Številka:	Up-1177/12-17
	Up-89/14-15
Datum:	28. 5. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Luke Vraneša, Ljubljana, ki ga zastopa Bojana Potočan, odvetnica v Ljubljani, na seji 28. maja 2015

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2. Sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 269/2013 z dne 21. 11. 2013, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 800/2013 z dne 12. 6. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3103/2007-III z dne 11. 1. 2013 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je pritožnik s tožbo, vloženo 10. 10. 2000, od toženke (Republike Slovenije) zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in prenosa v evidenco tujcev. Do izbrisa je prišlo po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) z dne 2. 8. 1994, s katero je bila njegova prošnja za sprejem v slovensko državljanstvo zavrnjena, ker naj bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in varnost države. Zoper to odločbo MNZ je pritožnik sprožil upravni spor, vendar je Vrhovno sodišče s sodbo št. U 1312/94-9 z dne 6. 2. 1997 njegovo tožbo zavrnilo. Pritožnik je z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-187/97 z dne 4. 11. 1999 (OdlUS VIII, 299) dosegel razveljavitev navedenih odločb, v ponovljenem postopku pa je bil sprejet v državljanstvo (z odločbo MNZ z dne 1. 6. 2000). Ker je na pravilno odločitev o državljanstvu čakal skoraj devet let, se je v predmetni odškodninski pravdi skliceval tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Zatrjeval je, da mu je nastala premoženjska škoda v skupni višini 7.885.529,70 SIT (zaradi izgubljenega dohodka od 24. 3. 1995 do 10. 10. 2000; zaradi izgube pravice do certifikata in zaradi stroškov upravnih in sodnih postopkov). Svojo nepremoženjsko škodo je ocenil na skupni znesek 16.835.897,00 SIT (za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti).Sodišče prve stopnje je odškodninskemu zahtevku delno ugodilo. Ocenilo je, da je bilo ravnanje toženke protipravno. Kot je pojasnilo, zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo ni bila obrazložena z navedbo konkretnih ravnanj pritožnika, ki naj bi utemeljevala sklepanje o nevarnosti za varnost države, zato je bila odločba MNZ arbitrarna, prav tako tudi potrditev te odločbe s strani Vrhovnega sodišča, ki ni upoštevalo tedaj uveljavljene prakse Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da je bila pritožniku kršena tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je postopek za sprejem v državljanstvo trajal nerazumno dolgo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je pritožnikova terjatev delno zastarala. Zaradi ugovora zastaranja je zavrnilo zahtevke za povrnitev premoženjske škode iz naslova stroškov postopkov in certifikata, delno pa tudi iz naslova izgubljenega dohodka (do 10. 10. 1997). Siceršnji del zahtevka za povrnitev premoženjske škode je sodišče prve stopnje pritožniku prisodilo (tj. izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do vložitve tožbe v znesku 4.329.226,40 SIT). Zaradi zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve (ki se je zgodila že leta 1996, ko mu je uradnica pred vsemi navzočimi razrezala osebno izkaznico in ko je moral pri prepisu vozila na ženo z dvema slovenskima pričama dokazovati obstoj zakonske zveze). Sicer pa je sodišče prve stopnje odškodnino zaradi okrnitve pravic osebnosti odmerilo na 5.000.000,00 SIT, v presežku pa je tudi ta del zahtevka zavrnilo. Skupna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo pritožniku, je tako znašala 9.329.226,40 SIT.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili pritožbi. Višje sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v zavrnilnem delu glede premoženjske škode (za izgubljeni dohodek pred 10. 10. 1997, certifikat in stroške) ter v obsodilnem delu glede izgubljenega dohodka v letu 2000 (za znesek 1.122.392,04 SIT), potrdilo pa v delu, ki se je nanašal na odločitev o nepremoženjski škodi (tako v zavrnilnem kot v obsodilnem delu) ter preostali del prisojenega zneska za premoženjsko škodo (izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do konca leta 1999). Višje sodišče je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje toženke protipravno (da je šlo za arbitrarno zavrnitev vloge in nerazumno dolg postopek) in da je zastaral zahtevek za povrnitev škode, nastale pred 10. 10. 1995 (zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka), prav tako pa tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve. Drugačno stališče pa je Višje sodišče sprejelo v zvezi z zastaranjem zahtevka za povrnitev preostale škode. Ocenilo je, da je treba tek subjektivnega zastaralnega roka ugotavljati glede na okoliščine posameznega primera, in sprejelo pritožbeno tezo, da je pritožnik v konkretnem primeru za storilca izvedel šele z odločbo MNZ o sprejemu v državljanstvo z dne 1. 6. 2000, saj je bila šele tedaj potrjena njegova domneva, da sta bili prejšnji odločbi o zavrnitvi njegove vloge vsebinsko nepravilni. Ker je bil z zadnjo odločbo MNZ postopek končan, je pritožnik šele tedaj lahko ugotovil, koliko časa je postopek trajal.

