Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 28. julija 2005.

Ta zakon določa pristojne organe in njihova pooblastila ter naloge, nosilce javnih pooblastil, njihova pooblastila in način podelitve teh pooblastil ter uradne evidence in globe za prekrške za izvrševanje:
1. Uredbe Sveta (EGS) 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (UL L št. 370 z dne 13. 12. 1985, str. 1), s spremembami in dopolnitvami; v nadaljnjem besedilu: Uredba 3820/85/EGS in
2. Uredbe Sveta (EGS) 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (UL L št. 370 z dne 31. 12. 1985, str. 34), s spremembami in dopolnitvami; v nadaljnjem besedilu: Uredba 3821/85/EGS.

(1) Ta zakon ureja delovni čas in obvezne počitke mobilnih delavcev v cestnih prevozih ter postopke nadzora nad izvajanjem uredb iz prejšnjega člena v skladu z:
1. Direktivo Sveta 88/599/EGS z dne 23. novembra 1988 o standardnih postopkih nadzora nad izvajanjem Uredbe (EGS) 3820/85 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in Uredbe EGS 3821/85 o zapisovalni opremi v cestnem prometu (UL L št. 325 z dne 29. 11. 1988, str. 55), kot je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Sveta ES 2135/98 z dne 24. septembra 1998 o spremembi Uredbe (EGS) 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in Direktiv 88/599/EGS glede uporabe Uredb (EGS) 3820/84 in (EGS) 3821/85 (UL L št. 274 z dne 9. 10. 1998, str. 1); v nadaljnjem besedilu Direktiva 88/599/EGS in
2. Direktivo 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalno dejavnost v cestnem prometu (UL L št. 80 z dne 23. 3. 2002, str. 35; v nadaljnjem besedilu Direktiva 2002/15/ES).
(2) Ta zakon se uporablja za mobilne delavce, zaposlene pri podjetjih, ustanovljenih v državi članici Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica), ko opravljajo dejavnosti cestnega prevoza, na katere se nanaša Uredba 3821/85/EGS ali AETR, če se le-ta uporablja na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe 3820/85/EGS.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. »AETR« je Evropski sporazum o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz, sklenjen v Ženevi 1. julija 1970, ratificiran z Zakonom o ratifikaciji evropskega sporazuma o delu posadke na vozilih, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR), s protokolom ob podpisu (Uradni list SFRJ, št. 30/74), vključno s 1., 2. in 3. amandmajem, ki niso bili ratificirani, kot se uporablja na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe Sveta 3820/85/EGS;
2. »delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka (v nadaljnjem besedilu: mobilni delavec) na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen:
a) čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti:
– vožnja vozila;
– natovarjanje in raztovarjanje;
– pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega;
– čiščenje in tehnično vzdrževanje;
– vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.,
b) čas, ko voznica ali voznik (v nadaljnjem besedilu: voznik) ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje,
c) v primeru samozaposlenih voznikov se uporablja ista definicija kot v točkah 2.a) in 2.b) za čas od začetka do zaključka dela, ko je samozaposleni voznik na svojem delovnem mestu na voljo stranki in izvaja svoje naloge ali dejavnosti, razen tistih, ki predstavljajo splošno administrativno delo, ki ni povezano s konkretnim prevozom;
3. »čas razpoložljivosti« pomeni:
a) za mobilne delavce čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del. Tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo, ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah in čakanja zaradi prepovedi vožnje. Ta čas in njegovo predvideno trajanje mora mobilni delavec poznati vnaprej pred odhodom ali neposredno pred dejanskim začetkom dela,
b) za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, to pomeni čas sedenja ob vozniku ali ležanja na ležišču v vozilu medtem, ko se vozilo premika;
4. »delovno mesto« pomeni:
– sedež podjetja, za katerega oseba, ki opravlja mobilne dejavnosti v cestnem prevozu, izvaja naloge, skupaj s podružnicami ne glede na to, ali se nahajajo v istem kraju kot sedež ali v drugem kraju,
– vozilo, ki ga oseba, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prevozu, uporablja pri izvajanju svojih nalog, in
– vse druge kraje, kjer se izvajajo dejavnosti, povezane s prevozom;
5. »mobilni delavec« pomeni delavca, ki je sestavni del potujočega osebja, vključno s pripravniki, ki dela za podjetje, ki opravlja komercialne prevoze ali prevoze za lastne potrebe potnikov ali blaga v cestnem prometu; mobilni delavec je tudi voznik, razen samozaposlenih voznikov iz 6. točke tega člena;
6. »samozaposleni voznik ali voznica (v nadaljnjem besedilu: samozaposleni voznik)« pomeni posameznika, katerega glavna dejavnost je cestni prevoz potnikov ali blaga, ima za to dejavnost izdano licenco, dela zase in ni vezan na delodajalca s pogodbo o zaposlitvi ali kakršnimkoli drugim hierarhičnim razmerjem, ki si prosto organizira delo, katerega prihodki so odvisni od dobička, ki ga ustvari in ki ima sam ali skupaj z drugimi samozaposlenimi vozniki poslovna razmerja z več strankami. Za potrebe tega zakona so vsi vozniki, ki ne izpolnjujejo pogojev iz te točke, mobilni delavci;
7. »oseba, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prevozu,« pomeni katerega koli mobilnega delavca ali samozaposlenega voznika, ki opravlja tovrstne dejavnosti;
8. »teden« pomeni čas med 00. uro v ponedeljek in 24.00 uro v nedeljo;
9. »ponoči« pomeni čas med 23. uro in 6. uro;
10. »nočno delo« pomeni vsako delo, ki se opravlja ponoči.
Vsi ostali pojmi, uporabljeni v tem zakonu, se uporabljajo v skladu s pomenom, ki ga določata uredbi iz 1. člena tega zakona.

(1) Najdaljši tedenski delovni čas se lahko poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se uporabljajo določbe četrtega in petega pododstavka prvega odstavka 6. člena Uredbe 3820/85/EGS, ali, če je to potrebno, četrtega pododstavka prvega odstavka 6. člena AETR, vendar tudi v tem primeru le, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur.
(3) Če mobilni delavec opravlja delo za različne delodajalce, predstavlja delovni čas seštevek delovnih ur pri vseh delodajalcih. Delodajalec mobilnega delavca, ki dela pri več delodajalcih, pisno zaprosi za evidenco ali obračun delovnega časa, ko je delal pri drugem delodajalcu. Mobilni delavec mora ta obračun zagotoviti v pisni obliki.

(1) Razen če Uredba Sveta 3820/85/EGS ali AETR ne zagotavljata večjega varstva, morajo osebe, ki opravljajo mobilno dejavnost v cestnem prevozu, imeti najkasneje po šestih urah neprekinjenega dela odmor. Delovni čas se prekine z odmorom, ki traja najmanj 30 minut, če skupno število do tedaj opravljenih delovnih ur znaša med šest in devet ur, ter z odmorom najmanj 45 minut, če skupno število delovnih ur znaša več kot devet ur.
(2) Odmori iz prejšnjega odstavka se lahko razdelijo na več obdobij tekom delovnega časa, vendar mora vsako izmed obdobij trajati vsaj 15 minut.

