Vsebina Uradnega lista

Na podlagi 15. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Idrija (Uradni list RS, št. 27/09, 15/14, 26/14, 34/15) in 23. člena Statuta Občine Idrija (Uradni list RS, št. 75/11 – uradno prečiščeno besedilo) je Občinski svet Občine Idrija na 19. seji dne 6. 7. 2017 sprejel

S tem Tehničnim pravilnikom (v nadaljnjem besedilu: pravilnik) se ureja projektiranje, tehnična izvedba in uporaba javnega vodovoda v Občini Idrija, ki je gospodarska javna infrastruktura v lasti Občine Idrija in jo upravlja izvajalec gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo.

Določila tega pravilnika se morajo obvezno upoštevati (tudi) pri upravnih postopkih, planiranju, projektiranju, izvajanju (gradnji), upravljanju in uporabi javnega vodovoda ter drugih komunalnih vodov, ki s svojim obstojem, delovanjem ali s predvideno gradnjo neposredno vplivajo na javni vodovod.

Poleg določil tega pravilnika je potrebno obvezno upoštevati tudi:

– vse veljavne zakone, predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost, ter planske in prostorske usmeritve občine,

– slovenske (SIST, SIST EN, SIST ISO), evropske (EN), mednarodne (ISO), nemške (DIN) in avstrijske (ÖNORM) standarde, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika,

– navodila proizvajalcev uporabljene vodovodne opreme.

Za vsa področja, ki jih ta pravilnik ne obravnava, veljajo določila Slovenskega standarda SIST EN 805:2000.

Upravljavec mora potrdila, strokovne ocene, projektne pogoje, soglasja k priključitvi, smernice ter tehnične podatke iz katastra izdajati izključno skladno z zahtevami in določili tega pravilnika.

Pojmi, uporabljeni v tem tehničnem pravilniku, imajo enak pomen kot pojmi iz veljavnih državnih predpisov in smernic EU.

Načrti in karte katastra javnega vodovoda so osnova za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo javnega vodovoda.

Pri načrtovanju investicijskega vzdrževanja vodovodnih objektov, naprav in omrežja je potrebno v skladu z veljavnimi državnimi predpisi in izdanimi vodnimi dovoljenji opremiti omrežje z opremo, ki omogoča obvladovanje vodnih bilanc in vpliva na vodne vire (pretoki, tlaki, nivoji) in zagotavlja daljinski prenos podatkov v bazo upravljavca.

Upravljavec javnega vodovoda mora zagotoviti varno oskrbo s pitno vodo v vseh fazah priprave pitne vode skladno z veljavno zakonodajo in uvedenim Načrtom za zagotavljanje varnosti pitne vode.

Načrt za zagotavljanje varnosti pitne vode mora upravljavec vodovodnih sistemov v občini vzpostaviti za vsak posamezen vodovodni sistem. Načrt vključuje prepoznane nevarnosti, oceno tveganj, zagotavljanje preventivnih ukrepov za preprečevanje oziroma obvladovanje teh tveganj, preverjanje učinkovitosti ukrepov, določi odgovornosti in način vodenja in vrsto evidenc.

Upravljavec s svojimi zaposlenimi, njihovim znanjem, delovnimi izkušnjami, načrtovanjem, razvojem in vzdrževanjem javnega vodovoda jamči zadostno količino zdravstveno ustrezne pitne vode končnim uporabnikom.

Upravljavec je skladno z veljavnimi državnimi predpisi in EU smernicami na področju pitne vode dolžan uporabnike obveščati v primerih, ko pitna voda ni skladna z zahtevami veljavnih državnih predpisov in EU smernicami, in o izvajanju ukrepov za odpravo neskladnosti. Rezultati analiz pitne vode v okviru notranjega nadzora so dostopni vsakemu uporabniku pri upravljavcu javnega vodovoda.

Materiali, iz katerih so izdelani elementi javnega vodovoda, vključno s tesnili in premazi, ki pridejo v stik z vodo, ne smejo glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti vplivati na kakovost pitne vode, kar mora biti potrjeno z ustreznimi dokazili.

Vodovodno omrežje mora biti projektirano, opremljeno in izvedeno tako, da je izključena možnost vpliva okolice in povratnega vpliva vode iz internih vodovodnih omrežij na javni vodovod.

Vodovodno omrežje mora biti projektirano, opremljeno in izvedeno tako, da je v normalnih obratovalnih pogojih onemogočeno táko zadrževanje vode v sistemu, ki bi povzročilo nesprejemljivo poslabšanje kvalitete pitne vode.

Predvidena poraba je pričakovana poraba glede na spremembe strukture in dejavnosti uporabnikov, gostote prebivalstva, razvoja različnih dejavnosti, rabe prostora itd. na oskrbovanem območju za nadaljnje obdobje od 30 do 50 let.

Za planiranje in projektiranje se uporabljajo naslednji normativi porabe vode:

– gospodinjstvo 150 litrov na prebivalca na dan,

– uradi 40 litrov na zaposlenega na dan,

– šole 40 litrov na učenca na dan,

– reja velike živine 80 litrov na glavo na dan,

– reja male živine 25 litrov na glavo na dan,

– za industrijo in obrt porabo določi projektant glede na dejavnost.

Srednja dnevna poraba se za vse vrste uporabnikov določa na osnovi navedenih normativov za obdobje enega leta in se deli s 365.

Srednja in največja urna poraba glede na število prebivalcev se določi po naslednji tabeli:

Število prebivalcev na območju	Največja urna poraba v % dejanske dnevne porabe	Srednja urna poraba v % dejanske dnevne porabe
do 500	17	8
nad 500 do 1500	13	8
nad 1500 do 5000	11	8
nad 5000 do 20000	8	5

Javni vodovod mora biti projektiran in izveden tako, da so pretočne hitrosti pri srednji porabi med 0,8 in 1,4 m/s, še primerno je območje med 0,5 in 2,0 m/s. Izjemoma je v določenih okoliščinah (npr. v primeru požara) dopustna najvišja hitrost pretoka do 3,5 m/s in najnižja 0,1 m/s.

V razvodnih vodovodih je možno, da v nekem določenem času ni pretoka. V primeru, ko pretok vode izostane za daljši čas in nastane možnost poslabšanja kakovosti vode, je potrebno tak vodovod, če količine vode v sistemu to dopuščajo, dodatno izpirati. Količina vode za izpiranje naj bo enaka vsaj 10-kratni prostornini cevovoda, ki se izpira.

Pri dimenzioniranju novega in vzdrževanju obstoječega vodovodnega omrežja se smiselno uporabljajo smernice najnovejšega izračunanega hidravličnega modela vodovodnega omrežja v občini.

Maksimalni statični tlak na mestu priključka je 7 barov.

Tlake nad 5,5 bara je potrebno reducirati z napravo za zmanjševanje tlaka, ki je del interne instalacije, in se vgradi za vodomerom. Vgradi jo upravljavec vodovoda v dogovoru z lastnikom priključka na stroške lastnika priključka.

V primeru, da je tlačna črta manj kot 10 m nad koto najvišjega izliva v objektu, je priporočljiva vgradnja naprave za zvišanje tlaka, ki je del interne instalacije in se vgradi za vodomerom.

Pod pojmom toplotna zaščita javnega vodovoda razumemo zaščito proti segrevanju in ohlajanju. Javni vodovod mora biti zaščiten proti toplotnim vplivom tako, da se temperatura vode pri minimalnem pretoku ne spreminja za več kot 3 °C.

Elementi javnega vodovoda, ki poteka v kolektorjih ali kinetah, morajo biti zaščiteni proti pojavu kondenzacije.

Javni vodovodi morajo biti zgrajeni po navodilih proizvajalcev uporabljenih cevi tako, da imajo zadostno trdnost za prenašanje statičnih in dinamičnih obremenitev. Lokacijsko naj bodo vgrajeni tako, da je v primeru okvare možen izkop s strojem, ki ima orodje za izkop širine najmanj 30 cm.

Na mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni mogoče vgraditi javnega vodovoda tako, da je možen strojni izkop, se javni vodovod položi v zaščitno cev. Dolžina zaščitnih cevi je odvisna od velikosti javnega vodovoda (d, DN) in od materiala cevi. Praviloma naj bo zaščitna cev dolga do 30 m, za večje razdalje se priporoča izdelava kolektorja. Presek zaščitne cevi mora biti pri ceveh preseka do DN 50 povečan vsaj za 50 mm, pri ceveh večjih od DN 50 pa mora biti presek enak 2-kratniku zunanjega premera vgrajene cevi. Trasa javnega vodovoda pred vstopom v zaščitno cev in za izstopom iz nje mora biti zamaknjena tako, da je možen izvlek cevi.

