Na podlagi drugega in petega odstavka 17. člena ter drugega odstavka 19. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE) Vlada Republike Slovenije izdaja
o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav
Ta uredba določa za male kurilne naprave (v nadaljnjem besedilu: kurilne naprave):
– gorivo, ki se sme uporabljati v kurilnih napravah,
– vrednotenje emisij snovi v dimnih plinih,
– mejne vrednosti emisij snovi iz kurilnih naprav,
– ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisij snovi v zrak.
(1) Določbe te uredbe se uporabljajo za emisijo snovi iz kurilnih naprav z vhodno toplotno močjo, manjšo od 1 MW, ne glede na to, ali je uporabljeno gorivo trdno, tekoče ali plinasto, in ne glede na to, ali gre za pripravo tople vode, pare ali vročega olja, posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala, razen za grelnike, hranilnike ali kotle iz:
– Uredbe Komisije (EU) št. 813/2013 z dne 24. avgusta 2013 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo grelnikov prostorov in kombiniranih grelnikov (UL L št. 239 z dne 6. 9. 2013, str. 136), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51);
– Uredbe Komisije (EU) št. 814/2013 z dne 2. avgusta 2013 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo grelnikov vode in hranilnikov vode (UL L št. 239 z dne 6. 9. 2013, str. 162), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51);
– Uredbe Komisije (EU) 2015/1188 z dne 28. aprila 2015 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo lokalnih grelnikov prostorov (UL L št. 193 z dne 21. 7. 2015, str. 76), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51);
– Uredbe Komisije (EU) 2015/1185 z dne 24. aprila 2015 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo lokalnih grelnikov na trdno gorivo (UL L št. 193 z dne 21. 7. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/1185/EU);
– Uredbe Komisije (EU) 2015/1189 z dne 28. aprila 2015 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo kotlov na trdno gorivo (UL L št. 193 z dne 21. 7. 2015, str. 100), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/1189/EU).
(2) Določbe te uredbe se ne uporabljajo za emisijo snovi iz kurilnih naprav iz prejšnjega odstavka:
– ki so kotli za kuhanje žganja, ki jih uporabljajo mali proizvajalci žganja v skladu s predpisom, ki ureja trošarino, ali
– pri katerih se produkti zgorevanja uporabljajo neposredno v proizvodnem procesu, predvsem pri neposrednem segrevanju, sušenju ali drugih postopkih obdelave predmetov ali materiala, na primer peki jedi z neposrednim stikom z vročimi dimnimi plini ali s podobnim načinom priprave jedi, v pečeh za ponovno segrevanje ali v pečeh za toplotno obdelavo.
(3) Določbe te uredbe se uporabljajo za izvajanje obratovalnega monitoringa in drugih ukrepov za kurilne naprave z vhodno toplotno močjo, manjšo od 1 MW, ne glede na to, ali je uporabljeno gorivo trdno, tekoče ali plinasto, in ne glede na to, ali gre za pripravo tople vode, pare ali vročega olja, posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala.
(4) Določbe te uredbe se ne uporabljajo za napravo, ki je:
– namenjena sežigu ali sosežigu odpadkov v skladu z določbami predpisa, ki ureja sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov,
– namenjena dogorevanju zaradi čiščenja odpadnih plinov s sežiganjem, če ne obratuje kot samostojna kurilna naprava,
– plinska turbina ali nepremični motor v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev,
– reaktor za kemijske procese ali
– kurilna naprava, ki v skladu s stanjem tehnike obratuje brez dimovodnih naprav, kot je na primer infrardeči grelnik na plinasto gorivo.
(5) Za vprašanja o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav, ki se uporabljajo za tehnološke procese, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(6) Ta uredba se uporablja tudi za določanje mejnih vrednosti emisij snovi v zrak in obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak, ki nastanejo pri uporabi trdnih odpadkov v kurilnih napravah, razen če to ni posebej določeno v predpisu, ki ureja sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov, predpisu, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, ali predpisu, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Pri uporabi trdnih odpadkov se upošteva mejna vrednost, kot je določena za kurilne naprave z ročnim dodajanjem goriva.
(7) Ta uredba se uporablja tudi za določanje mejnih vrednosti emisij snovi v zrak in obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak, ki nastanejo pri uporabi masti in olj iz živalskih stranskih proizvodov v kurilnih napravah, če so izpolnjeni pogoji iz Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih) (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) št. 1385/2013 z dne 17. decembra 2013 o spremembi uredb Sveta (ES) št. 850/98 in (ES) št. 1224/2009 ter uredb (ES) št. 1069/2009, (EU) št. 1379/2013 in (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, zaradi spremembe položaja Mayotta v razmerju do Evropske unije (UL L 354 z dne 28. 12. 2013, str. 86) ter perutninskega gnoja, razen če to ni posebej določeno v Uredbi Komisije (EU) št. 142/2011 z dne 25. februarja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter o izvajanju Direktive Sveta 97/78/ES glede nekaterih vzorcev in predmetov, ki so izvzeti iz veterinarskih pregledov na meji v skladu z navedeno direktivo (UL L št. 54 z dne 26. 2. 2011, str. 1), zadnjič spremenjeni z Uredbo Komisije (EU) 2017/1262 z dne 12. julija 2017 o spremembi Uredbe (EU) št. 142/2011 v zvezi z uporabo gnoja rejnih živali kot goriva v kurilnih napravah (UL L št. 182 z dne 13. 7. 2017, str. 34).
