije CO2, pri čemer se doseganje učinkov ugotavlja v letnem poročilu, katerega natančna vsebina se določi v pogodbi.
(2) Skupna specifična letna emisija CO2 se izračuna za posamezno leto kot količnik med letno emisijo CO2 in letno količino proizvodov ali storitev, ki je bila proizvedena oziroma opravljena z uporabo goriva in električne energije v napravi, in se izraža v kg CO2 na enoto količine proizvodov ali storitev. Posredne emisije se izračunavajo z upoštevanjem faktorja 0,4 EO na vsako porabljeno kWh električne energije.
(3) Seznam ukrepov iz prvega odstavka tega člena je naveden v Prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe.
(4) Izvedba ukrepov zavezanca iz druge, tretje in četrte alinee 1. točke prejšnjega člena, glede katerih upravljavec naprave z ministrstvom sklene pogodbo o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2, mora v obdobju od uveljavitve te uredbe do 31. decembra 2008 prispevati k zmanjšanju skupne letne specifične emisije CO2, in sicer v letu 2008 za najmanj 2,5% glede na specifično letno emisijo CO2 referenčnega leta, pri čemer se za referenčno leto za obstoječe naprave šteje leto v obdobju od 1999 do 2002, v katerem je bila skupna letna specifična emisija CO2 zaradi uporabe goriva in porabe električne energije v napravi največja. Referenčno leto za novo napravo je leto z največjo letno emisijo CO2 iz naprave v obdobju največ štirih zadnjih koledarskih let obratovanja naprave, pri čemer pa obdobje določanja referenčnega leta ne sme biti krajše od enega koledarskega leta.
(5) Zavezancu iz prve alinee 1. točke prejšnjega člena se prispevek k zmanjšanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 določi v pogodbi, pri čemer se za referenčno leto šteje leto v obdobju od 1999 do 2002, v katerem je bila skupna letna emisija CO2 zaradi uporabe goriv v napravi največja.
(6) Ministrstvo opravi pred sklenitvijo pogodbe o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 pregled naprave z namenom ugotovitve izhodiščnega stanja.

(1) Ministrstvo zavezancu iz tretje in četrte alinee 18. člena te uredbe v odločbi o upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva določi največjo letno količino emisije CO2, za katero je upravičen do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva za posamezno koledarsko leto.
(2) Največja letna količina emisije CO2 iz prejšnjega odstavka je za posamezno leto enaka:
– (50 – 8 x N)% količine CO2 referenčnega leta za naprave za izvajanje oskrbe naselij s toploto ali plinom za delež goriva, ki je bil v referenčnem letu uporabljen za proizvodnjo toplote, in
– (67 – 8 x N)% količine CO2 referenčnega leta za vse druge naprave iz prvega odstavka prejšnjega člena,
kjer je N število koledarskih let po letu 2002, referenčno leto pa je leto iz četrtega odstavka 24. člena te uredbe.
(3) Če je na podlagi izračuna iz prejšnjega odstavka največja letna količina emisije CO2 negativno število, se šteje, da za tako napravo zavezanec iz prvega odstavka tega člena ne more uveljavljati vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.
(4) Zadnje koledarsko leto, za katerega se lahko uveljavlja vračilo vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, je leto 2009.

(1) Upravičenec za vračilo vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva iz druge, tretje ali četrte alinee 18. člena te uredbe mora predložiti carinskemu organu zahtevek za vračilo vplačane okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva najkasneje v 60 dneh po poteku koledarskega leta, za katero je pridobil odločbo o upravičenosti vračila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva iz prvega odstavka 20. člena te uredbe.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka mora upravičenec iz prejšnjega odstavka predložiti carinskemu organu zahtevek za vračilo plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva:
a) dvakrat letno, če skupni znesek zahtevka za vračilo v koledarskem letu presega 5 milijonov SIT, in sicer:
– najkasneje do 30. avgusta za prvo polovico tekočega leta in
– najkasneje do 1. marca tekočega leta za drugo polovico preteklega leta, ali
b) štirikrat letno, če skupni znesek zahtevka za vračilo v koledarskem letu presega 10 milijonov SIT, in sicer najkasneje do 1. marca, 31. avgusta, 30. septembra in 30. novembra tekočega leta.
(3) Upravičenec iz prvega in drugega odstavka tega člena mora k zahtevku za vračilo okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva na poziv carinskega organa priložiti kopije dokumentov, ki dokazujejo upravičenost do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.
(4) Oseba iz četrte alinee 18. člena te uredbe mora k zahtevku za vračilo okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, poleg podatkov in dokazil iz prejšnjega odstavka, priložiti še potrdilo o izpolnjevanju obveznosti, prevzetih s podpisom pogodbe iz 23. člena te uredbe, ki ga izda ministrstvo.
(5) Način izpolnjevanja obveznosti iz prejšnjega odstavka se podrobneje določi v pogodbi iz 23. člena te uredbe.