Zaščita pred možnim onesnaženjem se praviloma doseže:

– z zadostnimi odmiki vodovoda od možnih virov onesnaženja,

– z vgradnjo vodovoda v zaščitne cevi,

– z glinenim nabojem.

Kadar ni možno izvesti učinkovite zaščite z navedenimi rešitvami, se uporabi druge rešitve, dogovorjene z upravljavcem javnega vodovoda.

Varovanje vseh objektov in naprav javnega vodovoda mora biti izvedeno tako, da ni možen pristop ali kakršnokoli škodljivo delovanje nepooblaščenih oseb ali živali.

Objekti in naprave morajo biti proti nepooblaščenemu pristopu varovani v skladu z veljavnimi državnimi predpisi za tovrstne objekte, oziroma tako, kot je predvideno s projektom za posamezni objekt.

Nazivne mere vseh elementov javnega vodovoda (cevi, spojniki, armature) so izražene z:

– DN, kar pomeni nazivni premer glede na notranji premer,

– d, ki pomeni nazivni premer glede na zunanji premer.

V javnem vodovodnem omrežju se uporabljajo dimenzije:

DN	50, 65, 80, 100, 125, 150, 200, 250, 300
d	20, 25, 32, 40, 50, 63, 75, 110, 125

Za vse javne vodovode in priključki se uporabljajo cevi za minimalni nazivni tlak PN 10 bar.

Za nove javne vodovode in za obnovo obstoječih vodovodov, ki so enaki ali večji od DN 100, se smejo uporabljati elementi vodovodov, izdelani iz nodularne litine (NL) z natezno trdnostjo, ki ni nižja od 400 MPa.

Za priključne javne vodovode do vključno DN 80 se uporabljajo cevi iz polietilena (PE) z minimalno zahtevano trdnostjo 10 MPa. Polietilenskih cevi ni dovoljeno vgrajevati pri temperaturah cevi in okoliškega zraka manjših od 10 °C, razen v primerih interventnih popravil.

V izjemnih primerih lahko upravljavec javnega vodovoda odobri uporabo drugih vrst cevi.

Vsi elementi javnega vodovoda morajo biti ustrezno zaščiteni proti škodljivemu delovanju okolice (korozija, blodeči tokovi itd.) in pred vplivi vode (inkrustracija).

Deli javnega vodovoda se morajo transportirati in skladiščiti tako, da se ne poškodujejo in ne pridejo v stik s škodljivimi snovmi. Odprtine cevi, spojnikov in armatur morajo biti zaprte. Deli javnega vodovoda ne smejo biti onesnaženi z zemljo, blatom, odpadno vodo ali s škodljivimi snovmi. Če se temu ni mogoče izogniti, jih je treba pred vgradnjo ustrezno očistiti.

Elementi javnega vodovoda so praviloma vkopani v globini 1,2 m od dokončno urejenega nivoja terena do temena cevi.

Širina dna jarka, namenjenega montaži javnega vodovoda, mora biti minimalno DN + 40 cm. Dno jarka mora biti izkopano in izravnano po projektirani niveleti s točnostjo ± 3 cm. Na dnu jarka je ob polaganju cevovoda obvezno pripraviti posteljico debeline 10 cm iz peska granulacije 0–4 mm, cev pa je potrebno tudi prekriti z enakim materialom v debelini 20 cm nad temenom. V kolikor so navodila proizvajalca cevi drugačna, se jih smiselno upošteva.

Kjer taka montaža cevi ni mogoča, je možno v dogovoru z upravljavcem javnega vodovoda z ustrezno predizolacijo globino izkopa lokalno zmanjšati.

Pri križanju javnega vodovoda z drugimi podzemnimi napeljavami javni vodovod načeloma poteka horizontalno (brez vertikalnih lomov). Križanja morajo načeloma potekati pravokotno, izjemoma je lahko kot prečkanja osi javnega vodovoda in osi druge podzemne inštalacije med 45° in 90°.

V izjemnih primerih se teme cevi do DN 200 lahko spusti do globine 1 m pod drugo podzemno napeljavo, vendar ne globlje kot 2,5 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena, ali pa dvigne nad njo, vendar največ do višine 1,20 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena.

V vsakem primeru spremembe smeri javnega vodovoda v vertikalni smeri je treba ugotoviti možnost nastanka zračnih čepov ali usedanja sedimentov ter predvideti in izvesti ustrezno odzračevanje oziroma čiščenje javnega vodovoda.

V vseh primerih, ko je prečkanje izvedeno z uporabo zaščitnih cevi, mora biti izvedba takšna, da za potisk ali izvlek prazne vodovodne cevi ni potrebna sila, večja od 8 kN.

Na območjih, kjer obstaja nevarnost onesnaženja, se za zaščito javnega vodovoda uporabijo vodotesne zaščitne cevi.

Vertikalni odmiki med javnim vodovodom in drugimi podzemnimi napeljavami, merjeno od medsebojno najbližjih sten javnega vodovoda in drugih komunalnih napeljav, v primeru križanja ne morejo biti manjši od odmikov, pogojevanih v naslednji tabeli:

Trasa vodovoda se nahaja	Vgradnja v zaščitni cevi	Minimalni odmik ustij zaščitne cevi od zunanje stene drugega voda (m)	Minimalni vertikalni odmik (m)
Pod kanalizacijo	da	2,5 m na vsako stran 0,8 m v primeru kontrole drenaže	0,3
Nad kanalizacijo (v vodoprepustnem terenu)	da	3 m na vsako stran	0,3
Nad kanalizacijo (v vodoneprepustnem terenu)	Samo, če je vertikalni odmik < 0,6 m		0,6
Pod toplovodom	da	vsaj 1 m na vsako stran	0,3
Nad toplovodom, ki je ustrezno izoliran			0,4
Pod plinovodom, PTT ali elektro kabli	drug vod	vsaj 0,5 m od stene vodovoda	0,5
Nad plinovodom, PTT ali elektro kabli			0,5

Potek javnega vodovoda mora biti usklajen z izvedbo nosilne konstrukcije in vozišča. Padec oziroma vzpon javnega vodovoda mora biti usklajen s potekom drugega dela vodovodne instalacije pred mostom in za njim. Najvišji del javnega vodovoda naj bo lociran na eni od brežin, kjer se javni vodovod spet spusti v zemljino. Na tem mestu je treba predvideti jašek z vgrajeno opremo za odzračevanje in dozračevanje (preprečitev nastanka vakuuma). Le v izjemnih primerih, ko ni možno izvesti odzračevalnega jaška v brežinah, se lahko predvidi odzračevanje v sredini razpona mostu. Jašek mora biti v kateremkoli primeru izvedbe ustrezno velik za vzdrževanje opreme in dostop do nje. Do jaška mora biti vzdrževalni službi zagotovljen neoviran dostop. Jašek mora imeti drenažo in mora biti toplotno izoliran (v primeru izvedbe v mostni konstrukciji). Javni vodovod mora potekati pod mostno konstrukcijo na zunanji ali notranji strani nosilca mostu, skladno z drugimi zahtevami in zahtevami tega pravilnika.

Pri izbiri trase in načina pritrjevanja na mostno konstrukcijo je treba upoštevati minimalni potrebni prostor za montažo na obeh straneh javnega vodovoda (vsaj 0,5 m). Glede na tip konstrukcije mostu je treba predvideti fiksno točko in drsne podpore (konzole) javnega vodovoda ter upoštevati možne maksimalne raztezke in pomike mostne konstrukcije v odvisnosti od temperaturnih in drugih pomikov mostne konstrukcije. Javni vodovod mora biti izveden in pritrjen tako, da bodo preprečeni vplivi drugih inštalacij in konstrukcij nanjo. Vzdolžne pomike, ki jih povzročijo raztezki konstrukcije, je treba ustrezno kompenzirati. Konzole morajo preprečevati vse neustrezne prečne pomike javnega vodovoda.

Predvideti je treba tipske montažne elemente za pritrjevanje javnega vodovoda na mostno konstrukcijo, ki omogočajo hitro in preprosto montažo na dokončno zgrajeni objekt mostu ter časovno ne ovirajo izvajanja gradbenih del.

Javni vodovod, ki poteka pod mostno konstrukcijo, mora biti toplotno izoliran, uporabijo naj se predizolirane cevi. Posebej je treba obdelati prehoda javnega vodovoda v zemljo.