Določbe Uredbe 3820/85/EGS o času počitka za mobilne delavce veljajo tudi za pripravnike, če pa ni mogoče uporabiti teh določb, se uporabljajo zanje določbe AETR.

(1) Če mobilni delavec opravlja nočno delo štiri ure ali več, njegov skupni dnevni delovni čas ne sme presegati deset ur v vsakem 24-urnem obdobju.
(2) Plačilo za nočno delo se delavcem dodeli v skladu z veljavnimi predpisi v Republiki Sloveniji oziroma kolektivnimi pogodbami, pri čemer ne sme biti tako, da bi ogrožalo varnost cestnega prometa.

(1) Delodajalci so mobilne delavce dolžni seznaniti z določbami uredb, navedenih v 1. členu tega zakona, z določbami tega zakona ter drugih predpisov, kolektivnih pogodb ali svojih splošnih aktov, ki so bili sprejeti na podlagi tega zakona oziroma za njegovo izvrševanje.
(2) Delodajalci morajo poskrbeti, da se evidentira delovni čas oseb, ki opravljajo mobilne dejavnosti v cestnem prevozu. O tem vodijo evidenco, ki jo hranijo na sedežu prevoznika najmanj dve leti po preteku obdobja, na katero se ti nanašajo. Podatki za posamezno osebo, ki opravlja mobilno dejavnost, se morajo v evidenco vpisati čimprej, nikakor pa ne kasneje kot 28 dni po prejšnjem vpisu podatkov za isto osebo. Način prepisovanja podatkov iz zapisovalnih naprav in način vodenja evidence podrobneje predpiše minister oziroma ministrica, pristojna za promet (v nadaljnjem besedilu: minister).
(3) Podatki iz prejšnjega odstavka se morajo hraniti tudi v primeru razgradnje posamezne zapisovalne naprave za nadzor delovnega časa mobilnih delavcev.
(4) Delodajalci na zahtevo mobilnim delavcem zagotovijo kopije evidenc opravljenih delovnih ur.

(1) Razen, če ta zakon za posamezne upravne naloge ne določa drugače, je za izvajanje upravnih nalog, potrebnih za izvrševanje Uredbe 3820/85/EGS in za izvrševanje Uredbe 3821/85/EGS, pristojna Direkcija Republike Slovenije za ceste (v nadaljnjem besedilu: Direkcija).
(2) Za izdajanje podzakonskih predpisov za izvrševanje Uredbe 3820/85/EGS in Uredbe 3821/85/EGS ter za izvrševanje tega zakona je pristojen minister.

Odobritev tipa tahografa iz II. poglavja Uredbe 3821/85/EGS se izvede v državi članici v skladu s 5. členom te uredbe.

(1) Pravne ali fizične osebe, ki pridobijo odobritev Direkcije v skladu z Uredbo 3821/85/EGS in tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: delavnica) za opravljanje naslednjih postopkov:
– nameščanje in programiranje;
– preverjanje in pregledovanje;
– popravilo in razgradnjo zapisovalnih naprav,
lahko opravljajo znotraj teh postopkov naslednje naloge: aktivirajo, kontrolirajo, servisirajo, kalibrirajo, plombirajo zapisovalne naprave, prenašajo podatke z njih, ugotavljajo nezmožnost prenosa podatkov z njih, jih odstranjujejo in razgrajujejo ter izdelujejo zanje indentifikacijske ploščice (v nadaljnjem besedilu: naloge delavnice).
(2) Odobritev za opravljanje postopkov in nalog delavnic iz prejšnjega odstavka izdaja direkcija ločeno za:
– izvajanje postopkov in nalog delavnice na zapisovalni opremi iz Priloge I Uredbe 3821/85/EGS;
– izvajanje postopkov in nalog delavnice na zapisovalni opremi iz Priloge IB Uredbe 3821/85/EGS.
(3) V odobritvi delavnice je treba navesti, katere postopke in naloge delavnice lahko izvaja delavnica.
(4) Ista delavnica ima lahko obe odobritvi iz drugega odstavka tega člena.
(5) Odobritev izda Direkcija za pet let.
(6) O odobritvi odloči Direkcija v upravnem postopku, razen če Uredba 3821/85/EGS ali ta zakon ne določata drugačnih pravil postopka.
(7) Delavnica mora v roku 60 dni pred iztekom veljavnosti odobritve podati vlogo za podaljšanje odobritve.
(8) Ob vsaki spremembi lastništva, upravitelja oziroma upraviteljice (v nadaljnjem besedilu: upravitelj) v skladu s 17. členom tega zakona ali spremembi glede zaposlenih ljudi, ki opravljajo postopke in naloge delavnice (v nadaljnjem besedilu: tehnik), mora delavnica obvestiti Direkcijo v roku osmih dni po nastanku spremembe.
(9) Način izvajanja postopkov in nalog delavnice podrobneje predpiše minister.

(1) Odobritev izda Direkcija posamezni delavnici vsaj za enega od postopkov iz prve, druge in tretje alinee prvega odstavka prejšnjega člena, in sicer za preverjanje in preglede za zapisovalne naprave vseh odobrenih tipov, za ostale postopke delavnice pa vsaj enega odobrenega tipa zapisovalne naprave.
(2) Ob odobritvi določi Direkcija delavnici oznako odobritve in oznako plombiranja, ki ju mora delavnica namestiti na vidno mesto, tako da ju obiskovalci delavnice lahko opazijo in so s tem seznanjeni, da jim bo delavnica zagotovila ustrezno storitev v skladu s predpisi na tem področju.