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, pomenijo:
1. črnina dimnih plinov je po Ringelmannu merilo za njihovo sajavost pri zgorevanju goriva. Njihova črnina se primerja z lestvico šestih polj različne črnosti (Ringelmannova lestvica), ki se stopnjujejo od 0 do 5, pri čemer je vsako naslednje polje za 20 odstotkov bolj črno od prejšnjega. S to lestvico se vidno presoja črnina dimnih plinov, izpuščenih skozi odvodnik kurilne naprave;
2. dajanje na trg kurilne naprave pomeni vsako dobavo kurilne naprave v Republiki Sloveniji v okviru gospodarske dejavnosti za distribucijo, porabo ali uporabo, bodisi odplačno ali neodplačno;
3. dimni plini so odpadni plini iz kurilne naprave, ki so onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju;
4. dimno število je merilo za sajavost dimnih plinov, ki se ugotavlja na podlagi stopnje potemnelosti filtrirnega papirja. Potemnelost filtrirnega papirja se primerja z lestvico desetih polj različne izrazitosti počrnelosti, od popolnoma bele na prvem polju lestvice do popolnoma črne na desetem polju lestvice, pri čemer se ugotavlja, kateri stopnji v lestvici je počrnelost najbližja. Dimno število se meri pri tekočem in plinastem gorivu;
5. dobavitelj je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki dobavlja kurilno napravo v državah članicah Evropske unije ali uvaža kurilno napravo iz držav zunaj Evropske unije ali jo proizvaja;
6. emisija snovi je kakršen koli izpust snovi iz kurilne naprave v zrak;
7. enosobna kurilna naprava je kurilna naprava na trdno gorivo, ki je namenjena zlasti ogrevanju prostora v stavbi, v katerega je postavljena, vključno s štedilniki s posredno ogrevano pečico ali brez nje. Za enosobno kurilno napravo se štejejo tudi lokalni grelniki prostorov na trdno gorivo z nazivno izhodno toplotno močjo, enako ali manjšo od 50 kW, katerih uporabo določa Uredba 2015/1185/EU;
8. gorivo je katera koli trdna, tekoča ali plinasta gorljiva snov;
9. kotli na trdno gorivo z nazivno toplotno močjo 500 kW ali manj so kotli v skladu z Uredbo 2015/1189/EU in se uvrščajo med kurilne naprave iz drugega odstavka 11. člena te uredbe;
10. kurilna naprava je tehnična naprava, ki je sestavljena iz enega ali več kurišč, vključno s pomožnimi napravami, zlasti za pripravo, razprševanje oziroma mešanje goriva z zgorevalnim zrakom, ter veznih delov za odvajanje dimnih plinov skozi odvodnik, kot na primer kondenzacijski, nizkotemperaturni, toplovodni, vročevodni in parni kotli ter generatorji toplega ali vročega zraka;
11. kurilna naprava s kombinirano kurjavo je naprava, v kateri lahko izmenično zgorevata dve ali več vrst goriva;
12. kurilna naprava z mešano kurjavo je naprava, v kateri hkrati zgorevata dve ali več vrst goriva;
13. kurišče je del kurilne naprave, v kateri zgoreva gorivo;
14. lončena peč je enosobna kurilna naprava na trdno gorivo, ki je obrtniško zgrajena na kraju uporabe iz mineralnih vrst materiala z veliko specifično toplotno kapaciteto zaradi shranjevanja toplote;
15. najvišja temperatura ogrevalnega medija je njegova najvišja temperatura pri izstopu iz kurilne naprave;
16. naravni les je les, ki je lahko obdelan samo mehansko ali tudi toplotno z namenom uničevanja lesnih škodljivcev;
17. nazivna izhodna toplotna moč (v nadaljnjem besedilu: nazivna toplotna moč) je najvišja, v trajnem pogonu koristno oddana toplota v časovni enoti, kot jo navede proizvajalec kurilne naprave v deklaraciji, in je izražena v kW;
18. odprti kamin je enosobna kurilna naprava na trdno gorivo, ki je namenjena zlasti neposrednemu ogrevanju prostora v stavbi, v katerega je postavljena, in obratuje pri odprtem kurišču brez vgrajenih samozapiralnih vrat kurišča od proizvajalca ter ni namenjena samo pripravi jedi;
19. rekonstrukcija kurilne naprave je poseg v napravo ali del obstoječe naprave, vključno z vgradnjo novega kurišča, s katero se naprava spreminja, posodablja ali nadgrajuje in ki lahko vpliva na koncentracijo emisije snovi v zrak. Menjava prvotnega dela naprave z enakovrednim rezervnim delom, s katerim se ohranja izvirna zasnova naprave, se za namen te uredbe ne šteje kot rekonstrukcija naprave;
20. toplotna izguba z dimnimi plini je toplota, ki jo kurilna naprava oddaja z njimi in se za kurilne naprave na tekoče in plinasto gorivo izračuna na podlagi enačbe iz Priloge 1, ki je sestavni del te uredbe;
21. vhodna toplotna moč je toplotna moč, izračunana na podlagi kurilne vrednosti, ki se opredeli za vsako gorivo posebej, in količine goriva, ki pri trajnem pogonu kurilne naprave lahko zgori v časovni enoti.
II. UPORABA GORIV V KURILNIH NAPRAVAH
(kurilne naprave za ogrevanje prostorov in sanitarne vode)
(1) V kurilni napravi, razen v odprtem kaminu, se lahko uporabljajo:
1. trdno gorivo:
– naravni les v vseh oblikah (drva, žagovina, kosi, odrezki, lubje, storži);
– briketi in peleti iz biomase, ki so razvrščeni po standardu SIST EN ISO 17225 ali drugih primerljivih standardih v kakovostni razred;
– lesni ostanki, ki nastajajo pri obdelavi in predelavi lesa ter proizvodnji pohištva (barvan ali lakiran les, iverne in vlaknene plošče ter drugi lepljeni izdelki), če vsebnost katere koli nevarne snovi v ostankih ne presega mejne vrednosti onesnaževala za več kot 25 odstotkov in so pri tem vsebnosti ostalih onesnaževal znotraj predpisanih mejnih vrednosti za ostanke iz neonesnažene biomase iz Priloge 2, ki je sestavni del te uredbe;
– premog ter briketi in koks iz premoga, če masni delež žvepla v gorivu ne presega 1 odstotka;
2. tekoče gorivo:
– plinsko olje v skladu s predpisom, ki ureja fizikalno-kemijske lastnosti tekočega goriva, ki je namenjeno uporabi kot gorivo za ogrevanje;
– biogorivo, ki pri primerljivem zgorevanju ne povzroča višjih emisij kot plinsko olje;
3. plinasto gorivo: utekočinjeni naftni plin in zemeljski plin, vključno z bioplinom, ki pri primerljivem zgorevanju ne povzročata višjih emisij kot zemeljski plin.
(2) Masni delež vode v naravnem lesu in lesnih ostankih iz prejšnjega odstavka mora biti na maso vlažnega lesa manjši od 20 odstotkov, razen če se gorivo uporablja v napravah, ki so po navedbah proizvajalca primerne za gorivo z večjo vsebnostjo vode.
(3) V odprtem kaminu se lahko uporablja samo naravni les v kosih, vključno s skorjo (polena, sekanci, dračje, storži), briketi ali peleti iz biomase.
(4) V kurilni napravi iz prvega odstavka tega člena se lahko uporablja samo tisto gorivo ali goriva, za katera je bila kurilna naprava namensko izdelana.
