Na podlagi prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A in 70/08) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba v skladu z 8. členom in 2. točko Priloge V Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1) in
Direktivo 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (UL L št. 372 z dne 27. 12. 2006, str. 19; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/118/ES) za podzemne vode določa:
– postopek za določanje vrednosti praga za kakovost podzemne vode,
– parametre kemijskega in količinskega stanja,
– standarde kakovosti podzemne vode,
– vrednosti praga za kakovost podzemne vode,
– pogoje za dobro količinsko in kemijsko stanje,
– merila za ugotavljanje in obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja,
– merila za določitev obremenjenosti vodnega telesa podzemne vode, ko je treba začeti izvajati ukrepe zaradi nedoseganja ciljev, ki se nanašajo na podzemne vode, in
– dodatne zahteve za pripravo programa ukrepov za podzemne vode.

V tej uredbi uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1. standard kakovosti podzemne vode je standard kakovosti okolja, ki se izraža kot koncentracija posameznega onesnaževala, skupine onesnaževal ali kazalec onesnaženja v podzemni vodi, ki zaradi varovanja zdravja ljudi in varstva okolja ne sme biti presežen;
2. vrednost praga za kakovost podzemne vode (v nadaljnjem besedilu: vrednost praga) je standard kakovosti podzemne vode, določen v skladu s postopkom iz 7. člena te uredbe;
3. pomemben in stalno naraščajoč trend onesnaženja je vsako statistično ter z okoljskega vidika značilno in pomembno povečanje koncentracije onesnaževal, skupine onesnaževal ali kazalca onesnaženja v podzemni vodi, za katerega je treba zagotoviti obrat trenda;
4. vnos onesnaževal v podzemno vodo je neposredno ali posredno vnašanje onesnaževal v podzemno vodo kot posledica človekove dejavnosti;
5. vrednost naravnega ozadja je koncentracija parametra, snovi, iona ali vrednost kazalca v vodnem telesu podzemne vode, ki ustreza neokrnjenim razmeram ali razmeram z zgolj zelo majhnim človekovim vplivom;
6. osnovna raven je povprečna vrednost parametra, izmerjena:
– vsaj med referenčnima letoma 2007 in 2008 na podlagi programov monitoringa oziroma
– za parametre, določene po teh referenčnih letih, pa med prvim obdobjem, za katerega so na voljo podatki iz reprezentativnega obdobja spremljanja;
7. količinsko stanje odraža stopnjo vpliva na vodno telo podzemne vode zaradi neposrednega in posrednega odvzemanja podzemne vode;
8. razpoložljiva količina podzemne vode je dolgoročna povprečna letna stopnja celotne obnove vodnega telesa podzemne vode, zmanjšana za dolgoročni letni pretok, ki je potreben, da se dosežejo cilji ekološke kakovosti za površinske vode, povezane z vodnim telesom podzemne vode, tako da se preprečita značilno in pomembno poslabšanje ekološkega stanja teh voda ter značilna in pomembna poškodba kopenskih ekosistemov, ki so povezani z vodnim telesom podzemne vode;
9. napajalno območje vodonosnika je območje, od koder voda doteka v vodonosnik;
10. dobro kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode, je kemijsko stanje, pri katerem standardi kakovosti in vrednosti praga niso preseženi ter so izpolnjeni drugi pogoji za dobro kemijsko stanje iz 9. člena te uredbe;
11. odvzem podzemne vode je količina podzemne vode, ki je preko vodnjaka, vrtine, drenaže ali drugega vodnega objekta ali naprave odvzeta iz vodonosnika ali izvira;
12. dobro količinsko stanje vodnega telesa podzemne vode je količinsko stanje, pri katerem dolgoročna povprečna letna stopnja odvzema podzemne vode ne presega razpoložljive količine podzemne vode in so izpolnjeni drugi pogoji za dobro količinsko stanje iz 17. člena te uredbe;
13. medzrnski vodonosnik je vodonosnik, v katerem prevladuje poroznost, ki nastane zaradi stika med zrni kamnine ali sedimenta;
14. kraški vodonosnik je vodonosnik, v katerem prevladuje kanalska poroznost, vzdolž katere je hitrost toka podzemne vode hitrejša kot v preostalem delu vodonosnika;
15. razpoklinski vodonosnik je vodonosnik, v katerem prevladuje poroznost razpok. Podrejeno se pojavljata tudi kanalska in medzrnska poroznost;
16. slabo prepustne geološke plasti so plasti, ki imajo vrednost koeficienta prepustnosti med 1 x 10(na -9) in 1 x 10(na -7) ms(na -1);
17. zelo slabo prepustne geološke plasti so plasti, ki imajo vrednost koeficienta prepustnosti manjšo od 1 x 10(na -9) ms(na -1);
18. opis izhodiščnega stanja, opis značilnosti, prikaz vplivov človekovega delovanja in ocena verjetnosti doseganja ciljev za vodna telesa podzemnih voda so opredeljeni s predpisom, ki ureja podrobnejšo vsebino in način priprave načrta upravljanja voda.

