Na podlagi šestega odstavka 162. člena Zakona o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo ZKP-UPB4, Uradni list RS, št. 32 z dne 10. 4. 2007, Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-I), Uradni list RS, št. 68 z dne 8. 7. 2008, Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-J) Uradni list RS, št. 77 z dne 2. 10. 2009) generalna državna tožilka Republike Slovenije izdajam

Državni tožilec se lahko odloči za postopek odložitve kazenskega pregona, če na podlagi dejanskega stanja iz kazenske ovadbe in na podlagi podatkov, pridobljenih po drugem in tretjem odstavku 161. in po drugem odstavku 163.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), presodi, da so podani pogoji in okoliščine iz tega navodila.
Odloženi kazenski pregon se uporabi, ko ne bi bilo primerno, da bi dejanje storilca, ki ima znake kaznivega dejanja, ostalo brez ukrepa, vendar ta ni nujno potreben v obliki kazenske sankcije.
Postopek odložitve kazenskega pregona se ne izvede:
a) če je primernejša sprožitev kazenskega pregona zaradi:
– teže kaznivega dejanja;
– okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje;
– osebnosti storilca;
– ker bi bilo treba storilcu kaznivega dejanja izreči varnostni ukrep ali stransko kazen (na primer prepoved vožnje motornega vozila po 48. členu Kazenskega zakonika, KZ-1), česar po vsebini ne morejo zajeti naloge, opredeljene v prvem odstavku 162. člena ZKP;
b) če presodi, da bi bilo primerneje izvesti postopek poravnavanja po 161.a členu ZKP.

Zaradi poenotene uporabe opuščanja kazenskega pregona so državni tožilci pri odločanju o odložitvi kazenskega pregona dolžni upoštevati splošne kriterije glede zadev, ki so primerne za odložitev pregona, in posebne kriterije za določitev nalog iz tega navodila.

Posebej primerne zadeve za odloženi pregon so:
– kazenske zadeve mladoletnikov, ki so prvič v postopku ali če je že v teku pripravljalni postopek, ki bi se zaradi nove ovadbe nesorazmerno podaljšal;
– premoženjska kazniva dejanja, pri katerih so oškodovanci pravne osebe, zlasti tatvine (v trgovinah, na bencinskih servisih in pod.), goljufije (na škodo telekomunikacijskih družb, zavarovalnic in pod.), poškodovanje tuje stvari (na škodo države ali lokalne skupnosti in pod.);
– ponarejanje listin (registrske tablice, avtobusne, železniške vozovnice, smučarske karte in pod.);
– povzročitev splošne nevarnosti, zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (zlasti kadar gre za lažje kršitve cestnoprometnih predpisov);
– druga kazniva dejanja kot npr. neplačevanje preživnine, kazniva dejanja zoper delovna razmerja in socialno varnost in kazniva dejanja, pri katerih ni oškodovanca ali je ta neznan;
– zadeve, pri katerih je interes oškodovanca, da dobi čim prej povrnjeno škodo ali plačano preživnino, pomembnejši od potrebe po izvedbi kazenskega postopka in kaznovanju.
Pri odločitvi o odložitvi pregona državni tožilci upoštevajo časovno odmaknjenost storitve dejanja. Predhodno obravnavanje in prejšnje kaznovanje ni nujno ovira za odložitev pregona.
Za odloženi pregon praviloma niso primerna kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila in zoper obrambno moč države, razen če gre za lažja kazniva dejanja.
Odložitev pregona za kazniva dejanja iz drugega odstavka 162. člena ZKP je dopustna, če so podani splošni kriteriji iz tega navodila ter posebne okoliščine pri posameznih kaznivih dejanjih:
– omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 187. člena KZ-1, če gre za t. i. mehke droge v majhni količini;
– izsiljevanja po prvem in drugem odstavku 213. člena KZ-1, če gre za majhno premoženjsko korist;
– poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, če gre le za enega oškodovanca in za premoženjsko škodo, ki jo je mogoče povrniti v postopku odloženega pregona;
– izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po prvem in drugem odstavku 246. člena KZ-1, če gre za majhno premoženjsko korist.
Pri premoženjskih kaznivih dejanjih v trgovski in podobni dejavnosti odložitev pregona praviloma ni primerna, če je vrednost vzete in vrnjene stvari nižja kot 40 evrov. Ob upoštevanju subjektivnih okoliščin je v takih zadevah treba oceniti, ali ne gre za dejanje, pri katerem obstaja nesorazmerje med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.
Za uporabo odloženega pregona v teh zadevah morajo biti podane posebej utemeljene okoliščine (npr. povratek).

