Številka:	U-I-84/15-19
Datum:	18. 5. 2017

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, na seji 18. maja 2017

Prvi odstavek 85. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13 in 17/15) ni v neskladju z Ustavo.

1. Državni svet (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 85. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki ureja, kdaj se smejo osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, sklicevati na ta status. Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju z 2., 14., 22., 34., 35., 49. in 74. členom Ustave.

2. Predlagatelj navaja, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 17/15 – v nadaljevanju ZS-L) prvi odstavek 85. člena ZS spremenjen tako, da določa splošno prepoved opravljanja dejavnosti sodnega izvedenca in sodnega cenilca izven sodnih postopkov. S sprejetjem ZS-L naj bi bilo sodnim izvedencem in sodnim cenilcem onemogočeno, da bi se na svoj status sklicevali, kadar dajejo izvide, mnenja ali cenitve na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic in za obrambo svojih pravic ali svojega ugleda. S tem naj bi nastala nesorazmerna škoda državljanom in javnemu interesu. Državljanom naj bi bilo onemogočeno, da za uveljavljanje svojih pravic v pravnem prometu ali pri zavarovanju svojih pravic zahtevajo izdelavo izvida, mnenja ali cenitve uradno imenovanega cenilca ali izvedenca. Status sodnega izvedenca ali sodnega cenilca naj bi dajal strankam dodatno zagotovilo, da bosta mnenje ali cenitev kakovostno izdelana in da je oseba vešča sodnih postopkov. Omejitev delovanja sodnih cenilcev in sodnih izvedencev naj bi vodila k omejevanju konkurence. Zmanjševanje konkurence pa naj bi vodilo k zmanjševanju kakovosti izdelanih mnenj in cenitev.

3. Predlagatelj zatrjuje, da so sodni izvedenci in sodni cenilci v neenakopravnem položaju s sodnimi tolmači. Zakonska ureditev, ki ureja položaj sodnih tolmačev, naj bi dopuščala, da se smejo sodni tolmači na svoj status sklicevati tudi izven sodnih postopkov. S takšno ureditvijo naj bi bili kršeni načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave). Predlagatelj zatrjuje tudi, da so zaradi izpodbijane določbe stranke, ki pridobijo mnenje ali cenitev izvedenca ali cenilca izven sodnega postopka, v neenakopravnem položaju s strankami, ki pridobijo mnenje ali cenitev po nalogu sodišča. Sodni cenilec in sodni izvedenec, ki pripravljata mnenje ali cenitev po nalogu sodišča, naj bi bila upravičena do brezplačnega dostopa do vseh podatkov, ki jih potrebujeta za izdelavo mnenja ali cenitve. Če se sodni izvedenec in sodni cenilec na ta status ne moreta sklicevati, naj bi jima bil onemogočen dostop do podatkov.

4. Predlagatelj navaja, da so imeli sodni izvedenci in sodni cenilci poseben status in kvalifikacijo, pridobljeno na podlagi strokovne izobrazbe, znanja in sposobnosti. Omejitev uporabe te kvalifikacije naj bi pomenila omejevanje dejavnosti sodnih izvedencev in cenilcev. S tem naj bi bilo poseženo v svobodo dela (49. člen Ustave), v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) in pravico do splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave). Predlagatelj meni, da poseg v navedene človekove pravice in temeljne svoboščine ne bi prestal strogega testa sorazmernosti. Cilj izpodbijane ureditve naj bi bil ukiniti nadzor Ministrstva za pravosodje (v nadaljevanju ministrstvo) nad delom sodnih izvedencev in sodnih cenilcev izven sodnih postopkov. Cilj izpodbijane zakonske ureditve po mnenju predlagatelja ni ustavno dopusten. Poseg v pravice sodnih izvedencev in sodnih cenilcev naj ne bi bil nujen za dosego cilja. Predlagatelj meni, da je mogoče cilj doseči tudi z drugačno zakonsko ureditvijo. Zakonodajalec bi lahko omejil odgovornost države pri nadzoru sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter vzpostavil zbornico sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, ki bi izvajala nadzor nad delovanjem sodnih cenilcev in izvedencev. Zato je bilo po mnenju predlagatelja očitno nesorazmerno poseženo v pravice sodnih izvedencev in sodnih cenilcev.

5. Z izpodbijano zakonsko določbo naj bi zakonodajalec posegel v obseg delovanja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter v njihove prihodke kot vire socialnega preživetja. S tem naj bi posegel tudi v pravico do pravne varnosti in v načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Predlagatelj zatrjuje, da sodni izvedenci in sodni cenilci niso mogli računati na take spremembe. Zakonodajalec bi moral zagotoviti daljše prehodno obdobje. Določiti bi moral dejavnosti, ki jih smejo sodni izvedenci in sodni cenilci opraviti izven sodnih postopkov po uveljavitvi spremenjene zakonske določbe, in rok, v katerem morajo te dejavnosti opraviti. Izpodbijana določba naj bi posegala v pridobljene in pričakovane pravice sodnih izvedencev in sodnih cenilcev.