(1) Po predpisih o vodah so cilji za podzemne vode doseženi, če se stanje podzemnih voda ne poslabšuje ter:
– ima vodno telo podzemne vode dobro kemijsko stanje,
– je obrnjen vsak pomemben in stalno naraščajoč trend koncentracije kateregakoli onesnaževala, ki je posledica človekove dejavnosti in zelo ogroža kakovost vodnih ali kopenskih ekosistemov, zdravje ljudi ali dejansko ali mogočo dopustno rabo vodnega okolja,
– je preprečen vnos nevarnih onesnaževal in omejen vnos drugih onesnaževal v podzemno vodo, ki pomenijo obstoječe ali mogoče tveganje za podzemno vodo, in
– ima vodno telo podzemne vode dobro količinsko stanje.
(2) S to uredbo se določajo elementi spremljanja in ugotavljanja stanja za doseganje ciljev iz prve, druge in četrte alinee prejšnjega odstavka.

(1) Stanje podzemnih voda se ugotavlja na podlagi rezultatov monitoringa kemijskega ter količinskega stanja podzemnih voda.
(2) Stanje posameznega vodnega telesa podzemnih voda je določeno s kemijskim ali količinskim stanjem tega vodnega telesa podzemnih voda, in sicer s tistim, ki je slabši.
(3) Stanje podzemnih voda se ugotovi v poročilu, ki ga pripravi ministrstvo, pristojno za okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

(1) Določbe te uredbe se uporabljajo za vodna telesa podzemne vode, določena s predpisom, ki ureja določitev vodnih teles podzemnih voda.
(2) Zaradi ugotavljanja kemijskega ali količinskega stanja podzemnih voda se vodna telesa podzemnih voda lahko združijo v skupine.
(3) Če vodna telesa podzemnih voda pokrivajo zemljepisno velika območja ali so heterogena ali so v različnih tipih vodonosnikov, se lahko za namen ugotavljanja kemijskega ali količinskega stanja podzemnih voda razdelijo v manjše reprezentativne dele.

(1) Kemijsko stanje podzemnih voda se ugotavlja na podlagi teh meril:
– preseganja standardov kakovosti in vrednosti praga,
– učinkov vdora slane vode ali drugih vdorov v vodno telo podzemne vode,
– koncentracije onesnaževal, ki povzročajo poslabšanje ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode in škodljivo vplivajo na vodne ter kopenske ekosisteme, ki so od njih neposredno odvisni.
(2) Kemijsko stanje podzemne vode se ugotavlja na podlagi rezultatov monitoringa stanja podzemne vode in ugotavljanja drugih pogojev, ki se nanašajo na doseganje dobrega stanja podzemnih voda.

(1) Vrednosti praga se določijo za tista onesnaževala, skupine onesnaževal in kazalce onesnaženja, ki prispevajo k tveganju, da vodno telo podzemne vode ne bo doseglo dobrega kemijskega stanja, v skladu s postopkom iz Priloge 1, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Seznam parametrov, za katere so določene vrednosti praga, se spremeni, če nov podatek izkaže, da je treba zaradi varovanja zdravja ljudi in varstva okolja določiti vrednost praga za dodatno snov, spremeniti že obstoječo vrednost praga ali da je treba vrednost praga, ki se je črtala s seznama, ponovno uvrstiti nanj.
(3) Parametri, za katere so določene vrednosti praga, se črtajo s seznama, če ni več tveganja, da vodno telo podzemne vode zaradi njih ne bo doseglo dobrega kemijskega stanja.

Parametri kemijskega stanja, standardi kakovosti in vrednosti praga, na podlagi katerih se ugotavlja kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode, so določeni v Prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.