3. Zoper drugostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili reviziji. Vrhovno sodišče je reviziji pritožnika delno ugodilo, glede stroškovne odločitve pa jo je zavrglo. Reviziji toženke je Vrhovno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo sodbo Višjega sodišča v 3. točki izreka tako, da je pritožbi toženke ugodilo tudi zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor ni bil razveljavljen, tožbeni zahtevek pa je tudi v tem delu zavrnilo. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o škodi in o storilcu (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Po stališču Vrhovnega sodišča zakonodaja, na kateri je temeljil izbris pritožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo (Zakon o tujcih, Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZTuj, ter Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUSDDD), v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov niti ni drugače nepremagljivo posegla v pritožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člen ZOR). Pritožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojali tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z Ustavo.

4. O delu pritožnikovega odškodninskega zahtevka, ki je bil z navedeno sodbo Višjega sodišča razveljavljen in vrnjen sodišču prve stopnje v novo odločanje, je moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti. V ponovnem sojenju je odločalo o zahtevku za povrnitev premoženjske škode, ki jo pomenijo izgubljeni dohodek v letu 2000, vrednost certifikata, ki so ga prejeli državljani Republike Slovenije na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96 – ZLPP), ter stroški upravnih in sodnih postopkov, nastali v letih od 1994 do 1997. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in odločilo, da mora pritožnik toženki povrniti odmerjene pravdne stroške. Štelo je, da je tožbeni zahtevek, uveljavljan s tožbo z dne 10. 10. 2000, zastaran. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. Sprejelo je stališče, da pritožnikovo prizadevanje, da bi v postopkih s pravnimi sredstvi dokazal arbitrarnost odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za sprejem v državljanstvo, spada v okvir prizadevanj za zmanjševanje škode in ne more vplivati na presojo o pričetku teka zastaralnega roka. Uveljavljana škoda je posledica zavrnitve prošnje za sprejem v državljanstvo in posledičnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. To je bila odločilna okoliščina za presojo, kdaj je pričel teči zastaralni rok za uveljavitev zatrjevane škode. Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na svoje stališče, sprejeto v sodbi št. II Ips 11/2008, po katerem je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o škodi in o storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Ker sta takšno stališče v tem postopku sprejeli tudi sodišči prve in druge stopnje, je Vrhovno sodišče ocenilo, da pritožnik ni izkazal obstoja pogojev za dopustitev revizije.

5. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 14., 18., 21., 22., 26., 34., 43. in 49. člena Ustave. Nasprotuje stališču in razlogom Vrhovnega sodišča o zastaranju odškodninske terjatve. Opozori, da je Vrhovno sodišče o reviziji pravdnih strank odločalo nerazumno dolgo (kar pet let), pri čemer je bil po mnenju pritožnika razlog za tako dolgotrajen revizijski postopek v tem, da je Vrhovno sodišče čakalo na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji (sodba z dne 26. 6. 2012). Pritožnik sicer meni, da je njegov položaj bistveno drugačen od položaja izbrisanih, je pa res, da je sam trpel podobne posledice kot izbrisani. Pojasni, da je v Sloveniji živel od leta 1976, in sicer je kot oficir JLA bival v raznih krajih Slovenije do leta 1990, ko je bil premeščen v Samobor. Dne 12. 11. 1991 je skladno s 40. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94 – v nadaljevanju ZDRS) zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo. Njegova prošnja je bila kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev zavrnjena, saj naj bi sprejem pritožnika v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za varnost, obrambo in javni red države. Kasneje, po prejemu odločbe Ustavnega sodišča št. Up-187/97, s katero sta bili odpravljeni sodba Vrhovnega sodišča in odločba MNZ, je bil pritožnik v ponovljenem postopku z odločbo MNZ z dne 1. 6. 2000 sprejet v slovensko državljanstvo. S tožbo, vloženo 10. 10. 2000, je pritožnik od države zahteval plačilo odškodnine, pri čemer sta mu bili odškodnina za nepremoženjsko škodo in odškodnina za izgubljeni dobiček tudi pravnomočno prisojeni (in tudi že izplačani). Z izpodbijano sodbo št. II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012 pa je Vrhovno sodišče spremenilo odločitev Višjega sodišča in zaradi zastaranja v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek pritožnika. Pritožnik odločno nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da je zastaralni rok pričel teči že leta 1994, ko je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo dokončno zavrnjena. To stališče sodišča naj bi ga postavilo v povsem brezpraven položaj in naj bi mu odrekalo ustavno zagotovljeno pravico do povračila škode. Pritožnik znova opozori, da njegovega položaja ne gre enačiti s položajem t. i. izbrisanih oseb, saj slednji na podlagi odločitve ESČP upravičeno pričakujejo sprejem sistemske rešitve zaradi poprave krivic, ki so se jim zgodile. Pritožnik pa je od države zahteval odškodnino zaradi arbitrarnega odločanja v postopku pridobitve državljanstva, pri čemer je bilo o njegovem zahtevku že pravnomočno odločeno. Prepričan je, da je stališče Višjega sodišča, sprejeto v sodbi št. II Cp 1428/2007, pravilno. Po stališču Višjega sodišča je treba potek subjektivnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR ugotavljati glede na okoliščine posameznega primera. Pritožnik je šele z odločbo MNZ z dne 1. 6. 2000 izvedel za povzročitelja škode oziroma so bile takrat izpolnjene predpostavke, ki so mu omogočale uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Z izdajo odločbe MNZ z dne 1. 6. 2000 je pritožnik izvedel tudi za škodo, ki mu je nastala, čeprav drži, da je trpel kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin vse od leta 1994, ko je postala dokončna (sicer kasneje razveljavljena) odločitev o zavrnitvi prošnje za sprejem v slovensko državljanstvo. Ker pritožnik do izdaje odločbe MNZ z dne 1. 6. 2000 ni mogel vedeti, koliko časa bo trajal položaj, ko so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi ni mogel vedeti, kolikšna je škoda. Po prepričanju pritožnika je stališče Vrhovnega sodišča o zastaranju ne samo materialnopravno zmotno, pač pa tudi ne upošteva okoliščin konkretnega primera in pretirano varuje državo v razmerju do državljana. Pritožnik poudari, da je takoj, ko je izvedel oziroma dokazal, da je bila zavrnitev njegove prošnje za sprejem v državljanstvo nezakonita, vložil odškodninsko tožbo, s katero je od države terjal povračilo škode, ki jo je utrpel. Poudari, da sam z uveljavljanjem svojih pravic ni odlašal niti trenutek, na drugi strani pa je država o njegovem sprejemu v državljanstvo odločala skoraj devet let, nato pa je še nadaljnjih 12 let trajal postopek zaradi plačila odškodnine. Tudi glede na stališča, sprejeta v sodbi ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, je pritožnik prepričan, da njegov odškodninski zahtevek ni zastaral.