6. Predlagatelj tudi meni, da prepoved uporabe naziva sodni izvedenec in sodni cenilec posega v dostojanstvo vseh, ki opravljajo to funkcijo. Dejstvo, da je oseba sodni izvedenec in sodni cenilec, naj bi bilo dodatno zagotovilo, da bo delo opravljeno strokovno in v skladu z integriteto, ki se pričakuje od sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Po mnenju predlagatelja naj bi bilo z izpodbijano določbo poseženo v pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave).

7. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Mnenje je predložila Vlada. Zatrjuje, da je zakonodajalec z izpodbijano spremembo določil obseg delovanja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, določil koncentracijo nadzora ministrstva nad delovanjem sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter omogočil vzpostavitev stanja, ki upošteva načelo konkurenčnosti pri delovanju na trgu. Spremembe prvega odstavka 85. člena ZS naj bi izhajale iz namena instituta sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Namen njihovega delovanja naj bi bil zagotavljanje strokovne pomoči sodiščem glede strokovnih vprašanj, o katerih sodišča sama ne morejo presojati oziroma jih ocenjevati. Vlada pojasnjuje, da je bil razlog za izpodbijano zakonsko spremembo revizijsko poročilo Računskega sodišča, ki je ugotovilo, da je bilo poslovanje ministrstva pri izvajanju nadzora nad delom sodnih cenilcev neučinkovito. Pri pripravi odzivnega poročila je ministrstvo ocenilo, da je zaradi zagotovitve učinkovitega nadzora nad delom sodnih izvedencev in sodnih cenilcev treba omejiti sklicevanje na status sodnega izvedenca ali sodnega cenilca le na delo, ki se opravlja po odredbi sodišča.

8. Vlada poudarja, da izpodbijana zakonska določba ne omejuje obsega dela oseb, ki so imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca. Zakonska določba naj bi določala le, da se navedene osebe pri opravljanju dejavnosti na trgu ne smejo sklicevati na svoj status. Strokovnjaki, ki so hkrati tudi vpisani v imenik sodnih izvedencev ali sodnih cenilcev, naj bi dejavnost opravljali svobodno in nemoteno v svojstvu strokovnjaka za posamezno področje. Pri opravljanju dejavnosti svetovanja in ocenjevanja na trgu bi lahko svoje izkušnje v vlogi sodnega izvedenca ali sodnega cenilca navajali kot referenčno prednost. Izpodbijana zakonska določba naj bi jim le prepovedala opremiti svoje mnenje ali cenitev z žigom sodnega izvedenca ali cenilca. Strokovnost, ki strokovnjakom omogoča opravljanje dejavnosti, je lastnost, ki jo te osebe pridobijo z izobrazbo, usposabljanjem in drugimi načini pridobivanja znanja in ne z imenovanjem za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca. Stranka naj bi še vedno imela pravico, da v sodnih postopkih uporabi mnenje strokovnjaka, ki ga sama najame in mu zaupa. Takšno mnenje naj bi imelo drugačno dokazno vrednost kot mnenje sodnega izvedenca ali sodnega cenilca. Po ustaljeni sodni praksi mnenja ali cenitve izvedenca ali cenilca, ki ga ni imenovalo sodišče, ni mogoče obravnavati kot izvedensko mnenje, temveč kot navedbe strank.

9. Vlada zatrjuje, da smejo osebe, ki imajo status sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, tudi po spremembi ZS še vedno dajati izvide, mnenja in cenitve na zahtevo strank zaradi uveljavljanja njihovih pravic. Z imenovanjem sodnega izvedenca ali sodnega cenilca za potrebe sodnega postopka naj ne bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato po mnenju Vlade izpodbijana določba ne more posegati v pravico do svobode dela (49. člen Ustave) ali splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave). Vlada tudi nasprotuje trditvam predlagatelja, da izpodbijana določba posega v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave). Navaja, da imajo sodni izvedenci in sodni cenilci pravico do nagrade za svoje izvedensko mnenje ali cenitev in pravico do povrnitve stroškov, ki so odmerjeni po tarifi, določeni s pravilnikom. Nagrada in stroški sodnega izvedenca in sodnega cenilca so del stroškov postopka. Sodni izvedenec ali sodni cenilec, ki nevestno in neredno opravlja svoje dolžnosti, je lahko razrešen. Odgovornost za škodo, ki je nastala med sodnim postopkom zaradi dela sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, nosi država. Izvedenci in cenilci, ki nastopajo na trgu kot strokovnjaki, pa naj bi s stranko sklenili pogodbo, v kateri naj bi opredelili obseg naročila in ceno storitve. Izvedenec ali cenilec, ki sklene pogodbo o izdelavi mnenja ali cenitve s stranko, naj bi bil odgovoren stranki po splošnih načelih obligacijskega prava. Iz navedenega naj bi izhajalo, da je delovanje izvedencev in cenilcev na trgu prepuščeno avtonomiji strank in svobodni gospodarski pobudi. Ker naj bi ZS urejal le delovanje sodnih izvedencev in sodnih cenilcev za potrebe sodišč in opravljanja dejavnosti izvedencev in cenilcev na trgu, naj izpodbijana določba ne bi posegala v pravico iz 74. člena Ustave.