(1) Dobro kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode je stanje, pri katerem:
a) je kemijska sestava podzemne vode taka, da na nobenem merilnem mestu letna aritmetična srednja vrednost parametrov podzemne vode ne presega vrednosti standardov kakovosti in vrednosti praga,
b) koncentracije onesnaževal:
– ne izkazujejo vdorov morske vode ali drugih vdorov v vodno telo podzemne vode,
– ne preprečujejo doseganja okoljskih ciljev za površinske vode, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode ali
– ne povzročajo pomembnega in značilnega poslabšanja ekološkega ali kemijskega stanja površinskih voda, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode, in
– ne povzročajo pomembnih in značilnih poškodb vodnih ter kopenskih ekosistemov, ki so neposredno odvisni od podzemne vode, ter
c) spremembe v električni prevodnosti ne izkazujejo vdorov morske vode ali drugih vdorov v vodno telo podzemne vode.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka ima vodno telo podzemne vode dobro kemijsko stanje tudi, če je vrednost za standard kakovosti podzemne vode ali vrednost praga sicer presežena na enem ali več merilnih mestih, vendar ustrezna preiskava, izvedena v skladu z Delom B Priloge 3, ki je sestavni del te uredbe, potrjuje, da:
– koncentracije onesnaževal, ki presegajo standarde kakovosti podzemne vode ali vrednosti praga, znatno ne ogrožajo okolja, pri čemer se tudi upošteva, če je to potrebno, v kolikšnem obsegu je vodno telo podzemne vode prizadeto,
– je s skladu s postopkom iz 3. in 4. točke Dela B Priloge 3 te uredbe ugotovljeno, da so izpolnjeni drugi pogoji za dobro kemijsko stanje podzemne vode iz prvega odstavka tega člena,
– je preprečeno poslabšanje kakovosti vodnih teles podzemne vode, ki so pomembna za odvzem pitne vode, ter se s tem zmanjša stopnja čiščenja za pripravo pitne vode in
– onesnaženje znatno ne poslabšuje zmožnosti vodnega telesa ali drugih teles v skupini teles podzemne vode, da se uporabljajo za človekove dejavnosti.
(3) Vodno telo podzemne vode ima slabo kemijsko stanje, če ne izpolnjuje pogojev za dobro kemijsko stanje podzemnih voda.

(1) Način izračuna letne aritmetične srednje vrednosti za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dobro kemijsko stanje iz točke a) prvega odstavka prejšnjega člena je določen v Delu A Priloge 3 te uredbe.
(2) Izpolnjevanje pogojev iz točke (b) prvega odstavka prejšnjega člena se ugotavlja s preizkusi, ki so prikazani v Metodologiji za ugotavljanje stanja podzemnih voda, ki je objavljena na spletnih straneh ministrstva in je na vpogled na sedežu ministrstva.

(1) V obravnavanem vodnem telesu podzemne vode se določbe o kemijskem stanju ne uporabljajo za povišane vrednosti naravnega ozadja, ki se pojavljajo zaradi naravnih hidrogeoloških razmer in niso posledica onesnaženja.
(2) Določbe o kemijskem stanju se ne uporabljajo za začasne, prostorsko omejene, spremembe smeri toka ali kemijske sestave, ki se ne štejejo za vdore.

(1) Za vodna telesa ali skupine vodnih teles podzemnih voda se ugotovijo vsi pomembni in stalno naraščajoči trendi koncentracij onesnaževal, skupin onesnaževal ali kazalcev onesnaženja ter opredelijo izhodiščne točke za obračanje trendov v skladu s postopkom iz Priloge 4, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Za ugotavljanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja se uporabljajo podatki izvedenega prikaza vplivov človekove dejavnosti ter nadzornega in preiskovalnega monitoringa podzemnih voda.
(3) Pomembni in stalno naraščajoči trendi onesnaženja se ugotavljajo za posamezna merilna mesta in celotna vodna telesa podzemnih voda po postopku iz Priloge 4 te uredbe.

(1) Izhodiščna točka za obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja je točka, ko koncentracija onesnaževal doseže 75 odstotkov vrednosti standarda kakovosti ali vrednosti praga za posamezen parameter.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je izhodiščna točka za obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja lahko višja ali nižja od 75 odstotkov vrednosti parametrov za standarde kakovosti oziroma vrednosti praga, če:
a) se zahteva nižja izhodiščna točka, da se z ukrepi za obračanje trenda onesnaženja prepreči vsako okoljsko pomembno poslabšanje kakovosti podzemne vode na cenovno najučinkovitejši način ali da se ublaži, kolikor je to mogoče,
b) je upravičena druga izhodiščna točka, ko meja zaznavnosti ne dopušča, da se določi obrat trenda onesnaženja v višini 75 odstotkov vrednosti parametra, ali
c) sta stopnja povečanja in obrat trenda onesnaženja taka, da bi višja izhodiščna točka za ukrepe za obrat trenda onesnaženja še vedno lahko zagotovila ukrepe, ki bi preprečili ali ublažili, kolikor je to mogoče, vsako okoljsko pomembno poslabšanje kakovosti podzemne vode na cenovno najučinkovitejši način. Taka višja izhodiščna točka ne sme povzročiti zamud pri doseganju ciljev za podzemne vode iz 3. člena te uredbe.

