Na podlagi četrtega odstavka 29. člena zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 in 13/98 – odločba US in 56/99) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
P R A V I L N I K
o varstvu gozdov
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(Namen pravilnika)
Ta pravilnik ureja pogoje za sonaravno gospodarjenje in rabo gozdov (izkoriščanje funkcij gozdov), ohranjanje biotskega ravnovesja gozdnega ekosistema, načrtovanje ukrepov za preprečevanje škodljivih vplivov na gozd, spremljanje poškodovanosti gozdov in varstvo gozdov pred požari.
2. člen
(Biološko ravnotežje)
Biološko ravnotežje kot biotsko ravnovesje vseh živih organizmov v gozdu (v nadaljnjem besedilu: biotsko ravnovesje) se zagotavlja z obstojem, raznovrstnostjo, uravnoteženimi odnosi in razvojem avtohtonih organizmov v gozdu in gozdnem prostoru ter z ohranjanjem pestrih ekosistemov.
Biotsko ravnovesje v gozdu se ohranja in obnavlja z upoštevanjem usmeritev in izvajanjem ukrepov določenih z načrti za gospodarjenje z gozdovi in s tem pravilnikom.
II. BIOTSKO RAVNOVESJE
3. člen
(Ukrepi ohranjanja biotskega ravnovesja)
Biotsko ravnovesje v gozdu se ohranja, obnavlja in pospešuje z načrtovanjem in izvajanjem naslednjih ukrepov:
– ohranjanjem redkih grmovnih in drevesnih vrst ter njihovih populacij;
– ohranjanjem redkih in ogroženih živalskih vrst ter njihovega življenjskega okolja;
– načrtnim puščanjem odmrle biomase;
– spremljanjem stanja in razvoja gozdnega ekosistema;
– ohranjanjem mokrišč in vodnih površin v gozdu;
– ohranjanjem posebej vrednih habitatov redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst;
– prilagajanjem gospodarjenja v predelih gozda, ki so posebej pomembni za redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste;
– in izvajanjem dodatnih ukrepov kot so postavljanje in vzdrževanje gnezdnic, sadnja plodonosnih vrst grmovja in drevja, zaščita sadik pred prostoživečimi rastlinojedimi živalmi in drugi.
4. člen
(Ohranjanje redkih drevesnih in grmovnih vrst)
V gozdu se načrtno ohranjajo drevesne in grmovne vrste, ki so v določenem sestoju ali gozdni združbi zelo redke, ter posamično drevje in grmovje posebnih oblik, dimenzij in varietet, ki jim daje značaj naravne vrednote, ter populacije gozdnega drevja.
Drevesne in grmovne vrste ter populacije gozdnega drevja iz prejšnjega odstavka se evidentirajo v gozdnogojitvenem načrtu ter se ohranjajo in obnavljajo v soglasju z lastnikom gozda.
V gozd se ne dovoli vnašati rastišču neprilagojenih drevesnih, grmovnih in zeliščnih vrst ter glivnih in živalskih vrst.
5. člen
(Naravna zatočišča)
Deli gozda v območju pomembnih življenjskih prostorov redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst se kot naravna zatočišča teh organizmov načrtno prepuščajo naravnemu razvoju oziroma oblikujejo s prilagojenim gospodarjenjem.
Naravna zatočišča se oblikujejo tako, da se naravnemu razvoju načrtno prepuščajo skupine, gnezda, šopi in sestoji starejšega drevja zlasti v gozdnih predelih, kjer primanjkuje starejših razvojnih faz, kjer je izkoriščenost lesnih zalog na velikih površinah intenzivna, oziroma kjer je močno spremenjena sestava drevesnih vrst.
Zunaj sklenjenega gozda se kot naravna zatočišča izločijo logi, gozdni ostanki v celoti ali delno, skupine drevja in grmovja ter drugi biotopi.
Usmeritve za oblikovanje naravnih zatočišč so sestavni del načrtov za gospodarjenje z gozdovi.
Naravna zatočišča se prepuščajo naravnemu razvoju za obdobje 10 do 30 let ter se v soglasju z lastnikom gozda določijo v gozdnogojitvenem načrtu kot posebne načrtovalne ali negovalne enote.
6. člen
(Načrtno puščanje biomase)
V gozdu se načrtno pušča drevje z dupli, odmrlo in odmirajoče drevje ter drugo odmrlo biomaso tako, da ne more predstavljati nevarnosti za prenamnožitev glivnih, rastlinskih in živalskih vrst, ki lahko povzročajo njegovo destabilizacijo.
Skupna količina načrtno puščene biomase se za gozdnogospodarske razrede okvirno določi v gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote, natančneje pa se njen delež določi v gozdnogojitvenem načrtu.
Delež puščene biomase se izrazi v razmerju med količino odmrle ter odmirajoče biomase stoječega drevja in lesno zalogo določenega gozda in lahko v osnovni ureditveni enoti znaša od 0,5 do 3%. V starejših gozdovih v razvojni fazi drogovnjakov, debeljakov in raznodobnih sestojih z lesno zalogo do 200 m3/ha, se načrtno pušča večji delež od navedenega, v sestojih z lesno zalogo nad 200 m3/ha pa se pušča manjši delež od navedenega. Z gozdnogojitvenim načrtom se lahko omeji iznos sečnih ostankov, drobnejših od 4 cm.
Pri izbiri dreves za možni posek se v soglasju z lastnikom gozda načrtno ne izberejo še živa, odmrla in odmirajoča drevesa z dupli, polomljena drevesa in drevesa naseljena z glivami, da se doseže njihova čimbolj enakomerna razporeditev v gozdu.
Odmrla in odmirajoča drevesa ter druga odmrla biomasa se ne smejo puščati ob vodotoku s hudourniškim značajem, hudourniški strugi, javni infrastrukturi in gozdni cesti v pasu, ki je ožji od ene višine odraslega drevja na tem rastišču.
7. člen
(Označevanje načrtno puščenega drevja)
Načrtno puščeno drevje nad 30 cm premera in drevje, na katerem so nameščene gnezdnice, se neškodljivo označi z barvnim znakom.
Označitev zagotovi Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod).
8. člen
(Spremljanje biotskega ravnovesja)
Spremljanje stanja in razvoja gozdnega ekosistema ter njegovega ravnovesja se zagotavlja s spremljanjem stanja in razvoja rastlinskih in živalskih vrst.
Stanje drevesnih vrst se spremlja z gozdno inventuro v okviru gozdnogospodarskega načrtovanja.
Pri prostoživečih živalih se spremlja zlasti stanje in razvoj prosto živečih divjih parkljarjev in prosto živečih divjih živali, ki predstavljajo vrh prehranjevalnih verig: velike zveri, ujede, sove.