(kurilne naprave za tehnološke procese)
(1) V kurilni napravi, v kateri se proizvaja toplota za soproizvodnjo ali proizvodnjo električne ali mehanske energije, izvajanje tehnoloških procesov (na primer priprava tople vode za tehnološke namene, pare ali vročega olja), posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala, se lahko uporabljajo:
1. trdno gorivo:
– trdna goriva iz 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena;
– ostanki biomase rastlinskega izvora iz proizvodnje in obdelave celuloze, papirja in kartona ter proizvodnje živil in pijač (v nadaljnjem besedilu: biomasni ostanki), če vsebnost katere koli nevarne snovi v ostankih ne presega mejne vrednosti onesnaževala za več kot 25 odstotkov in so pri tem vsebnosti ostalih onesnaževal znotraj predpisanih mejnih vrednosti za ostanke iz onesnažene biomase iz Priloge 2 te uredbe;
2. tekoče gorivo:
– tekoča goriva iz 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena;
– emulgirani naravni bitumen in težko kurilno olje, če se uporabljata v skladu z določbami predpisa, ki ureja fizikalno- kemijske lastnosti tekočega goriva;
3. plinasto gorivo:
– plinasta goriva iz 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena;
– sintezni plin;
– rafinerijski plin;
– nizkokalorični plin iz koksarn in nizkokalorični plin iz plavžev v železarski in jeklarski industriji;
– plin iz blata čistilnih naprav, odlagališčni plin in bioplin, ki pri zgorevanju povzroča višje emisije kot zemeljski plin.
(2) Prejšnji odstavek se uporablja tudi za kurilne naprave, pri katerih se del proizvedene toplote uporablja za centralno ogrevanje prostorov stavb ali sanitarne vode.
(3) Ne glede na 1. točko prvega odstavka tega člena se lahko v kurilnih napravah, ki se uporabljajo za ogrevanje stavb za rastlinsko pridelavo, za rejo živali in za spravilo kmetijskih pridelkov ali lesa, uporablja kot gorivo slama.
(4) V kurilni napravi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko uporablja samo tisto gorivo ali goriva, za katera je bila kurilna naprava namensko izdelana.
(meritev onesnaževal v ostankih)
(1) Upravljavec, ki uporablja ali daje na trg lesne ostanke iz tretje alineje 1. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe in biomasne ostanke iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 5. člena te uredbe, mora zagotoviti izvajanje meritev nevarnih snovi v teh ostankih.
(2) Meritev nevarnih snovi v ostankih se mora opraviti:
– pred prvo uporabo ali dajanjem na trg in
– v 30 dneh po uvedbi novega ali spremembi obstoječega tehnološkega procesa proizvodnje lesnih izdelkov, ki vključuje nove vhodne lesne materiale, predhodno že obdelane s kemičnimi sredstvi, ali drugačne sestavine lepil, premazov in drugih kemičnih sredstev za pripravo ali zaščito lesa, ki se uporabljajo pri obdelavi lesa in proizvodnji pohištva, ali
– v 30 dneh po uvedbi novega ali spremembi obstoječega tehnološkega procesa obdelave biomase, posledica česar je drugačna kemična sestava biomasnih ostankov.
(3) Meritev nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka lahko izvaja le pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je za to akreditiran po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 za določanje onesnaževal iz Priloge 2 te uredbe.
(4) Upravljavec iz prvega odstavka tega člena mora rezultate opravljenih meritev nevarnih snovi iz drugega odstavka tega člena hraniti najmanj pet let in ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na zahtevo omogočiti vpogled vanje.
(5) Ne glede na določbi prvega in drugega odstavka tega člena ni treba izvajati meritev:
– nevarnih snovi v lesnih ostankih ali biomasnih ostankih, ki izvirajo samo iz mehanske obdelave naravnega lesa;
– pentaklorofenola v biomasnih ostankih.
(6) Če vsebnost nevarnih snovi v lesnih ostankih preseže mejne vrednosti, ki so za uporabo lesnih ostankov v kurilnih napravah za ogrevanje prostorov in sanitarne vode določene v tretji alineji 1. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe, se ti ostanki lahko štejejo kot biomasni ostanki, ki se uporabljajo v kurilni napravi za tehnološke procese, če ne presegajo mejnih vrednosti iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 5. člena te uredbe. Če vsebnost nevarnih snovi v biomasnih ostankih preseže mejne vrednosti, ki so določene v drugi alineji 1. točke prvega odstavka 5. člena te uredbe, se ti ostanki štejejo za odpadke.
III. VREDNOTENJE EMISIJ SNOVI
(uporaba mejnih vrednosti emisij snovi)
(1) Mejne vrednosti emisij so izražene kot masa snovi na prostornino dimnih plinov pri temperaturi 273,15 K in tlaku 101,3 kPa ter po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v mg/m3 pri vsebnosti kisika v dimnih plinih, izraženega v volumskih odstotkih, ki znašajo:
– 13 odstotkov za kurilne naprave na trdna goriva,
– 3 odstotkov za kurilne naprave na tekoča in plinasta goriva.
(2) Za kurilne naprave iz 5. člena te uredbe, za katere ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja v skladu s predpisom, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, se mejne vrednosti iz predpisa, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ne uporabljajo za:
– anorganske delce,
– anorganske snovi v plinastem stanju,
– organske snovi,
– rakotvorne snovi,
– vlakna,
– mutagene snovi,
– dioksine in furane.
(3) Za kurilno napravo, ki je predmet rekonstrukcije, se uporabljajo mejne vrednosti emisij snovi, ki so veljavne v času zaključka rekonstrukcije te naprave.
(vsebnost dušika v tekočem gorivu)
Mejna vrednost dušikovih oksidov v dimnih plinih kurilne naprave, ki se uporablja za tehnološke procese iz 5. člena te uredbe, določena v 14. členu te uredbe, se uporablja za:
| 1. | plinsko olje, v katerem vsebnost dušika ne presega referenčne vrednosti dušika 140 mg/kg. Za večje vsebnosti dušika v plinskem olju je treba izmerjeno koncentracijo dušikovih oksidov v dimnih plinih preračunati na referenčno vsebnost dušika po metodi iz standarda SIST EN 267; |
| 2. | tekoče gorivo, ki ni plinsko olje, kadar vsebnost dušika ne presega 0,09 masnega odstotka. Za večje vsebnosti dušika se mejna vrednost določi na podlagi naslednjega izračuna: |
| | |
mejna vrednost dušikovih oksidov
= – 830 • x2 + 1700 • x + 200,
pri čemer je x vsebnost dušika v teh vrstah goriva, izražena v masnih odstotkih.