Pri novih mostovih naj bo predvideno polaganje javnega vodovoda v kineto.

Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo v primerno izkopane jarke v dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje javnega vodovoda in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, globina, velikost pretoka itd.) in oblike ter vrste terena brežin (strmi, položni, raščen teren, plazovit teren itd.). S primerno izbranim načinom polaganja javnega vodovoda (s potiskanjem; s polaganjem celotnega cevovoda, ki je sestavljen na bregu; s pomočjo pontona ali samostojno plavajočega cevovoda in potopitve itd.) je možno izvajati podzemno prečkanje za vse velikosti javnih vodovodov ter za velike razdalje (100 m in več) odvisno od razpoložljive opreme, ki je potrebna za tovrstno delo.

Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila proizvajalcev cevi in izkušnje podjetij, ki ta dela opravljajo.

Podzemno prečkanje mestnih lokalnih cest se praviloma izvaja z uporabo zaščitnih cevi, če je javni vodovod vgrajen v globini, ki jo proizvajalec cevi predpisuje glede na statične in dinamične obremenitve.

Minimalni odmik od spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom cevi v osi javnega vodovoda in oklepa z diagonalo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35º.

Minimalni odmik od greznic ali drugih deponij s škodljivimi vodotopnimi substancami, za katere je potrebna prisilna drenaža med javnim vodovodom in virom onesnaževanja na globini, ki zagotavlja, da vodovod ne pride v stik z onesnaženo izcedno vodo, je:

– na vodoprepustnem terenu 5 m,

– na vodoneprepustnem terenu 7 m.

Minimalni odmik:

– od dreves je 2 m,

– od okrasnega grmičevja je 1 m.

Komunalni vod	Globina kom. voda v odvisnosti od globine vodovoda	Odmik
Sanitarna in mešana kanalizacija	Manjša ali enaka	3,0 m
Sanitarna in mešana kanalizacija	Večja	1,5 m
Padavinska kanalizacija	Manjša ali enaka	1,5 m
Padavinska kanalizacija	Večja	1,0 m
Plinovodi, električni kabli, kabli javne razsvetljave, PTT napeljave	Manjša ali enaka	1,0 m
	Večja	1,0 m
Toplovod	Manjša ali enaka	0,5 m
Toplovod	Večja	1,0 m

Horizontalni odmiki, določeni v 20. in 21. členu, so v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot je navedeno spodaj:

– horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav naj ne bodo manjši od 0,4 m,

– horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav naj ne bodo manjši od 0,4 m,

– v izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od 0,2 m.

Med izkopom je potrebno zagotoviti stabilnost obstoječih naprav in podzemnih napeljav.

Za potrebe obratovanja javnega vodovoda se na vodovodno omrežje vgrajujejo jaški, in sicer za nameščanje armatur, ki služijo za zapiranje, odzračevanje, izpiranje, regulacijo, merjenje, nadzor itd.

Glede na navedeno delimo jaške na:

– jaške za vodovodne armature, ki služijo za zapiranje, regulacijo, zračenje, čiščenje, zmanjševanje tlaka itd. (armaturni jaški),

– jaške za nameščanje kontrolnih in merilnih naprav (merilni jaški),

– jaške za nameščanje vodomerov (vodomerni jaški).

Vstopna odprtina je standardnih dimenzij: 600 x 600 mm ali 800 x 800 mm, glede na velikost elementov, ki so vgrajeni v jašku.

Na mestu vstopne odprtine je vgrajena protikorozijsko zaščitena ali nerjaveča vstopna lestev. Če izvedba dopušča, naj bo izvedena tako, da se lahko poviša za 0,5 m nad nivo pokrova. Pokrovi na jaških so kovinski z nosilnostjo, ki ustreza pričakovanim obremenitvam na jašek.

Pokrovi na talnih vodomernih jaških v zgradbah oziroma strojnicah so iz rebraste pločevine, ki je ustrezno ojačana in ima toplotno izolacijo. Tovrstni pokrovi so lahko eno-, dvo- ali tridelni. Pokrov ali del pokrova, ki se samostojno dvigne, mora biti mobilen in ne težji od 20 kg.

Izvedba in vgradnja pokrovov mora biti takšna, da pokrovi preprečujejo dostop meteorne vode v jašek.

Vsi jaški morajo imeti pod vstopno odprtino, v dnu, izdelano poglobitev, ki služi za črpanje vode iz jaška. Velikost poglobitve naj bo 50 x 50 x 30 cm, izdelana mora biti tako, da ne ogroža statike temeljev jaška. Poglobitev mora biti pokrita s pohodno rešetko.

V primeru, ko velikost vstopne odprtine ne zadošča za zamenjavo največjega elementa, ki je vgrajen v jašku, se mora stropna konstrukcija jaška izvesti iz montažnih armiranobetonskih gredic širine največ 50 cm, izdelanih iz betona MB 30, ki imajo vgrajena najmanj dva elementa za dviganje.

Na vodoprepustnih terenih se izdelujejo jaški brez betonskega dna (nasutje dna z gramozom ali prodcem granulacije 3–5 cm), na vodoneprepustnih terenih pa z betonskim dnom.

Jaški v terenih s talno vodo morajo biti vodotesni, z vstopno odprtino nad nivojem talne vode in zavarovani pred premiki zaradi vzgona. Prehod vodovoda skozi steno jaška mora biti izdelan vodotesno in elastično tako, da dopušča potrebne horizontalne in vertikalne premike vodovoda glede na steno jaška.

Nad ploščo jaška mora biti najmanj 20 cm nasutja.

Razdalja med zadnjo prirobnico in steno jaška, mora biti na obeh straneh najmanj 20 cm.

Zunanji vodomerni jašek v vodoprepustnem terenu mora imeti iztok z drenažo, v neprepustnem terenu pa poglobitev za izčrpavanje vode. Priključevanje iztoka iz jaška na kanalizacijo ni dopustno.

Pri dimenzioniranju jaškov za vodovodne armature in kontrolno-merilne namene je potrebno poleg drugih pogojev upoštevati še naslednja določila:

– višina jaška, merjena od dna do spodnje strani stropne konstrukcije mora biti najmanj 1,70 m, s tem da je zgornji rob najvišjega dela spojnika ali armature najmanj 30 cm pod stropom, spodnji rob pa najmanj 30 cm nad dnom jaška,

– širina jaška mora biti takšna, da je razdalja med zunanjim robom največjega spojnika ali armature in steno jaška na strani vstopne in izstopne odprtine najmanj 30 cm,

– dolžina jaška je seštevek dolžin vseh v jašek vgrajenih armatur in spojnikov, povečana za najmanj 40 cm.

Pri projektiranju novih javnih vodovodov je potrebno dimenzije jaškov uskladiti z upravljavcem javnega vodovoda.

Vodovodne armature in podzemni hidranti, vgrajeni v vodovodnem omrežju, morajo biti označeni z označevalnimi tablicami.

Na označevalnih tablicah so poleg koordinat oddaljenosti armature ali podzemnega hidranta od označevalne tablice, navedeni še podatki o vrsti armature in o velikosti javnega vodovoda. Eno polje je namenjeno vpisu podatkov o napravi, ki lahko služi za evidenco po katastru ali se uporabi za kodiranje (šifriranje) armatur v vodovodnem sistemu.

Za označevanje vodovodnih armatur in podzemnih hidrantov se uporabljajo označevalne tablice po standardu, ki določa mere, obliko, vsebino in izvedbo označevalne tablice.

Za označevanje vodovodnih armatur se uporabljajo označevalne tablice po standardu SIST 1005 “Označevalne tablice za vodovode”.

Za označevanje podzemnih hidrantov se uporabljajo označevalne tablice po DIN 4066, “Označevalne tablice za protipožarno zaščito, tablice za označevanje podzemnih hidrantov”.

Označevalne tablice morajo biti nameščene na vidnem mestu v bližini vgrajene armature, na višini najmanj 2,4 m.

Označevalne tablice morajo biti pritrjene na fiksne objekte. Oddaljenost tablice od vgrajene armature, ki jo tablica označuje, naj bo do 15 m.

Označevalne tablice nameščamo:

– na zid zgradbe,

– na drog javne razsvetljave ali na drog elektronapeljave,

– na samostojen drog, ki je namenjen samo za namestitev označevalne tablice za vodovod.

Vsaka armatura v jašku ima svojo označevalno tablico. Koordinate oddaljenosti armatur od označevalne tablice so za vse armature enake in določajo vstopno odprtino jaška oziroma cestne kape, vgrajene v krovno ploščo jaška.