(1) Za pridobitev odobritve po posameznem postopku in nalogi mora delavnica izpolnjevati naslednje pogoje:
– da izkaže, da bo postopke in naloge, za katere bo pridobila odobritev in so navedeni v 11. členu tega zakona, izvajala tako, da je zagotovljena sledljivost izvajanja postopkov in nalog;
– da ima ustrezne prostore na območju Republike Slovenije, opremo in orodje ter zaposlene usposobljene tehnike, tako da lahko izvaja vse aktivnosti, ki jih morajo izvajati delavnice v skladu z uredbama iz 1. člena tega zakona;
– da je dostop do delavnice enostaven, prepoznaven in da ne ovira cestnega prometa;
– da zagotovi ustrezno zanesljivost meritev v zvezi z zapisovalnimi napravami;
– da zoper njo ni uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave ali likvidacije;
– da delavnica, član njene uprave oziroma poslovodja ali pri njej zaposleni tehnik niso bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bilo izvršeno pri opravljanju nalog v zvezi z zapisovalnimi napravami, obsodba pa še ni bila izbrisana;
– da za kaznivo dejanje iz prejšnje alinee ni bil začet kazenski postopek;
– da član uprave oziroma poslovodja v zadnjih petih letih ni bil član uprave ali poslovodja v delavnici, kateri je bila odobritev odvzeta;
– da ima ustrezno urejeno razmerje s proizvajalcem zapisovalne opreme glede na postopke in naloge, ki jih opravljajo;
– da ima prostore in opremo, ki omogoča, da bodo zapisi in dokumentacija o vseh aktivnostih, povezanih s zapisovalnimi napravami, in podatki, ki so zabeleženi na njih, ustrezno shranjeni in dostopni nadzornim organom, in da bodo osebni podatki varovani v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov;
– da ima poravnane vse dospele obveznosti iz davkov in drugih javnih dajatev;
– da njej ali osebi, katere univerzalni pravni naslednik je delavnica, v zadnjih petih letih ni bila odvzeta odobritev;
– da ima v svojem delovnem osebju najmanj enega tehnika, ki izpolnjuje pogoje iz 17. člena tega zakona;
– da ima imenovanega upravitelja, ki izvaja naloge iz 17. člena tega zakona;
– da ima oglasno desko, na kateri bodo informacije v skladu s 17. členom tega zakona.
(2) Minister lahko predpiše podrobnejše pogoje in način dokazovanja, s katerimi vlagatelj dokazuje izpolnjevanje pogojev, postopke za njeno odobritev, vsebino in obliko vloge za izdajo odobritve ali njeno podaljšanje.

(1) Direkcija z odločbo odvzame odobritev delavnice, če ugotovi:
– da delavnica ne izpolnjuje več pogojev iz prejšnjega člena;
– da delavnica ali zaposleni pri svojem delu ne spoštujejo določb Uredbe 3821/85/EGS, tega zakona in podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi;
– da je delavnica dala lažne izjave, podatke ali listine v postopku pridobivanja odobritve ali preverjanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev odobritve;
– da delavnica opravlja delo tako, da lahko postane njeno delovanje vprašljivo (na primer s prirejanjem kalibracijskih parametrov ali opreme v vozilih, s čimer bi lahko vplivala na napačno meritev voznikovih ur v vozilih ali lažno kalibracijo);
– da je delavnica prirejala varnostne elemente na zapisovalnih opremi,
in je storjena kršitev iz prejšnjih alinej take narave ali tako huda, da ni mogoče pričakovati, da bo delavnica v bodoče zakonito in pravilno opravljala naloge iz prvega odstavka 11. člena tega zakona.
(2) Z odločbo o odvzemu odobritve se odvzamejo vse odobritve posamezne delavnice.
(3) Pritožba zoper odločbo o odvzemu odobritve ne zadrži izvršitve.
(4) Z odločbo o odvzemu se delavnici naloži, da mora v roku treh dni od prejema odločbe o odvzemu Direkciji dati vse kartice delavnice, oznako za plombiranje in vso dokumentacijo ter evidence, ki jih je dolžna voditi po Uredbi 3821/85/EGS in tem zakonu ter na njegovi podlagi izdanimi predpisi.
(5) O odvzemu odobritve, odvzetih karticah in opremi za plombiranje Direkcija obvesti vse proizvajalce zapisovalnih naprav, Komisijo Evropske unije in nadzorne organe iz 32. člena tega zakona.

(1) Nadzor, razen inšpekcijskega nadzora, nad delavnicami opravlja Direkcija. V okviru tega nadzora je Direkcija dolžna od delavnic pridobivati podatke o tem, ali še izpolnjujejo predpisane pogoje za odobritev in če svoje naloge opravljajo v skladu s predpisi.
(2) Inšpekcijski nadzor nad delavnicami opravlja Prometni inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: prometni inšpektorat).
(3) Inšpekcijski organi, policija in drugi pristojni nadzorni organi, ki izvajajo nadzor nad uporabo zapisovalnih naprav, so dolžni Direkcijo in prometni inšpektorat obvestiti, če pri svojem delu ugotovijo, da zapisovalna naprava, vgrajena v vozilu, ne deluje pravilno.
(4) Če se ugotovi, da kakšna zapisovalna naprava ne deluje pravilno, mora prometni inšpektorat izvesti nadzor v delavnici, ki je izvedla zadnjo kontrolo ali kakšen drug poseg v to zapisovalno napravo.
(5) Če prometni inšpektorat pri nadzoru ugotovi nepravilnosti v delavnici, ki bi lahko pomenile storitev kaznivega dejanja ali bi lahko kako drugače ogrozile zanesljivo delovanje zapisovalnih naprav, mora zaposlenim, ki pri tem sodelujejo, prepovedati dostop do kartic delavnice.
(6) Če oseba, ki vodi poslovanje delavnice, ne zagotovi nemudoma, da zaposleni iz prejšnjega odstavka nimajo več dostopa kartic delavnice, Direkcija odvzame delavnici odobritev.

(1) Direkcija vodi evidenco o:
– izdanih odobritvah delavnicam, skupaj s podrobnostmi o vseh spremembah odobritve ter vso dokumentacijo, povezano s tem;
– o odvzetih odobritvah, skupaj s podrobnostmi o vseh spremembah odobritve ter vso dokumentacijo, povezano s tem;
– seznam elektronskih ključev delavnic, opremi za plombiranje in seznam žigov;
– podatke o tehnikih, ki so zaposleni v delavnici in so usposobljeni za delo z zapisovalnimi napravami ter izpolnjujejo pogoje za izdajo kartic delavnic;
– podatke o izobrazbi oziroma usposobljenosti tehnikov, vključno s spričevali o opravljenem šolanju in drugimi ustreznimi spričevali;
– podatke o vseh izdanih karticah delavnic posameznim delavnicam oziroma tehnikom;
– podatke o posameznih karticah, ki so bile izgubljene, ukradene, ali tistih karticah, ki ne delujejo.
(2) V okviru evidence iz prejšnjega odstavka Direkcija vodi zaradi učinkovitega izvajanja nadzora nad servisnimi delavnicami, in sicer za spremljanje stanja v zvezi s servisnimi delavnicami, naslednje osebne podatke: osebno ime, rojstni datum, EMŠO in kraj stalnega ter morebitnega začasnega bivališča tehnika.
(3) Minister lahko predpiše podrobnejšo vsebino evidence iz prvega odstavka tega člena in način njenega vodenja.
(4) Direkcija posreduje informacije o trenutnem statusu delavnic oziroma kartic pristojnim organom drugih držav članic, če ti za to zaprosijo.