Evidentira in spremlja se stanje za gozdni ekosistem pomembnih biotopov.
Evidentiranje in spremljanje stanja populacij prostoživečih živali iz tretjega odstavka ter načrtno puščenega drevja, grmovja, naravnih zatočišč, drevja z nameščenimi gnezdnicami in posebnih biotopov (mlake, kaluže, izviri, stene, jame, brezna) in njihovo označevanje, se šteje za zbiranje podatkov o stanju in razvoju gozdov ter spremljanje biotskega ravnovesja gozda.
9. člen
(Spremljanje stanja populacij živali in njihovih biotopov)
Stanje populacij prosto živečih živali iz prejšnjega člena se sistematično spremlja z ugotavljanjem prisotnosti vrste živali v prostoru na podlagi podatkov o pogostosti in številu pojavljanj osebkov določene vrste, najdenih sledi, kadavrov živali, izbljuvkov, iztrebkov, zasedenih brlogov, zasedenosti gnezdišč, oskrbovanih gnezdnic in drevesnih dupel, značilnih poškodb, ki jih v okolju povzroča določena vrsta, s spremljanjem konfliktnih situacij v okolju živali in podobno.
Stanje biotopov zavarovanih vrst živali se ugotavlja na podlagi sprotnega sistematičnega opazovanja pri nadzoru gozda in evidentiranja ugotovljenih sprememb.
Javna gozdarska služba izdela o stanju iz prejšnjega odstavka letno poročilo v skladu s prilogo PVG-II/1 ter ga skupaj s poročilom o stanju gozdov posreduje na ministrstvo pristojno za gozdarstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) najpozneje do 31. marca za preteklo leto.
10. člen
(Usmeritve za razvoj populacij prostoživečih živali in njihovega življenjskega okolja)
Na podlagi analize stanja populacij posameznih vrst živali in njihovega življenjskega okolja se izdela usmeritve za razvoj predvsem tistih živalskih populacij in njihovega življenjskega okolja, pri katerih so ugotovljeni trendi razvoja izrazito neugodni.
Usmeritve za razvoj iz prejšnjega odstavka so podlaga za načrtovanje in izvajanje ukrepov za odpravljanje negativnih trendov v populacijah živalskih vrst in v njihovem življenjskem okolju ter so sestavni del načrtov za gospodarjenje z gozdovi.
Letni program ukrepov v življenjskem okolju prosto živečih živali je sestavni del programa vlaganj v gozdove in lovskogojitvenih načrtov.
11. člen
(Dodatni ukrepi)
Dodatni ukrepi za ohranjanje biotskega ravnovesja v gozdu kot so postavljanje in vzdrževanje gnezdnic, sadnja plodonosnih vrst grmovja in drevja, zaščita sadik pred prostoživečimi rastlinojedimi živalmi in drugi, se načrtno izvajajo na območjih gozda z nizko gostoto osebkov vrst, ki pomembno vplivajo na gozdni ekosistem in na območjih z ugotovljeno ogroženostjo obstoja posamezne vrste.
Dodatni ukrepi iz prejšnjega odstavka se izvajajo v sodelovanju z lastnikom gozda ter se na podlagi usmeritev iz načrtov za gospodarjenje z gozdovi določijo v gozdnogojitvenem načrtu.
12. člen
(Ukrepi za vzdrževanje življenjskega okolja prosto živečih živali)
Izvajanje ukrepov iz 3. člena tega pravilnika ter načrtno puščanje tehnično še uporabnih dreves, ki so debela nad 30 cm, se šteje za izvajanje ukrepov za vzdrževanje življenjskega okolja prosto živečih živali in drugih avtohtonih organizmov, ki se v zasebnih gozdovih sofinancirajo na podlagi zakona o gozdovih.
III. IZVAJANJE DEL V GOZDOVIH
13. člen
Dela v gozdovih se morajo izvajati v času, na način ter s pripomočki, ki najmanj ogrožajo gozdni ekosistem.
14. člen
(Usmeritve za izvajanje del)
Gozdni ekosistem zaradi izvajanja del v gozdu ni ogrožen, kadar se dela v območjih, ki so evidentirana v načrtih za gospodarjenje z gozdovi, izvajajo ob upoštevanju določb prejšnjega člena ter v naslednjih prostorskih oddaljenostih in časovnih obdobjih:
– gnezdenja črne štorklje oziroma kolonije sivih čapelj, v mesecih od sredine aprila do konca junija v razdalji najmanj 300 m od gnezda;
– kjer gnezdi planinski orel in orel belorepec, v mesecih od januarja do konca junija najmanj 500 m od gnezda;
– kjer gnezdijo ostale vrste orlov, najmanj 400 m od gnezda: mali orel, kačar, mali klinkač, od začetka maja do konca avgusta, sršenar od junija do konca avgusta;
– kjer gnezdijo ostale ogrožene ujede, od meseca marca do konca meseca junija najmanj 300 m od gnezd;
– kjer gnezdijo sove kozače in velike uharice, od februarja do konca meseca junija najmanj 300 m od gnezd;
– kjer gnezdijo ostale vrste sov, od marca do konca meseca maja najmanj 100 m od gnezd;
– aktivnih rastišč in zaščitnih con za divjega petelina, od začetka marca do konca meseca junija v radiju 500 m od središča rastišča;
– kjer gnezdi zlatovranka, od junija do avgusta najmanj 50 m od gnezdilnega dupla;
– v zimovališčih rastlinojedov od decembra do konca meseca marca, kadar se sečnja izvaja za namen njihove dodatne prehrane;
– kjer je stalno prisoten rjavi medved, od sredine decembra do konca meseca aprila najmanj 200 m od aktivnih brlogov;
– kjer je prisoten volk, od začetka aprila do konca maja najmanj 300 m od mesta poleganja;
– kjer je prisotna vidra, od marca do konca aprila najmanj 50 m od mesta, kjer so poleženi mladiči;
– kjer je prisoten ris, od začetka junija do avgusta najmanj 100 m od mesta, kjer so poleženi mladiči;
– kjer je prisotna divja mačka, v mesecu aprilu in maju najmanj 50 m od mesta, kjer so poleženi mladiči;
– na delih gozdnih cest, kjer potekajo večje selitvene poti dvoživk, se v času selitve ne vozi oziroma se prometnica ustrezno priredi.
V prejšnjem odstavku navedeni pogoji za izvajanje del so usmeritve za izvajanje del v gozdovih, ki so sestavni del gozdnogojitvenega načrta in odločbe, izdane na podlagi 17. člena zakona o gozdovih. Navedene razdalje v metrih so razdalje, merjene na terenu.