(1) Pomembni in stalno naraščajoči trendi onesnaženja se ugotavljajo za parametre iz Priloge 2 te uredbe.
(2) Pomembne in stalno naraščajoče trende onesnaženja ugotovi ministrstvo v poročilu.
(3) O določeni izhodiščni točki za pripravo programov ukrepov se poroča v načrtu upravljanja voda. Določena izhodiščna točka se v obdobju šestih let, za katerega se sprejme načrt upravljanja voda, ne spremeni.

(1) Količinsko stanje podzemnih voda se ugotavlja na podlagi:
– rezultatov meritev parametrov količinskega stanja podzemnih voda na opazovalnih vodnjakih ali vrtinah za vodna telesa podzemnih voda s prevladujočimi medzrnskimi vodonosniki;
– rezultatov meritev parametrov količinskega stanja podzemnih voda na meteoroloških postajah za vodna telesa podzemnih voda s prevladujočimi razpoklinskimi vodnosniki;
– rezultatov meritev parametrov količinskega stanja podzemnih voda na izvirih ali v referenčnih prerezih vodotokov za vodna telesa podzemne vode s prevladujočimi kraškimi vodonosniki;
– podatkov o povezanosti vodnih teles podzemnih voda s površinskimi vodami in kopenskimi ekosistemi, ki so odvisni od podzemne vode;
– ugotavljanja vdorov slane vode in drugih vdorov;
– podatkov o odvzemih vode in umetnem bogatenju vodonosnikov.
(2) Količinsko stanje podzemne vode se ugotavlja na podlagi vrednotenja podatkov monitoringa po postopkih ocenjevanja količinskega stanja.

Osnovni parameter, na podlagi katerega se ugotavlja količinsko stanje podzemne vode, je režim gladine podzemne vode, ki se, glede na prevladujoči tip vodonosnika, ugotavlja neposredno ali posredno na podlagi teh dopolnilnih parametrov:
– pretokov izvirov,
– pretokov rek,
– gladine površinske vode,
– spremembe smeri in hitrosti toka podzemne vode,
– količine odvzete vode,
– količine vode za umetno napajanje in dreniranje vodonosnikov,
– količine padavin, infiltracije in izhlapevanja,
– temperature vode,
– specifične električne prevodnosti in drugih parametrov za ugotavljanje vdorov slane vode ali druge vdore.

(1) Dobro količinsko stanje podzemne vode je stanje, pri katerem:
a) je gladina oziroma količina podzemne vode v vodnem telesu taka, pri kateri razpoložljiva količina podzemne vode ni presežena z dolgoročno povprečno letno stopnjo odvzema, in
b) gladina oziroma količina podzemne vode zaradi človekovih posegov ni spremenjena tako, da bi to:
– preprečevalo doseganje okoljskih ciljev za površinske vode, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode,
– povzročilo pomembno in značilno poslabšanje stanja površinskih voda, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode, ali
– povzročilo pomembne in značilne poškodbe kopenskih ekosistemov, neposredno odvisnih od podzemne vode. Človekove dejavnosti sicer lahko vplivajo na spreminjanje gladine podzemne vode, tako da se občasno spremeni tok podzemne vode ali pa stalno spremeni tok na omejenem prostoru, vendar to ne sme povzročiti vdora slane vode ali drugih vdorov in ne sme povzročiti stalnega in jasno izraženega trenda v spremembah toka, zaradi katerega bi do takih vdorov lahko prišlo pozneje.
(2) Vodno telo podzemne vode ima slabo količinsko stanje, če ne izpolnjuje vseh pogojev za dobro količinsko stanje podzemnih voda.