(1) Tehnik je lahko le oseba:
– ki je strokovno usposobljena za opravljanje dela v zvezi s postopki in nalogami, ki jih lahko izvaja. Strokovno usposobljenost dokazuje z opravljenim strokovnim usposabljanjem pri enem od proizvajalcev tahografov, ki imajo priznano odobritev tipa za analogne tahografe ali interoperabilni test za digitalne tahografe, oziroma pri pravni ali fizični osebi, ki ima zaposleno osebo, ki je pri enem od proizvajalcev opravila šolanje za inštruktorja strokovnega izobraževanja. Potrdilo o izobraževanju ne sme biti starejše kot tri leta;
– ki ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bilo izvršeno pri opravljanju nalog v zvezi s zapisovalnimi napravami, obsodba pa še ni bila izbrisana;
– zoper katero za kaznivo dejanje iz prejšnje alinee ni bil začet kazenski postopek.
(2) Nihče, razen tehnika delavnice z veljavno odobritvijo, ne sme opravljati kakršnihkoli posegov v zapisovalne naprave in z njimi povezano opremo, od katere je odvisno pravilno delovanje zapisovalne naprave.
(3) Upravitelj je lahko le oseba, ki:
– je v delovnem razmerju pri delavnici in je imenovan s strani odgovorne osebe delavnice za izvajanje nalog delavnice;
– ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bilo izvršeno pri opravljanju nalog v zvezi z zapisovalnimi napravami, obsodba pa še ni bila izbrisana;
– da za kaznivo dejanje iz prejšnje alinee ni bil začet kazenski postopek.
(4) Upravitelj je odgovoren za varnost in shranjevanje ter delo z identifikacijskimi karticami delavnic in opravlja naslednje naloge:
– zagotavlja, da so pooblaščeni tehniki dobili ter da uporabljajo svoje kartice v skladu s pravili;
– zagotavlja, da bodo identifikacijske kartice delavnice, klešče za žigosanje in pripadajoči dokumenti shranjeni v varnem predalu ali blagajni, ko se jih ne uporablja;
– zagotavlja, da bo izguba, kraja oziroma nedelovanje identifikacijskih kartic takoj sporočena pristojnemu organu izdajatelju;
– zagotavlja, da se prošnje za podaljšanje izpolnijo in pošljejo pristojnim organom v za to določenem roku;
– zagotavlja, da se nameni dodatna pozornost vzdrževanju fizične varnosti kartice v času njene uporabe.
(5) Delavnica in njeno osebje mora vozniku kateregakoli vozila, ki ima nameščen tahograf, ponuditi storitev v skladu z odobritvijo.
(6) Za namen iz prejšnjega odstavka ima delavnica na vidnem mestu nameščeno oglasno desko, ki jo lahko opazijo vsi obiskovalci delavnice. Na oglasni deski mora:
– imeti znak pooblastila tahografske delavnice z oznako, ki jo določi pristojni organ;
– prikazati določena obvestila, ki jih predpišejo pristojni organi.
(7) Minister lahko predpiše natančnejši način obveščanja in vsebino oglasne deske delavnice.
(8) Delavnica je dolžna v primeru odstranitve ali razgradnje zapisovalne opreme z nje presneti vse podatke, ki so na njej zapisani v skladu z Uredbo 3821/85/EGS, vključno z osebnimi podatki. Te podatke mora varno hraniti najmanj za čas, določen v prvem pododstavku petega odstavka 14. člena Uredbe 3821/85/EGS, sme pa jih posredovati le prevozniku, v čigar vozilu je bila zapisovalna oprema vgrajena ali pri katerem je zaposlen voznik, na katerega delovni čas in počitke se podatki nanašajo, ter nadzornim organom iz 32. člena tega zakona.

(1) Voznikova kartica in kartica delavnice se izda za čas, določen z Uredbo 3821/85/EGS, prevoznikova kartica za pet let, kartica nadzornega organa pa za dve leti.
(2) Kartica delavnice se izda na ime posameznega tehnika, kartica nadzornega organa pa na ime posamezne osebe, ki je v njej pooblaščena za izvajanje nadzora v skladu z 32. členom tega zakona in je usposobljena na način, ki ga ta zakon določa za tehnike delavnice (prva alinea prvega odstavka prejšnjega člena).

(1) Kartice izdaja po javnem pooblastilu pravna oseba zasebnega prava, ki pridobi javno pooblastilo na način in po postopku, določenem v tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj kartic).
(2) Javno pooblastilo izdajatelju kartic se podeli za 15 let.
(3) Za izdajo kartic se po prvem odstavku tega člena v Republiki Sloveniji javno pooblastilo podeli le enemu izdajatelju kartic.
(4) Javno pooblastilo podeli Direkcija z odločbo po opravljenem javnem natečaju v skladu s tem zakonom.

(1) Javno pooblastilo izdajatelja kartic obsega dolžnost opravljati naslednje upravne naloge za izvršitev Uredbe 3821/85/EGS, tega zakona in za njuno izvrševanje izdanih predpisov:
– odločanje o izdaji ali odvzemu kartic, vključno z vročanjem kartic, vodenje evidenc iz 31. člena tega zakona in dajanje podatkov iz njih;
– upravne naloge za personalizacijo in izdelavo kartic;
– upravne naloge za generiranje potrebnih elektronskih ključev.
(2) Izdajatelj kartic mora javno pooblastilo izvrševati najmanj na enem mestu v Republiki Sloveniji.
(3) Storitve v zvezi s personalizacijo in izdelavo kartic ter v zvezi z generiranjem elektronskih ključev, ki ne predstavljajo upravnih nalog, lahko izdajatelj kartic odda v postopku oddaje javnega naročila.
(4) Naročila blaga, storitev in gradenj, ki so potrebne za izvajanje javnega pooblastila po tem zakonu, mora izdajatelj kartic oddajati v postopku oddaje javnega naročila, pri čemer mora:
– pred objavo pridobiti soglasje Direkcije k vsebini posamezne objave in k vsebini razpisne dokumentacije;
– pred vročitvijo odločitve o oddaji javnega naročila pridobiti soglasje Direkcije na izbiro izvajalca.
(5) Direkcija mora soglasje iz prejšnjega odstavka izdati v osmih dneh od prejema zahteve izdajatelja kartic.
(6) V pogodbi o nakupu blaga in opravljanju storitev, ki je potrebno za izvrševanje javnega pooblastila po tem zakonu, mora biti določeno, da se lahko pogodba prenese na Direkcijo ali drugega izdajatelja kartic v primeru odvzema javnega pooblastila.

(1) O izdaji in odvzemu kartice odloča izdajatelj kartice po pravilih Uredbe Sveta 3821/85/EGS, kot tudi ob upoštevanju smernic in drugih dokumentov institucij Evropske unije, ki jih izdajo v zvezi z izvrševanjem te uredbe.
(2) O izdaji ali odvzemu kartice odloča izdajatelj kartice v skladu s splošnim upravnim postopkom, razen če Uredba 3821/85/EGS ali ta zakon ne določata posebnih pravil postopka.
(3) Minister predpiše vsebino vloge za izdajo kartice in obrazec te vloge.