Če se na območju predvidenih del ugotovi sprememba v prisotnosti živalskih vrst v primerjavi z njihovim stanjem ob izdaji odločbe za dela v gozdovih, se morata gozdnogojitveni načrt in odločba temu ustrezno dopolniti.
Ne glede na določila drugega odstavka tega člena se lahko posamezna razdalja varovanja spremeni, če so naravni pogoji takšni, da izničijo oziroma potencirajo negativne vplive izvajanja del. Posamezna razdalja se lahko poveča in izjemoma zmanjša za največ 50% v odvisnosti od orografskih ali drugih utemeljenih vzrokov. Sprememba razdalje mora biti ustrezno utemeljena v gozdnogojitvenem načrtu.
15. člen
(Varovanje habitatov redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst)
Na rastiščih redkih in ogroženih rastlinskih in glivnih vrst ter čez kaluže, izvire, brloge in druge v gozdnogojitvenem načrtu evidentirane habitate redkih in ogroženih živalskih vrst ali drugih naravnih vrednot, ni dovoljeno zbirati in vlačiti gozdnih lesnih sortimentov ter graditi cest, vlak ali žičnih linij.
Gospodarjenje z gozdom na rastiščih redkih in ogroženih rastlinskih vrst ter njihovih robnih conah v razdalji do dveh višin drevja mora biti prilagojeno zahtevam teh rastlinskih vrst ter se na podlagi usmeritev v gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot določi z gozdnogojitvenim načrtom.
Gozdna infrastruktura se mora načrtovati in graditi najmanj 50 m stran od najpomembnejših delov habitatov iz prejšnjega člena ter prvega odstavka tega člena, ki so opredeljeni v gozdnogojitvenem načrtu.
16. člen
(Odpravljanje poškodb)
Poškodbe na redkih oziroma ogroženih drevesnih in grmovnih vrstah, ki so nastale pri sečnji, spravilu ali drugem izvajanju del v gozdu, se morajo takoj sanirati z okolju neškodljivim sredstvom iz seznama, ki ga določi za gozdarstvo pristojen minister (v nadaljnjem besedilu: minister).
17. člen
(Varstvo vodnih območij)
Pri izvajanju del v gozdovih stroji in naprave, z izjemo motorne žage, ne smejo puščati oljnih sledi. V območjih s prvo stopnjo poudarjenosti hidrološke funkcije in v predelih zavarovane narave se morajo za mazanje verige pri motornih žagah ter v hidravličnih sistemih strojev in naprav uporabljati biološko razgradljiva olja.
V kale, kaluže, izvire in druge vodne vire se ne smejo trositi soli ali druge snovi, ki spreminjajo kvaliteto vode.
Solnice za divjad se ne smejo nameščati na način, ki omogoča vnos soli v vodni biotop, v nobenem primeru pa v razdalji, manjši od 50 m od vodnega biotopa.
IV. UPORABA FITOFARMACEVTSKIH SREDSTEV V GOZDU
18. člen
(Dovoljenje za izjemno uporabo)
Zavod lahko izda dovoljenje za uporabo tistih fitofarmacevtskih sredstev v gozdu, ki imajo veljavno dovoljenje za promet v Republiki Sloveniji in certifikat o primernosti sredstva za okolje, ki ga je izdala pristojna institucija.
Dovoljena uporaba fitofarmacevtskih sredstev v gozdu je dopustna le v koncentracijah ter s pripravami in na način, kot ga predpiše proizvajalec. Nanašajo se lahko samo na ciljno površino.
19. člen
Uporaba fitofarmacevtskih sredstev ni dovoljena v varovalnih gozdovih in gozdovih, ki imajo prvo stopnjo poudarjenosti vsaj ene od naslednjih funkcij:
– hidrološke funkcije,
– biotopske funkcije,
– rekreacijske funkcije,
– funkcije varovanja naravnih vrednot.
Ne glede na prepoved iz prejšnjega odstavka se dovoljenje lahko izda za uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki učinkujejo le na ciljno populacijo ter so okolju neškodljiva.
20. člen
(Označevanje uporabe)
Površine, na katerih je bilo uporabljeno fitofarmacevtsko sredstvo, se morajo na vidnem mestu označiti z opozorilnim znakom.
Na opozorilnem znaku mora biti navedeno, katero sredstvo je bilo uporabljeno, stopnja njegove strupenosti, dan nanosa na površino in njegova karenčna doba.
Opozorilni znak mora biti natisnjen na rumeni podlagi, v obliki in z vsebino, kot je določena v prilogi PVG-IV/1.
21. člen
(Evidenca o uporabi)
O izdanih dovoljenjih za uporabo fitofarmacevtskih sredstev se obvezno vodi evidenca, iz katere morajo biti razvidni: številka dovoljenja in datum njegove izdaje, komu, kdaj in kdo ga je izdal, vrsta in količina sredstva, za katero je bilo dovoljenje izdano, kraj uporabe ter namen izdaje dovoljenja.
V. RABA GOZDOV
22. člen
(Rekreativno nabiranje gozdnih dobrin)
Rekreativno nabiranje gozdnih plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali, ki je z zakonom o gozdovih dovoljeno tudi nelastnikom gozdov, je nabiranje za lastne potrebe.
Posameznik lahko v enem dnevu nabere največ:
– 1 kg gob, plodov in zelnatih rastlin;
– 2 kg kostanja.
Pri nabiranju ni dovoljeno uporabljati pripomočkov za učinkovitejše nabiranje, ki povzročajo poškodbe na predmetu nabiranja ali njegovi okolici. Nabrane količine ne smejo biti predmet prometa.
23. člen
(Ohranjanje stabilnosti in trajnosti gozda)
Pri izkoriščanju funkcij gozdov, ki je dovoljeno tudi nelastnikom, se morajo zaradi ohranjanja stabilnosti in trajnosti gozdov upoštevati naslednji pogoji:
– ni dovoljeno zasekovati, lupiti, zarezovati, vrtati, zažigati ali kako drugače ogrožati drevja in grmovja, razen takrat, ko je to potrebno zaradi spremljanja stanja in razvoja gozdov, gospodarjenja z gozdovi ali znanstveno-raziskovalnega dela;
– pri nabiranju se mahove lahko odstrani z največ 20% površine, ki jo poraščajo v premeru 10 m od mesta nabiranja. Če je predhodno nabiranje na določenem prostoru že doseglo te meje, nadaljevanje nabiranja ni dovoljeno;
– pri nabiranju zelnatih rastlin se lahko odstrani do 30% rastlin oziroma vsako tretjo rastlino. Če je predhodno nabiranje na določenem prostoru že doseglo te meje, nadaljevanje nabiranja ni dovoljeno;
– prostor za postavitev čebeljih panjev in njihovo število se določita v soglasju z lastnikom gozda ter v sodelovanju z zavodom in s kmetijsko svetovalno službo. Čebelji panji ne smejo biti postavljeni na naravnih prehodih prosto živečih živali ali na vzdrževanih pašnih površinah v gozdu in ne smejo onemogočati normalne rabe gozdne infrastrukture za gospodarjenje z gozdovi;
– prepovedano je namerno poškodovati ali razdirati mravljišča in nabirati mravlje ali njihove bube;
– prepovedano je namerno uničevanje gnezdišč ptic in sesalcev ter delov habitata, kjer se živali grupirajo (skupinska prezimovališča vretenčarjev, nočišča migratornih vrst in podobno);
– opazovanje živali, njihovo fotografiranje ali drugo vznemirjanje živali je prepovedano v časovnih obdobjih in znotraj razdalj, ki so navedene v 14. členu tega pravilnika, razen za potrebe spremljanja stanja in razvoja gozdov.