Zajetje je gradbeni objekt, s pomočjo katerega se zajema voda za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo. Glede na tip vodnega vira ločimo naslednje vrste zajetij:

– točkovno zajetje studencev,

– drenažno zajetje površinskih voda preko prodnatih slojev,

– zajetje podtalnice preko vodnjakov,

– globinsko zajetje v razpokanih kameninah preko vrtin,

– površinska akumulacija.

Zajetje mora biti v najožjem pasu, ki predstavlja cono z najostrejšim režimom varovanja (zajema praviloma površino 10 x 10 m, pri drenažnih zajetjih pa se za vsak objekt posebej določi površino varovanja):

– ograjeno z ograjo višine 2 m in opremljeno z opozorilnimi tablami;

– varovano pred kakršnimkoli posegom, razen za potrebe vodovoda;

– na celotnem območju varstvenega pasu zasajeno z drevjem in grmičevjem;

– zavarovano pred kakršnimikoli gnojili in pesticidi,

– tehnično varovanje objekta mora ustrezati internim standardom upravljavca, omogočati mora prenos podatkov v nadzorni sistem,

– dostop do zajetja ima lahko le pristojna oseba upravljavca vodovoda in izjemoma ekipa za vzdrževanje vodovodnega sistema v spremstvu pristojne osebe upravljavca vodovoda,

– vsako novo zajetje pitne vode mora biti v fazi študijsko-raziskovalnih del pregledano in analizirano skladno z veljavnimi državnimi predpisi.

Črpališče mora biti zgrajeno iz trdnih gradbenih materialov (opeka, beton) ter pokrito s streho. Objekt naj bo nadzemne izvedbe. Dostop do črpališča mora biti ograjen z 2 m ograjo iz AB stebričkov in aluminijevega žičnega prediva. Tla in stene črpališča morajo biti obložene s keramičnimi ploščicami. Do neposredne bližine črpališča mora biti zagotovljen dostop tovornega vozila.

V primeru, da je črpališče pod nivojem terena, mora biti konstrukcija grajena tako, da je kasneje možna premontaža oziroma demontaža črpalk in opreme. Dostop do vhodnih vrat mora biti tlakovan najmanj v širini 100 cm. Izdelana mora biti ozemljitev vseh kovinskih delov.

V črpališču morajo biti poleg standardne opreme obvezno vgrajeni tudi:

– merilnik pretoka za trenutno vrednost in z impulznim števcem pretečenih količin v 1000 litrov,

– impulzni števec obratovalnih ur črpalk,

– merilnik tlaka,

– naprava za dezinfekcijo (ali drugačno pripravo) vode,

– indikator klora v objektu, če je poleg črpališča tudi klorirna postaja, oziroma

– če je kloriranje izvedeno na vodovodno cev, mora biti merilnik klora nameščen v prvem rezervoarju,

– prenapetostna in fazna zaščita,

– signal vstopa v objekt.

Vsa oprema mora imeti standardni električni izhod za izvajanje daljinskega nadzora in upravljanja. V primeru nevarnosti pojava vodnega udara se predvidi tlačni kotel ustrezne dimenzije.

Pri projektiranju vodohranov in črpališč je potrebno predvideti opremo za daljinski nadzor in upravljanje po enotni tehnološki rešitvi, kot nadgradnjo obstoječega sistema.

Delovanje črpalk mora biti avtomatsko, in sicer:

– glede na nivo vode v rezervoarju preko dvojne meritve tlačne sonde ter nivojskih stikal,

– glede na visoko in nizko tarifo električnega toka.

Signalni kabel za komunikacijo – signalizacijo med črpališčem in rezervoarjem mora biti zemeljski TK 10 x 2 x 0,8. Vse linije morajo biti zaščitene z zaščito signala ter zaščito linije.

Pri vodohranu morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

– vodohran naj ima vsaj dve ločeni vodni celici,

– vodne celice morajo biti vodotesne, kar dokazuje preizkus vodotesnosti,

– premazi vodnih celic morajo izpolnjevati sanitarno-higienske pogoje,

– dovod električne energije mora biti v skladu s predpisi, ki veljajo za vlažne in mokre prostore,

– protiležni vodohrani naj bodo na dotočno-iztočnem cevovodu opremljeni z dvosmernim merilnikom pretoka,

– zračniki morajo biti izvedeni tako, da je onemogočen vnos škodljivih snovi v vodne celice, priključeni morajo biti na drenažno cev,

– izvedena mora biti toplotna in hidroizolacija,

– preprečena mora biti kondenzacija na stenah vodnih, vstopnih in armaturnih celic,

– armature v objektu morajo biti odporne proti koroziji,

– vse odprtine (razen vrat) morajo biti zaprte z mrežico iz nerjavečega jekla,

– iztočni cevovod mora biti opremljen s pipo za jemanje vzorcev na dostopnem mestu,

– vodohran mora biti opremljen s signalom vstopa v objekt,

– vodohran mora biti opremljen z merilnikom pretoka količin vode za nadzor količin izpuščene vode v sistem,

– v vodohran mora biti vgrajena vsa oprema v skladu s predpisi o varstvu pri delu.

Poleg tega je pri projektiranju vodohranov potrebno določiti:

– način prezračevanja vodohrana (naravno ali prisilno),

– način osvetlitve notranjosti objekta,

– način obratovanja vodohrana oziroma črpališča, avtomatsko regulacijo gladine, prenos podatkov o gladini vode do črpališča oziroma nadzornega mesta,

– način varovanja prelivanja vode (regulacijski ventil – električni ali s plovcem ipd.),

– funkcijo, obliko, prostornino in način gradnje, ki zagotavlja 100 % neprepustnost vodnih celic,

– način dostopa do vodohrana z vozili za vzdrževanje, zavarovanje dostopa pred nepooblaščenimi osebami,

– način izvedbe odvodne kanalizacije za vodo iz praznotoka in čiščenja objekta.

Prostornino rezervoarja je treba določiti na podlagi:

– fluktuacije vode v dnevu največje porabe vode,

– 20 % dodatka za nujno potrošnjo (motnje pri obratovanju),

– požarne rezerve.

Vodovodni priključek je del objekta, ki je v lasti uporabnika, namenjen pa je odvzemu vode iz javnega vodovoda za končno porabo.

Vodovodni priključek se lahko izvede na podlagi pisnega soglasja upravljavca javnega vodovoda, ki se uporabniku izda na podlagi vloge. Gradbena dela lahko izvede investitor, dobavo ter montažo materiala in vodomera pa upravljavec vodovoda. Pred zasipom upravljavec izvede kontrolo tesnosti. Uporabnik mora upravljavcu dostaviti geodetski posnetek vodovodnega priključka, ki ga izdela pooblaščeno podjetje.

Izključena mora biti možnost povratnega vpliva okolice in vode iz internih vodovodnih omrežij na javni vodovod.

Vodovodni priključek do glavnega obračunskega vodomera, vključno z glavnim obračunskim vodomerom, upravljavec javnega vodovoda prevzame v upravljanje in vzdrževanje.

Vodovodna inštalacija od vodomera proti objektu je interno omrežje v upravljanju uporabnika oziroma lastnika priključka.

Na že zgrajeni priključek (pred obračunskim vodomerom) je mogoče priključiti še enega ali več objektov le s soglasjem upravljavca in lastnika priključka. Upravljavec lahko kadarkoli spremeni potek hišnega priključka zaradi potreb po obnovi, prilagoditvi stanja okoliščinam ipd. brez soglasja lastnika priključka.

Vodovodni priključki so po namenu lahko:

– stalni priključki, namenjeni stalni dobavi vode za potrebe gospodinjstev, industrije, dejavnosti, ustanov in javne porabe (pranje cest, zalivanje parkovnih površin, polnjenje cistern),

– začasni priključki, namenjeni za začasne potrebe, kot so: sejmi, različne krajevne prireditve, gradbiščni priključki, vzdrževanje javnega vodovoda itd., in so časovno omejeni.

Vodovodni priključek predstavlja povezavo med vodomerom in sekundarnim omrežjem, čigar sestavni deli so:

– priključni in zaporni elementi na mestu priključka na javni vodovod s pripadajočimi spojniki, vgradno garnituro in cestno kapo,

– priključna in zaščitna cev med sekundarnim oziroma primarnim vodovodom in vodomerom z vsem pripadajočim materialom in vodomernim jaškom,

– zaporna armatura pred vodomerom,

– nepovratni ventil kot vložek v vodomer ali kot posebna armatura pri vodomerih od DN 50 dalje,

– vodomer, ki omogoča odčitavanje stanja, ki ga zagotavlja upravljavec.