10. Vlada tudi zavrača očitke predlagatelja o neskladju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ker ni bilo določeno ustrezno prehodno obdobje. Izpodbijana določba naj ne bi omejevala delovanja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev na trgu, ker naj bi ti svoje delo še vedno lahko opravljali kot gospodarsko dejavnost na trgu. Zato Vlada meni, da je 15-dnevni vacatio legis zadostno obdobje za prilagoditev. Sodni izvedenci in sodni cenilci naj bi vsa morebitna naročila na trgu, ki bi jih pridobili v času veljavnosti stare ureditve, v skladu z novo ureditvijo zaključili brez sklicevanja na svoj status. Tako izdelano mnenje ali cenitev naj bi še vedno imelo enako strokovno težo, ki izvira iz same vsebine mnenja ali cenitve.

11. Vlada zavrača trditve predlagatelja o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker je sklicevanje na status sodnega tolmača urejeno drugače. Vlada pojasnjuje, da obstajajo pri izvensodnem delu sodnih tolmačev bistvene razlike v primerjavi s sodnimi cenilci in sodnimi izvedenci. Delo sodnega tolmača naj bi obsegalo tolmačenje in prevajanje iz matičnega jezika v tuji jezik in obratno. Prevod naj ne bi bil podvržen vrednotenju, tehtanju, mnenju in presoji tolmača, ki bi vplival na končni rezultat samega sodnega prevoda. Pri delu tolmača naj ne bi šlo za strokovno presojo in uporabo koeficientov oziroma drugih parametrov, ki bi lahko privedli do bistveno različnih končnih rezultatov oziroma mnenj in ocen. Drugačna ureditev sodnih tolmačev ter sodnih izvedencev in sodnih cenilcev izhaja tudi iz pravice do uporabe lastnega jezika in pisave, ki je določena v 61. členu Ustave in posameznih določbah procesnih zakonov. Upoštevati naj bi bilo treba, da morajo stranke v upravnih in sodnih postopkih doma in v tujini pogosto predložiti overjeni prevod določenih dokumentov tako v zasebnih razmerjih kot v uradnih postopkih. V Republiki Sloveniji naj bi overjen prevod lahko izdelali izključno sodni tolmači. Zato je bilo treba zagotoviti, da se sodni tolmači smejo na svoj status sklicevati tudi pri tolmačenju in prevodih na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic.

12. Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju, ki se o njem ni izjavil.

13. Predlagatelj izpodbija zakonsko določbo, ki ureja status sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Sodni izvedenci so osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njegovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka (prvi odstavek 84. člena ZS). Sodni cenilci so osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid o gospodarskih lastnostih stvari ali pravice ter cenitev njene vrednosti oziroma vrednosti na njej povzročene škode (drugi odstavek 84. člena ZS). Sodne izvedence in sodne cenilce na podlagi javnega poziva imenuje minister, pristojen za pravosodje. Imenovani so za določeno strokovno področje in podpodročje izvedenskega ali cenilskega dela (prvi odstavek 86. člena ZS). V 87. členu ZS so določeni pogoji za imenovanje sodnega izvedenca in sodnega cenilca, v 89. členu ZS pa pogoji za njuno razrešitev.¹ Sodni izvedenec in sodni cenilec imata pravico do nagrade za svoje izvedensko delo in pravico do povrnitve stroškov, ki sta jih imela v zvezi z izvedenskim ali cenilskim delom (prvi odstavek 90. člena ZS). Tarifa za plačevanje storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev je določena s pravilnikom, ki ga sprejme minister za pravosodje.²