24. člen
(Pridobivanje gozdnih dobrin v lastnem gozdu)
Pri pridobivanju gozdnih dobrin mora lastnik gozda oziroma drug uporabnik gozda upoštevati naslednje pogoje za preprečevanje opustošenja gozda:
– pri izkoriščanju grmovnic mora v grmu pustiti vsaj 30% živih poganjkov razen v primerih, ko je z gojitvenim načrtom določeno drugače;
– drevesni plodovi, seme ali cvetje se morajo nabirati tako, da se površina krošnje drevesa ne zmanjša za več kot 30%. Obvejevanje drevesa, ki je potrebno za takšno nabiranje, se mora opraviti z žago ali drugim primernim orodjem tako, da se rana na drevesu lahko zaraste. Z nabiranjem se ne sme poškodovati zgornje tretjine drevesne krošnje na drevju, ki je nižje od 3 m;
– smolarjenje se lahko izvaja zadnjih pet let pred posekom drevesa, ki mora biti predhodno izbrano za posek;
– vrtanje drevesa zaradi pridobivanja sokov je dovoljeno le zadnje leto pred posekom drevesa, ki je bilo predhodno izbrano za posek;
– iz gozda ni dovoljeno odnašati humusa, prsti in peska ter gozd osuševati z jarki;
– steljarjenje oziroma grabljenje listja je dovoljeno v gozdu, v katerem se to že tradicionalno izvaja oziroma največ dvakrat v desetih letih tudi v drugih gozdovih. Na zlivnih območjih hudournikov in na erodibilnih območjih steljarjenje oziroma grabljenje listja ni dovoljeno;
– prepovedano je ravnanje v nasprotju z načrtovanimi ukrepi za ohranjanje, obnavljanje in pospeševanje biotskega ravnovesja v gozdu.
25. člen
(Spremljanje posledic rabe gozdov)
Spremljanje stanja in trendov v razvoju populacij živih organizmov, ki jih je v gozdu dovoljeno nabirati ali drugače izkoriščati, je sestavni del dejavnosti spremljanja stanja in razvoja gozdov.
O stanju populacij iz prejšnjega odstavka javna gozdarska služba izdela letno poročilo, ki je sestavni del poročila o stanju gozdov. Poročilo vsebuje tudi predlog ukrepov za omejitev ali prepoved nabiranja posameznih glivnih, rastlinskih ali živalskih vrst.
26. člen
(Gibanje v zavarovanih gozdovih)
Dostop in gibanje v pragozdovih in gozdnih rezervatih sta zaradi njihovega varstva dovoljena le v skladu s pogoji, ki so določeni v aktu o njihovem zavarovanju.
27. člen
(Paša v gozdu)
Z gozdnogojitvenim načrtom se lastniku gozda izjemoma lahko dovoli paša živine v gozdu, v katerem poudarjenost ekoloških funkcij ne dosega 1. ali 2. stopnje in je izpolnjen eden od naslednjih kriterijev:
– nizkoproduktiven gozd, ki predstavlja celoto z obstoječo pašno površino;
– zaraščujoča negozdna površina porasla z gozdnim drevjem in grmovjem, ki je v gozdnogospodarskem načrtu določena kot gozd in predstavlja funkcionalno nadaljevanje pašnikov ali se vklaplja v celoto pašnih planin;
– gozd v razvojni fazi debeljaka, ki obdaja pašno površino in v njem ni predvideno izvajanje ukrepov za pomlajevanje za obdobje najmanj naslednjih 10 let.
Površina za pašo določenega gozda sme doseči največ trikratno površino obstoječe pašne površine, s katero oblikuje zaokroženo celoto.
Z gozdnogojitvenim načrtom se na 10 ha travnate površine 1ha gozda, ki ne izpolnjuje kriterijev iz prvega odstavka tega člena, lahko določi kot funkcionalna površina pašnika, potrebna za naravno senco.
28. člen
Izločanje gozdov za pašo ni dovoljeno na neerodibilnih podlagah z nakloni večjimi od 30° ter na erodibilnih podlagah z nakloni večjimi od 15°. Izločanje gozdov za pašo ni dovoljeno v vplivnem pasu vodotokov.
Za pašo določen gozd mora biti ločen od ostalega gozda tako, da ni možno prehajanje živine v gozd, kjer paša ni dovoljena. Pri postavitvi ovir se v čimvečji meri upošteva evidentirane koridorne poti prosto živečih živali, ki morajo biti izven pašne sezone v celoti sproščene.
Pogoje za pašo v gozdu določi zavod v gozdnogojitvenem načrtu v sodelovanju s kmetijsko svetovalno službo.
VI. POSEGI V GOZD IN GOZDNI PROSTOR
29. člen
(Posegi, ki gozd razvrednotijo)
S posegi v gozd oziroma gozdni prostor se povzroča razvrednotenje gozda zlasti v naslednjih primerih:
– če se s posegom v gozd, ki ima 1. stopnjo poudarjenosti katerekoli ekološke funkcije, zmanjša njegova površina do te mere, da ne more več funkcionirati kot ekosistem;
– če se v krajini uničijo ostanki gozda, ki imajo za ohranjanje biotskega ravnovesja 1. stopnjo poudarjenosti;
– če se s posegi v vodotoke spremeni njihov vodni režim tako, da ogroža rastlinske ali živalske vrste, ki so vezane na gozd ob njih;
– če se ogoli gozdna površina tako, da se povzročijo erozijski procesi, ki jih ni mogoče učinkovito preprečiti, oziroma bi stroški za to presegli 30% investicijskih stroškov;
– če se s posegom povzroči zelo velika ali velika stopnja požarne ogroženosti gozda;
– če se s posegom povzročijo motnje v preskrbi gozda z vodo, ki so vzrok za propadanje drevesne vrste;
– če se gozd razkosa na več delov tako, da posamezni deli ne morejo več zagotavljati funkcij, ki so v prostoru nujno potrebne;
– če se presekajo migracijske poti prosto živečih živali, ki jih ni možno nadomestiti;
– če se s posegi odprejo poti vetru, ki lahko destabilizira gozd;
– če je utemeljeno pričakovati, da bodo izvršeni posegi povzročili plazenje gozdnega zemljišča, ki ga s tehničnimi ukrepi ne bo možno preprečiti;
– če se s posegi uničijo specifični življenjski prostori prosto živečih živali, rastlin ali gliv.