Kriteriji in podlage za določitev nalog:
– opravičilo oškodovancu (zlasti pri mladoletnih storilcih) je mogoče upoštevati kot odpravo moralne škode;
– dopustna je kumulacija nalog iz 1. in 2. točke prvega odstavka 162. člena ZKP, zlasti v primeru, ko je dejanje storjeno iz koristoljubnosti ali naklepno;
– če je osumljenec brezposeln ali nima sredstev za poravnavo škode oziroma plačilo prispevka, se mu naloži naloga iz 3. točke prvega odstavka 162. člena ZKP;
– ob pristanku oškodovanca je mogoče naložiti odpravo škode v obliki dela v korist oškodovanca;
– soglasje oškodovanca je pogoj le za izvedbo postopka o odloženem pregonu, ne pa tudi za določitev konkretne naloge;
– pri določanju naloge lahko državni tožilec upošteva predlog oškodovanca glede načina odprave škode in višine odškodnine ter pravila odškodninskega prava.
Če državni tožilec meni, da podatki o premoženjskem stanju v ovadbi niso popolni ali resnični, jih lahko pridobi sam v skladu z 12. členom Zakona o državnem tožilstvu (ZDT).

Poglavitni kriterij za določitev višine prispevka so premoženjske razmere osumljenca. Višina prispevka je odvisna tudi od tega, ali gre za samostojno ali za kumulativno nalogo ter od vrednosti odvzete stvari ali povzročene škode.
Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje naj bi višina prispevka ne bila nižja od vrednosti odvzete stvari ali škode in ne višja od petkratnika teh zneskov.
Pri ostalih kaznivih dejanjih se prispevek, odvisno od tega ali gre za samostojno ali kumulativno nalogo, določi:
– če gre za samostojno nalogo, v višini najmanj 250 in največ 2500 evrov;
– če gre za kumulativno nalogo skupaj s plačilom škode, v višini najmanj 100 evrov in največ 1000 evrov.
Izjemoma se plačilo prispevka lahko določi v nižjem ali višjem znesku, če gre za okoliščine, ki bistveno odstopajo od drugih zadev enake vrste.
Osumljencu in oškodovancu je treba pojasniti namen plačila ter smeta predlagati izbiro upravičenca s seznama.
Pri mladoletnikih je treba predvsem upoštevati njihova lastna sredstva oziroma pridobitne zmožnosti, višina vplačil pa se določi v znesku, ki praviloma ne presega ene tretjine zneska, ki bi ga v konkretnem primeru določili polnoletnemu osumljencu.
Plačila v korist javne ustanove (bolnišnice, zdravstveni, kulturni, socialni zavodi) in plačila v dobrodelne namene (društva, civilna združenja, humanitarne organizacije) je treba evidentirati ločeno.

Polnoletni:
– delo se lahko opravi v obdobju najdalj treh mesecev in v obsegu najmanj 40 in največ 120 ur;
– delo mora biti razporejeno tako, da ni motena zaposlitev in izvrševanje drugih obveznosti osumljenca.
Mladoletniki:
– če gre za odpravo škode (1. točka prvega odstavka 162. člena ZKP), število ur ne sme preseči 30 ur v obdobju dveh mesecev;
– če gre za splošno koristno delo (3. točka prvega odstavka 162. člena ZKP), število ur ne sme presegati 60 ur v obdobju treh mesecev;
– delo mora biti razporejeno tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali zaposlitev.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (VDT RS) vodi evidenco vlog javnih ustanov in humanitarnih organizacij, ki lahko prejemajo sredstva iz naslova plačil iz 2. točke prvega odstavka 162. člena ZKP. Na seznam se lahko uvrstijo javne ustanove, ki izkažejo natančno določen namen zbiranja sredstev (poseben račun, konkretiziran nakup, finančna pomoč konkretnim osebam), oziroma humanitarne organizacije, ki imajo tak status v skladu z Zakonom o humanitarnih organizacijah (ZHO).
Okrožna državna tožilstva prejmejo enkrat letno seznam upravičencev ter so najkasneje do 1. decembra v tekočem letu dolžna sporočiti VDT RS, koliko sredstev je bilo nakazano posameznemu upravičencu.
VDT RS v skladu s 37. in 38. členom ZHO zahteva poročilo o porabi dodeljenih sredstev.