(1) Javno pooblastilo se podeli pravni osebi zasebnega prava, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
– da ima v Republiki Sloveniji ustrezne prostore za izvrševanje javnega pooblastila;
– da ima zaposleno zadostno število delavcev, ki so v skladu s predpisi Republike Slovenije pooblaščeni za vodenje upravnega postopka;
– da ima zaposleno zadostno število drugih strokovnih delavcev;
– da ima na razpolago ustrezno opremo za izvajanje nalog, ki sestavljajo javno pooblastilo;
– da ni delavnica v smislu tega zakona;
– da zoper njo ni uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave ali likvidacije;
– da pravna oseba, član njene uprave oziroma poslovodja niso bili pravnomočno obsojeni za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na nepogojno kazen zapora šest mesecev ali več, obsodba pa še ni bila izbrisana;
– da za kaznivo dejanje iz prejšnje alinee ni bil začet kazenski postopek;
– da član uprave oziroma poslovodja v zadnjih petih letih ni bil član uprave ali poslovodja v izdajatelju kartic, kateremu je bilo to javno pooblastilo odvzeto;
– da ima poravnane dospele obveznosti iz davkov in drugih javnih dajatev;
– da niso podane druge okoliščine, zaradi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo v redu izvrševala javnega pooblastila;
– da njej ali osebi, katere univerzalni pravni naslednik je izdajatelj kartic, v zadnjih petih letih ni bilo to javno pooblastilo odvzeto.
(2) Kandidat lahko izkazuje izpolnjevanje pogojev glede prostorov, opreme in strokovnih delavcev, ki so potrebni za izvajanje storitev v zvezi s personalizacijo in izdelavo kartic ter v zvezi z generiranjem ključev za elektronski podpis, ki ne predstavljajo upravnih nalog, s podizvajalci, s katerimi ima za čas, za katerega se podeljuje javno pooblastilo, s pogodbo urejeno razmerje glede zagotavljanja teh storitev, ali navede, da jih bo oddal po pridobitvi javnega pooblastila v skladu s tretjim odstavkom 20. člena tega zakona.
(3) Minister podrobneje predpiše pogoje iz tega člena in način njihovega dokazovanja.
(4) Pogoje za podelitev javnega pooblastila mora izdajatelj kartic izpolnjevati ves čas trajanja javnega pooblastila.

(1) Merila za izbiro na javnem natečaju so:
– predvideni povprečni lastni stroški izdaje posamezne kartice, pri čemer dobi več točk vlagatelj, ki ponudi nižje povprečne lastne stroške;
– rok za začetek izvajanja javnega pooblastila, pri čemer dobi več točk vlagatelj, ki ponudi krajši rok;
– prijaznost do uporabnika, kot so uradne ure, načini vlaganja zahtev za kartico, pomoč uporabnikom in podobno, pri čemer dobi več točk vlagatelj, ki ponudi za vlagatelja ugodnejše rešitve.
(2) Merila iz prejšnjega odstavka so razvrščena po vplivu na izbiro tako, da ima največji vpliv merilo iz prve alinee, najmanjšega pa merilo iz tretje alinee.
(3) Minister podrobneje predpiše merila iz tega člena, način določitve njihovega vpliva na izbiro in način njihovega dokazovanja.

(1) Javni natečaj objavi Direkcija najkasneje šest mesecev pred potekom časa, za katerega je bilo izdajatelju kartic izdano javno pooblastilo, ali nemudoma po odvzemu javnega pooblastila pred potekom tega časa.
(2) Javni natečaj se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in v Uradnem listu Evropske unije.
(3) Objava javnega natečaja mora obsegati najmanj:
– navedbo, da gre za objavo javnega natečaja za podelitev javnega pooblastila za izdajo kartic in druge identifikacijske oznake javnega natečaja;
– navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu z Uredbo 3821/85/EGS, tega zakona in za njuno izvrševanje izdanih predpisov;
– predmet javnega pooblastila in navedbo, da se podeli le eno javno pooblastilo;
– skrajni rok za začetek in čas trajanja izvrševanja javnega pooblastila;
– postopek izbire nosilca javnega pooblastila;
– pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila;
– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila;
– kraj, čas in plačilne pogoje za dvig natečajne dokumentacije;
– kraj in rok za predložitev vlog;
– naslov, prostor, datum in uro javnega odpiranja vlog.
(4) Direkcija mora na dan objave javnega natečaja in ves čas trajanja natečajnega roka najkasneje v enem dnevu omogočiti vsem zainteresiranim vpogled v natečajno dokumentacijo in jo predati vsakomur, ki vplača zahtevani znesek, ki lahko zajema zgolj stroške razmnoževanja in pošiljanja razpisne dokumentacije.
(5) Direkcija v času trajanja natečajnega roka ne sme nikomur posredovati seznama oseb, katerim je posredovala natečajno dokumentacijo.

(1) Natečajna dokumentacija mora vsebovati vse potrebno, da se na njeni podlagi lahko podajo popolne vloge.
(2) Podatki v natečajni dokumentaciji morajo biti enaki podatkom, navedenim v objavi natečaja.
(3) Natečajna dokumentacija mora vsebovati zlasti:
– datum objave javnega natečaja in navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu z Uredbo 3821/85/EGS, tega zakona in za njuno izvrševanje izdanih predpisov;
– navodila za pripravo in predložitev vloge;
– postopek izbire;
– pogoje, katere mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila, kot so določeni v 22. členu tega zakona in predpisu ministra iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona;
– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila, kot so določena v 23. členu tega zakona in predpisu ministra iz tretjega odstavka 23. člena tega zakona;
– dokazila o izpolnjevanju pogojev, meril in ostalih okoliščin;
– navedbo vrste finančnega zavarovanja, s katerim vlagatelj zavaruje resnost vloge;
– rok za oddajo vloge;
– rok, do katerega vloga zavezuje vlagatelja;
– rok za sprejem in vročitev sklepa o izbiri.

(1) Direkcija določi takšen rok za predložitev vlog, ki glede na postavljene zahteve in pogoje iz natečajne dokumentacije omogoča izdelavo popolnih in kakovostnih vlog.
(2) Pravočasna predložitev vloge pomeni, da mora vlagatelj Direkciji vlogo predložiti do datuma in ure, ki je določen v javni objavi natečaja.
(3) Vlagatelj sme vložiti le eno vlogo, ki pa jo lahko umakne, dopolni ali zamenja do poteka roka za oddajo vlog.
(4) Odpiranje vlog za izbor nosilca javnega pooblastila je javno. Na javnem odpiranju se vodi zapisnik, v katerega se vpišejo morebitne pripombe predstavnikov vlagateljev o poteku javnega odpiranja. Direkcija vroči zapisnik o javnem odpiranju v roku osmih dni vsem vlagateljem.
(5) Direkcija vlog, ki so prispele po roku, določenem v javnem razpisu, in nepravilno predloženih vlog ne odpre, temveč jih neodprte nemudoma vrne pošiljatelju. O tem izda sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba.