30. člen
(Posegi, ki gozd poškodujejo)
Pri posegih v gozd ali gozdni prostor se gozd poškoduje, če so pričakovani negativni vplivi emisij ali imisij tolikšni, da lahko v krajšem ali daljšem časovnem obdobju onemogočijo delovanje gozda kot ekosistema oziroma onemogočijo zagotavljanje funkcij gozda.
Delovanje gozda kot ekosistema se onemogoča, če je pričakovati, da bo poseg povzročil koncentracijo polutantov, ki presega s predpisi o varstvu okolja določene mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.
31. člen
(Soglasje za poseg v gozd)
V soglasju za poseg v gozd ali gozdni prostor se določijo ukrepi, ki se izvedejo za odpravo ali zmanjšanje njegovih negativnih posledic na gozdni ekosistem in funkcije gozda.
32. člen
(Evidenca posegov v gozd)
Javna gozdarska služba vodi evidenco o posegih v gozd in gozdni prostor, ki obsega zlasti podatke o:
– natančni lokaciji posega;
– vsebini, prizadeti površini in vzrokih posega;
– času izvedbe in izvajalcu posega;
– soglasju za poseg, izdanem na podlagi zakona o gozdovih oziroma ugotovitvi, da gre za poseg brez navedenega soglasja ter navedbo morebitnega soglasja po drugih predpisih.
Spremljanje posegov v gozd in gozdni prostor je dejavnost javne gozdarske službe in se uvršča v nalogo zbiranja podatkov o stanju in razvoju gozdov. Na podlagi evidence iz prejšnjega odstavka izdela javna gozdarska služba letno poročilo o posegih v gozd in gozdni prostor v skladu s prilogama PVG-VI/1 in PVG-VI/2. To poročilo je sestavni del letnega poročila o stanju gozdov.
VII. PROGRAM VARSTVA GOZDOV
33. člen
(Dejavnost varstva gozdov)
Dejavnost varstva gozdov obsega zlasti:
– spremljanje stanja in razvoja biotskih in abiotskih dejavnikov, ki so ali lahko postanejo škodljivi za gozd kot ekosistem;
– ugotavljanje neznanih škodljivih dejavnikov;
– napovedovanje pričakovanih škodljivih pojavov večjih razsežnosti;
– načrtovanje in zagotavljanje izvajanja ukrepov za preprečevanje škodljivih pojavov;
– poročanje o škodljivih pojavih.
Dejavnost varstva gozdov se opravlja v okviru dejavnosti javne gozdarske službe.
34. člen
(Gozdarski inštitut Slovenije)
Gozdarski inštitut Slovenije (v nadaljnjem besedilu: inštitut) v okviru poročevalske, prognostično-diagnostične službe za gozdove opravlja tudi:
– ugotavljanje neznanih škodljivih dejavnikov,
– napovedovanje pričakovanih škodljivih pojavov večjih razsežnosti,
– pripravlja, razvija in predlaga metode za spremljanje stanja biotskih in abiotskih dejavnikov v gozdu ter metode za izvajanje ukrepov za preprečevanje škodljivih pojavov, ločeno po posameznih gozdnogospodarskih območjih,
– poroča ministrstvu o pojavih in dejavnostih iz prejšnjih alinej.
35. člen
(Zavod za gozdove Slovenije)
V okviru dejavnosti javne gozdarske službe opravlja zavod tudi naslednje naloge varstva gozdov:
– spremlja stanje in razvoj biotskih in abiotskih dejavnikov, ki so ali lahko postanejo škodljivi za gozd kot ekosistem;
– načrtuje in zagotavlja izvajanje ukrepov za preprečevanje škodljivih pojavov;
– poroča ministrstvu o stanju in ukrepih iz prejšnjih alinej;
– obvešča inštitut o pojavu poškodb drevja neznanega vzroka, o pojavu karantenskega dejavnika oziroma o vseh pojavih neobičajno velikih ali intenzivnih poškodb v gozdovih ali gozdnem prostoru.
Stanje biotskih in abiotskih dejavnikov v gozdu, ki so ali lahko postanejo gozdu škodljivi, se spremlja v skladu s prilogama PVG-VII/1in PVG-VII/2.
36. člen
(Načrtovanje varstva gozdov)
Na podlagi analize stanja in pričakovanega razvoja biotskih in abiotskih dejavnikov, ki lahko škodljivo vplivajo na gozd, se letno načrtuje izvedba preprečevalnih in zatiralnih ukrepov, s katerimi se zagotavlja ohranjanje in obnavljanje biološkega ravnotežja v gozdovih.
Usmeritve za načrtovanje ukrepov varstva gozdov so sestavni del gozdnogospodarskih načrtov. Ukrepi varstva gozdov, ki jih je potrebno izvajati, se določijo z gozdnogojitvenim načrtom.
37. člen
(Program varstva gozdov)
Program varstva gozdov obsega zlasti naslednje ukrepe za varstvo gozdov:
– ukrepe za varstvo pred insekti;
– ukrepe za varstvo pred rastlinskimi boleznimi;
– ukrepe za varstvo pred pred divjadjo;
– ukrepe protipožarnega varstva;
– ukrepe ostalega varstva.
Podlaga za program na ravni države so programi ukrepov varstva gozdov na ravni gozdnega revirja, ki so podrobno načrtovani v gozdnogojitvenem načrtu in v programu varstva gozdov pred požarom. V programu varstva gozdov se določijo obseg, vrednost in način financiranja ukrepov iz prejšnjega odstavka.
Program varstva gozdov se izdela vsako leto in je sestavni del programa vlaganj v gozdove. Program varstva gozdov se med letom spremeni ali dopolni, kadar je to potrebno zaradi nenadnih pojavov škodljivih biotskih ali abiotskih dejavnikov.