14. Izpodbijani prvi odstavek 85. člena ZS³ ureja primere, ko se smeta sodni izvedenec in sodni cenilec sklicevati na svoj status. Zakonodajalec ločuje več situacij, v katerih lahko delujejo sodni izvedenci in sodni cenilci. Poglavitni namen delovanja sodnih cenilcev in sodnih izvedencev je zagotavljanje strokovne pomoči sodiščem in drugim državnim organom pri strokovnih vprašanjih, o katerih sami ne morejo presojati oziroma jih ocenjevati. Izvedenci in cenilci so posredniki manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj sodniku ali upravnemu organu.⁴ Imenovanje posameznih strokovnjakov za sodne izvedence in sodne cenilce je namenjeno predvsem oblikovanju seznamov oseb, ki bodo v konkretnem primeru sodniku ali uradni osebi omogočili hitro določitev izvedenca ali cenilca, tako da sodnik ali uradna oseba ne bi bila primorana za vsak primer posebej iskati primernega strokovnjaka.⁵ V taki situaciji sodni izvedenci in sodni cenilci delujejo na zahtevo sodišča ali upravnega organa v sodnih in upravnih postopkih. Sklicevanje na status sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ko slednja delujeta na zahtevo sodišča ali upravnega organa v sodnih in upravnih postopkih, je zakonodajalec uredil v prvi in drugi alineji prvega odstavka 85. člena ZS.

15. Imenovanje za sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača pomeni tudi, da ima navedena oseba določeno strokovno znanje. Zato je zakonodajalec ali uredbodajalec z zakonom ali uredbo določil, da ima oznaka, da je mnenje, izvid ali cenitev dal sodni izvedenec ali sodni cenilec, določene pravne posledice, ki jih brez uporabe take oznake ni mogoče doseči.⁶ To pomeni, da mora biti sodnim izvedencem in sodnim cenilcem dovoljeno, da se tudi v takem primeru sklicujejo na svoj status. Sklicevanje na status sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ko ta deluje, ker zakon ali uredba določa njegovo delovanje, je zakonodajalec uredil v tretji alineji prvega odstavka 85. člena ZS.

16. Sodni izvedenci in sodni cenilci lahko delujejo tudi na zahtevo stranke za uveljavljanje njenih pravic, čeprav zakon ali uredba njihovega delovanja izrecno ne ureja. Z uveljavitvijo ZS-L v takih situacijah sodnim izvedencem in sodnim cenilcem ni več dovoljeno sklicevanje na svoj status. Z izpodbijano določbo zakonodajalec ni posegel v obseg dejavnosti, ki jo lahko oseba, ki je imenovana za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, opravlja.⁷ Izpodbijana zakonska določba sodnim izvedencem ali sodnim cenilcem dovoljuje pripravo oziroma izdelavo mnenj, izvidov ali cenitev za stranke ali za obrambo svojih pravic ali svojega ugleda. Ne dovoljuje pa, da bi se osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, pri pripravi takega mnenja, izvida ali cenitve sklicevale na navedeni status.

17. Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijana določba protiustavno posega v pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.

18. Ustavna določba o svobodi dela (49. člen Ustave) zagotavlja predvsem pravice, povezane z delom, kot so pravica do proste izbire zaposlitve, pravica do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela.⁸ Prvi odstavek 74. člena Ustave zagotavlja vsem gospodarskim subjektom pri njihovem gospodarskem poslovanju svobodno gospodarsko pobudo, kar pomeni predvsem svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta (pod zakonskimi pogoji), njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, izbiro poslovnih partnerjev in podobno, ne glede na velikost, statusno obliko ali druge značilnosti.⁹

19. Pri osebah, ki so imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, je treba ločevati med položajem, ko te osebe delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, in položajem, ko dajejo izvide, mnenja ali cenitev na zahtevo sodišča ali upravnega organa. V primeru, ko dajejo izvide, mnenja ali cenitve na zahtevo sodišča ali upravnega organa, izvajajo funkcijo pomočnika sodišča oziroma drugega državnega organa. Zato v tem delu ne gre za izvajanje gospodarske dejavnosti v smislu 74. člena Ustave niti za opravljanje dela v smislu 49. člena Ustave.¹⁰ V primeru, ko osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, prosto nastopajo na trgu, opravljajo gospodarsko dejavnost ali opravljajo delo, samostojno ali kot delavec v odvisnem delovnem razmerju, se omejitve presojajo v okviru 74. oziroma 49. člena Ustave.¹¹

20. Izpodbijana zakonska določba ureja, kdaj se smejo osebe, ki so imenovane za sodega izvedenca ali sodnega cenilca, sklicevati na ta status. S tem izpodbijana določba vpliva na delovanje oseb, ki so imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, ko te opravljajo svoje delo ali dejavnost prosto na trgu, saj jim v tem primeru ne dovoljuje sklicevati se na ta status. Vendar je moralo Ustavno sodišče v nadaljevanju presoditi, ali izpodbijana ureditev sploh posega v pravico do svobode dela iz prvega do tretjega odstavka 49. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.