(1) O vlogah Direkcija odloča v upravnem postopku.
(2) Nepopolne vloge ali vloge, ki niso sestavljene v skladu z natečajno dokumentacijo, Direkcija zavrže s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba.
(3) Vloge vlagateljev, ki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev javnega pooblastila iz 22. člena tega zakona, Direkcija zavrne z odločbo, izdano posameznemu vlagatelju.
(4) O ostalih vlogah Direkcija odloči z eno odločbo, s katero podeli javno pooblastilo vlagatelju, katerega vloga je bila v skladu z merili iz 23. člena tega zakona ocenjena najbolje, vloge ostalih vlagateljev pa zavrne.
(5) V odločbi iz prejšnjega odstavka Direkcija določi rok za začetek izvrševanja javnega pooblastila in vrsto ter višino finančnega zavarovanja za zakonito in pravilno izvajanje javnega pooblastil. Višina finančnega zavarovanja mora biti tolikšna, da pokrije pričakovane stroške Direkcije v zvezi z morebitnim odvzemom javnega pooblastila, novo podelitvijo javnega pooblastila in z izvajanjem nalog izdajatelja kartice v Direkciji do takrat, ko novi izdajatelj kartic začne izvrševati javno pooblastilo.

(1) Direkcija z odločbo odvzame javno pooblastilo izdajatelju kartic, če ugotovi:
– da izdajatelj kartic ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena tega zakona;
– da izdajatelj kartic ali zaposleni pri izvrševanju javnega pooblastila kršijo določbe Uredbe 3821/85/EGS, tega zakona in podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi;
– da je izdajatelj kartic ali kdo od zaposlenih pri svojem delu storil kaznivo dejanje, povezano z izvrševanjem javnega pooblastila, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo;
– da je izdajatelj kartic dal lažne izjave, podatke ali listine v postopku pridobivanja pooblastila ali preverjanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pooblastila;
– da izdajatelj kartic ne omogoča nadzora iz 29. člena tega zakona ali ga ovira;
– da izdajatelj kartic zaračunava ceno za izdajo kartic in druge svoje storitve v nasprotju s predpisom iz 30. člena tega zakona;
– na utemeljeno zahtevo izdajatelja kartic, vendar ne prej kot pet let po začetku izvajanja javnega pooblastila.
(2) Direkcija odvzame javno pooblastilo, če ugotovi, da je kršitev iz prejšnjega odstavka take narave ali tako huda, da ni mogoče pričakovati, da bo izdajatelj kartic v bodoče zakonito in pravilno izvrševal javno pooblastilo.
(3) Pritožba zoper odločbo o odvzemu javnega pooblastila ne zadrži izvršitve.
(4) V odločbi o odvzemu Direkcija določi rok, v katerem preneha javno pooblastilo izdajatelja kartic.
(5) Z dnem prenehanja javnega pooblastila prevzame upravne naloge izdajatelja kartic druga oseba, ki je pridobila pooblastilo, če take ni, pa Direkcija.
(6) Z odločbo o odvzemu se dotedanjemu izdajatelju kartic naloži, da mora novemu izdajatelju kartic ali Direkciji z dnem prenehanja javnega pooblastila brezplačno prenesti vso dokumentacijo in evidence, v elektronski obliki in na papirju, ki jih ima in vodi v zvezi z izvrševanjem javnega pooblastila, kakor tudi vse že izdelane in še ne vročene kartice. Če dotedanji izdajatelj kartic ne ravna v skladu z odločbo, se navedena dokumentacija in evidence odvzamejo. Ta določba se uporablja tudi v primeru prenehanja javnega pooblastila zaradi poteka časa.
(7) Če je to nujno za nemoteno izvrševanje upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila, je dolžan dotedanji izdajatelj kartic opremo za izvrševanje teh nalog (računalniki z nujno programsko opremo, naprave za personalizacijo in izdelavo kartic, kartični blanketi, druga potrebna oprema) oddati v najem novemu izdajatelju kartic ali Direkciji. Če dotedanji izdajatelj kartic ne ravna v skladu s to določbo, lahko Direkcija z odločbo za določen čas, ki ni daljši od šestih mesecev, odvzame navedeno opremo. Dotedanji izdajatelj kartic ima za uporabo te opreme pravico do odškodnine.

(1) Nadzor, razen inšpekcijskega nadzora, nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja javnega pooblastila izdajatelja kartic opravlja Direkcija. V okviru tega nadzora je Direkcija dolžna od izdajatelja kartic pridobivati podatke o tem, ali še izpolnjuje predpisane pogoje za izdajatelja kartic in ali svoje naloge opravlja v skladu s predpisi.
(2) Inšpekcijski nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja javnega pooblastila izdajatelja kartic opravlja prometni inšpektorat.

(1) Izvrševanje javnega pooblastila izdajatelj kartic financira iz cene za izdajo kartice, ki mu jo plačujejo stranke za izdajo kartice ali za druge storitve.
(2) Ceno za izdajo kartice in za druge storitve predpiše minister tako, da omogočajo izdajatelju kartic pokritje stroškov v zvezi z izvrševanjem javnega pooblastila in mu omogočajo primeren donos na vložena sredstva v izvrševanje javnih pooblastil.
(3) Pri določitvi cene iz prejšnjega odstavka minister upošteva raven povprečnih stroškov, ki jih je navedel izdajatelj kartic v svoji vlogi in je bila podlaga za izbiro izdajatelja kartic.
(4) Vloga za izdajo kartice je popolna, ko stranka plača ceno za njeno izdajo. Na vlogo za izdajo kartice se ne plača upravna taksa.
(5) Če po pravnomočni odločitvi, izdani v postopku odločanja o izdaji kartice, kartica ni izdana, mora izdajatelj stranki vrniti v 15 dneh po pravnomočnosti te odločitve tisti del cene za izdajo kartice, ki predstavlja stroške za izdelavo kartice.