(kurilne naprave z mešano in kombinirano kurjavo)
(1) Za kurilno napravo z mešano kurjavo se mejna vrednost emisij izračuna na naslednji način:
– uporabi se mejna vrednost emisij, ki veljajo za posamezno vrsto goriva glede na vhodno toplotno moč naprave;
– za vsako gorivo posebej se izračuna utežena mejna vrednost emisij kot zmnožek mejne vrednosti emisij iz prejšnje alineje in deleža vhodne toplotne moči, ki jo pri zgorevanju prispeva posamezno gorivo;
– seštejejo se utežene mejne vrednosti emisij iz prejšnje alineje.
(2) Če je toplotni prispevek goriva, za katero so v skladu s to uredbo določene mejne vrednosti emisij, v kurilni napravi z mešano kurjavo več kot 50 odstotkov, veljajo ne glede na prejšnji odstavek mejne vrednosti, ki so določene za gorivo, ki v mešanici goriv prevladuje z več kot 50 odstotki.
(3) Mejne vrednosti emisij za kurilno napravo z več kurišči, v katerih se uporablja različno gorivo, se določijo na način iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(4) Za kurilno napravo s kombinirano kurjavo veljajo mejne vrednosti emisij za tisto gorivo, ki trenutno zgoreva. Pri preklopu obratovanja kurišča s trdnega goriva na plinasto ali tekoče veljajo še štiri ure po preklopu mejne vrednosti emisij za trdno gorivo.
(izvajanje meritev na novih kurilnih napravah pred dajanjem na trg)
(1) Preden se nova kurilna naprava da na trg, se izvedejo meritve emisij snovi v zrak, ki jih izvede izvajalec meritev, akreditiran po standardu SIST EN ISO/IC 17025 za izvajanje meritev:
– za enosobno kurilno napravo po standardu, ki je za to napravo določen v Prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe;
– za kurilno napravo na trdno gorivo z nazivno toplotno močjo, manjšo ali enako 500 kW, ki ni enosobna kurilna naprava, po standardu SIST EN 303-5.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko za namen dajanja na trg za kurilne naprave iz prejšnjega odstavka, ki niso izdelane v Republiki Sloveniji, uporabijo rezultati meritev emisij snovi v zrak v skladu s standardi, ki se uporabljajo v državi, kjer je bila kurilna naprava izdelana.
IV. MEJNE VREDNOSTI EMISIJ SNOVI ZA KURILNE NAPRAVE
(mejne vrednosti emisij snovi za kurilne naprave na trdno gorivo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode)
(1) Mejne vrednosti emisij snovi in najnižji toplotni izkoristek so za posamezno vrsto enosobne kurilne naprave določeni v Prilogi 3 te uredbe.
(2) Za kurilne naprave z nazivno toplotno močjo 4 kW ali več, ki uporabljajo trdno gorivo in niso enosobne kurilne naprave, je mejna vrednost:
1. prahu:
– 40 mg/m3 za naprave s samodejnim dodajanjem goriva,
– 60 mg/m3 za naprave z ročnim dodajanjem goriva;
2. ogljikovega monoksida:
– 500 mg/m3 za naprave s samodejnim dodajanjem goriva,
– 700 mg/m3 za naprave z ročnim dodajanjem goriva in nazivno toplotno močjo, manjšo ali enako 500 kW,
– 500 mg/m3 za naprave z ročnim dodajanjem goriva in nazivno toplotno močjo, večjo od 500 kW.
(mejne vrednosti emisij snovi za kurilne naprave na trdno gorivo za tehnološke procese)
Za kurilne naprave za tehnološke procese z nazivno toplotno močjo 4 kW ali več, ki uporabljajo trdno gorivo za tehnološke procese iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 5. člena te uredbe, je mejna vrednost:
1. prahu:
– 40 mg/m3 za naprave s samodejnim dodajanjem goriva,
– 60 mg/m3 za naprave z ročnim dodajanjem goriva;
2. ogljikovega monoksida:
– 500 mg/m3 za naprave s samodejnim dodajanjem goriva,
– 700 mg/m3 za naprave z ročnim dodajanjem goriva in nazivno toplotno močjo, manjšo ali enako 500 kW,
– 500 mg/m3 za naprave z ročnim dodajanjem goriva in nazivno toplotno močjo, večjo od 500 kW;
3. dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izraženih kot NO2, 400 mg/m3;
4. žveplovega dioksida 1000 mg/m3.
(mejne vrednosti emisij snovi za kurilne naprave na tekoče gorivo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode)
(1) Za kurilne naprave, ki uporabljajo tekoče gorivo, je:
1. dimno število:
– največ 2 za nazivno toplotno moč, manjšo od 11 kW, in
– 1 za nazivno toplotno moč 11 kW ali več;
2. mejna vrednost ogljikovega monoksida 150 mg/kWh;
3. mejna vrednost dušikovega monoksida in dušikovega dioksida v dimnih plinih, izraženih kot NO2, izračunana glede na zmogljivost ogrevanja naprave:
– 110 mg/kWh za nazivno toplotno moč, manjšo ali enako 120 kW,
– 120 mg/kWh za nazivno toplotno moč, večjo od 120 kW in manjšo ali enako 400 kW, in
– 185 mg/kWh za nazivno toplotno moč, večjo od 400 kW;
4. toplotna izguba z dimnimi plini največ dve odstotni točki večja od toplotnih izgub pri vgrajenem atmosferskem gorilniku oziroma največ eno odstotno točko večja od toplotnih izgub pri drugih gorilnikih, pri čemer so največje vrednosti toplotnih izgub:
– 11 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 11 kW in manjša ali enaka 25 kW in se naprava ne uporablja samo za ogrevanje sanitarne vode,
– 10 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 25 kW in manjša ali enaka 28 kW in se naprava ne uporablja samo za ogrevanje sanitarne vode,
– 10 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 28 kW in manjša ali enaka 50 kW,
– 9 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 50 kW in manjša ali enaka 400 kW, in
– 6 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 400 kW.
(2) Ne glede na določbo 3. točke prejšnjega odstavka je za kurilne naprave s kombiniranimi kurišči na plinasto gorivo, ki uporabljajo kot rezervno gorivo tekoče gorivo manj kot 300 ur letno, mejna vrednost dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izraženih kot NO2, enaka 250 mg/m3.