6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 15. 4. 2014 odločilo, da se ustavni pritožbi sprejmeta v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavni pritožbi poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. Republiki Sloveniji, ki je na njiju odgovorila z vlogo z dne 8. 5. 2014. Navedla je, da »na sklep senata Ustavnega sodišča nima pripomb«. Sicer pa tožena stranka iz pravde meni, da z uveljavitvijo Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13 – v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ni več podan pravni interes pritožnika za vloženi ustavni pritožbi. Pojasnila je, da je bil upravni postopek za sprejem v državljanstvo zahteven in dolgotrajen, pri čemer je bil pritožnik v državljanstvo sprejet 1. 6. 2000. Zavrnila je očitek o dolgotrajnosti pravdnega postopka zaradi plačila odškodnine in zatrdila, da je bila pritožniku na podlagi pravnomočne sodne odločbe (tj. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 800/2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3103/2007-III z dne 11. 1. 2013) že izplačana odškodnina in da pritožnik kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ki je zavrnila njegov zahtevek za plačilo odškodnine, izplačanega zneska ni vrnil. Poleg tega naj bi bila dosojena odškodnina višja, kot jo predvideva ZPŠOIRSP. Tudi zato tožena stranka meni, da je ustavna pritožba neutemeljena.

7. Odgovor tožene stranke iz pravde je bil poslan pritožniku, ki se je nanj odzval z vlogo z dne 30. 5. 2014. Zavrnil je trditve tožene stranke o pomanjkanju pravnega interesa. Vztrajal je pri trditvi, da je njegov položaj v bistvenem drugačen od položaja izbrisanih, saj je sam zahteval odškodnino zaradi arbitrarnega odločanja v postopku pridobitve državljanstva in je bilo o njegovem zahtevku že pravnomočno odločeno. Tudi sicer je pritožnik prepričan, da je stališče Vrhovnega sodišča o zastaranju napačno, kar naj bi izhajalo iz sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Zakon, ki ureja vprašanje odškodnin izbrisanim, je bil sprejet šele potem, ko je bilo o pritožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno, zato ne more vplivati na njegov pravni interes. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 18. člena Ustave pritožnik pojasni, da ni zatrjeval fizičnega mučenja, prav gotovo pa je bil glede na vse povedano podvržen psihičnemu mučenju, saj ni mogel zapustiti države (niti zaradi pogreba matere in drugih sorodnikov), ni imel stalnega prebivališča, ni imel dela, ni imel volilne pravice, ni bil socialno zavarovan, skratka, ni bil deležen osnovnih človekovih in državljanskih pravic, ki jih zagotavljata Ustava in pravni red Republike Slovenije. Pritožnik tudi nasprotuje trditvi tožene stranke, da je bil upravni postopek tako zahteven, da je bilo potrebnih devet let negotovosti, v kateri je živel. Kot nekorektno pritožnik označi povezavo, ki jo je napravila tožena stranka med njegovimi trditvami glede dolgotrajnosti postopkov in dejstvom, da je bila odškodnina pritožniku že izplačana. To dejstvo naj ne bi vplivalo na postopek pred Ustavnim sodiščem. Pritožnik je prepričan, da sta bili sodbi sodišč prve in druge stopnje pravični in tudi pravno korektni, nasprotuje pa odločitvi Vrhovnega sodišča in jo zato izpodbija z ustavno pritožbo.