(1) Izdajatelj kartic vodi evidenco izdanih kartic. V evidenci se vodijo najmanj naslednji podatki, ki vključujejo naslednje osebne podatke:
1. o stanju vlog za kartico:
– osebno ime vlagatelja;
– rojstni datum in kraj rojstva;
– spol in materni jezik;
– naslov stalnega bivališča;
– naslov, na katerega želi prejemati pošto;
– številka vozniškega dovoljenja;
– država, ki je izdala vozniško dovoljenje;
– naziv organa, ki je izdal vozniško dovoljenje;
– kategorije, za katere ima oseba izdano vozniško dovoljenje;
2. o voznikovi kartici:
– osebno ime voznika;
– rojstni datum in kraj rojstva;
– spol in materni jezik;
– naslov stalnega bivališča;
– naslov, na katerega želi prejemati pošto;
– številka vozniškega dovoljenja;
– država, ki je izdala vozniško dovoljenje;
– naziv organa, ki je izdal vozniško dovoljenje;
– kategorije, za katere ima oseba izdano vozniško dovoljenje;
– digitalizirana slika;
– digitaliziran podpis;
3. o kartici nadzornega organa:
– naziv nadzornega organa;
– naslov nadzornega organa ter osebno ime pooblaščene (odgovorne) osebe;
– osebno ime nadzorne uradne osebe – imetnika kartice;
– rojstni datum in kraj rojstva;
– spol in materni jezik;
– naslov stalnega bivališča;
– naslov, na katerega želi prejeti kartico;
– elektronski naslov;
– digitalizirana slika;
– digitaliziran podpis;
4. prevoznikovi kartici:
– firma oziroma ime pravne ali fizične osebe, ki razpolaga s prevoznim sredstvom;
– naslov oziroma sedež prevoznika;
– osebno ime pooblaščene osebe;
– elektronski naslov;
– davčna številka;
5. kartici delavnice:
– naziv oziroma firma delavnice;
– naslov oziroma sedež delavnice;
– osebno ime pooblaščene (odgovorne) osebe;
– elektronski naslov;
– davčna številka;
– osebno ime tehnika – imetnika kartice;
– rojstni datum in kraj rojstva;
– spol in materni jezik;
– naslov stalnega bivališča;
– naslov, na katerega želi prejeti PIN kodo (ni naslov delavnice);
– elektronski naslov;
– digitalizirana slika;
– digitaliziran podpis;
6. za vse vrste kartic:
– naziv pristojnega izdajatelja;
– številka kartice;
– datum začetka veljavnosti kartice;
– datum poteka veljavnosti kartice;
– status kartice (zaplenjena (s strani pristojnega organa), suspendirana (začasno odvzeta), odvzeta (trajno neveljavna), se zamenjuje, izgubljena, ukradena, okvarjena, potekla veljavnost, podaljšana, zamenjana, odpovedana, nadomeščena);
7. za vse vrste kartic njihovo skupno stanje o:
– številu dobavljenih (prevzetih) kartic;
– personaliziranih karticah;
– odposlanih karticah;
– napakah pri izdelavi;
– zalogah kartic;
– karticah v obtoku;
– vrnjenih (neprevzetih) karticah;
– poškodovanih karticah.
(2) Izdajatelj kartic mora voditi tudi evidenco elektronskih ključev in drugih elektronskih zapisov na karticah v elektronski obliki.
(3) Podatke iz prvega odstavka tega člena pridobi izdajatelj kartic iz evidenc, ki jih že vodijo drugi organi oziroma nosilci javnih pooblastil, razen za podatke, za katere še ne obstoji uradna evidenca. Drugi organi in nosilci javnih pooblastil so izdajatelju kartic te podatke dolžni zagotoviti in v sodelovanju z njo zagotoviti najenostavnejši način izmenjave oziroma vpogleda v te evidence in podatke.
(4) Ob vložitvi vloge za izdajo kartice mora stranka pisno izjaviti, da dovoljuje pridobitev podatkov iz prvega odstavka tega člena. Če gre za pridobitev osebnih podatkov, mora izdajatelj kartic stranki navesti, katere osebne podatke bo pridobil iz določenih uradnih evidenc.
(5) Izdajatelj voznikove kartice in kartice delavnice posreduje in izmenjuje podatke, ki jih vodi po tem členu s pristojnimi organi drugih držav članic preko skupnega omrežja (TACHONET).
(6) Pri izvajanju svojih nalog imajo zaradi učinkovitega izvajanje nadzora Direkcija in nadzorni organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona dostop do podatkov iz evidenc iz prvega in drugega odstavka tega člena, kot tudi do ustreznih podatkov pristojnih organov drugih držav članic preko skupnega omrežja (TACHONET).
(7) Minister lahko podrobneje predpiše vsebino in način vodenja evidenc iz tega člena.

(1) Nadzor nad izvajanjem Uredbe 3820/85/EGS, Uredbe 3821/85/EGS, AETR in tega zakona izvajajo Direkcija, prometni inšpektorat, inšpekcija za delo, tržna inšpekcija in policija, in sicer tako, da:
1. Direkcija izvaja nadzor po prvem odstavku 15. člena in prvem odstavku 29. člena tega zakona;
2. Prometni inšpektorat izvaja inšpekcijski nadzor, razen inšpekcijskega nadzora iz 4. točke tega odstavka;
3. inšpekcija za delo izvaja inšpekcijski nadzor nad delovnim časom in obveznih počitkih mobilnih delavcev pri prevoznikih;
4. tržna inšpekcija izvaja inšpekcijski nadzor nad tem, ali ima zapisovalna oprema, ki je dana na trg, veljavno odobritev tipa;
5. policija izvaja nadzor v okviru nadzora nad varnostjo cestnega prometa.
(2) Organi iz prejšnjega odstavka imajo poleg pooblastil po Uredbi 3821/85/EGS, drugih zakonih in predpisih še naslednja pooblastila:
– prepovedati uporabo vozila, v katerem ni bila okvara ali nepravilno delovanje zapisovalne naprave odpravljeno v skladu s prvim in drugim odstavkom 16. člena Uredbe 3821/85/EGS;
– ob sumu, da zapisovalna naprava ne deluje pravilno, odrediti izredni pregled te naprave in vseh drugih, z njo povezanih elementov, ki morajo biti vgrajeni v vozilu za pravilno njihovo delovanje; če se pri pregledu ugotovi, da je zapisovalna naprava ali z njo povezani elementi poškodovana, pokvarjena ali predelana tako, da beleži napačne hitrosti oziroma spremenjene druge vrednosti, ali se ugotovi, da ne deluje, plača stroške pregleda lastnik vozila, v katero je vgrajena;
– zahtevati od voznika, da omogoči kontrolo zapisovalne naprave ter izroči na vpogled zapisne liste, kartico ali izpis iz zapisovalne naprave, kakor tudi dovoliti pregled zapisnih listov, kartice ali izpisa iz zapisovalne naprave;
– začasno odvzeti zapisni list ali izpis iz zapisovalne naprave kot dokazilo v postopku ali v isti namen opraviti prepis podatkov iz kartice;
– začasno odvzeti voznikovo kartico pod pogoji iz točke c) četrtega odstavka 14. člena Uredbe 3821/85/EGS in jo poslati pristojnemu izdajatelju kartic države članice z navedbo razlogov za začasen odvzem.

(1) Organi iz prvega odstavka prejšnjega člena morajo izvajati nadzor ob cesti in tudi v prostorih prevoznikov, in sicer tako, da ta vsako leto obseže velik in reprezentativen obseg voznikov, prevoznikov in vozil, na katere se nanašata Uredba 3820/85/EGS in Uredba 3821/85/EGS.
(2) Nadzor morajo organi iz prvega odstavka prejšnjega člena izvajati po usklajenem programu.
(3) Obseg in strukturo nadzora iz prejšnjega odstavka, način priprave programa nadzora, način izvajanja nadzornih pooblastil iz prejšnjega člena in elemente nadzora na cesti in v prostorih prevoznikov predpiše Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) z uredbo.