21. Z vidika teh dveh ustavnih določb bi lahko bilo upoštevno, če bi zakonska določba osebam, imenovanim za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, prepovedovala opravljanje določene dejavnosti, če bi določala pogoje za opravljanje določenega dela ali določene gospodarske dejavnosti ali omejevala obseg dela ali dejavnosti.

22. Vendar v tem primeru ne gre za tako določbo. Izpodbijana zakonska določba osebam, ki so imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, le ne dovoljuje sklicevanja na status sodnega izvedenca ali sodnega cenilca pri pripravi mnenj, izvidov in cenitev za stranke za uveljavljanje njihovih pravic, če zakon ali uredba ne določa njihovega delovanja. Opravljanja dela oziroma gospodarske dejavnosti v točno določeni obliki oziroma na točno določen način pravici iz prvega do tretjega odstavka 49. člena in prvega odstavka 74. člena Ustave ne zagotavljata.¹² Zato izpodbijana zakonska ureditev niti ne sega na področje, ki ga navedeni pravici varujeta.

23. Ker z izpodbijano določbo niso določeni niti pogoji za opravljanje določenega dela ali dejavnosti niti ni poseženo v obseg dejavnosti ali del, ki jih te osebe lahko izvajajo, predlagatelj ni utemeljil posega v prvi, drugi ali tretji odstavek 49. člena ter prvi odstavek 74. člena Ustave. Zato izpodbijana določba ni v neskladju z navedenimi ustavnimi določbami.

24. Pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja.¹³ Možnost doseganja položaja in ugleda pri poklicnem udejstvovanju sta neločljiva elementa, ki opredeljujeta dostojanstvo in osebnost posameznika.¹⁴ Z vidika te ustavne določbe bi lahko bilo upoštevno, če bi zakonska določba preprečevala opravljanje določnega dela ali dejavnosti na način, da bi omejevala možnosti razvoja posameznikovih delovnih sposobnosti ali da bi negativno vplivala na ugled opravljanja posameznega dela ali dejavnosti.

25. Izpodbijana določba oseb, ki so imenovane za sodne izvedence ali sodne cenilce, ne omejuje pri izvajanju njihovega dela ali dejavnosti ter jim ne preprečuje pridobivanja novih znanj ali dodatne izobrazbe. Strokovnjaki znanje, ki jim omogoča opravljanje njihovega dela ali dejavnosti, pridobijo z izobrazbo, usposabljanjem in delovnimi izkušnjami, ne pa s statusom sodnega izvedenca ali sodnega cenilca. Zato z zakonsko določbo, ki zgolj podrobno ureja uporabo statusa sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, ne more biti poseženo v pravico do osebnega dostojanstva. Glede na navedeno izpodbijana določba ni v neskladju s 34. členom Ustave.

26. Člen 35 Ustave zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da navedena določba zagotavlja tudi t. i. splošno svobodo ravnanja ljudi.¹⁵ Pravica do splošne svobode ravnanja daje posamezniku pravico, da »razpolaga sam s seboj« in s tem, kar mu je kot osebi lastno, brez zunanjih vplivov.¹⁶ V tej ustavni pravici je zajeto tudi načelo, da je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano, in ne obratno.¹⁷ Prav zato splošna svoboda ravnanja ne pomeni neomejene in abstraktne »naravne« svobode. Uresničuje se lahko le v ustavnih okvirih. V vsebinskem smislu pravica do splošne svobode ravnanja pomeni pravno določeno svobodo, ki je omejena, toda v teh mejah hkrati tudi zaščitena. Kot člani družbene skupnosti morajo posamezniki trpeti omejitve splošne svobode ravnanja, ki jih narekujejo interesi drugih in skupnosti kot celote. Te omejitve same po sebi ne pomenijo posega v splošno svobodo ravnanja, temveč opredelitev njene ustavnopravno varovane vsebine.¹⁸ Vsak ukrep zakonodajalca, ki lahko vpliva na ravnanje posameznika, zato še ne more pomeniti posega v ustavnopravno varovano pravico iz 35. člena Ustave. Splošna svoboda ravnanja posamezniku tudi ne zagotavlja pravice zahtevati, da mu mora biti v vsakem trenutku omogočeno katerokoli ravnanje.¹⁹ Glede na navedeno mora Ustavno sodišče najprej odgovoriti, ali izpodbijana ureditev sega na področje varovanja pravice do splošne svobode ravnanja.