8. Glede na dvom o pravnem interesu pritožnika, ki ga je v vlogi z dne 8. 5. 2014 izrazila tožena stranka iz pravde, je treba poudariti, da bi ugodna odločitev Ustavnega sodišča za pritožnika pomenila izboljšanje pravnega položaja. Upoštevajoč prehodno zakonsko določbo (prvi odstavek 28. člena ZPŠOIRSP) se sodni postopki za povračilo škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki so bili začeti do začetka uporabe tega zakona in o njih še ni pravnomočno odločeno, končajo po določbah tega zakona (torej po določbah ZPŠOIRSP). V primeru razveljavitve izpodbijanih sodb ter vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje bi moralo sodišče ob ponovni presoji pritožnikovih odškodninskih zahtevkov upoštevati drugi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da se v postopkih, sproženih po tem zakonu, ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Ker se izpodbijane sodbe opirajo na stališče o zastaranju odškodninskih zahtevkov, bi se z ugoditvijo ustavni pritožbi pravni položaj pritožnika v tem pogledu izboljšal. Ustavno sodišče zato šteje, da je procesna predpostavka pravnega interesa izpolnjena.

9. Eden od glavnih očitkov pritožnika je, da sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 11/2008 (ki jo izpodbija s prvo ustavno pritožbo) temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave. Pritožnik odločno nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča o zastaranju njegovih odškodninskih zahtevkov, še zlasti stališču, da je zastaralni rok pričel teči že leta 1994, ko je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo dokončno zavrnjena. To stališče sodišča naj bi pritožnika postavilo v povsem brezpraven položaj in naj bi mu odrekalo ustavno zagotovljeno pravico do povračila škode. Po njegovem mnenju je pravilno stališče Višjega sodišča (sprejeto v sodbi št. II Cp 1428/2007), po katerem je treba tek subjektivnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR ugotavljati glede na okoliščine posameznega primera in da je v obravnavanem primeru pritožnik šele z odločbo MNZ z dne 1. 6. 2000 izvedel za povzročitelja škode oziroma so bile takrat izpolnjene predpostavke, ki so mu omogočale uveljavljanje odškodninskega zahtevka.¹

10. Ustavno sodišče je v dveh primerih že presojalo odločitve pravdnih sodišč, povezane z odškodninsko odgovornostjo države za izbris iz registra stalnega prebivalstva. S sklepom št. Up-1176/09 z dne 5. 7. 2011je senat Ustavnega sodišča sklenil, da se ne sprejme ustavna pritožba, vložena zoper odločitev sodišč o zavrnitvi odškodninskih zahtevkov, s katerimi je pritožnik od Republike Slovenije zahteval plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode, ker zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogel delati in ker je bila neutemeljeno zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, ter iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi dolgotrajnega postopka in dolgotrajne nezaposlenosti, ko je bil brez sredstev za preživljanje. Podobno odločitev je Ustavno sodišče sprejelo v zadevi št. Up-108/11. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-108/11 z dne 26. 9. 2011 sklenil, da se ne sprejme ustavna pritožba, s katero je pritožnik izpodbijal odločitev sodišč o zavrnitvi njegovih odškodninskih zahtevkov za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, povzročeno z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V obeh navedenih zadevah je Ustavno sodišče očitke pritožnikov obravnavalo predvsem z vidika ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave (tj. z vidika zahteve po obrazloženi sodni odločbi ter prepovedi samovoljnega odločanja sodišč).

11. V navedenih zadevah se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo stališč sodišča z vidika pravice do povračila škode, varovane v 26. členu Ustave. Trditve pritožnika v obravnavanem primeru pa terjajo presojo z vidika navedene človekove pravice. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je kršitev pravice iz 26. člena Ustave podana, kadar sodišče opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Zato mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali izpodbijana odločitev temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.²

12. Skladno s prvim odstavkom 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, prek katere veje oblasti je bila škoda povzročena. Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.³

13. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da med oblike protipravnega ravnanja države spadata tako njena odgovornost za opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost za sistemske pomanjkljivosti, ki jih je mogoče pripisati državi oziroma njenemu aparatu kot takemu (tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-695/11). Z vidika prvega odstavka 26. člena Ustave bi bila namreč nesprejemljiva razlaga, po kateri bi bila država odgovorna le za tiste oblike protipravnega ravnanja, ki jih je mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. To bi namreč pomenilo, da država ne bi odgovarjala za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi ne za primere, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom.⁴

14. Ob presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti. Ta njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države nasproti subjektom (državljanom, pravnim osebam, pa tudi drugim osebam, ki so na njenem ozemlju). Država stopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Z vzpostavitvijo odškodninske odgovornosti države so prizadeti posamezniki zavarovani za primer nastanka škode, ki izvira iz oblastnih ravnanj organov oblasti. Država odgovarja za škodo, povzročeno pri izvrševanju oblastne funkcije oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, torej za ravnanje ⁵⁶ex iure imperii. Glede na navedeno je očitno, da za presojo odškodninske odgovornosti države ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati navedene specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov (tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014, Uradni list RS, št. 81/14). Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.⁷