Priključna oziroma zaščitna cev mora biti na območju, kjer je vgrajena v teren, položena na peščeno posteljico debeline 10 cm iz peska granulacije od 0 do 4 mm ter obsuta in zasuta s tem materialom v višini najmanj 10 cm nad temenom cevi.

Trasa priključne cevi naj poteka po javnih zemljiščih in po funkcionalnem zemljišču priključenega objekta. Če poteka priključek preko zemljišča, ki ni v lasti uporabnika, mora lastnik zemljišča pisno izjaviti, da priznava upravljavcu v vsakem času služnostno pravico vzdrževanja na način, da je to pravico mogoče vknjižiti.

Na celotni trasi priključne cevi mora biti 30 cm nad temenom vodovodne ali zaščitne cevi obvezno vgrajen opozorilni trak s kovinskim vložkom in napisom “POZOR VODOVOD”.

Na trasi vodovodnega priključka ni dovoljena izgradnja nikakršnih podzemnih in nadzemnih objektov, sajenje dreves, nasipavanje zemlje, postavljanje drogov, ograj ipd.

Priključna cev do vključno DN 50 (d 63) mora biti obvezno vgrajena v zaščitni cevi na naslednjih mestih:

– pod vsemi urejenimi površinami, razen pod zelenicami,

– pod voznimi površinami,

– ob objektih ali napravah, ki lahko negativno vplivajo na priključno vodovodno cev,

– v drugih primerih, ko bo dostop zaradi drugih pogojev otežkočen ali onemogočen.

Dimenzije vodovodnega priključka in vodomera določi projektant interne vodovodne inštalacije na podlagi izračuna pretoka vode po obremenilnih vrednostih v okviru standardnih dimenzij, navedenih v prejšnjih poglavjih tega pravilnika.

Ne glede na izračun je najmanjša velikost priključne cevi DN 13, najmanjša velikost vodomera pa DN 15.

Meritev porabe vode mora biti omogočena ločeno za vsako posamezno stanovanjsko ali poslovno enoto, poleg tega pa ločeno še za skupne prostore, če je tudi tam predviden odvzem pitne vode.

Vodomeri na enem vodovodnem priključku morajo biti vgrajeni v enem merilnem mestu, ki je locirano na skupnem zemljišču uporabnikov (lastnikov objekta).

Za zmanjšanje priključne moči obračunskega vodomera na priključkih, ki zagotavljajo tudi požarno varnost, mora vlagatelj predložiti ustrezno tehnično dokumentacijo z izračunom, iz katerega je razvidno, da bo v primeru menjave obstoječega vodomera z vodomerov manjše moči, zagotovljena zadostna količina požarne vode. Tehnično dokumentacijo mora izdelati strokovno usposobljena organizacija.

Vodomer je sestavni del priključka objekta na javni vodovod.

Dimenzijo vodomera v objektu določi projektant interne inštalacije, tip vodomera, točnost merila po normi, ustreznost standardu in ostale karakteristike pa določi upravljavec javnega vodovoda s sklepom.

Vsi vodomeri morajo imeti veljavno oznako o overitvi. Leto overitve mora biti enako letu vgradnje.

Vsi obračunski vodomeri morajo imeti veljavno potrdilo o overitvi, skladno z veljavnimi državnimi predpisi o merilnih instrumentih.

Nabavo, zamenjavo, vzdrževanje in odčitavanje vodomerov lahko izvaja upravljavec javnega vodovoda oziroma od upravljavca pooblaščen zunanji izvajalec skladno z veljavnimi državnimi predpisi. Zagotovljeno mora biti servisiranje in testiranje novih in obstoječih vodomerov.

V primerih, ko je na internem vodovodnem omrežju stavbe več uporabnikov, ki se oskrbujejo z vodo iz istega vodovodnega priključka, na katerem se meri poraba vode z enim glavnim obračunskim vodomerom, so lahko na internem omrežju vgrajeni interni obračunski vodomeri, ki so v funkciji delilnikov stroškov. Za te vodomere veljajo enaka pravila in zakonska določila kot za glavne obračunske vodomere.

Stanje internih obračunskih vodomerov se za obračun porabe pitne vode upošteva le, če je tip vodomera usklajen z zahtevami upravljavca vodovoda, vgrajen s strani upravljavca vodomera, umerjen, zamenjan in vzdrževan skladno z veljavnimi državnimi predpisi o merilnih instrumentih, uporabnik in upravljavec pa razmerje uredita s pogodbo o direktnem obračunu komunalnih storitev.

Upravljavec javnega vodovoda lahko na podlagi pogodbe z upravnikom objekta ali direktno z uporabnikom enote izvaja odčitavanje porabe vode po internih obračunskih vodomerih. Nabavo, montažo, zamenjavo, vzdrževanje in odčitavanje uporabnik poravnava z mesečno najemnino. Kalkulacijo stroškov najema pripravi upravljavec javnega vodovoda.

Popravilo in zamenjavo vodomera, poškodovanega zaradi zmrzali ali mehanskih poškodb, izvede upravljavec javnega vodovoda na stroške uporabnika.

Merilna mesta so namenjena vgraditvi merilnih naprav za meritve količin pitne vode, dobavljene uporabnikom.

V merilnem mestu se vgrajujejo naslednje vodovodne armature s pripadajočimi spojnimi elementi v smeri dotoka vode:

– zaporni element (krogelna pipa ali zasun),

– čistilni kos,

– nepovratni ventil kot vložek v vodomeru ali samostojni element (pri večjih vodomerih),

– vodomer, ki omogoča odčitavanje stanja, ki ga zagotavlja upravljavec vodovoda,

– reducirni element (po potrebi),

– zaporni element (krogelna pipa ali zasun) z dodatnim izpustom.

Vsa merilna mesta morajo imeti na dnu izvedeno poglobitev, ki omogoča zbiranje in odvajanje kondenzirane vode ali vode, iztekle zaradi popravil v merilnem mestu in na interni vodovodni inštalaciji. Pri zunanjih jaških mora biti ta poglobitev pod vstopno odprtino.

Vodomeri se vgrajujejo v vodomerne jaške, locirane izven objekta ob novogradnjah, obnovah in drugih spremembah priključka.

Uporabnikom objektov, kjer je priključek že zgrajen in je vodomer na dostopnem mestu za odčitavanje, ki ga zagotavlja izvajalec, ni potrebno naknadno graditi jaška za vodomer.

Zunanji vodomerni jašek so lahko:

– predizdelani termo jaški,

– betonski jaški.

Zunanji vodomerni jašek ne sme biti lociran na površinah, ki so namenjene motornemu prometu.

Predizdelani jaški se vgrajujejo skladno z navodili proizvajalca.

V kolikor s strani proizvajalca ni natančnih navodil za izvedbo, so le-ta enaka pogojem izvedbe merilnih jaškov, navedenih v 23. in 24. členu tega pravilnika.

V zunanjih vodomernih jaških mora biti odmik osi vgrajene vodovodne opreme:

– za velikosti vodomera DN 15, DN 20 in DN 25: 10 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine,

– za velikosti vodomera DN 30, DN 40: 15 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine,

– za velikosti vodomera DN 50, DN 80 in DN 100: 30 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine,

– za velikosti vodomera DN 150: 40 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine.

Notranje dimenzije zunanjih vodomernih jaškov so tipske in odvisne od velikosti ter števila vgrajenih vodomerov (dolžina, širina, globina) kot je navedeno:

Vodomer DN (mm)	Za en vodomer dolžina x širina x višina (cm)	Za dva vodomera dolžina x širina x višina (cm)
15, 20 in 25	100 x 100 x 170*	100 x 100 x 170*
40, 50	140 x 100 x 170*	140 x 120 x 170*
80, 100	140 x 120 x 170*	140 x 140 x 170

* svetla višina

Za vse pogoje projektiranja in izvedbe vodovodnih priključkov, ki se nanašajo na vgradnjo cevi, vodovodnih armatur, jaškov in odmikov od drugih objektov in podzemnih komunalnih napeljav, ter niso posebej navedeni v tem poglavju, se smiselno uporabljajo določila tega pravilnika.

Prav tako lahko upravljavec v izjemnih primerih uporabi oziroma izvajalcu del odobri uporabo drugih materialov, pod drugačnimi pogoji, kot so navedeni v tem pravilniku.

Ukinitev vodovodnega priključka obsega demontažo vodomera in odstranitev spoja priključne cevi na javnem vodovodu ali skupinskem priključku.