27. Status sodnega izvedenca in sodnega cenilca se po ZS podeli posameznikom z namenom oblikovanja seznamov oseb, ki v konkretnem primeru sodniku ali uradni osebi omogočijo lažjo in hitrejšo določitev izvedenca ali cenilca, ki je nato dolžan podati svoj izvid, mnenje oziroma cenitev. Smisel in namen določb ZS, ki urejajo delovanje sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, je predvsem omogočiti učinkovito delovanje sodišč in drugih državnih organov v primerih, v katerih je potrebno sodelovanje strokovnjakov z različnih področij. Vendar s tem, ko ZS ureja pridobitev statusa sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ne ureja niti pravice biti sodni izvedenec ali sodni cenilec niti pravice do uporabe statusa sodnega izvedenca ali sodnega cenilca kot posebnega naziva. Ukrep, s katerim je zakonodajalec sklicevanje na status sodnega izvedenca in sodnega cenilca omejil na situacije, v katerih je status pravno upošteven in v skladu z namenom podelitve tega statusa, zato ne sega na področje, ki ga pravica do splošne svobode ravnanja varuje. Tako kot v zakonodajalčevo prosto polje presoje spada, ali bo status sodnih izvedencev in sodnih cenilcev sploh uredil, spada v zakonodajalčevo polje proste presoje tudi, da ureja položaje, v katerih dopušča sklicevanje na navedeni status. Izpodbijana določba zato ni v neskladju s 35. členom Ustave.

28. Predlagatelj med drugim zatrjuje, da so sodni izvedenci in sodni cenilci v neenakopravnem položaju s sodnimi tolmači. Sodni tolmači naj bi se na podlagi druge alineje drugega odstavka 85. člena ZS lahko sklicevali na svoj status, če delujejo na zahtevo strank za uveljavljanje njihovih pravic, medtem ko se sodni izvedenci in sodni cenilci v takem primeru na svoj status ne smejo sklicevati. Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju s 14. in 22. členom Ustave.

29. Ustavno sodišče je očitke predlagatelja o neenakem obravnavanju sodnih izvedencev in sodnih cenilcev v primerjavi s sodnimi tolmači presojalo v okviru drugega odstavka 14. člena Ustave. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Če se taka stanja obravnavajo različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za presojo tega, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.²⁰

30. Sodni tolmači so osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine (tretji odstavek 84. člena ZS). V drugem odstavku 85. člena ZS²¹ je zakonodajalec uredil situacije, v katerih se smejo sodni tolmači sklicevati na svoj status. Zakonodajalec pri urejanju sklicevanja na status sodnega tolmača, enako kot pri urejanju sklicevanja na status sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ločuje med več situacijami, v katerih lahko delujejo sodni tolmači. V situaciji iz prve alineje drugega odstavka 85. člena ZS sodni tolmači delujejo na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa v sodnih ali upravnih postopkih. Sodni tolmači delujejo v vlogi pomočnika sodišča oziroma državnega organa. V situaciji iz tretje alineje drugega odstavka 85. člena ZS sodni tolmači delujejo, če zakon ali uredba izrecno ureja njihove delovanje.²² Ker je zakonodajalec situacije, ko sodni tolmači delujejo na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa v sodnih in upravnih postopkih, in situacije, ko delovanje sodnih tolmačev ureja zakon ali uredba, uredil v prvi in tretji alineji drugega odstavka 85. člena ZS, so v drugi alineji drugega odstavka 85. člena ZS urejene situacije, ko sodni tolmač deluje na zahtevo stranke za uveljavljanje njenih pravic brez izrecnega pooblastila v zakonu ali uredbi.

31. Z uveljavitvijo ZS-L zakonodajalec sodnim izvedencem in sodnim cenilcem v takem primeru ne dovoli več sklicevanja na njihov status. Sodni izvedenec ali sodni cenilec se drugače kot sodni tolmač na svoj status ne smeta sklicevati, ko delujeta na zahtevo stranke za uveljavljanje njenih pravic, če zakon ali uredba njunega delovanja izrecno ne določa. Zakonodajalec je torej različno uredil sklicevanje pri sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v primerjavi s sodnimi tolmači v primeru, ko dajejo mnenje, izvid, cenitev, tolmačenje ali prevod na zahtevo strank za uveljavljanje njihovih pravic brez izrecne pravne podlage za njihovo delovanje v zakonu ali uredbi.

32. Temeljna predpostavka za neskladje z načelom enakosti je, da sploh gre za bistveno enake položaje. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je položaj sodnih izvedencev oziroma sodnih cenilcev v primerjavi s sodnimi tolmači pri urejanju uporabe njihovega statusa, ko dajejo izvide, mnenja, cenitve, tolmačenja ali prevode na zahtevo strank za uveljavljanje njihovih pravic brez izrecnega pooblastila za njihovo delovanje v zakonu ali uredbi, tako podoben, da gre za bistveno enaka položaja.