15. O kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, povzročenih osebam, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, se je v več odločbah izreklo Ustavno sodišče. Iz teh odločb izhaja, da so bile izbrisane osebe kot državljani nekdanje SFRJ obravnavane neenako v primerjavi z drugimi tujci, ki so živeli v Sloveniji pred osamosvojitvijo in katerih dovoljenje za stalno prebivanje je skladno z 82. členom ZTuj ostalo veljavno še naprej. Za odpravo ugotovljenih protiustavnosti je zakonodajalec leta 2010 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10 – ZUSDDD-B). S tem zakonom je hotel izbrisanim osebam omogočiti ureditev statusa s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje pod blažjimi pogoji, kot jih je določal ZTuj, ter tudi izdajo posebnih odločb, s katerimi se jim priznava status za nazaj. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10, in OdlUS XIX, 11), je zakonodajalec s posebno ureditvijo glede izdaje dovoljenj za stalno prebivanje ter s priznanjem dejanskega prebivanja za nazaj vzpostavil moralno zadoščenje kot posebno obliko odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. S tem je opravil nalogo, ki mu jo narekuje četrti odstavek 15. člena Ustave. Že tedaj je Ustavno sodišče opozorilo, da bi se v primerih, če je posameznikom zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala škoda, ker so jim bile odvzete pravice, vezane na pogoj stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, lahko zastavilo vprašanje odškodninske odgovornosti države iz 26. člena Ustave.⁸

16. Da priznanje kršitev človekovih pravic in izdaja dovoljenj za stalno prebivanje izbrisanim osebam nista zadostna ukrepa za popravo krivic na državni ravni, je razsodil veliki senat ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji. Upoštevajoč dolgo obdobje, v katerem so pritožniki trpeli zaradi ogroženosti in pravne negotovosti, ter glede na resnost posledic, ki jih je imel zanje izbris, je veliki senat ESČP sprejel stališče, da priznanje kršitve človekovih pravic in izdaja dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom nista ustrezna in zadostna ukrepa za popravo krivic na državni ravni. ESČP je ugotovilo, da pritožnikom ni bilo priznano ustrezno denarno povračilo za leta, ko so bili ranljivi in izpostavljeni pravni negotovosti. Glede možnosti, da zahtevajo in dobijo odškodnino na državni ravni, je ESČP ugotovilo, da nobeden od izbrisanih ni prejel zadoščenja za utrpelo škodo v obliki končne in zavezujoče sodbe, čeprav je bilo več postopkov v teku. Tudi državno pravobranilstvo nobenemu od pritožnikov ni ugodno rešilo zahtevka za odškodnino. Njihove možnosti, da bi prejeli odškodnino v Republiki Sloveniji, je zato ESČP štelo kot preveč oddaljene, da bi lahko vplivale na presojo konkretnega primera. Presodilo je, da dejstva obravnavane zadeve razkrivajo pomanjkljivosti slovenskega pravnega reda, rezultat tega pa je, da se celotni skupini izbrisanih še vedno zanika pravica do odškodnine zaradi kršitve njihovih temeljnih pravic.⁹

17. Za presojo obravnavane zadeve so pomembna tudi stališča ESČP v zvezi z uporabo pravil o zastaranju. Ta pravila določajo, da upnik zaradi poteka časa izgubi pravico do sodnega varstva svojih pravic. Upnik namreč ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja. V več sodbah je ESČP poudarilo, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP. Institut zastaranja namreč zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, namreč lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.^10111213

Odločitev o prvi ustavni pritožbi

18. Ob upoštevanju ustavne in konvencijske razsežnosti obravnavane problematike mora Ustavno sodišče presoditi, ali (restriktivna) razlaga in uporaba pravil o zastaranju, s katero je Vrhovno sodišče utemeljilo odločitev o zavrnitvi pritožnikovih odškodninskih zahtevkov, ne pomenita prekomernega posega v pravico, varovano v 26. členu Ustave. Ta presoja izhaja iz predpostavke, da terja odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ¹⁴ex iure imperii ustrezno prilagoditev klasičnih civilnih institutov (v konkretnem primeru pravil o zastaranju) posebnostim, ki izhajajo iz javnopravne narave odškodninske odgovornosti države. Ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, temveč je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Zato je za presojo obravnavane zadeve ključno vprašanje, ali je bilo zaradi stališča Vrhovnega sodišča o zastaranju pritožniku nesorazmerno oteženo, da bi v odškodninski pravdi učinkovito uveljavljal pravico do povračila škode zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja države. Ocena o sprejemljivosti stališča o zastaranju v obravnavani zadevi je v znatni meri odvisna od vprašanja, ali je Vrhovno sodišče ustrezno ovrednotilo specifične okoliščine, v katerih so bile izbrisane osebe, med njimi tudi pritožnik, upoštevajoč stališča Ustavnega sodišča glede posebnega položaja izbrisanih oseb in sodb velikega senata ESČP v zadevi ¹⁵Kurić in drugi proti Sloveniji.