(1) Organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona morajo vsaj dvakrat letno izvesti koordinirano akcijo nadzora skupaj s pristojnimi organi vsaj dveh ali več držav članic.
(2) Organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona morajo sodelovati s pristojnimi organi držav članic in jim pomagati pri izvajanju nadzora.
(3) Organi iz prvega odstavka 32. člena tega zakona morajo izmenjavati ugotovitve opravljenega nadzora v posamičnih primerih na zahtevo pristojnega organa države članice ali če je to potrebno zaradi ugotovitev nadzora, ki so ga izvedli.
(4) Obveznosti sodelovanja in izmenjave informacij iz tega člena podrobneje predpiše vlada z uredbo.

(1) Ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), pošilja pristojnim organom držav članic poročila, določena v tretjem odstavku 17. člena Uredbe 3820/85/EGS in v tretjem odstavku 19. člena Uredbe 3821/85/EGS, vsakih 12 mesecev, poleg tega pa tudi v posamičnih primerih na zahtevo pristojnega organa države članice. Poročila pošilja ministrstvo na obrazcu, določenem z Odločbo Komisije 93/173/EGS, ali drugo odločbo, ki to odločbo nadomesti ali spremeni.
(2) Za pripravo in pošiljanje poročila iz drugega odstavka 16. člena Uredbe 3820/85/EGS Komisiji Evropske unije je pristojno ministrstvo. Ministrstvo mora poleg tega poročila poslati tudi poročilo o izvajanju Direktive 2002/15/ES v skladu s 13. členom te direktive za isto obdobje, na katero se nanaša poročilo iz drugega odstavka 16. člena Uredbe 3820/85/EGS.

(1) Z globo od 200.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:
– ki ravna v nasprotju s 5. členom Uredbe 3820/85/EGS ali 5. členom AETR, če se ta člen uporablja na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe 3820/85/EGS;
– ki odreja mobilne delavce na delo tako, da jim povprečni tedenski delovni čas v obdobju štirih mesecev presega 48 ur (4. člen);
– ki mobilnim delavcem ne omogoča odmorov med delovnim časom v skladu s 5. členom tega zakona;
– ki odreja mobilnim delavcem nočno delo tako, da njihov skupni dnevni delovni čas presega deset ur v vsakem 24-urnem obdobju (7. člen).
(2) Z globo 80.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik ali drug mobilni delavec, ki stori prekršek iz prve alinee prvega odstavka tega člena.

(1) Z globo od 200.000 do 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ravna v nasprotju s 6., 7., 8., ali 9. členom Uredbe 3820/85/EGS ali s 6., 7. in 8. členom AETR, če se ti členi uporabljajo na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe 3820/85/EGS.
(2) Z globo 80.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena, razen za prekršek iz prvega odstavka 7. člena Uredbe 3820/85/EGS ali iz prvega odstavka 7. člena AETR, če se ta določba uporablja na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe 3820/85/EGS.
(4) Voznik, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena Uredbe 3820/85/EGS in s prvim odstavkom 7. člena AETR, če se ta določba uporablja na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe 3820/85/EGS, se kaznuje za prekršek z globo:
– 10.000 tolarjev, če je čas vožnje do odmora ali počitka prekoračil za največ pol ure;
– 30.000 tolarjev, če je čas vožnje do odmora ali počitka prekoračil za več kot pol ure do največ ene ure;
– 60.000 tolarjev, če je čas vožnje do odmora ali počitka prekoračil za več kot eno uro do največ dveh ur;
– 100.000 tolarjev, če je čas vožnje do odmora ali počitka prekoračil za več kot dve uri do največ treh ur;
– 150.000 tolarjev, če je čas vožnje do odmora ali počitka prekoračil za več kot tri ure.

(1) Z globo od 400.000 do 700.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ravna v nasprotju z 10. členom Uredbe 3820/85/EGS.
(2) Z globo 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1) Z globo od 400.000 do 800.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ravna v nasprotju z 12. členom Uredbe 3821/85/EGS.
(2) Z globo od 80.000 do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, ki ravna v nasprotju s petim odstavkom 12. člena Uredbe 3821/85/EGS.

(1) Z globo od 200.000 do 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:
– ki ravna v nasprotju s 13., 14., 15. in 16. členom Uredbe 3821/85/EGS;
– izvaja naloge delavnice brez veljavne odobritve Direkcije.
(2) Z globo od 80.000 do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik, ki stori prekršek iz prve alinee prvega odstavka tega člena.

Organi iz 32. člena tega zakona lahko izrečejo globo za prekrške po tem zakonu v okviru razpona, predpisanega po tem zakonu.

Direkcija mora podeliti javno pooblastilo izdajatelju kartic najkasneje v sedmih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(1) Do podelitve odobritev delavnicam po tem zakonu, vendar najdlje 12 mesecev po uveljavitvi tega zakona, se šteje, da imajo odobritev za nameščanje, preverjanje in popravilo zapisovalnih naprav iz Priloge I Uredbe 3821/85/EGS pravne osebe, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona veljavno odločbo ministra, pristojnega za meroslovje, o imenovanju za izvajanje postopkov rednih in izrednih overitev za nadzorne naprave za kontrolo dela voznika in gibanja vozila v cestnem prometu oziroma samostojni podjetniki posamezniki, ki imajo za izvajanje rednih in izrednih overitev za nadzorne naprave za kontrolo dela voznika in gibanja vozila v cestnem prometu veljavno akreditacijsko listino, izdano v skladu s standardom o zahtevah za usposobljenost kontrolnih organov, vendar najdlje za čas veljavnosti odločbe ministra, pristojnega za meroslovlje, oziroma akreditacijske listine.
(2) Prejšnji odstavek se uporablja tudi za osebe, ki na podlagi pogodbe z Uradom za meroslovje Republike Slovenije opravljajo naloge iz prejšnjega odstavka, pri čemer morajo v roku, ki je določen v pogodbi, skleniti s Slovensko akreditacijo pogodbo za pridobitev akreditacijske listine po zahtevah standarda SIST EN ISO/IEC 17020 tip C za izvajanje kontrole po zahtevah Uredbe 3821/85/EGS. Akreditacijsko listino morajo pridobiti najkasneje 12 mesecev po uveljavitvi tega zakona. Po pridobitvi akreditacijske listine morajo delavnice podati vlogo za podelitev odobritve po tem zakonu.

(1) Določbe prvega in drugega odstavka 4. člena, 5. člena in 7. člena tega zakona se začnejo uporabljati za samozaposlene voznike 23. marca 2009.
(2) Določba prejšnjega odstavka ne izključuje veljavnosti Uredbe 3820/85/EGS ali AETR za samozaposlene voznike.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
– 73., 74., 75., 76., 77., 78., 79., 80. in 81. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04, 35/05, 67/05 – odločba US in 69/05),
– 10. člen Pravilnika o napravah in opremi vozil v cestnem prevozu (Uradni list RS, št. 17/00, 33/00 – popravek in 45/04).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.