33. Med položaji sodnih tolmačev, sodnih izvedencev in sodnih cenilcev nedvomno obstajajo določene podobnosti, saj vse navedene osebe kot strokovnjaki nudijo pomoč sodiščem in državnim organom. Vendar pa med njimi obstaja tudi več razlik, ki izhajajo iz narave njihovega dela. Delo izvedencev in cenilcev je drugače kot delo tolmačev povezano z izbiro različnih metod dela ob uporabi strokovne presoje in vrednotenja. Temeljna naloga sodnih tolmačev je prevajanje ali tolmačenje iz slovenskega jezika v tuji jezik in obratno. Sodni tolmač ne podaja vsebinskih rešitev, temveč jamči, da je vsebina prevoda enaka vsebini izvirnika,²³ s čimer je pravnim in fizičnim osebam omogočeno uveljavljanje njihovih pravic in interesov v primerih, ki zahtevajo tak prevod, bodisi v Republiki Sloveniji z zagotovitvijo prevoda iz tujega jezika bodisi v tujih državah, ki v uradnih postopkih uporabljajo tuje jezike.²⁴ Sodni tolmači so torej zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela in zaradi zagotavljanja učinkovitega uveljavljanja pravic posameznikov v Republiki Sloveniji in tujini v drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci in sodni cenilci. Ker ne gre za v bistvenem enake pravne položaje, jih je zakonodajalec smel različno urejati.

34. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče presodilo, da razlikovanje med sodnimi izvedenci in sodnimi cenilci v primerjavi s sodnimi tolmači pri sklicevanju na njihov status ne krši splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

35. Predlagatelj trdi, da je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave tudi zato, ker so stranke, ki pridobijo mnenje ali cenitev izvedenca ali cenilca izven sodnega postopka, v neenakopravnem položaju s strankami, ki mnenje ali cenitev pridobijo po nalogu sodišča ali upravnega organa.

36. Mnenje, izvid ali cenitev, ki jih dajo osebe, ki so imenovane za sodne izvedence ali sodne cenilce na zahtevo sodišča ali upravnega organa v upravnem ali sodnem postopku, ima drugačne pravne posledice kot mnenje, izvid ali cenitev, ki ga stranka pridobi na svojo zahtevo.²⁵ Zato so stranke, ki pridobijo mnenje, izvid ali cenitev na svojo zahtevo, v drugačnem pravnem položaju kot stranke, ki sodelujejo v postopku, v katerem oseba, imenovana za sodnega izvedenca ali cenilca da mnenje, izvid ali cenitev na zahtevo sodišča ali upravnega organa. Ker ne gre za bistveno enake pravne položaje, jih zakonodajalec sme različno urejati.

37. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče presodilo, da razlikovanje med strankami, ki pridobijo izvid, mnenje ali cenitev izvedenca ali cenilca na svojo zahtevo, in strankami, ki mnenje, izvid ali cenitev pridobijo po nalogu sodišča ali drugega državnega organa, ni v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

38. Glede na navedeno prvi odstavek 85. člena ZS ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

39. Predlagatelj zatrjuje tudi, da bi zakonodajalec moral določiti prehodno obdobje za osebe, ki so bile imenovane za sodne izvedence ali sodne cenilce, saj jim je z izpodbijano določbo omejil obseg njihovega dela. Določiti bi tudi moral, katere dejavnosti smejo sodni izvedenci in sodni cenilci opraviti po uveljavitvi ZS-L in v kakšnem roku.

40. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave) posamezniku zagotavlja, da mu država pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.²⁶ Poslabšanje posameznikovega pravnega položaja je torej conditio sine qua non, da je sploh mogoče govoriti o posegu v načelo zaupanja v pravo.²⁷

41. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo v 16. točki obrazložitve te odločbe, zakonodajalec z izpodbijano določbo ni posegel v obseg dejavnosti ali dela, ki ga oseba, ki je imenovana za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, lahko opravlja. Izpodbijana zakonska določba ne prepoveduje sodnim izvedencem ali sodnim cenilcem priprave oziroma izdelave mnenj, izvidov ali cenitev za stranke. Ne dovoljuje jim le, da bi se pri pripravi mnenja, izvida ali cenitve izven sodnega ali upravnega postopka brez izrecne zakonske ali podzakonske podlage sklicevali na svoj status. S tem pa izpodbijana določba ne vpliva na pravni položaj oseb, imenovanih za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca.²⁸ Ker se torej pravni položaj oseb, ki so imenovane za sodnega cenilca ali sodnega izvedenca, ni spremenil, torej se tudi ni poslabšal, se vprašanje prehodne ureditve za ureditev njihovega položaja v obravnavanem primeru sploh ne more zastaviti. Zato ZS, ker ni določil prehodne ureditve položaja oseb, ki so bile imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, pri sklicevanju na ta status, ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo, ki je varovano v 2. členu Ustave.

42. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Jaklič je dal pritrdilno ločeno mnenje.

¹ V skladu z 92. členom ZS se 87. do 91. člen tega zakona smiselno uporabljajo tudi za sodne cenilce.

² Glej Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15).