38. člen
(Poročanje o stanju in razvoju biotskih in abiotskih dejavnikov)
O stanju in razvoju vseh biotskih in abiotskih dejavnikov, ki povzročajo poškodbe gozdov, ter o izvajanju ukrepov za preprečevanje širjenja škodljivih dejavnikov in ukrepov za zatiranje škodljivih dejavnikov javna gozdarska služba izdela letno poročilo ter ga posreduje ministrstvu do 31. marca za preteklo leto.
O pojavu karantenskih bolezni in škodljivcev in o pojavu nenadnih in obsežnih poškodb gozdov se takoj poroča ministrstvu.
Zavod po posameznih fitogeografskih območjih spremlja stanje in poroča zlasti o biotskih dejavnikih, ki so določeni v prilogi PVG-VII/3.
VIII. UGOTAVLJANJE POŠKODOVANOSTI GOZDOV
39. člen
(Monitoring razvrednotenja in poškodovanosti gozdov)
Javna gozdarska služba spremlja stanje razvrednotenja in poškodovanosti gozdov (v nadaljnjem besedilu: monitoring).
Namen monitoringa je:
– spremljanje stanja razvrednotenja in poškodovanosti gozdov;
– ugotavljanje vplivov atmosferskega onesnaževanja na gozd;
– priprava podlag za načrtovanje ukrepov za ohranitev in obnovo poškodovanih gozdov.
40. člen
(Izvajanje monitoringa)
Monitoring se izvaja na sistematični mreži stalnih vzorčnih ploskev, ki zajema celotno področje Slovenije ter obsega:
1. popis poškodovanosti dreves, ki se opravi vsako leto na način, ki je določen v prilogi PVG-VIII/1;
2. popis stanja tal, ki se opravi vsakih 10 let na način določen v prilogi PVG-VIII/2;
3. popis preskrbljenosti gozdnega drevja z mineralnimi hranili, ki se opravi vsakih 10 let na način, določen v prilogi PVG-VIII/3.
Popis se opravi na mreži sistematično porazdeljenih stalnih vzorčnih ploskev z gostoto 16 x 16 km, najmanj enkrat v 10 letih pa na mreži z gostoto 4 x 4 km. V primeru večjih sprememb poškodovanosti gozdov se opravi popis tudi pogosteje, če tako odloči minister na predlog inštituta.
41. člen
(Poročanje o stanju poškodovanosti gozdov)
Na podlagi podatkov zbranih s popisom poškodovanosti gozdov iz prejšnjega člena se sestavi letno poročilo ter posreduje ministrstvu najpozneje do 31. decembra tekočega leta.
Vsebina letnega poročila o stanju gozdov je določena v prilogi PVG-VIII/4.
42. člen
(Zagotavljanje izvajanja monitoringa)
Javna gozdarska služba skrbi za zbiranje podatkov o stanju in razvoju poškodovanosti gozdov, za usmerjanje in strokovno vodenje monitoringa ter za zagotavljanje njegove kakovosti.
Metodologija za zagotavljanje kakovosti monitoringa je opredeljena v prilogi PVG-VIII/5.
43. člen
Usmerjanje in strokovno vodenje spremljanja stanja razvrednotenja in poškodovanosti gozdov je:
– oblikovanje metodologije monitoringa;
– prenos metode v prakso;
– kontrola kakovosti popisovanja;
– laboratorijska analiza vzorcev;
– vnos in računalniška obdelava podatkov popisov;
– izdelava letnega poročila.
Zbiranje podatkov o stanju in razvoju poškodovanosti gozdov na podlagi tega pravilnika vključuje:
– izvedbo popisa na vzorčnih ploskvah;
– zagotavljanje kakovosti snemanja podatkov o poškodovanosti na terenu.
IX. VARSTVO GOZDOV PRED POŽAROM
44. člen
(Stopnja požarne ogroženosti gozdov)
Gozdovi v Sloveniji se razvrščajo v naslednje stopnje požarne ogroženosti:
1. Zelo velika požarna ogroženost. V to stopnjo se razvrščajo gozdovi oziroma območja gozdov, kjer stalna nevarnost gozdnih požarov pomeni resno grožnjo njihovemu ekološkemu ravnovesju, varnosti ljudi in premoženja v gozdu in gozdnemu prostoru ali predstavlja stalno nevarnost za pospeševanje nepovratnih degradacijskih procesov v gozdu in gozdnem prostoru.
2. Velika požarna ogroženost. V to stopnjo se razvrščajo gozdovi oziroma območja gozdov, kjer občasna nevarnost gozdnih požarov pomeni resno grožnjo njihovemu ekološkemu ravnovesju, varnosti ljudi in premoženja v gozdu in gozdnem prostoru ali predstavlja nevarnost za pospeševanje nepovratnih degradacijskih procesov v gozdu in gozdnem prostoru.
3. Srednja požarna ogroženost. V to stopnjo se razvrščajo gozdovi oziroma območja gozdov, kjer nevarnost gozdnih požarov ni stalna ali občasna, predstavlja pa resno grožnjo gozdnim ekosistemom.
4. Majhna požarna ogroženost. V to stopnjo ogroženosti se razvrščajo gozdovi oziroma območja gozdov, ki niso razvrščena v nobeno drugo stopnjo.
Javna gozdarska služba opravi razvrstitev gozdov po stopnjah požarne ogroženosti na podlagi ocene vplivov dejavnikov, ki povzročajo njihovo požarno ogroženost v osnovni načrtovalni enoti. Če se vpliv dejavnikov spremeni, je treba temu ustrezno sproti prilagoditi tudi razvrstitev gozdov v stopnjo požarne ogroženosti.
Pri razvrstitvi gozdov po stopnjah požarne ogroženosti v večjih prostorskih enotah kot je osnovna načrtovalna enota, se morajo upoštevati meje lokalnih skupnosti oziroma katastrskih občin.
Sestavni del razvrstitve gozdov oziroma območij gozdov po stopnjah požarne ogroženosti je pregledna karta v merilu 1:250.000.
45. člen
(Dejavniki, ki določajo požarno ogroženost gozdov)
Dejavniki, na podlagi katerih se gozdovi razvrščajo v stopnje požarne ogroženosti so zlasti:
1. lastnosti gozda: razvojna faza in zgradba gozda, prevladujoča združba, negovanost in gozdna higiena;
2. dejavniki izven gozda: srednja letna temperatura, srednja letna količina padavin, srednja letna relativna vlažnost zraka, moč in pogostost vetra, periodičnost sušnih obdobij, matični substrat in vrsta tal, ekspozicija, nadmorska višina, nagib, pogoji gašenja, objekti v gozdu.
Vpliv posameznega dejavnika pri razvrščanju gozda v stopnjo požarne ogroženosti in metodologija razvrščanja sta določena v prilogi PVG-IX/3.