(1) Izpolnjevanje pogojev za dobro količinsko stanje iz točke a) prvega odstavka prejšnjega člena se ugotavlja z uporabo vodnobilančnega preizkusa iz Priloge 5, ki je sestavni del te uredbe, glede na tip vodonosnika, ki sestavlja vodno telo, in sicer se za vodna telesa podzemnih voda s prevladujočimi:
– medzrnskimi vodonosniki uporablja metoda ocenjevanja gladin podzemne vode ali ocenjevanje napajanja,
– razpoklinskimi vodonosniki uporablja metoda ocenjevanja napajanja ali metoda ocenjevanja iztokov,
– kraškimi vodonosniki uporablja metoda ocenjevanja iztokov ali metoda ocenjevanja napajanja.
(2) Izpolnjevanje drugih pogojev za dobro količinsko stanje iz točke b) prvega odstavka prejšnjega člena se ugotavlja s preizkusi, ki so navedeni v Metodologiji za ugotavljanje stanja podzemnih voda.
(3) Če se vodno telo podzemne vode deli zaradi razlogov iz tretjega odstavka 5. člena te uredbe, se količinsko stanje ugotavlja za vsak posamezen del vodnega telesa podzemnih voda. Celotno vodno telo podzemne vode ima slabo stanje, kadar je stanje posameznega dela vodnega telesa podzemnih voda slabo, če so rezultati značilni za celotno vodno telo podzemne vode.

(1) Vodno telo podzemne vode s prevladujočimi medzrnskimi vodonosniki izpolnjuje merila iz točke a) prvega odstavka 17. člena, če:
– na več kot 75 odstotkov merilnih mest v vodnem telesu ni opazen trend nižanja letnih srednjih gladin podzemne vode (osnovni pogoj) in
– je na več kot 75 odstotkov merilnih mest v vodnem telesu srednja napovedana gladina podzemne vode višja od izhodiščne kritične gladine, ocenjene na podlagi trimesečnega minimuma gladin podzemne vode, (dodatni pogoj) ali
– je na vsaj 75 odstotkov merilnih mestih napovedana srednja gladina podzemne vode višja od kritične gladine (odsotnost tveganja).
(2) Ne glede na določbo prve alinee prejšnjega odstavka vodno telo podzemne vode s prevladujočimi medzrnskimi vodonosniki izpolnjuje merila iz točke a) prvega odstavka 17. člena tudi, če je na več kot 25 odstotkov merilnih mest v vodnem telesu opazen trend nižanja letnih srednjih gladin podzemne vode (osnovni pogoj), če se z dodatno preiskavo ugotovi, da ne obstaja tveganje, da okoljski cilji ne bi bili doseženi.
(3) Vodno telo podzemne vode s prevladujočimi razpoklinskimi in kraškimi vodonosniki izpolnjuje merila iz točke a) prvega odstavka 17. člena, če so letne vsote odvzemov v obravnavanem obdobju manjše od razpoložljivih količin podzemne vode.

(1) Vodno telo ali skupina vodnih teles podzemne vode je čezmerno obremenjeno in je treba v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja in vode, začeti izvajati ukrepe, če:
– ima slabo kemijsko stanje ali
– je ugotovljen pomemben in stalno naraščajoč trend koncentracij onesnaževal ali
– ima slabo količinsko stanje.
(2) Če se v primerih iz prejšnjega odstavka za območje razglasi status degradiranega okolja, se v degradirano okolje lahko vključi napajalno območje vodonosnikov oziroma vplivno območje vodnega telesa ali dela ali skupine vodnih teles, ki izkazujejo slabo kemijsko ali količinsko stanje podzemne vode.

Predpisani ukrepi za izboljšanje stanja podzemne vode se prenehajo izvajati, ko ni več tveganja za čezmerno obremenitev in je na podlagi rezultatov monitoringa ugotovljeno, da:
– vodno telo podzemne vode izpolnjuje pogoje dobrega kemijskega oziroma količinskega stanja,
– na nobenem merilnem mestu standardi kakovosti ali vrednosti praga niso preseženi za tiste parametre podzemne vode, zaradi katerih je vodno telo podzemne vode pridobilo status območja degradiranega okolja, ter
– se trend onesnaženosti v obdobju izvajanja ukrepov obrne za tiste parametre podzemne vode, zaradi katerih je vodno telo podzemne vode pridobilo status območja degradiranega okolja.