³ Izpodbijani prvi odstavek 85. člena ZS določa: »Osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, se smejo sklicevati na ta status:
– kadar dajejo izvide, mnenja in cenitve na zahtevo sodišča v sodnem postopku,
– kadar dajejo izvide, mnenja in cenitve na zahtevo upravnega organa v upravnem postopku ali
– če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje.«

⁴ Primerjaj z J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 473.

⁵ J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana 1961, str. 386.

⁶ Primerjaj na primer s tretjim odstavkom 473. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 17/14 in 81/15 – EZ-1), z drugim odstavkom 71. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14 in 19/15 – ZVPot), s prvo alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04 in 17/08 – ZDLov-1) ter s V. in VI. poglavjem Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (Uradni list RS, št. 80/10, 106/10 – popr. in 57/12 – ZUPUDPP).

⁷ Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-201/15 z dne 28. 1. 2016, 5. točka obrazložitve.

⁸ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-388/14 z dne 17. 3. 2016, 14. točka obrazložitve.

⁹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04, in OdlUS XIII, 33), 7. točka obrazložitve.

¹⁰ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, in OdlUS XVIII, 20), 32. točka obrazložitve.

¹¹ Člen 49 Ustave je upošteven z vidika posameznika, ki opravlja določeno delo, bodisi samostojno ali kot delavec v odvisnem delovnem razmerju. člen 74 Ustave je upošteven z vidika posameznih gospodarskih subjektov, tako pravnih oseb kot posameznikov, ki na trgu opravljajo določeno dejavnost, ki jo sestavljajo različna dela, storitve. Za samostojne podjetnike posameznike, ki opravljajo delo kot svojo dejavnost, sta tako v tej zvezi upoštevni obe omenjeni ustavni določbi (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-288/00 z dne 21. 3. 2002, Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 44, 18. točka obrazložitve).

¹² Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-211/00 z dne 22. 1. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04, in OdlUS XIII, 4), 12. točka obrazložitve.

¹³ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), 11. točka obrazložitve.

¹⁴ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-183/97 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI, 183), 24. točka obrazložitve.

¹⁵ Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994 (Uradni list RS, št. 42/94, in OdlUS III, 62), 3. točka obrazložitve, in št. U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 49/98, in OdlUS VII, 124), 18. točka obrazložitve.

¹⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-218/07, 10. točka obrazložitve.

¹⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-290/96, 18. točka obrazložitve.

¹⁸ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-218/07, 9. točka obrazložitve, in št. U-I-54/99 z dne 13. 6. 2002 (Uradni list RS, št. 61/02, in OdlUS XI, 137), 12. točka obrazložitve.

¹⁹ Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-36/03 z dne 9. 6. 2005, 11. točka obrazložitve.

²⁰ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), 14. točka obrazložitve, št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), 7. točka obrazložitve, št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11), 12. točka obrazložitve, št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 51/12), 4. točka obrazložitve, št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14), 8. točka obrazložitve, in št. U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15), 14. točka obrazložitve.

²¹ Drugi odstavek 85. člena ZS določa: »Osebe, imenovane za sodnega tolmača, se smejo sklicevati na ta status:
– kadar dajejo tolmačenja in prevode na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa,
– kadar dajejo tolmačenja in prevode na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic,
– če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje.«

²² Primerjaj na primer z drugim odstavkom 226. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP), prvim odstavkom 177. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP), drugim odstavkom 95. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP).

²³ Iz prvega odstavka 36. člena Pravilnika o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15 – v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da sodni tolmač potrjuje pravilnost prevoda listine s posebnim zaznamkom, ki ga določa Pravilnik. V skladu s četrtim odstavkom 36. člena Pravilnika mora pri odličnosti prevodov listin smiselno uporabljati ustrezne določbe zakona, ki ureja notariat o notarskem poslovanju, ter določbe sodnega reda o mednarodni pravni pomoči.

²⁴ Primerjaj z 12. členom Zakona o overitvi listin v mednarodnem prometu (Uradni list RS, št. 9/17 – ZOLMP-1), drugim odstavkom 94. člena ZS in z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-645/13 z dne 3. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 24/16), 26.–30. točka obrazložitve.

²⁵ Mnenj, izvidov ali cenitev, ki jih strokovnjaki pripravijo na strankino zahtevo, sodišče ne bo obravnavalo kot izvedeniško mnenje, temveč le kot del strankinih navedb. Izvedenec po strankinem naročilu procesno ni izvedenec (pomočnik sodišča), temveč pomočnik stranke. Primerjaj z J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 243.

²⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-370/06 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 15/08, in OdlUS XVII, 3), 40. točka obrazložitve.

²⁷ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-220/14, U-I-161/14, U-I-21/15, U-I-30/15, U-I-59/15 z dne 12. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 32. točka obrazložitve.

²⁸ Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-201/15, 5. točka obrazložitve.