46. člen
(Načrt varstva gozdov pred požarom)
Z načrti varstva gozdov pred požarom se zagotavlja celovitost in usklajenost programiranja in izvajanja ukrepov preventivnega varstva gozdov pred požarom ter prispeva k učinkovitejšemu izvajanju gašenja gozdnih požarov.
Načrti varstva gozdov pred požarom se obvezno izdelajo za gozdove oziroma območja gozdov zelo velike, velike in srednje stopnje požarne ogroženosti. Izdelajo se za obdobje 10 let za področje krajevne enote zavoda oziroma za funkcionalno zaključene površine gozdov, ki se glede varstva pred požarom enotno obravnavajo. Notranja strukturiranost načrtov varstva gozdov pred požarom je prilagojena možnostim načrtovanja varstva pred požarom na ravni občine.
Načrte varstva gozdov pred požarom izdela in dopolnjuje zavod. Načrte za območja z zelo veliko in veliko stopnjo požarne ogroženosti potrjuje strokovni svet območne enote zavoda.
47. člen
(Vsebina načrta)
Načrt varstva gozdov pred požarom je sestavljen iz besedila, seznamov in pregledne karte, ki vsebujejo:
1. Besedilo:
– opis dejavnikov, ki odločujoče vplivajo na razvrstitev gozda v stopnjo požarne ogroženosti;
– analize vrste požarov v preteklem načrtovalnem obdobju in njihovih lokacij, vzrokov za njihov nastanek in škod, ki so jih povzročili, števila in površine požarišč z določenim tipom gozda, uspešnosti gašenja s stališča gozdarstva;
– opis stanja preventivnega varstva pred požarom z navedbo ukrepov in njihovim obsegom, objektov za preventivno varstvo, metod in tehnik zaščite gozdov pred požarom, organizacije in uspešnosti delovanja opazovalne službe na ogroženem območju;
– cilje, ki naj se dosežejo v obdobju trajanja načrta pri odpravljanju ali zmanjšanju glavnih vzrokov za nastanek požarov in pri izboljšanju organizacije in delovanja opazovalne službe ter ukrepe za uresničitev teh ciljev;
– opis predvidenih sistemov gašenja požara.
2. Seznami:
– podatke o požarih v zadnjih petih letih na površini, ki jo zajema načrt varstva gozdov pred požarom;
– ceste, protipožarne preseke in protipožarne steze, ki se uporabljajo v preventivnem varstvu pred požarom in bi se uporabile tudi pri gašenju požara z navedbo podatkov o njihovi prevoznosti;
– protipožarne objekte: zidove, opozorilne znake, vodne vire in mesta za preskrbo z vodo;
– razpoložljivo opremo za izvajanje opazovalne službe, nadzora, gašenja požarov in zavarovanja požarišč, z navedbo lokacije opreme;
– subjekte izven gozdarske dejavnosti, ki sodelujejo v preventivnem varstvu pred požarom, z njihovimi naslovi in telekomunikacijskimi številkami;
– osebe zavoda, ki so odgovorne za izvajanje načrta, z njihovimi naslovi in telekomunikacijskimi številkami.
3. Pregledna karta v merilu 1:10.000 ali manjšem merilu:
– prikaz prostorske razporeditve gozdov po stopnjah ogroženosti;
– vrisane ceste, protipožarne preseke, protipožarne steze in zidovi;
– vrisane najpomembnejše dostope do območja;
– vodne vire, ki bi se lahko koristili za gašenje in mesta predvidena za preskrbo z vodo;
– vrisana mesta za opazovalno službo in območja, ki jih pokriva;
– vrisana območja gibanja mobilne opazovalne službe;
– vrisane infrastrukturne objekte in druge stalne objekte, ki vplivajo na požarno ogroženost naravnega okolja.
48. člen
(Program varstva gozdov pred požarom)
Program varstva gozdov pred požarom je sestavni del programa varstva gozdov.
S programom varstva gozdov pred požarom se vsako leto določijo:
– preventivne ukrepe za varstvo gozdov pred požarom s posebnim poudarkom na gradnji in vzdrževanju cest, pomembnih za varstvo pred požarom, protipožarnih presek, protipožarnih stez in zidov, ureditvi in vzdrževanju vodnih virov, mest za preskrbo z vodo, nameščanju in vzdrževanju opozorilnih znakov, odstranjevanju lahko vnetljivih in hitro gorljivih organskih snovi na območjih nevarnih za nastanek gozdnega požara, izvajanju gozdnogojitvenih in varstvenih ukrepov, ki prispevajo k varstvu gozdov pred požarom;
– ukrepi za organiziranje in izboljšanje opazovalne službe z upoštevanjem potrebne opreme;
– ukrepi za odpravljanje vzrokov za nastanek in širjenje gozdnih požarov;
– načini obveščanja o nevarnosti gozdnih požarov in protipožarnega osveščanja javnosti;
– program izobraževanja delavcev javne gozdarske službe;
– študije in demonstracijski projekti za preizkus novih metod in tehnik, namenjenih povečanju varnosti gozdov pred požarom;
– pregled stroškov za izvedbo ukrepov, predvidenih s programom varstva gozdov pred požarom.
49. člen
(Evidentiranje gozdnih požarov)
Vodenje evidence o gozdnih požarih in izdelava letnega poročila o gozdnih požarih se štejeta za opravljanje nalog zbiranja podatkov o stanju in razvoju gozdov.
Gozdni požari se evidentirajo na obrazcu PVG-IX/1. Sestavni del evidence o gozdnem požaru je pregledna karta z vrisanim požariščem v merilu 1:5.000, ki se mora izdelati najpozneje v treh dneh po pogasitvi požara.
O evidentiranem požaru zavod takoj pisno obvesti Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje, o požarih, ki so zajeli površino, večjo od osnovne načrtovalne enote, pa tudi ministrstvo.
Prva ocena neposredne škode, ki jo je povzročil gozdni požar, se izdela na podlagi cenika območne enote zavoda, ki ga potrdi njen strokovni svet.
Zavod izdela letno poročilo o gozdnih požarih na obrazcu PVG-IX/2 ter ga posreduje ministrstvu in Upravi Republike Slovenije za reševanje in zaščito do 31. marca za preteklo leto. Sestavni del poročila je pregledna karta Republike Slovenije v merilu 1:250.000 z vrisanimi požarišči.
50. člen
(Načrt sanacije požarišča)
Požarišče po tem pravilniku je gozdna površina, ki jo je opustošil požar.
Načrt sanacije za obnovo gozda na požarišču, ki po površini presega osnovno načrtovalno enoto, izdela javna gozdarska služba.