(mejne vrednosti emisij snovi za kurilne naprave na tekoče gorivo za tehnološke procese)
(1) Za kurilne naprave, ki uporabljajo tekoče gorivo za tehnološke procese in se ne uporabljajo za namen iz drugega odstavka 5. člena te uredbe, je:
1. mejna vrednost prahu 50 mg/m3, razen pri uporabi plinskega olja, metanola, etanola, neobdelanega rastlinskega olja ali metilestra iz rastlinskega olja, pri katerem se koncentracija prahu v dimnih plinih ne ugotavlja;
2. dimno število 1 pri uporabi plinskega olja, metanola, etanola, neobdelanega rastlinskega olja ali metilestra iz rastlinskega olja;
3. mejna vrednost ogljikovega monoksida 80 mg/m3;
4. mejna vrednost dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izraženih kot NO2:
– 180 mg/m3, če se v napravi uporablja plinsko olje in je najvišja temperatura vode v kotlu nižja od 110 °C, presežek tlaka v njem pa ni večji od 0,05 MPa,
– 200 mg/m3, če se v napravi uporablja plinsko olje in je najvišja temperatura vode v kotlu od 110 °C do 210 °C, presežek tlaka v njem pa je od 0,05 MPa do 1,8 MPa,
– 250 mg/m3, če se v napravi uporablja plinsko olje in je najvišja temperatura vode v kotlu višja od 210 °C, presežek tlaka v njem pa večji od 1,8 MPa, in
– 350 mg/m3, če se v napravi uporablja drugo tekoče gorivo ali če v kotlu medij za prenos toplote ni voda;
5. mejna vrednost žveplovega dioksida in žveplovega trioksida, izraženih kot SO2, 1300 mg/m3, če naprava uporablja emulgirani naravni bitumen ali težko kurilno olje.
(2) Ne glede na določbo druge alineje prvega odstavka 7. člena te uredbe se pri uporabi odpadne lužine iz proizvodnje celuloze upošteva za mejno vrednost emisij iz prejšnjega odstavka 6-odstotna vsebnost kisika v dimnih plinih.
(3) Za kurilne naprave, ki uporabljajo tekoče gorivo za tehnološke procese in se uporabljajo tudi za namen iz drugega odstavka 5. člena te uredbe, so mejne vrednosti emisij določene v prejšnjem členu.
(mejne vrednosti emisij snovi za kurilne naprave na plinasto gorivo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode)
Za kurilne naprave, ki uporabljajo plinasto gorivo, je:
1. mejna vrednost ogljikovega monoksida 100 mg/kWh;
2. mejna vrednost dušikovega monoksida in dušikovega dioksida v dimnih plinih, izraženih kot NO2, izračunana glede na zmogljivost ogrevanja naprave:
– 60 mg/kWh za nazivno toplotno moč, manjšo ali enako 120 kW,
– 80 mg/kWh za nazivno toplotno moč, večjo od 120 kW in manjšo ali enako 400 kW, in
– 120 mg/kWh za nazivno toplotno moč, večjo od 400 kW;
3. toplotna izguba z dimnimi plini največ dve odstotni točki večja od toplotnih izgub pri vgrajenem atmosferskem gorilniku oziroma največ eno odstotno točko večja od toplotnih izgub pri drugih gorilnikih, pri čemer so največje vrednosti toplotnih izgub:
– 11 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 11 kW in manjša ali enaka 25 kW in se naprava ne uporablja samo za ogrevanje sanitarne vode,
– 10 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 25 kW in manjša ali enaka 28 kW in se naprava ne uporablja samo za ogrevanje sanitarne vode,
– 10 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 28 kW in manjša ali enaka 50 kW,
– 9 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 50 kW in manjša ali enaka 400 kW, in
– 6 odstotkov, če je nazivna toplotna moč večja od 400 kW.
(mejne vrednosti emisij snovi za kurilne naprave na plinasto gorivo za tehnološke procese)
(1) Za kurilne naprave, ki uporabljajo plinasto gorivo za tehnološke procese in se ne uporabljajo za namen iz drugega odstavka 5. člena te uredbe, je:
1. mejna vrednost ogljikovega monoksida 80 mg/m3;
2. mejna vrednost dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izraženih kot NO2:
– 100 mg/m3, če se v napravi uporablja zemeljski plin in je najvišja temperatura vode v kotlu nižja od 110 °C, presežek tlaka v njem pa ni večji od 0,05 MPa,
– 110 mg/m3, če se v napravi uporablja zemeljski plin in je najvišja temperatura vode v kotlu od 110 °C do 210 °C, presežek tlaka v njem pa je od 0,05 MPa do 1,8 MPa,
– 150 mg/m3, če se v napravi uporablja zemeljski plin in je najvišja temperatura vode v kotlu višja od 210 °C, presežek tlaka v njem pa večji od 1,8 MPa, in
– 200 mg/m3, če se v napravi uporablja drugo plinasto gorivo ali če v kotlu medij za prenos toplote ni voda;
3. mejna vrednost žveplovega dioksida in žveplovega trioksida, izraženih kot SO2:
– 5 mg/m3 pri uporabi utekočinjenega naftnega plina,
– 10 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina,
– 50 mg/m3 pri uporabi rafinerijskega plina in
– 350 mg/m3 pri uporabi drugega plinastega goriva.
(2) Za kurilne naprave, ki uporabljajo plinasto gorivo za tehnološke procese in se uporabljajo tudi za namen iz drugega odstavka 5. člena te uredbe, so mejne vrednosti emisij določene v prejšnjem členu.
V. UKREPI ZMANJŠEVANJA EMISIJ SNOVI V ZRAK
(uporaba čistilnih naprav dimnih plinov)
(1) Kurilne naprave, ki uporabljajo tekoče in plinasto gorivo za tehnološke procese in se ne uporabljajo za namen iz drugega odstavka 5. člena te uredbe, in ki imajo vgrajene naprave za razžveplanje dimnih plinov, naprave za zmanjševanje emisije prahu, naprave za zmanjševanje anorganskih halogenskih spojin v dimnih plinih ali druge tehnike za zmanjševanje emisij, lahko obratujejo z zmanjšano učinkovitostjo ali brez teh naprav v primeru okvare, motnje ali izpada največ 120 ur letno, od tega največ 24 ur nepretrgoma. Vsa stanja, ko je zaradi zmanjšane učinkovitosti ali izpada teh naprav presežena mejna vrednost emisije, mora upravljavec kurilne naprave evidentirati v obratovalni dnevnik v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(2) Upravljavec kurilne naprave iz prejšnjega odstavka mora vsak izpad čistilnih naprav prijaviti inšpektoratu, pristojnemu za varstvo okolja.
(3) Čas obratovanja iz prvega odstavka tega člena, v katerem je presežena dvakratna mejna vrednost emisij, se upošteva kot čas izpada čistilnih naprav.
(izpuščanje dimnih plinov)
(1) Upravljavec kurilne naprave mora zagotoviti izpuščanje dimnih plinov v okolje samo skozi ustrezno dimovodno napravo.
(2) Upravljavec kurilne naprave za tehnološke procese, ki se ne uporablja za namen iz drugega odstavka 5. člena te uredbe, mora zagotoviti, da se pri načrtovanju in izračunu potrebne višine dimnika upoštevajo določbe predpisa, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaženja.