19. V izhodišču svoje obrazložitve je Vrhovno sodišče pravilno opredelilo, da pri škodi, ki jo povzročijo država in njeni organi pri izvrševanju oblasti, ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji, in da jamčevanje države v tovrstnih primerih spada v javno pravo. Vendar nadaljnja obrazložitev izpodbijane sodbe ne odraža, da bi Vrhovno sodišče presojo obravnavane zadeve prilagodilo javnopravni naravi odškodninske odgovornosti države, še zlasti tudi upoštevajoč poseben položaj izbrisanih oseb, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča in ESČP. Vrhovno sodišče izhaja s stališča, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o škodi in o storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Zato po stališču Vrhovnega sodišča odločba MNZ z dne 1. 6. 2000 za zastaranje v konkretnem primeru ni pomembna. Za Vrhovno sodišče je pravno upoštevni vzrok pravnomočno prisojene nepremoženjske škode zaradi okrnitve osebnostne pravice dokončna zavrnitev pritožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije leta 1994 oziroma takratni izbris pritožnika iz registra stalnega prebivalstva. Odtlej je pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča trpel duševne bolečine, ker ni mogel zapustiti Republike Slovenije, ker se ni mogel zaposliti in ni mogel odkupiti stanovanja, ker ni imel urejenega zdravstvenega in socialnega zavarovanja; ker ni imel volilne pravice; ker je živel v zelo težkih materialnih pogojih in je bil deležen ignoriranj in ponižanj, kar se je odrazilo v njegovi duševnosti. Vrhovno sodišče je zato pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je pritožnik že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe vedel, kdo je povzročitelj škode in se je svoje škode nedvomno zavedal sproti, tako kot je nastajala. Po presoji Vrhovnega sodišča je zmotno stališče Višjega sodišča, da je lahko triletni subjektivni zastaralni rok začel teči šele z odločbo MNZ o sprejemu v državljanstvo z dne 1. 6. 2000 in da je bila šele tedaj potrjena pritožnikova domneva, da ni bilo razlogov za odklonitev sprejema v državljanstvo oziroma da je bila prejšnja odločitev o tem vsebinsko nepravilna, istočasno pa je ugotovil še, koliko časa je postopek trajal.

20. Okoliščine, v katerih se je znašel pritožnik zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, bi lahko sodišče upoštevalo tudi kot podlago za zadržanje teka zastaranja (383. člen ZOR oziroma 360. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ). Pojem nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Že opisani potek odločanja glede pridobitve državljanstva v konkretnem primeru odraža ovire, na katere je pritožnik naletel pri odločanju organov oblasti. Poleg teh, za pritožnikov primer specifičnih okoliščin je treba upoštevati tudi širši kontekst, zlasti dejstvo, da je navkljub odločbam Ustavnega sodišča država (prek izvršilne in zakonodajne veje oblasti) vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam. Da je obstoječa pravna ureditev izbrisanim osebam odrekala dostop do odškodnin zaradi kršitev njihovih temeljnih človekovih pravic, izhaja tudi iz sodbe velikega senata ESČP v zadevi ¹⁶¹⁷¹⁸Kurić in drugi proti Sloveniji. V navedenih okoliščinah so bile možnosti uveljavljanja odškodninskih zahtevkov izbrisanih oseb zoper državo zgolj hipotetične, brez resničnih možnosti za uspeh.

21. Možnost uporabe instituta zadržanja zastaranja je Vrhovno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da obstoječa zakonodaja (tj. ZTuj, ZUSDDD) ni prepovedovala uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, niti ni drugače nepremagljivo posegla v pritožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR). Po stališču Vrhovnega sodišča drugačne presoje zastaranja ne utemeljuje niti zakonodaja, na kateri je temeljil izbris pritožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. Vrhovno sodišče je svojo presojo sklenilo z ugotovitvijo, da pravne podlage, ki bi v okoliščinah obravnavanega primera pritožniku omogočala uspeh kljub toženkinemu ugovoru zastaranju, (še) ni. Vendar takšna utemeljitev Vrhovnega sodišča ni sprejemljiva z vidika ustavne dolžnosti sodišča, da mora v primeru, če meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru, protiustavna, prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave), sicer pa mora (znotraj v pravni stroki uveljavljenih metod razlage) najti ustavnoskladno razlago zakonske norme. Tudi iz sodbe ESČP v zadevi ¹⁹Kurić in drugi proti Sloveniji je izhajala dolžnost sodišča, da mora zakonsko ureditev, ki je bila podlaga za odločitev, razlagati na način, ki ne bo nasprotoval razlogom ESČP, sprejetim v tej sodbi. Če je Vrhovno sodišče ocenilo, da v okviru veljavne zakonske ureditve ni mogoča razlaga, ki bi bila skladna z ustavnimi in konvencijskimi zahtevami, bi moralo prekiniti postopek ter sprožiti postopek za oceno ustavnosti zakonske ureditve pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave), česar pa ni storilo.

22. Po stališču Vrhovnega sodišča »zadržka zoper zastaranje tudi ni pravilno iskati v tedanji veljavnosti upravne odločbe o zavrnitvi tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo, saj pred njeno odpravo ni bilo ovir za tožnikov odškodninski zahtevek«. Pritožnik naj bi imel že v upravnem sporu zoper navedeno upravno odločbo možnost zahtevati povrnitev škode, ki mu je bila povzročena z izvršitvijo izpodbijanega akta (11. člen, drugi odstavek 27. člena in četrti odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZUS/77). Takšno stališče sodišča predpostavlja, da bi moral pritožnik že v času, ko je uveljavljal primarno pravno varstvo (tj. v času upravnega postopka, v katerem si je prizadeval za sprejem v državljanstvo), zoper državo uveljavljati tudi odškodninske zahtevke. Vendar ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. za sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Tudi to stališče za pritožnika pomeni zgolj hipotetično možnost uveljavljanja odškodninskega varstva zoper državo, kar ni združljivo z zahtevami Ustavnega sodišča in ESČP glede učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.²⁰