(1) Pri določitvi ukrepov za preprečevanje ali omejevanje vnosov onesnaževal v podzemno vodo se lahko izvzamejo ukrepi zaradi:
– dovoljenega ponovnega injiciranja vode, uporabljene za izkoriščanje geotermične energije, v vodonosnik,
– odvajanja onesnaževal v tako majhnih količinah in koncentracijah, da ne pomenijo ne sedanje ne prihodnje nevarnosti za poslabšanje kakovosti podzemne vode,
– nesreč ali izrednih razmer naravnega izvora, ki jih ni bilo mogoče natančno predvideti, se jim izogniti ali jih ublažiti,
– zaradi umetnega napajanja ali bogatenja vodnih teles podzemne vode, dovoljenega v skladu s predpisi, ki urejajo vode in varstvo okolja,
– zaradi posegov v površinske vode, zlasti zaradi ublažitve posledic poplav in suš ali upravljanja voda in vodnih poti, ki vključujejo rezanje, poglabljanje, premeščanje in odlaganje usedlin v površinskih vodah ter se izvajajo v skladu s predpisi, ki urejajo vode, in predpisi, ki urejajo varstvo okolja, če taki posegi ne preprečujejo doseganja okoljskih ciljev.
(2) Pri opredelitvi ukrepov za preprečevanje ali omejevanje vnosov onesnaževal v podzemno vodo se lahko izvzamejo tudi ukrepi:
– ki bi lahko povečali tveganje za zdravje ljudi ali kakovost okolja kot celote in
– za odstranjevanje onesnaževal iz onesnaženih tal ali podtalja ali drugačen nadzor nad njihovim pronicanjem v tla in podtalje, ki so nesorazmerno dragi.
(3) Za vodna telesa, za katera se uporabijo izjeme iz prvega in drugega odstavka tega člena, je treba zagotoviti spremljanje stanja v skladu s predpisi, ki urejajo stanje površinskih in podzemnih voda ali drugo ustrezno spremljanje stanja.
(4) Za izjeme, določene na podlagi tega člena, ministrstvo vodi seznam.

Če se za vodno telo podzemne vode ugotovi, da je v dobrem stanju na podlagi drugega odstavka 9. člena te uredbe, je treba izvesti take ukrepe, da se zavarujejo vodni in kopenski ekosistemi ter človekova raba podzemnih voda, ki so odvisni od dela vodnega telesa podzemne vode, na katerem se nahaja eno ali več merilnih mest s preseženimi standardi kakovosti ali vrednostmi praga.

(1) Država zagotavlja monitoring podzemnih voda zaradi ugotavljanja kemijskega in količinskega stanja podzemnih voda.
(2) Monitoring podzemnih voda po tej uredbi opravlja ministrstvo v okviru spremljanja onesnaženosti voda in spremljanja hidroloških pojavov.
(3) Način izvajanja monitoringa podzemnih voda, vsebino programa monitoringa podzemnih voda ter način in obliko poročanja o izsledkih monitoringa podzemnih voda podrobneje ureja predpis, ki ureja monitoring podzemnih voda.

Za pripravo načrta upravljanja voda je treba v skladu s predpisom, ki ureja podrobnejšo vsebino in način priprave načrta upravljanja voda, zagotoviti podatke o:
– določenih vrednostih praga z opisom uporabljenega postopka njihove določitve in spremembe teh določitev,
– ugotovljenem kemijskem stanju podzemne vode,
– ugotovljenem količinskem stanju podzemne vode,
– ugotovljenih in dodatnih ugotavljanjih pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja,
– določitvi izhodiščnih točk za obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov onesnaženja,
– dodatnih ukrepih za preprečevanje ali omejevanje vnosov onesnaževal v podzemno vodo.

Ministrstvo pošlje Evropski komisiji poročilo o:
– prvi določitvi vrednosti praga, ki je vključena v načrt upravljanja voda po predpisih o vodah, in
– stanju podzemnih voda kot sestavnem delu načrta upravljanja voda v skladu s predpisom, ki ureja podrobnejšo vsebino in način priprave načrta upravljanja voda.

(1) Za pripravo prvega načrta upravljanja voda po predpisih o vodah se za ugotovitev pomembnih in stalno naraščajočih trendov koncentracij snovi, ki se pojavljajo v naravi ali zaradi človekovega delovanja, upoštevajo osnovna raven in podatki, kadar so ti na voljo, pridobljeni pred začetkom izvajanja programa monitoringa v skladu s to uredbo.
(2) Ta določitev se, če je mogoče, ob upoštevanju obstoječih podatkov pripravi prvič do leta 2009, skupaj s poročilom o določitvi pomembnega in stalno naraščajočega trenda onesnaženja v okviru načrta upravljanja voda ter nato vsakih šest let.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o standardih kakovosti podzemne vode (Uradni list RS, št. 100/05).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.