(1) Upravičenec iz 21., 22. ali 23. člena te uredbe mora voditi evidenco o rabi goriva v napravi, na katero se nanaša odločba o upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.
(2) Evidenco iz prejšnjega odstavka mora upravljavec naprave hraniti deset let od dneva zadnje nabave goriva, na katero se nanaša odločba.

Ministrstvo lahko upravljavcu naprave pravico do upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve iz 21., 22. ali 23. člena te uredbe z odločbo odvzame, če:
– ne izpolnjuje več predpisanih pogojev,
– je bila odločba izdana na podlagi nepopolnih, netočnih ali napačnih podatkov, ki jih je dal zavezanec, ali
– ne odpravi nepravilnosti pri izpolnjevanju pogojev za izdajo odločbe v roku, ki ga določi inšpektor, pristojen za varstvo okolja.

(1) Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja pristojni carinski organ.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek opravlja nadzor nad izvajanjem obveznosti, prevzetih s podpisom pogodbe iz 23. in 24. člena te uredbe, inšpektor, pristojen za varstvo okolja.

(1) Z globo od 1.000.000 tolarjev do 10.000.000 tolarjev se kaznuje gospodarsko družbo ali samostojnega podjetnika posameznika, če stori prekršek:
– če kot zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi iz 6. člena te uredbe ne vloži napovedi v predpisanem roku ali če v napovedi navede napačne podatke in zato pride do znižanja osnove ali višine odmerjene okoljske dajatve (drugi in tretji odstavek 8. člena);
– če kot zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi ne hrani dokumentacije, s katero dokazuje resničnost podatkov iz napovedi (drugi odstavek 7. člena);
– če kot oseba iz prvega odstavka 14. člena te uredbe ne predloži obračuna okoljske dajatve ali ga ne predloži pravočasno (tretji odstavek 14. člena);
– če kot oseba iz 14. člena te uredbe ne predloži podatkov, ki so potrebni za obračun okoljske dajatve ali predloži neresnične podatke (tretji odstavek 14. člena);
– če kot imetnik dovoljenja za oproščenega proizvajalca iz 15. člena te uredbe gorivo uporablja za druge namene kot je določeno z dovoljenjem,
– če kot imetnik dovoljenja za oproščenega proizvajalca ne vodi evidence iz šestega odstavka 16. člena te uredbe;
– če je k vlogi za pridobitev dovoljenja za oproščenega proizvajalca iz drugega odstavka 15. člena te uredbe podal lastno izjavo, da je energetsko intenzivno podjetje, pa ne izpolnjuje pogojev iz 4., 5., 6. točke 3. člena te uredbe;
– če ne izpolnjuje obveznosti, prevzetih s sklenitvijo pogodbe iz 23. in 24. člena te uredbe;
– če kot upravičenec iz 21., 22. ali 23. člena te uredbe ne vodi evidence iz prvega odstavka 27. člena te uredbe ali ne hrani evidence iz drugega odstavka 27. člena te uredbe.
(2) Z globo od 30.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

Do sprejema sklepa iz tretjega odstavka 2. člena te uredbe je znesek za enoto obremenitve zraka z emisijo CO2 3,00 SIT.