Priključek se ukine na osnovi pisne zahteve lastnika priključka. Stroške ukinitve in ponovne priključitve poravna naročnik storitve.

Za vodovodno armaturo se štejejo vsi sestavni deli vodovodnega omrežja, razen cevi in spojnikov. V javni vodovod se lahko vgrajujejo samo armature, ki so izdelane in preizkušene po ustreznih standardih in imajo za to ustrezna dokazila.

V primerih, ko zaradi terenskih pogojev ni mogoče vgraditi standardnega elementa, se ta element lahko izdela po meri. Pri izbiri materiala in konstrukcijske oblike je treba upoštevati obratovalne pogoje, zaščito proti koroziji in inkrustraciji ter primernost materiala za stik s pitno vodo. Vodovodna armatura se v prvi vrsti vgrajuje na lahko dostopnih mestih, kar omogoča stalno hitro regulacijo, kontrolo, vzdrževanje in po potrebi zamenjavo.

Spojniki (loki, odcepni kosi itd.) morajo biti obbetonirani. Velikost betonskega bloka je odvisna od aksialne (osne) sile in je določena v projektu. Pri uporabi sidrnih spojev betonske opore niso potrebne.

V stene jaškov se smejo vgrajevati samo spojniki, izdelani iz nodularne litine z natezno trdnostjo najmanj 400 MPa.

Na mestih vodovoda, kjer se lahko med obratovanjem nabira zrak, je treba namestiti zračnike. Zračniki služijo tudi za odzračevanje pri polnjenju javnega vodovoda in pri sesanju ter pri praznjenju javnega vodovoda. Zračniki se vgrajujejo v jaške ali z vkopavanjem, kar je odvisno od konstrukcijske izvedbe zračnika.

Na najnižjih mestih javnega vodovoda, kjer se lahko nabirajo usedline, mora biti vodovod opremljen z izpustom oziroma blatnikom.

Blatniki se praviloma vgrajujejo v ustrezne jaške, ki morajo imeti omogočen izpust vode v drenažo ali možnost izčrpavanja iz jaška. Odprtina na koncu izpusta mora biti opremljena z žabjim pokrovom.

Blatniki morajo imeti najmanj tolikšen premer, da se v vodovodu doseže hitrost izpiranja nad 1,5 m/s.

Pri vodovodih, manjših od DN 200, funkcijo blatnika lahko prevzamejo hidranti.

Ograje, vrata, stopnice, obešala in drugi ključavničarski izdelki, ki se vgrajujejo v vodovodni sistem in niso izdelani iz nerjavečega jekla, morajo biti proti koroziji zaščiteni z vročim cinkanjem.

Za zaporne armature se uporabljajo zasuni z mehkim tesnjenjem (zaporni element je prevlečen z elastomerom).

Uporaba zapornih ali regulacijskih armatur je lahko ročna ali motorna, v primeru motorne regulacije mora biti zagotovljena tudi možnost ročne regulacije.

Elektromotorni pogoni za armature, ki so nameščene v jaških z elektronapeljavo, so lahko opremljeni z eno- ali trifaznim elektromotorjem, odvisno od vrste napeljave.

Javni hidranti so lahko podzemni ali nadzemni. Če lokacija to omogoča, se vgrajujejo nadzemni hidranti. Velikost in število hidrantov sta določena glede na požarno obremenitev, na podlagi veljavnih predpisov o protipožarni zaščiti, vendar je najmanjša velikost hidranta DN 80. Hidranti se morajo vgrajevati (zasipavati) tako, da pri zaprtem hidrantu voda odteče iz telesa hidranta (varovanje proti zamrznitvi).

Omrežje, ki služi samo za napajanje hidrantov, je lahko zunanje ali notranje. V hidrantnih omrežjih mora biti zagotovljeno potrebno kroženje vode.

Zunanje hidrantno omrežje poteka po javnem ali zasebnem zemljišču, vzdržuje ga upravljavec javnega vodovoda, sredstva za vzdrževanje pa zagotovi lastnik infrastrukture. Razmerje med upravljavcem in lastnikom infrastrukture se uredi s pogodbo.

Notranje hidrantno omrežje velja za interno inštalacijo uporabnika in je ločeno od javnega vodovoda z merilnim mestom (vodomerom). Notranje hidrantno omrežje vzdržuje lastnik oziroma uporabnik objekta.

Trije ali več zasunov na isti lokaciji morajo biti praviloma vgrajeni v jašek.

Zaporne armature morajo biti obvezno vgrajene:

– na odcepu vodovoda,

– na priključku za hidrant,

– na priključku za zračnik,

– na priključku blatnika,

– pred čistilnim kosom in za njim (po potrebi),

– pred vstopom in za izstopom vodovoda v zaščitno cev ali kolektor,

– za odcepom za vodovodni priključek, kadar priključek ni izveden z navrtnim zasunom,

– neposredno na vodovod, tako da je možno zapiranje posameznih manjših delov omrežja pri rednem oziroma intervencijskem vzdrževanju omrežja,

– neposredno na vodovod, tako da je možno zapiranje posameznih vodovodov ali posameznih delov vodovodnega sistema.

Cestne kape morajo biti podložene z betonskimi podložnimi ploščami.

Tlačni preizkus se opravi na vsakem novozgrajenem ali obnovljenem vodovodu po določilih tega pravilnika, navedenih v 43. členu. Tlačna preizkusa za sekundarni vodovod in priključke se izvedeta ločeno.

Po opravljenem tlačnem preizkusu se sestavi zapisnik, ki ga podpišejo nadzorna oseba upravljavca, izvajalec tlačnega preizkusa in predstavnik izvajalca gradnje vodovoda. Zapisnik o uspešno opravljenih tlačnih preizkusih je sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.

Tlačni preizkus se mora izvajati po določilih SIST EN 805:2000 – poglavje 10, ter z dopolnili podanimi v nadaljevanju. Glede določila, definiranega v točki 10. 3. 2. omenjenega standarda, velja:

A) MDP = sistemski obratovalni tlak lahko opredelimo kot največji možni obratovalni tlak v sistemu.

STP = sistemski preizkusni tlak za vse cevovode se določi takole:

kadar je vodni udar izračunan, znaša preizkusni tlak:

STP = MDPC + 100 kPa (100 kPa = 1 bar),

kadar vodni udar ni izračunan, znaša preizkusni tlak:

STP = MDPa x 1,5 ali STP = MDPa + 500 kPa.

Vsakokrat velja nižja vrednost.

MDPC = obratovalni sistemski tlak + izračunana vrednost tlaka pri vodnem udaru.

MDPa = obratovalni sistemski tlak + določena vrednost tlaka pri vodnem udaru, ki pa ne sme biti manjša od 200 kPa.

B) Predpreizkus se izvaja tako, da se tlak dvigne na STP in v 30-minutnih razmakih se merita padec tlaka in količina dodane vode za ponovno vzpostavitev STP. Postopek se ponavlja, dokler zveznica med dvema točkama v diagramu Q = f(p) ne seka abscise v točki STP.

C) Čas glavnega preizkušanja naj bo 1 ura. Preizkus je uspešen, če v tem času tlak STP ne pade za več kot 0,2 bar.

Po zaključku gradnje je treba javne vodovode in vodovodne priključke dezinficirati. Dezinfekcija se mora izvajati po določilih standarda SIST EN 805:2000 in po navodilih državnih institucij za javno zdravje. Dezinfekcijo izvaja pooblaščena organizacija v sodelovanju z upravljavcem vodovoda.

V primeru, ko se že s spiranjem s pitno vodo dosežejo zadovoljivi rezultati, dezinfekcija s kemičnimi sredstvi ni potrebna.

Po opravljeni dezinfekciji se izvede vzorčenje za mikrobiološko in fizikalno-kemično analizo. O uspešno opravljeni dezinfekciji se izda potrdilo, na podlagi katerega se javni vodovod sme vključiti v obratovanje.

Vsi predvideni posegi ali gradnje, ki bistveno vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje javnega vodovoda, morajo biti projektno obdelani. Vsi projekti morajo biti upravljavcu vodovodnega sistema predloženi v celoti v pregled za potrditev, da je bilo pri projektiranju upoštevano zadnje stanje komunalne infrastrukture. Po potrebi se izdajo obnovljeni projektni pogoji.

Revizijski pregled projektne dokumentacije izvrši upravljavec javnega vodovoda na stroške investitorja pred izdajo ustreznega soglasja.

Vzdrževalna dela na objektih in napravah za pripravo pitne vode ter vzdrževalna dela na omrežju se izvajajo v skladu z interno dokumentacijo upravljavca javnega vodovoda.