23. Glede na navedeno se stališče Vrhovnega sodišča o zastaranju odškodninskih zahtevkov izkaže kot nesprejemljivo že z vidika splošne zahteve, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s svojo togo razlago pravil o zastaranju pritožniku naložilo nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do povračila škode, varovane v 26. členu Ustave. Vrhovno sodišče je imelo pri razlagi zakonske ureditve, ki je bila podlaga za odločanje, določen razlagalni prostor, v okviru katerega bi lahko pritožniku omogočilo učinkovito uveljavljanje odškodninskega varstva zoper državo. Glede na posebne okoliščine, ki so spremljale izbris oseb iz registra stalnega prebivalstva, vključno s tem, da je država vrsto let odlašala z dokončno ureditvijo njihovega položaja,ni sprejemljivo stališče Vrhovnega sodišča o zastaranju pritožnikovih odškodninskih zahtevkov.

24. Ustavno sodišče ocenjuje, da je Vrhovno sodišče s svojo razlago pravil o zastaranju pritožniku nesorazmerno otežilo oziroma preprečilo, da bi učinkovito uveljavljal pravico do povračila škode zoper državo (26. člen Ustave) za škodo, povzročeno z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče upoštevati razloge te odločbe, zlasti tudi, da gre v tej zadevi za javnopravno odškodninsko odgovornost, ki terja temu prilagojeno uporabo kriterijev presoje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke, še zlasti spričo posebnih okoliščin, v katerih so bile izbrisane osebe, med njimi tudi pritožnik.

25. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 26. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Odločitev o drugi ustavni pritožbi

26. Sodne odločbe, izpodbijane v zadevi št. Up-89/14, temeljijo na vsebinsko enakih razlogih ter enakih stališčih glede zastaranja pritožnikove odškodninske terjatve kot sodba Vrhovnega sodišča, navedena v 1. točki izreka. V ponovljenem postopku je sodišče znova odločilo o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v skupni višini 19.523,84 EUR. Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča, zavzetih v odločbi št. II Ips 11/2008, in ugotovitvi, da je bila pritožnikova vloga za sprejem v državljanstvo dokončno zavrnjena z odločbo z dne 2. 8. 1994, je Višje sodišče sprejelo stališče, da je zahtevek po tožbi, vloženi 10. 10. 2000, zastaran. Višje sodišče ni sledilo pritožnikovemu stališču, da je zastaralni rok pričel teči s prejemom odločbe MNZ z dne 1. 6. 2000. Pri tem se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča, da je za pričetek teka zastaralnega roka odločilno oškodovančevo zavedanje o ravnanju storilca v zunanjem svetu, ne pa o pravni oceni (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Pojasnilo je, da pritožnikovo prizadevanje, da bi v postopkih s pravnimi sredstvi dokazal arbitrarnost odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za sprejem v državljanstvo, sodi v okvir prizadevanj za zmanjševanje škode in ne more vplivati na presojo o pričetku teka zastaralnega roka. Sklicujoč na svoja stališča, sprejeta v sodbi št. II Ips 11/2008, je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za dopustitev revizije.

27. Z drugo ustavno pritožbo izpodbijane sodne odločbe temeljijo na vsebinsko enakih stališčih, za katera je Ustavno sodišče ugotovilo, da pomenijo nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče tudi sodne odločbe, navedene v 2. točki izreka, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

28. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Glede parlamentarnih volitev je tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, da 3. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ki ureja pravico do svobodnih volitev, vsebuje tudi pravico do izvrševanja pridobljenega mandata. O tem glej sodbe v zadevah Lykourezos proti Grčiji, 50. točka, Sadak in drugi proti Turčiji, 33. točka, Kavakçi proti Turčiji z dne 5. 4. 2007, 41. točka, in Sobaci proti Turčiji z dne 29. 11. 2007, 26. točka.

² Odločba Ustavnega sodišča št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05, in OdlUS XIV, 110).

³ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 28).

⁴ J. Sovdat v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 473.

⁵ Glas posameznega poslanca je zlasti pomemben v primerih, ko sprejetje določene odločitve ni v rokah celotnega Državnega zbora, temveč skupine poslancev. To je še zlasti razvidno v primerih iz tretjega odstavka 111. člena, prvega odstavka 116. člena, prvega odstavka 118. člena, 119. člena in prvega odstavka 168. člena Ustave ter prvega odstavka 23.a člena ZUstS.

⁶ Prim. J. Sovdat, Volilni spor, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 30.

⁷ Pritožnik je 12. 11. 1991 skladno s 40. členom ZDRS zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo. Njegova prošnja je bila zavrnjena z odločbo MNZ z dne 2. 8. 1994 kljub temu, da je izpolnjeval vse pogoje iz prvega odstavka 40. člena ZDRS, ker naj bi ob tedanjih ugotovitvah upravnih organov pritožnik pomenil nevarnost za varnost, obrambo in javni red države. Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče in je obveljala vse do odločbe Ustavnega sodišča št. Up-187/97. Z odločbo upravne enote z dne 1. 6. 2000 je bil pritožnik končno sprejet v slovensko državljanstvo.

⁸ Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 4. 5. 2005 (OdlUS XIV, 46) in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-695/11 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 9/13).