(3) Pri projektiranju in vgradnji kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav morajo biti za neoporečno vgradnjo kurilnih naprav, ki niso naprave iz prejšnjega odstavka, izpolnjene zahteve standardov SIST EN 1443, SIST EN 13384, SIST EN 15287 in SIST EN 13501-1.
(uporaba lončene peči ali odprtega kamina)
(1) Dobavitelj lončene peči ali odprtega kamina, ki je izdelan za trajno vgraditev v gradbeni objekt, mora v skladu z zakonom, ki ureja gradbene proizvode:
– ob začetku obratovanja predložiti izjavo o lastnostih v skladu z zahtevami standarda SIST EN 16510-1 o nepreseganju mejnih vrednosti emisij snovi v zrak in o doseganju toplotnega izkoristka iz preglednice v Prilogi 3 te uredbe ali
– pridobiti dokument priglašenega laboratorija, ki določa tip proizvoda v predpripravljalni kurilnici, ki v skladu z zahtevami standarda SIST EN 16510-1 potrjuje, da kurilna naprava ali vložek kurišča kurilne naprave izpolnjuje tehnične zahteve o nepreseganju mejnih vrednosti emisij snovi v zrak in zahtevo o doseganju toplotnega izkoristka iz preglednice v Prilogi 3 te uredbe.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se za dokazila o izpolnjevanju zahtev nepreseganja mejnih vrednosti emisij lahko uporabijo tudi drugi harmonizirani standardi za gradbene proizvode, ki so objavljeni v Uradnem listu Evropske unije skladno z zahtevami Uredbe EU št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS (UL L št. 88 z dne 4. 4. 2011, str. 5), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 574/2014 z dne 21. februarja 2014 o spremembi Priloge III k Uredbi (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o vzorcu, ki se uporablja za pripravo izjave o lastnostih gradbenih proizvodov (UL L št. 159 z dne 28. 5. 2014, str. 41), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 305/2011/EU).
(1) Kurilne naprave za ogrevanje prostorov in sanitarne vode, razen enosobnih kurilnih naprav, z nazivno toplotno močjo 4 kW ali več in s tekočim sredstvom za prenos toplote, ki so bile postavljene in dane v uporabo po 1. aprilu 2011 ter uporabljajo kot gorivo naravni les v vseh oblikah, lesne ostanke ali brikete iz biomase, morajo imeti vodni hranilnik toplote s prostornino najmanj 12 litrov na liter polnilnega prostora z gorivom. Vodni hranilnik toplote mora imeti tudi prostornino najmanj 55 litrov na kW nazivne toplotne moči kurilne naprave.
(2) Če se kurilna naprava iz prejšnjega odstavka z gorivom samodejno polni, mora imeti vodni hranilnik toplote prostornino najmanj 20 litrov na kW nazivne toplotne moči kurilne naprave.
(3) Določba prvega in drugega odstavka tega člena se za prostornino vodnega hranilnika toplote na kW nazivne toplotne moči kurilne naprave uporablja tudi pri uporabi peletov iz biomase, če kurilna naprava ni predmet petega odstavka tega člena.
(4) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se lahko uporabi drugačen hranilnik toplote, vendar enake zmogljivosti shranjevanja toplote.
(5) Prvi in drugi odstavek tega člena se ne uporabljata za:
1. samodejno polnjene kurilne naprave, ki dosegajo mejne vrednosti po tej uredbi pri najmanjši nastavljivi moči kurilne naprave;
2. kurilne naprave, ki pri polni obremenitvi obratujejo v sistemu oskrbe s toploto za pokrivanje osnovne in srednje obremenitve, za pokrivanje konične obremenitve in dodatnih obremenitev pa se uporablja drug vir toplote;
3. kurilne naprave, ki obratujejo samo pri polni obremenitvi.
(6) Določbe tega člena se uporabljajo tudi za kurilno napravo, ki je predmet rekonstrukcije.
(obratovalni monitoring emisij snovi za kurilne naprave)
(1) Upravljavec kurilne naprave za tehnološke procese mora zagotoviti izvajanje prvih meritev in obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(2) Upravljavec kurilne naprave, ki ni naprava iz prejšnjega odstavka, mora zagotoviti izvajanje prvih meritev in obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak v skladu s predpisom, ki ureja preglede, čiščenje in meritve na malih kurilnih napravah.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se prve meritve in občasne meritve emisij snovi ne opravljajo na kurilnih napravah, ki uporabljajo:
– trdno gorivo in so kot enosobne kurilne naprave edini vir ogrevanja stanovanjskih prostorov;
– trdno gorivo in se uporabljajo kot štedilniki s posredno ogrevano pečico ali brez nje za pripravo hrane;
– trdno gorivo, in se uporabljajo samo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode, ki so bile izdelane ali postavljene pred 1. januarjem 1950;
– tekoče in plinasto gorivo iz 1. in 2. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe, katerih nazivna toplotna moč je manjša ali enaka 11 kW, razen koncentracije ogljikovega monoksida, ki se meri;
– plinsko olje ali zemeljski plin za tehnološke procese, če upravljavec kurilne naprave najmanj enkrat letno zagotovi nastavitev zgorevanja, ki jo izvede serviser, ki ga pooblasti proizvajalec naprave. Upravljavec kurilne naprave mora potrdilo o opravljenem servisu kurilne naprave hraniti najmanj pet let.
(4) Občasne meritve niso potrebne, če ima kurilna naprava za tehnološke procese vgrajene umerjene merilnike emisij snovi za trajno merjenje, ki delujejo nepretrgoma.
(1) Nadzor nad izvajanjem določb te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za okolje.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek nadzor nad izvajanjem 6. člena in 29. člena te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za trg.
(prekrški upravljavca kurilne naprave)
(1) Z globo od 2.000 do 5.000 eurov se za prekršek kaznuje upravljavec kurilne naprave, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če:
1. uporablja v kurilni napravi gorivo, ki ni navedeno v prvem, tretjem ali četrtem odstavku 5. člena te uredbe,
2. uporablja v kurilni napravi lesne ostanke in biomasne ostanke, ali daje na trg te ostanke, brez izvedenih meritev nevarnih snovi v ostankih, kot je določeno v prvem ali drugem odstavku 6. člena te uredbe,
3. ne hrani rezultatov opravljenih meritev nevarnih snovi, kot je določeno v četrtem odstavku 6. člena te uredbe,
4. uporablja kurilno napravo z vgrajeno tehniko zmanjševanja emisij, ki ne dosega zahtevane učinkovitosti, v času, daljšem od časa, določenega v prvem odstavku 17. člena te uredbe,
5. ne prijavi izpada čistilnih naprav, kot je določeno v drugem odstavku 17. člena te uredbe,
6. izpušča dimne pline v okolje v nasprotju s prvim odstavkom 18. člena te uredbe,
7. uporablja kurilno napravo s hranilnikom toplote ali brez v nasprotju z 20. členom te uredbe,
8. ne zagotovi obratovalnega monitoringa emisij v skladu s prvim odstavkom 21. člena te uredbe,
9. ne prilagodi obratovanja kurilne naprave v rokih, določenih v 25., 26. in 27. členu te uredbe.