Državni tožilec začne postopek za odložitev kazenskega pregona tako, da istočasno pošlje osumljencu in oškodovancu vabili na narok za odložitev kazenskega pregona.
V vabilu, ki ga državni tožilec pošlje osumljencu, mora biti navedeno:
– da je vabljen kot osumljenec v zvezi z odločanjem o kazenski ovadbi, ki je vložena zoper njega, kratek opis in pravna opredelitev kaznivega dejanja, kakšna kazen je predpisana za kaznivo dejanje in kdo je oškodovanec;
– da pomeni postopek za odložitev kazenskega pregona obliko izvensodnega odločanja, v katerem mu bo po navodilih državnega tožilca določena naloga, da bo pripravljenost na izpolnitev naloge odložila kazenski pregon, izvršitev naloge pa privedla do zavrženja kazenske ovadbe;
– da ima pravico do odvetnika, ki je lahko navzoč na naroku;
– da bo zoper njega vložen obtožni akt, če se ne bo odzval na vabilo.
Kadar državni tožilec obravnava mladoletnega storilca kaznivega dejanja, pošlje vabilo staršem ali skrbniku, v vabilu pa navede, naj se mladoletnik udeleži naroka v spremstvu enega od staršev ali skrbnika.
V vabilu, ki ga državni tožilec pošlje oškodovancu, mora biti navedeno:
– da je v postopku za odložitev kazenskega pregona, ki pomeni obliko izvensodnega odločanja o kazenski ovadbi, vabljen kot oškodovanec, kdo je osumljenec in kakšno kaznivo dejanje mu je očitano;
– da je nujno potrebna njegova navzočnost za uspešno izvedbo postopka, glede na to, da lahko državni tožilec odloži kazenski pregon le z oškodovančevim soglasjem;
– da bo po razgovoru lahko predlagal nalogo, ki jo bo državni tožilec naložil osumljencu, in da bo izpolnitev te naloge pogojevala zavrženje kazenske ovadbe.
V vabilu lahko državni tožilec oškodovanca pouči, da mu lahko posreduje tudi pisno soglasje za odložitev kazenskega pregona s predlogom, na podlagi katerega bo na naroku po vsebini opredelil nalogo, ki jo bo določil osumljencu. Če je oškodovanec pravna oseba, je ta pouk obvezen.
Kadar je oškodovanec mladoletna oseba, se povabi na razgovor starše oziroma skrbnika, glede na okoliščine zadeve pa tudi oškodovanca.
Če se kateri od vabljenih ne odzove na vabilo ali oškodovanec ne da pisnega soglasja, se šteje, da niso podani pogoji za postopek odloženega pregona. Enako velja v primeru, če vročitev vabila tudi po poizvedbah in preverjanju naslova osumljenca oziroma oškodovanca ne uspe v roku treh mesecev po začetku postopka za odložitev kazenskega pregona.
Če je v posamezni zadevi več osumljencev ali več oškodovancev, državni tožilec glede na naravo zadeve, vrsto in obliko udeležbe in druge okoliščine odloči, ali bo narok opravil z vsemi osumljenci in oškodovanci skupaj v celoti ali le deloma ali pa ločeno oziroma posebej.

O izvedbi naroka je treba pisati zapisnik. V zapisniku se zabeleži:
– da so bila vabila pravilno vročena;
– da sta bila osumljenec in oškodovanec seznanjena o tem, da se izvaja postopek za odložitev kazenskega pregona zato, da ne bi prišlo do uvedbe kazenskega postopka;
– da bo državni tožilec določil osumljencu eno ali več nalog;
– da izpolnitev nalog pogojuje zavrženje kazenske ovadbe ter da bo v primeru, da naloge ne bi bile izpolnjene, vložen obtožni akt;
– da je bil oškodovanec poučen o tem, da se lahko odloži kazenski pregon le z njegovim soglasjem;
– da v primeru, če bo osumljenec izpolnil nalogo, ki jo bo naložil državni tožilec, in bo zato kazenska ovadba zavržena, izgubil pravico, da bi sam kazensko preganjal osumljenca;
– v zapisniku se zabeležijo tudi oškodovančeve navedbe glede njegovih zahtev in pričakovanj.
Nato se zabeleži osumljenčeva pripravljenost, da se bo ravnal po navodilih državnega tožilca in izpolnil naloge, pri čemer mora biti natančno navedeno, za katere naloge gre ter v kakšnem obsegu in roku jih mora izpolniti.
Osumljenec in oškodovanec lahko soglasje umakneta le do izdaje sklepa o odložitvi pregona.