Sanitarno-tehnična urejenost objektov, naprav in omrežja se zagotavlja v skladu z notranjim nadzorom po načelih Načrta za zagotavljanje varnosti pitne vode skladno z veljavnimi državnimi predpisi.

Načrt za zagotavljanje varnosti pitne vode omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemičnih in fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje ljudi, izvajanje potrebnih ukrepov ter vzpostavljanje stalnega nadzora na tistih mestih (kritičnih kontrolnih točkah) v oskrbi s pitno vodo, kjer se tveganja lahko pojavijo.

Vzdrževanje vodovodnih objektov obsega vzdrževanje v ožjem smislu, ki ga delimo na redno-načrtovano in interventno vzdrževanje objektov.

Investicijsko vzdrževanje obsega vse nadgradnje vodovodnih objektov in omrežja, s katerimi se povečuje njihova vrednost.

Redno vzdrževanje obsega redne vizualne preglede ter opravljanje del, ki ohranjajo objekte v ustreznem sanitarno-tehničnem stanju.

Redno vzdrževanje objektov obsega naslednje aktivnosti:

– preventivne preglede objektov, naprav in omrežja, s katerimi se ugotavlja možnost nastanka napake na posameznem delu vodovodnega sistema;

– kontrolne preglede objektov in omrežja za spremljanje pravilnega delovanja;

– izvajanje dnevnih, tedenskih, mesečnih ali letnih opravil na posameznem objektu in napravi vodovodnega omrežja.

Vodovodno omrežje z vsemi napravami, vodovodne priključke, vodomere in zaporne ventile pri vodomerih sme vzdrževati in popravljati le upravljavec javnega vodovoda oziroma od upravljavca pooblaščeni izvajalec.

Potrebna opravila pri rednem vzdrževanju na omrežju so:

– popravila cevovoda oziroma delov le-tega na osnovi podatkov o pogostosti okvar in stroškov vzdrževanja;

– kontrola, vzdrževanje in zamenjava armatur, vgrajenih v cevovode;

– periodična kontrola, vzdrževanje ter obnova manjših objektov na cevovodih – jaški, iztoki, označbe;

– vzdrževanje okolice objektov in omrežja – košnja, nanos materiala, odstranjevanje nanosov, čiščenje odtokov;

– periodično izpiranje posameznih odsekov cevovodov, posebej po opravljenih določenih posegih v omrežje;

– periodični pregledi in urejevanje izpustov na omrežju;

– periodični pregledi in urejevanje hidrantne mreže (hidrantov in pripadajočih zasunov) v skladu z zakonskimi določili o tovrstnih pregledih;

– periodična kontrola, vzdrževanje ter obnova vodovodnih priključkov in vodomerov;

– vodenje evidenc o opravljenih vzdrževalnih delih in popravilih na cevovodih.

Interventno vzdrževanje je namenjeno odpravljanju okvar na omrežju in odpravljanju neskladnosti pitne vode. Pričetek izvajanja del je v najkrajšem možnem času, najkasneje pa v roku 24 ur od seznanitve o okvari.

Predlog investicijskih vzdrževanj pripravi upravljavec v večletnem Programu oskrbe s pitno vodo skladno z veljavnimi navodili in državnimi predpisi, potrdi pa ga lastnik infrastrukture, ki ga tudi posreduje pristojnemu ministrstvu.

Investicijsko vzdrževanje lahko izvaja neposredno upravljavec skladno s pogodbo med upravljavcem in lastnikom infrastrukture. Najvišja vrednost teh del je določena v pogodbi.

Investicijska dela, ki presegajo najvišjo pogodbeno določeno vrednost, se oddajo v izvedbo najboljšemu ponudniku skladno z veljavnimi predpisi o javnem naročanju.

V primerih večjih okvar, ki povzročajo izpad dobave vode za dalj časa, mora upravljavec obvestiti uporabnike o tem, kje je prišlo do okvare in koliko časa bo predvidoma prekinitev trajala, na krajevno običajen način in skladno z Načrtom za zagotavljanje varnosti pitne vode.

Pri vsaki prekinitvi dobave vode je potrebno ravnati, kot da je instalacija pod pritiskom in morajo biti iztočne pipe zaprte, električni grelniki vode pa izključeni.

Okvaro na javnem vodovodu je potrebno odpraviti takoj. Povzročitelj škode na vodovodnem sistemu je dolžan povrniti stroške popravila in iztečene vode, dezinfekcije, ter vse ostale morebitne stroške (npr. obveščanje javnosti ipd.). Stroški popravila zajemajo porabljen material, prevoz in porabljen čas, povečan za faktor 2 zaradi prekinitve dela v teku in intervencije na lokaciji okvare.

Upravljavec vzdržuje reden tehnični nadzor nad javnim hidrantnim omrežjem kot to določajo veljavni državni predpisi.

Nadzor obsega vizualni pregled (pregled stanja hidranta, pripadajoče opreme hidranta, oznak) in preizkus delovanja in merjenje statičnega tlaka na zunanjem hidrantnem omrežju.

Nadzor se opravlja najmanj enkrat letno.

Lastnik infrastrukture in upravljavec vodovoda, ki izvaja reden tehnični nadzor, v medsebojni pogodbi določita obseg del, način vodenja evidenc, način poročanja in obračuna stroškov.

Soglasje je dokument, s katerim upravljavec predpiše pogoje, ki jih mora izpolniti uporabnik, da si pridobi pravico do priključitve in uporabe vode iz javnega vodovoda. Brez izpolnitve pogojev iz soglasja ni mogoča priključitev in uporaba vodovodnih naprav, niti niso mogoči drugi posegi na javnem vodovodu.

Upravljavec javnega vodovoda izdaja tudi soglasja k prostorsko izvedbenim aktom, ureditvenim in lokacijskim načrtom, ki vsebujejo stališča in pogoje upravljavca k predvidenim trasam komunalnih vodov.

Soglasje se izdaja na podlagi prejete vloge, ki ji mora biti priloženo:

– lokacijska informacija,

– situacija obstoječega stanja,

– situacija M 1:500 z vrisanimi objekti ter vsemi komunalnimi napravami in objekti, ki se ali se bodo nahajali na lokaciji,

– podatke o količinskem predvidenem odvzemu vode,

– strokovno poročilo o vplivih na okolje v primerih, ko je to določeno z veljavnimi državnimi predpisi.

Stalni priključek na javni vodovod se izvede na podlagi vloge stranke, kateri mora biti priloženo:

– izpisek iz zemljiške knjige ali ustrezni dokaz lastništva ali najema,

– gradbeno dovoljenje s kopijo soglasja h gradnji,

– situacija z vrisanim objektom v merilu 1:500,

– pogodba o sklenjeni služnostni pravici za prekop in vzdrževanje vodov v parcelah, preko katerih poteka priključek.

Za čas gradnje se izvede začasni priključek, praviloma za dobo 2 let, oziroma se doba v dogovoru z upravljavcem vodovoda in s pisno prošnjo lastnika začasnega priključka podaljša za največ 2 leti.

V kolikor po 2 letih s strani lastnika začasnega priključka upravljavec ne prejme pisnega obvestila o spremenjenem statusu priključka oziroma pisne prošnje za podaljšanje dobe začasnega priključka, ga lahko v obračunskem programu zavede kot stalnega.

Stalni priključek se izvede po izpolnjevanju predpisanih pogojev in ustrezni ureditvi odvajanja odpadnih vod.

Na podlagi prejete vloge za izdelavo priključka predstavnik upravljavca javnega vodovoda in investitor skupaj na terenu določita traso in lokacijo merilnega mesta. Upravljavec javnega vodovoda pripravi predračun stroškov izvedbe, nadzora, posnetka, priključitve in vnosa v evidenco. Z montažnimi deli se lahko prične po prejemu s strani investitorja potrjenega predračuna.

Gradbena dela lahko izvede investitor, montažna dela pa izvaja in nadzira upravljavec javnega vodovoda po tipskem projektu, oziroma skici, na stroške uporabnika. Pri večjih priključkih s fazoni in armaturami pa se pristopi k montaži preden je vodomerni jašek gradbeno končan.

Vsi izvajalci, pravne in fizične osebe, ki opravljajo dela v bližini vodovodnega omrežja ali naprav, si morajo za ta dela pridobiti soglasje in nadzor upravljavca javnega vodovoda. Pri izvajanju teh del morajo zagotoviti, da ostanejo vodovodno omrežje ali naprave nepoškodovane. V primeru poškodbe so jih dolžni vzpostaviti v prvotno stanje in poravnati vso morebitno škodo, ki je nastala zaradi poškodbe ali prekinitve dobave pitne vode.