(2) Z globo od 500 do 1.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
(3) Z globo od 200 do 400 eurov se za prekršek kaznuje upravljavec kurilne naprave za ogrevanje prostorov in sanitarne vode – posameznik, če:
1. izpušča dimne pline v okolje v nasprotju s prvim odstavkom 18. člena te uredbe,
2. uporablja kurilno napravo s hranilnikom toplote ali brez v nasprotju z 20. členom te uredbe,
3. ne prilagodi obratovanja kurilne naprave v rokih, določenih v 25., 26. in 27. členu te uredbe.
(prekrški dobavitelja kurilne naprave)
(1) Z globo od 4.000 do 40.000 eurov se za prekršek kaznuje dobavitelj kurilne naprave, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če:
1. k lončeni peči ali odprtemu kaminu ne predloži izjave ali pridobi dokumenta priglašenega laboratorija iz 19. člena te uredbe;
2. daje na trg kurilne naprave v nasprotju z 29. členom te uredbe.
(2) Z globo od 1.200 do 4.100 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
(prilagoditev kurilne naprave na trdna goriva)
(1) Enosobna kurilna naprava, ki je bila postavljena in dana v uporabo do 31. decembra 2014, se lahko uporablja:
1. če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz četrtega in petega stolpca preglednice v Prilogi 3 te uredbe ali
2. največ do dopolnjenih 20 let od leta njene izdelave, če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz drugega in tretjega stolpca preglednice v Prilogi 3 te uredbe.
(2) Kurilna naprava na trdno gorivo, ki ni enosobna kurilna naprava in je bila izdelana do 31. decembra 2011, se lahko uporablja:
1. če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz drugega odstavka 11. člena te uredbe ali
2. največ do dopolnjenih 20 let od leta njene izdelave, če emisije snovi v zrak izpolnjujejo zahteve v zvezi z naslednjimi mejnimi vrednostmi:
a. črnina dimnih plinov 1;
b. ogljikov monoksid:
– 4000 mg/m3 za nazivno toplotno moč 50 kW ali več in manjšo od 150 kW pri uporabi naravnega lesa v vseh oblikah, lesnih ostankov, briketov ali peletov,
– 2500 mg/m3 za nazivno toplotno moč 50 kW ali več in manjšo od 150 kW pri uporabi premoga ter briketov in koksa iz premoga,
– 2000 mg/m3 za nazivno toplotno moč 150 kW ali več in manjšo od 500 kW pri uporabi premoga, naravnega lesa v vseh oblikah, lesnih ostankov, briketov ali peletov,
– 1250 mg/m3 za nazivno toplotno moč 150 kW ali več in manjšo od 500 kW pri uporabi premoga ter briketov in koksa iz premoga,
– 1000 mg/m3 za nazivno toplotno moč 500 kW ali več, če je trdno gorivo naravni les v vseh oblikah, lesni ostanki, briketi ali peleti,
– 625 mg/m3 za nazivno toplotno moč 500 kW ali več pri uporabi premoga ter briketov in koksa iz premoga;
c. prah 150 mg/m3 pri uporabi naravnega lesa v vseh oblikah, lesnih ostankov, briketov ali peletov.
(3) Kurilna naprava na trdno gorivo, ki ni enosobna kurilna naprava in je bila izdelana po 1. januarju 2012 ter dana na trg do začetka veljavnosti te uredbe, se lahko uporablja:
1. če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz drugega odstavka 11. člena te uredbe ali
2. največ do dopolnjenih 20 let od leta njene izdelave, če emisije snovi v zrak izpolnjujejo zahteve v zvezi z naslednjimi mejnimi vrednostmi:
a. prah:
– 90 mg/m3 za nazivno toplotno moč 4 kW ali več pri uporabi premoga,
– 100 mg/m3 za nazivno toplotno moč 4 kW ali več pri uporabi naravnega lesa v vseh oblikah ali lesnih ostankov, razen briketov ali peletov, in
– 60 mg/m3 za nazivno toplotno moč 4 kW ali več pri uporabi briketov ali peletov iz biomase;
b. ogljikov monoksid:
– 1000 mg/m3 za nazivno toplotno moč 4 kW ali več in manjšo od 500 kW pri uporabi premoga, naravnega lesa v vseh oblikah ali lesnih ostankov, razen briketov ali peletov,
– 800 mg/m3 za nazivno toplotno moč 4 kW ali več in manjšo od 500 kW pri uporabi briketov ali peletov iz biomase in
– 500 mg/m3 za nazivno toplotno moč 500 kW ali več pri uporabi premoga, naravnega lesa v vseh oblikah, lesnih ostankov ali briketov ali peletov.
(4) Pri prilagoditvi kurilnih naprav iz prvega odstavka tega člena se morata upoštevati tudi določbi prvega in drugega odstavka 28. člena te uredbe, pri prilagoditvi kurilnih naprav iz drugega in tretjega odstavka tega člena pa se morata upoštevati tudi določbi tretjega in četrtega odstavka 28. člena te uredbe.
(prilagoditev kurilne naprave na tekoče gorivo)
(1) Kurilna naprava na tekoče gorivo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode iz 4. člena in drugega odstavka 5. člena te uredbe, ki je bila izdelana do 31. decembra 2011, se lahko uporablja:
1. če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz 13. člena te uredbe ali
2. največ do dopolnjenih 20 let od leta njene izdelave, če emisije snovi v zrak izpolnjujejo zahteve v zvezi z naslednjimi mejnimi vrednostmi:
a. dimno število:
– največ 2 za nazivno toplotno moč, manjšo od 11 kW,
– 1 za nazivno toplotno moč 11 kW ali več;
b. ogljikov monoksid 175 mg/m3;
c. dušikov monoksid in dušikov dioksid, izražena kot NO2,250 mg/m3.