(1) Če ministrstvo izda odločbo o upravičenosti vračila vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva iz 25. člena te uredbe upravljavcu obstoječe naprave, za katero je ministrstvo po določbah Uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 68/96, 2/97, 5/97 – popr., 24/98, 65/98, 51/99, 42/00 in 124/00) za napravo izdalo dovoljenje za s takso neobremenjeno uporabo goriva za obdobje vključno z letom 2004, se ne glede na določbe 25. člena te uredbe določi največja letna količina emisije CO2 za leto 2005 na podlagi naslednjega izračuna:
(največja letna količina emisije CO2) = (količina CO2 referenčnega leta) x ((odstotek obremenitve) – 8% x 6)/100,
kjer je »odstotek obremenitve« odstotek za izračun največje letne količine emisije CO2 za leto 2002 iz 25. člena te uredbe.
(2) Imetnik dovoljenja iz prejšnjega odstavka lahko pravico do vračila vplačane okoljske dajatve uveljavlja še 10 mesecev po izteku koledarskega leta, na katero se nanaša to dovoljenje.

(1) Imetnik dovoljenja za s takso neobremenjeno uporabo goriva, ki ga je izdalo ministrstvo po določbah Uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 91/02, 8/03 in 46/04) za obdobje vključno z letom 2004, lahko uveljavlja vračilo vplačane okoljske dajatve po določbah te uredbe za gorivo, ki je uvoženo ali prodano po 30. septembru 2004.
(2) Imetnik dovoljenja iz prejšnjega odstavka lahko pravico do vračila vplačane okoljske dajatve uveljavlja še deset mesecev po izteku koledarskega leta, na katero se nanaša to dovoljenje.

Če je imetnik dovoljenja iz prvega odstavka 32. člena te uredbe in prvega odstavka prejšnjega člena upravljavec naprave, ki obratuje v okviru dejavnosti energetsko intenzivnega podjetja, kateremu je bilo izdano dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po zakonu, ki ureja varstvo okolja, lahko uveljavlja vračilo vplačane okoljske dajatve po določbah te uredbe za gorivo, ki ga je kupil po 30. septembru 2004 do dneva uveljavitve te uredbe.

(1) Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ima pravico do vračila okoljske dajatve zaradi zgorevanje goriva za gorivo iz 4. točke prvega odstavka 11. člena te uredbe, ki ga je kupil v obdobju od 1. januarja 2005 do dneva pridobitve dovoljenja za oproščenega proizvajalca po določbah te uredbe, če ima pravnomočno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po zakonu, ki ureja varstvo okolja ter je energetsko intenzivno podjetje.
(2) Osebi iz prejšnjega odstavka se v dovoljenju za oproščenega proizvajalca, izdanega na podlagi 15. člena te uredbe, upošteva količina goriva, ki ga je kupil v obdobju iz prejšnjega odstavka, če je skladno z določbami tretjega odstavka tega člena vložil zahtevek za vračilo plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.
(3) Ne glede na določbe drugega odstavka 26. člena te uredbe lahko oseba iz prvega odstavka tega člena vloži zahtevek za vračilo okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva najkasneje v 60 dneh od dneva plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, pri čemer mora vložiti ta zahtevek pri carinskem organu skladno z določbami tretjega in četrtega odstavka 26. člena te uredbe.

(1) Zavezanci oziroma plačniki vložijo obračune za mesec april 2005 in plačajo takso v skladu z Uredbo o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 91/02, 8/03 in 46/04).
(2) Vračilo okoljske dajatve, ki je bila zaračunana pred uveljavitvijo te uredbe, se izvrši v skladu z določbami uredbe iz prejšnjega odstavka.
(3) Vloge za pridobitev dovoljenja za uporabo goriva, ki ni obremenjeno s takso CO2, ki so bile na ministrstvu vložene po dosedanjih predpisih do dneva uveljavitve te uredbe se štejejo kot vloge za vračilo vplačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva iz 21., 22. in 23. člena te uredbe.

Določbe 23. in 24. člena te uredbe se začnejo uporabljati 1. oktobra 2005.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 91/02, 8/03 in 46/04).

Ta uredba začne veljati 1. maja 2005.