Delo se s poglobljeno analizo loteva slovenske ureditve dveh zasebnopravnih institutov, ki časovno omejujeta zahtevke in pravice: zastaranja, ki je obravnavano v prvem delu knjige, in prekluzije, ki je predmet njenega drugega dela. Analiza je večplastna. Avtorica najprej odkriva zgodovinske temelje in razvoj instituta zastaranja skozi čas. Posebej se podrobneje posveti tudi namenom in ciljem zastaranja, ki pomenijo vrednotno podstat, skozi katero je treba razumeti, razlagati in po potrebi spreminjati ter izboljševati sisteme zastaranja. Obravnave posameznih elementov ureditve zastaranja – predmeta zastaranja, začetka teka zastaralnega roka in njegove dolžine, zadržanja in pretrganja teka roka, nastopa zastaranja, njegovih učinkov in posledic ter navsezadnje avtonomije strank pri zastaranju – se loteva s pomočjo analize veljavne slovenske ureditve, prikazom nekaterih tujih ureditev (zlasti nemške, avstrijske in švicarske, poleg tega pa tudi mednarodnih akademskih modelnih zakonov in mednarodnih konvencij) in nazadnje z ovrednotenjem veljavne ureditve in predlogi za izboljšave. Delo izhaja iz splošne ureditve v Obligacijskem zakoniku in njegovih predhodnikih, se dotakne večine področnih zakonov, ki vsebujejo posebne določbe, pri vseh institutih pa se obširno sklicuje tudi na sodno prakso – tako domačo kot tudi tujo.

Prekluzijo, glede katere je domača ureditev skopa in sporadična, delo poskuša postaviti v sistemski okvir in smiselno ter kritično razčleniti njene posamezne prvine. Tudi pri tem institutu se avtorica ozre v sorodne germanske ureditve. Posebej so obravnavani jamčevalni zahtevki za napake stvari, ki so v domačem pravu omejeni z različnimi in zapletenimi sistemi prekluzivnih rokov.

Delo je namenjeno tako pravnikom, ki se pri svojem delu z zastaranjem in prekluzijo v civilnem pravu srečujejo na praktični ravni (sodnikom, odvetnikom in drugim pravnikom v ožjem pravosodju), kot tudi tistim, ki na zakonodajni ravni skrbijo za pripravo in sprejem predpisov. Domači ureditvi zastaranja in prekluzije bi namreč – kot ugotavlja pričujoče delo – lahko koristila marsikatera izboljšava.

O avtorici

dr. Nina Zupan
Avtorica je po diplomi na starem univerzitetnem programu (univ. dipl. prav.) Pravne fakultete Univerze v Ljubljani študij najprej nadaljevala na Univerzi v Leidnu, Nizozemska, kjer je pridobila naziv LL.M. s področja mednarodnega javnega prava. Leta 2022 je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno zagovarjala doktorsko nalogo »Kritična analiza zastaranja in prekluzije v zasebnem pravu«. Po opravljenem sodniškem pripravništvu na Višjem sodišču v Ljubljani in Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu je leta 2013 opravila pravniški državni izpit, se nato najprej za krajši čas zaposlila na Ministrstvu za pravosodje, nato pa je bila nadaljnjih 8 let zaposlena na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije kot višja pravosodna svetovalka in pozneje pravosodna svetnica. Leta 2022 je bila izvoljena v sodniško funkcijo in od takrat opravlja delo na mestu okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Kranju.