Načrt sanacije požarišča obsega:
1. opis stanja požarišča: lego v pokrajini, relief, rastišče, tip gozda, vrsto podlage in globino tal, vrsto požara in poškodb, ki jih je povzročil (ločeno po razvojnih fazah gozda, skupinah drevesnih vrst, lastništvu) in prikaz posebnih zahtev, ki jih je potrebno pri načrtovanju sanacije upoštevati;
2. način ureditve in pripravo požarišča za obnovo gozda s potrebnimi gozdnogojitvenimi in varstvenimi deli ob upoštevanju ostankov gozda, ki niso potrebni obnove. Oceni se potreben posek drevja in določi aktivnosti za vključevanje lastnikov gozdov v posek. Izračunata se čas, ki je potreben za pripravo požarišča za obnovo, in višina nadstroškov pri poseku drevja, ki se financirajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije;
3. način obnove požarišča z izračunom potrebnih sadik gozdnega drevja in njihove vrednosti, organizacijo sadnje in setve z upoštevanjem udeležbe lastnikov gozdov in izračunom skupnih stroškov za sajenje oziroma setev ter prikaz tistih del, ki se financirajo oziroma sofinancirajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije;
4. način zaščite posajenih sadik in posejanih površin požarišča in izračun stroškov za izvedbo zaščite;
5. prikaz požarišča in njegove obnove na pregledni karti v merilu 1:5.000, ki mora vsebovati vse sestavine gozdnogojitvenega načrta.
Načrt sanacije s smiselno enako vsebino iz prejšnjega odstavka izdela zavod tudi za sanacijo gozda poškodovanega v naravni ujmi, kalamitetah, epifitocijah in za sanacijo gozda, ki se šteje za ogroženo okolje po predpisih o varstvu okolja.
Načrt sanacije, katerega izvedba bo zahtevala prerazporeditev proračunskih sredstev ali financiranje iz proračunske rezerve, sprejme minister.
51. člen
Upravljalci infrastrukturnih objektov, ki v gozdnem prostoru predstavljajo požarno nevarnost za gozdove, morajo zagotoviti, da se na razdalji ene do dveh drevesnih višin od objekta redno odstranjujejo vse lahko vnetljive in hitro gorljive snovi.
Infrastrukturne objekte, ki v gozdnem prostoru predstavljajo stalno ali občasno požarno nevarnost za gozdove, ugotovi zavod v sodelovanju z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Določitev teh objektov je sestavni del opredelitve dejavnikov požarnega ogrožanja gozdov iz 48. člena tega pravilnika.
52. člen
(Protipožarna infrastruktura v gozdu)
Gozdne prometnice, ki se uporabljajo za namen varstva gozdov pred požarom so gozdne ceste, protipožarne preseke in protipožarne steze.
V protipožarno infrastrukturo v gozdu se uvrščajo gozdne ceste, ki imajo izrazit pomen za varstvo gozdov pred požarom in so tako opredeljene v načrtu varstva gozdov pred požarom. Vzdrževane morajo biti vse leto, razen, ko je območje, ki ga cesta odpira, pokrito s snežno odejo.
Protipožarne preseke so namenjene prevoznosti z intervencijskimi vozili in imajo neposredno vlogo v varstvu gozdov pred požarom. Prevoznost protipožarnih presek mora biti zagotovljena vse leto, razen, ko je območje, ki ga preseka odpira, pokrito s snežno odejo.
Protipožarna steza je pot, ki skladno z načrtom varstva gozdov pred požarom zagotavlja predvidene premike gasilskih moštev in se povezuje s protipožarno infrastrukturo višje ravni.
53. člen
(Opazovalna služba)
V območjih gozdov zelo velike in velike stopnje požarne ogroženosti se organizira opazovalna služba, ki jo vodijo in usmerjajo delavci javne gozdarske službe. V njej pa lahko skladno s programom opazovanja sodelujejo tudi drugi delavci.
Opazovalna služba mora biti vključena v enotni sistem varstva pred požari v naravnem okolju, ki ga določajo predpisi o varstvu pred požarom.
Delovanje opazovalne službe v območjih gozdov zelo velike in velike stopnje požarne ogroženosti je obvezno v času od 1. februarja do 31. marca in od 1. julija do 31. avgusta ter v obdobju povečane ogroženosti naravnega okolja.
Ne glede na določbo iz prejšnjega odstavka tega člena delovanje opazovalne službe ni obvezno v času, ko je območje pokrito s snegom ali ko zaradi padavin verjetnost požarov ne obstaja.
54. člen
(Naloge opazovalne službe)
Naloge opazovalne službe so:
– izvajanje opazovanja s pomočjo statičnih in obhodnih opazovalnic;
– obveščanje in alarmiranje preko regijskih centrov za obveščanje;
– gašenje inicialnih požarov na območju opazovanja;
– vzdrževanje opreme za opazovalno službo;
– vodenje dnevnika opazovanja;
– redno izobraževanje opazovalcev.
55. člen
(Program opazovanja)
Program opazovanja vsebuje:
– opis delovanja celotnega sistema opazovanja;
– opis nalog opazovalca;
– podroben načrt komuniciranja med opazovalnicami in način komuniciranja z regijskimi centri za obveščanje;
– načrt delovanja opazovalnic med opazovanjem in popolnitev opazovalnic z opazovalci.
Sestavni del programa opazovanja je pregledna karta v merilu 1:25.000 z vrisanimi statičnimi opazovalnicami in sistemom gibanja obhodnih opazovalnic.
56. člen
(Izdelava programa opazovanja)
Program opazovanja za submediteransko območje Republike Slovenije, izdelajo v sodelovanju območne enote zavoda Tolmin, Postojna in Sežana. Program se uskladi z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter predloži v potrditev strokovnemu svetu zavoda.
Program opazovanja za požarno ogrožene gozdove v drugih območjih Slovenije izdela krajevno pristojna območna enota zavoda. Program se uskladi z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter predloži v potrditev strokovnemu svetu območne enote zavoda.
X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
57. člen
Skladno z določbami tega pravilnika se izdelajo:
– razvrstitev gozdov po stopnjah požarne ogroženosti ter predloži ministrstvu najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega pravilnika;
– načrti varstva gozdov pred požarom za območja zelo velike in velike ogroženosti najpozneje v enem letu, za območja srednje ogroženosti pa najpozneje v dveh letih po uveljavitvi tega pravilnika;
– programi opazovanja za požarno ogrožene gozdove najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega pravilnika.
58. člen
Priloge, ki so navedene v tem pravilniku, so sestavni del tega pravilnika in so objavljene skupaj z njim.
59. člen
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 322-31/00
Ljubljana, dne 11. septembra 2000.
Minister
za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Ciril Smrkolj l. r.