(2) Kurilna naprava na tekoče gorivo za tehnološke procese vode iz prvega odstavka 5. člena te uredbe, ki je bila izdelana do 31. decembra 2011 ali za katero je bilo do 31. decembra 2011 pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje, se lahko uporablja:
1. če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz prvega odstavka 14. člena te uredbe ali
2. največ do dopolnjenih 27 let od leta njene izdelave, če je bila izdelana leta 1995 ali pozneje in če emisije snovi v zrak izpolnjujejo zahteve v zvezi z naslednjimi mejnimi vrednostmi:
a. dimno število 1 pri uporabi plinskega olja, metanola, etanola, neobdelanega rastlinskega olja ali metilestra iz rastlinskega olja;
b. ogljikov monoksid 170 mg/m3;
c. dušikov monoksid in dušikov dioksid, izražena kot NO2:
– 250 mg/m3 pri uporabi plinskega olja,
– 350 mg/m3 pri uporabi emulgiranega naravnega bitumna ali težkega kurilnega olja;
d. žveplov dioksid 1700 mg/m3.
(prilagoditev kurilne naprave na plinasto gorivo)
(1) Kurilna naprava na plinasto gorivo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode iz 4. člena in drugega odstavka 5. člena te uredbe se lahko uporablja:
1. če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz 15. člena te uredbe ali
2. najdlje do dopolnjenih 20 let od leta njene izdelave, če emisije snovi v zrak izpolnjujejo zahteve v zvezi z naslednjimi mejnimi vrednostmi:
a. ogljikov monoksid 100 mg/m3;
b. dušikov oksid:
– 150 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina,
– 200 mg/m3 pri uporabi utekočinjenega naftnega plina.
(2) Kurilna naprava na plinasto gorivo za tehnološke procese vode iz prvega odstavka 5. člena te uredbe, ki je bila izdelana do 31. decembra 2011 ali za katero je bilo do 31. decembra 2011 pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje, se lahko uporablja:
1. če emisije snovi v zrak ne presegajo mejnih vrednosti iz prvega odstavka 16. člena te uredbe ali
2. največ do dopolnjenih 27 let od leta njene izdelave, če je bila izdelana leta 1995 ali pozneje in če emisije snovi v zrak izpolnjujejo zahteve v zvezi z naslednjimi mejnimi vrednostmi:
a. ogljikov monoksid 100 mg/m3;
c. dušikov oksid 200 mg/m3;
d. žveplov oksid:
– 35 mg/m3 pri uporabi zemeljskega plina ali utekočinjenega naftnega plina,
– 350 mg/m3 pri uporabi plinastega goriva, ki ni zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin.
(mejne vrednosti za grelnike in kotle iz Uredbe 2015/1185 in Uredbe 2015/1189)
(1) Mejne vrednosti za enosobne kurilne naprave, kot so določene v četrtem, petem in šestem stolpcu preglednice iz Priloge 3 te uredbe, se uporabljajo za lokalne grelnike prostorov na trdno gorivo z nazivno toplotno močjo, enako ali manjšo od 50 kW, iz Uredbe 2015/1185/EU do 31. decembra 2021.
(2) Ne glede na 1. točko prvega odstavka 25. člena te uredbe se enosobne kurilne naprave iz prejšnjega odstavka, ki so starejše od 20 let, lahko uporabljajo od 1. januarja 2022 dalje, če emisije ne presegajo mejnih vrednosti za prah in ogljikov monoksid, kot so določene v Uredbi 2015/1185/EU.
(3) Mejne vrednosti za kurilne naprave na trdna goriva, kot so določene v drugem odstavku 11. člena te uredbe, se uporabljajo za kotle na trdno gorivo z nazivno toplotno močjo 500 kW ali manj iz Uredbe 2015/1189/EU do 31. decembra 2019.
(4) Ne glede na 1. točko drugega odstavka in 1. točko tretjega odstavka 25. člena te uredbe se kurilne naprave iz prejšnjega odstavka, ki so starejše od 20 let, lahko uporabljajo od 1. januarja 2020 dalje, če emisije ne presegajo mejnih vrednosti za prah in ogljikov monoksid, kot so določene v Uredbi 2015/1189/EU.
(dajanje grelnikov in kotlov iz Uredbe 2015/1185/EU in Uredbe 2015/1189/EU na trg)
(1) Enosobne kurilne naprave z nazivno toplotno močjo, enako ali manjšo od 50 kW, ki so kot lokalni grelniki prostorov na trdno gorivo obravnavane v Uredbi 2015/1185/EU se lahko dajejo na trg, če emisije prahu in ogljikovega monoksida ne presegajo mejnih vrednosti, kot so določene v četrtem in petem stolpcu preglednice iz Priloge 3 te uredbe, toplotni izkoristek pa ni manjši od najnižje vrednosti, kot je določena v šestem stolpcu preglednice iz Priloge 3 te uredbe, in sicer do 31. decembra 2021.
(2) Kurilne naprave na trdno gorivo z nazivno toplotno močjo 500 kW ali manj, ki so kot kotli na trdno gorivo obravnavane v Uredbi 2015/1189/EU, se lahko dajejo na trg, če emisije prahu in ogljikovega monoksida ne presegajo mejnih vrednosti, kot so določene v drugem odstavku 11. člena te uredbe, in sicer do 31. decembra 2019.
(3) Dobavitelj naprav iz prvega in drugega odstavka tega člena pri njihovem dajanju na trg v listini, priloženi proizvodu, ali na sami napravi navede vrednost emisij iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(1) Če je kurilna naprava v območju, ki se v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, določi za degradirano okolje zaradi onesnaženosti zraka, se za kurilne naprave na tem območju roki iz 25., 26. in 27. člena te uredbe skrajšajo za tri leta, vendar ne več kot dve leti po začetku veljavnosti načrta ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja in njegovih delov na tem območju.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka skrajšanje rokov za tri leta ni zahtevano, če so v načrtu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja in njegovih delov na območju degradiranega okolja predvideni drugačni roki kot v prejšnjem odstavku ali drugačne obveznosti za upravljavce kurilnih naprav.
Inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo te uredbe, se dokončajo v skladu s to uredbo.
(izvajanje meritev pred dajanjem na trg)
Ne glede na določbo prvega odstavka 10. člena te uredbe lahko do 31. decembra 2020 izvaja meritev emisij snovi v zrak laboratorij, ki je akreditiran po standardu SIST EN ISO/IC 17025 za izvajanje meritev emisij snovi v zrak v skladu s Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 105/08). Izvajalec meritve mora o meritvi izdati poročilo o preskusu, kot ga določa standard SIST EN 303-5.
Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 24/13, 2/15, 50/16 in 17/18).
Ta uredba začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00719-22/2019
Ljubljana, dne 18. julija 2019
EVA 2018-2550-0035
Vlada Republike Slovenije