Če oškodovanec soglaša z odložitvijo in se je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca glede vsebine nalog in roka odložitve kazenskega pregona, izda državni tožilec sklep o odložitvi kazenskega pregona.
V izreku sklepa natančno opiše naloge, ki so naložene osumljencu, določi rok odložitve kazenskega pregona ter zaveže osumljenca, da mu predloži dokazila o tem, da je naloge izpolnil. V izreku sklepa mora biti naveden dogovor o plačilu stroškov, če so bili priglašeni.
V kratki obrazložitvi sklepa državni tožilec navede okoliščine, ki utemeljujejo uporabo odloženega pregona ter izbiro in natančnejšo določitev nalog.
Izjemoma lahko državni tožilec v primerih, kadar je od presoje oškodovanca odvisno, ali je bila izpolnjena naloga v zvezi z odpravo škodljivih posledic kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 162. člena ZKP), tudi oškodovanca zaveže, da mu sporoči, ali in kako je bil izvršen sklep o odložitvi kazenskega pregona. Če oškodovanec meni, da naloga ni bila izpolnjena v skladu s sklepom, državni tožilec na primeren način preveri oškodovančeve trditve in nato odloči o ovadbi.
V primeru naloge iz 2. točke prvega odstavka 162. člena ZKP izroči državni tožilec osumljencu obrazec plačilnega naloga z vpisanim zneskom prispevka, prejemnikom in številko transakcijskega računa.
Kadar je osumljencu določena naloga po 3. točki prvega odstavka 162. člena ZKP, državni tožilec v izreku sklepa odloči, kateri center za socialno delo bo pripravil in vodil izvajanje splošno koristnega dela, in navede rok, v katerem center za socialno delo poda poročilo, na podlagi katerega bo presodil, ali je osumljenec ravnal v skladu z navodili.
Če izda državni tožilec sklep o odložitvi kazenskega pregona na naroku, ga takoj vroči osumljencu in oškodovancu.
Če osumljenec ali oškodovanec na naroku izjavita, da bosta privolitev oziroma soglasje posredovala naknadno, državni tožilec odloži izdajo sklepa do prejema ustrezne pisne izjave, vendar največ za osem dni.
Če privolitev ali soglasje nista posredovana v roku, ki je bil dogovorjen na naroku, državni tožilec glede na okoliščine primera lahko zahteva pojasnilo o razlogih ali opravi nov narok ali obvesti stranki, da postopek za odložitev pregona ni uspel.

Če prejme državni tožilec dokazila o tem, da je osumljenec nalogo izpolnil, s sklepom zavrže ovadbo. Sklep pošlje oškodovancu in osumljencu. Takšen sklep nima pravnega pouka oškodovancu, ki je bil skladno s petim odstavkom 162. člena ZKP poučen o izgubi pravic iz drugega in četrtega odstavka 60. člena ZKP. Državni tožilec pošlje sklep o zavrženju kazenske ovadbe policiji ali drugemu državnemu organu, kadar je zavrgel ovadbo policije ali drugega državnega organa.
Osumljenec sme pred iztekom roka, za katerega je bil kazenski pregon odložen, prositi za podaljšanje roka. Državni tožilec lahko ugodi predlogu in ustrezno spremeni sklep o odložitvi kazenskega pregona, vendar mora dobiti pred tem soglasje oškodovanca v primerih, kadar je določil osumljencu nalogi po 1. ali po 4. točki prvega odstavka 162. člena ZKP. Podaljšanje roka za izpolnitev nalog, določenih osumljencu, je možno le v okviru zakonskih rokov.
Če državni tožilec do izteka roka, za katerega je bil kazenski pregon odložen, ne dobi dokaza o izpolnitvi naloge, pozove tistega, ki ga je s sklepom o odložitvi kazenskega pregona zavezal, naj ga v osmih dneh seznani s tem, ali je bila in kako je bila naloga izpolnjena.
Državni tožilec mora sprejeti dokončno odločitev o kazenski ovadbi najpozneje v enem mesecu od izteka roka za odložitev kazenskega pregona.

Listine v zvezi z izvedbo postopka za odložitev kazenskega pregona ostanejo v internem spisu državnega tožilca.
V kazenskem postopku po neuspešno izvedenem odloženem pregonu državni tožilec ne sme navajati okoliščin, ki so bile ugotovljene v tem postopku, kot obteževalnih za obdolženca. Prav tako ne sme v pritožbenem postopku kot razlog za zvišanje kazni obdolžencu navajati neuspeha odloženega pregona zaradi neizpolnjene naloge.
Ob vložitvi obtožnega predloga po neuspešno izvedenem postopku odloženega pregona zaradi nesodelovanja osumljenca predlaga državni tožilec prednostno obravnavo, če se državni tožilec ob vložitvi obtožnega predloga ne odloči, da sodišču predlaga izdajo kaznovalnega naloga.

Državni tožilci v postopku za odložitev kazenskega pregona uporabljajo vnaprej pripravljene obrazce in tipska pisanja, ki jih pripravi Vrhovno državno tožilstvo RS.

Generalni državni tožilec ali generalna državna tožilka lahko po potrebi izdaja strokovne usmeritve za uporabo odloženega kazenskega pregona glede vseh ali posameznih kaznivih dejanj.

To splošno navodilo izdaja generalna državna tožilka Republike Slovenije po opravljeni obravnavi predloga navodil z okrožnimi in višjimi državnimi tožilci v skladu z določbo tretjega odstavka 64. člena Zakona o državnem tožilstvu.

Z dnem uveljavitve tega navodila preneha veljati Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona (Uradni list RS, št. 128/04).

To splošno navodilo začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.