⁹ Prim. J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 201.

¹⁰ Za tak primer je šlo pri zagotovitvi sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ni bila le odgovornost sodišč, temveč vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne, zlasti prek organizacije pravosodne uprave, in zakonodajne prek sprejetja ustrezne zakonodaje. Prim. odločbo št. Up-695/11, 13. točka obrazložitve.

¹¹ Tako J. Zobec, nav. delo, str. 185–228.

¹² Tako I. Crnić, Odgovornost države za štetu, Pravo u gospodarstvu, Zagreb, 1–2 (1996), str. 117.

¹³ Prim. R. Pirnat, Protipravnost ravnanja javnih oblasti kot element odškodninske odgovornosti javnih oblasti; članek, objavljen v zborniku Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbencev, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo, III. dnevi civilnega prava, Ljubljana 2005, str. 21.

¹⁴ Najprej je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99, in OdlUS VIII, 22) ugotovilo, da je bil ZTuj v neskladju z Ustavo, ker ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije oziroma je bila njihova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena. Z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 24) je ugotovilo protiustavnost ZUSDDD, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so pridobili dovoljenje za prebivanje po ZUSDDD, ni omogočil pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje tudi za nazaj, ker ni uredil položaja tistih oseb, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz države, in ker ni določil meril za opredelitev pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Ustavno sodišče je tudi v več konkretnih postopkih, v katerih so izbrisane osebe poskušale doseči povrnitev pravic, vezanih na izgubljeno stalno prebivališče, odločilo v korist izbrisanih oseb (glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-336/98 z dne 20. 9. 2001 (Uradni list RS, št. 79/01, in OdlUS X, 225); št. Up-333/96 z dne 1. 7. 1999 (OdlUS VIII, 286); št. Up-60/97 z dne 15. 7. 1999 (OdlUS VIII, 292); št. Up-20/97 z dne 18. 11. 1999 (OdlUS VIII, 300); št. Up-152/97 z dne 16. 12. 1999 (OdlUS VIII, 302); št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06, in OdlUS XV, 40)).

¹⁵ Na podobna stališča je veliki senat ESČP oprl sodbo v isti zadevi z dne 12. 3. 2014, s katero je odločil še o višini odškodnine za materialno škodo. V 18. točki obrazložitve sodbe z dne 12. 3. 2014 je ESČP poudarilo pomen odločbe Ustavnega sodišča št. Up-695/11 za presojo odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave, zlasti stališče, da tega člena Ustave ni mogoče razlagati ozko in da je lahko podana odgovornost države za nezakonito ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati posamezniku ali posameznemu organu, ki spada v pristojnost države, temveč državi sami. Po presoji velikega senata ESČP je ta odločba Ustavnega sodišča pomembna za izvrševanje glavne sodbe v tej zadevi.

¹⁶ Podrobneje glej S. Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989, str. 406 in nasl.

¹⁷ Prim. sodbe ESČP v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014.

¹⁸ Prav to se je po presoji ESČP zgodilo v zadevi Howald Moor in drugi proti Švici, v kateri so švicarska sodišča odločila, da sta zastaralni in prekluzivni rok začela teči že ob izpostavljenosti tožnika azbestu (dan škodnega dogodka), ne glede na znanstveno ugotovitev, da je bolezen praviloma dolgo časa latentna (prikrita), kar pomeni, da je ob nastanku škode (poslabšanju zdravja in s tem povezanimi bolečinami in nevšečnostmi) zastaralni rok praviloma že potekel. Sodišče bi moralo v teh okoliščinah pri štetju zastaralnega roka upoštevati, da oškodovanec prej ni mogel vedeti za bolezen in posledično tudi ni mogel vložiti tožbe. ESČP je zato ugotovilo kršitev 6. člena EKČP ter pritožnikom (tožnikovim dedičem) prisodilo odškodnino in stroške postopka.

¹⁹ Prim. sodbo ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji. V tej zadevi je ESČP presodilo, da je pretoga uporaba pravil o zastaranju s strani belgijskih sodišč, ki niso upoštevala posebnih okoliščin primera, pritožnicama preprečila, da bi uporabili pravno pot, ki jima je bila na razpolago.

²⁰ S stališči, sprejetimi v izpodbijani sodbi št. II Ips 11/2008, je Vrhovno sodišče začrtalo sodno prakso glede presoje odškodninskih zahtevkov izbrisanih oseb. Kot je razvidno iz pravne baze IUS-INFO, se Vrhovno sodišče nanjo redno sklicuje (tako npr. v zadevah št. II Ips 137/2010 z dne 10. 9. 2012, št. II Ips 1017/2008 z dne 10. 9. 2012, št. II Ips 1202/2008 z dne 10. 9. 2012, št. II Ips 360/2010 z dne 27. 9. 2012, št. II Ips 635/2009 z dne 1. 10. 2012, št. II Ips 304/2009 z dne 18. 10. 2012, št. II Ips 70/2010 z dne 8. 11. 2012, št. II Ips 99/2011 z dne 15. 11. 2012, št. II Ips 449/2010 z dne 7. 11. 2013, št. II DoR 269/2013 z dne 21. 11. 2013 ter št. II Ips 129/2013 z dne 19. 12. 2013).