Gradnjo ali rekonstrukcijo vodovodnih objektov in naprav, ki jo izvaja katerikoli investitor oziroma izvajalec, in so ali bodo postali javna infrastruktura, nadzira upravljavec javnega vodovoda ali njegov pooblaščenec.

V kolikor upravljavec javnega vodovoda ali pooblaščenec ugotovi odstopanje od tega pravilnika ali ostalih predpisov s tega področja, o tem pisno obvesti izvajalca in nadzornika del. Javnega vodovoda objekta ali naprave ne prevzame v upravljanje, dokler izvajalec del ne odstrani pomanjkljivosti skladno z navodili upravljavca.

Javni vodovod se prenese upravljavcu v uporabo in upravljanje z zapisnikom o predaji investicije.

Sestavni del zapisnika o predaji investicije so:

– projektna in upravna dokumentacija (lokacijsko dovoljenje, soglasja, projekti PGD, uporabno dovoljenje, geodetski posnetek),

– investicijska vrednost objektov in naprav z določenimi amortizacijskimi skupinami.

Kjer uporabno dovoljenje ni potrebno (gradnja na podlagi lokacijske informacije), je pri prevzemu potrebno obvezno dostaviti upravljavcu zapisnik o dezinfekciji, poročila o skladni analizi vode in geodetski posnetek.

Upravljavec javnega vodovoda mora za objekte javnega vodovoda voditi kataster komunalnih naprav. Sredstva za vodenje katastra zagotovi lastnik infrastrukture, način vodenja, poročanja in obseg dela pa lastnik infrastrukture in upravljavec javnega vodovoda dogovorita v pogodbi o vodenju katastra.

Kataster komunalnih naprav se vodi skladno z določbami Pravilnika o katastrih gospodarske javne infrastrukture javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 28/11) oziroma predpisi, ki bodo ta predpis nadomestili.

Izvajalec javne službe izvaja na območju občine naslednje storitve na podlagi javnih pooblastil:

– izdaja projektne pogoje, smernice in mnenja, vse v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov in urejanje prostora,

– izdaja soglasja k projektnim rešitvam,

– izdaja soglasja za priključitev.

Uporabnik predloži k vlogi za pridobitev listin iz prejšnjega odstavka naslednjo dokumentacijo:

a) k vlogi za pridobitev projektnih pogojev:

– idejno zasnovo,

– situacijo obstoječega stanja,

– situacijo v merilu 1:500 z vrisanimi objekti ter vsemi komunalnimi napravami in objekti, ki se ali se bodo nahajali na lokaciji,

– opis specifičnosti gradnje in namembnosti objekta s predvideno potrošnjo vode,

– strokovno poročilo o vplivih na okolje v primerih, ko je to določeno s predpisi;

b) k vlogi za soglasje k projektnim rešitvam in na projektno dokumentacijo:

– vodilno mapo,

– načrt zunanje ureditve,

– načrt s predmetom soglašanja,

– izkaz požarne varnosti;

c) za soglasje za priključitev stavbe ali inženirskega objekta, ki je v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja:

– idejno zasnovo,

– situacija obstoječega stanja,

– situacija z vrisanim objektom v merilu 1:1000 ali 1:500,

– opis specifičnosti gradnje in namembnosti objekta s predvideno potrošnjo vode;

d) za soglasje za priključitev obstoječih stavb oziroma drugih inženirskih objektov:

– gradbeno dovoljenje ali druga dokazila o legalnosti stavbe ali inženirskega objekta,

– projekt vodovodnega priključka,

– dokazilo o zagotavljanju odvajanja odpadnih voda v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne in padavinske vode, kolikor je to predpisano;

e) za soglasje za začasni priključek, katero se lahko izda za obdobje največ dveh let:

– situacijo (po potrebi z vrisanim objektom) v merilu 1:1000 ali 1:500,

– upravno dovoljenje oziroma drug ustrezen dokument (odločbo ipd.),

– opis dejavnosti z navedbo o predvideni porabi vode in času trajanja priključka,

– projekt vodovodnega priključka,

– dokument o lastništvu in dovoljenje za poseg v prostor;

f) za soglasja za ukinitev priključka:

– razlog za ukinitev;

g) za soglasje k spremembam:

– projekte in opise, ki se nanašajo na spremembe.

Za pridobitev soglasja za obstoječe zgradbe se uporablja točka d) tega člena, gradbenega dovoljenja pa ni potrebno predložiti, če je bil objekt zgrajen pred letom 1967.

Izvajalec javne službe sodeluje pri tehničnih pregledih objektov.

Upravljavec vodovoda lahko od investitorja oziroma projektanta kadarkoli zahteva dodatne podatke, ki se nanašajo na obravnavano tehnično dokumentacijo.

Pri izdaji soglasij iz tega člena pravilnika mora izvajalec javne službe določiti:

– minimalni odmik novogradnje od vodovodnega omrežja,

– pogoje in navodila za zaščito vodovodnega omrežja proti vplivom novogradnje,

– priključno mesto na javno omrežje,

– lokacijo, obliko in velikost vodomernega jaška,

– tehnične pogoje za križanje podzemnih komunalnih in drugih vodov z vodovodom,

– pogoje zunanje ureditve objektov na mestu, kjer je predvidena trasa vodovodnega priključka,

– posebne zaščitne ukrepe za objekte, ki so locirani na vplivnem območju podtalnice, zajetij vodnih virov ali na območjih predvidenih za zajem pitne vode,

– posebne pogoje v primeru neustreznega tlaka vode.

Ne glede na veljavne državne predpise pa izvajalec javne službe za operativne potrebe vodovodne oskrbe vodi kataster v obsegu:

– pisnega dela,

– grafičnega dela v državnem koordinatnem sistemu,

– skenogramov,

– elaboratov,

– odločb GURS-a o vpisu v kataster gospodarske javne infrastrukture.

Pisni del vsebuje popisne liste ali tabele po segmentih (točka, sistem daljic ali ploskev).

Grafični del vsebuje:

– podloge:

– digitalni katastrski načrt

– digitalni ortofoto načrt

– topografski načrt različnih meril (1:1.000, 1:5.000, 1:25.000 …)

– druge podloge

– segmente katastra komunalnih naprav:

– točkovni (hidranti, zasuni, zračniki …)

– linijski (cevovod ...)

– ploskovni (jaški, vodovarstvena območja …).

Skenogrami so digitalna oblika elaborata:

– skenogrami fotografij (jaškov, cevovodov, križanj, zanimivih detajlov …),

– skenogrami topografij, skic, shem in shematskih prikazov,

– skenogrami, druga dokumentacija.

Elaborat je zbirka vseh listin, dokumentov, skic in zapisnikov, na osnovi katerih je bil nastavljen pisni in grafični del katastra, zlasti terenskih skic, ki vsebujejo poleg podatkov, ki so bili vneseni v evidenčni načrt, še naslednje:

– topografije zasunov, hidrantov in podobnih objektov na cevovodu,

– oznake detajlnih listov, kjer je cevovod ter številke zapisnikov s podatki meritev,

– montažne načrte cevovodov (zasuni, hidranti, zračniki, blatniki, odcepi, priključna mesta, križanja),

– dimenzije, materiale, leto izgradnje,

– druge podatke.

Ob vsaki novogradnji ali menjavi cevovoda, armatur, vodovodnih priključkov ali drugih delov vodovoda, se obvezno pred zasipom izdela geodetski posnetek poteka cevi, križanj, armatur, lokov, priključkov in izriše shemo vozlišč (lokov, jaškov). Vse posnetke je potrebno v pisni potrjeni in digitalni obliki posredovati upravljavcu javnega vodovoda.

Prehodno obdobje za prilagoditev tehničnim zahtevam tega pravilnika je za obstoječe glavne obračunske vodomere 5 let, za interne obračunske vodomere pa 3 leta od uveljavitve tega pravilnika.

Vsa izdana soglasja do dneva uveljavitve tega pravilnika ostanejo v veljavi, pri izvedbi pa se morajo upoštevati določila tega pravilnika.

Z dnem uveljavitev tega pravilnika preneha veljati Tehnični pravilnik o javnem vodovodu (Uradni list RS, št. 105/11).

Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Uradni list RS, št. 40/2017 z dne 21. 7. 2017

2033. Tehnični pravilnik o javnem vodovodu v Občini Idrija, stran 5841.