Številka:	U-I-184/19-15
Datum:	19. 10. 2023

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 19. oktobra 2023

Drugi odstavek 560. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

1. Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je s sklepom št. I Ips 13466/2009 z dne 16. 5. 2019 prekinilo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 560. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). ZKP naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki določa, da so vsi pred zakonom enaki, ker naj bi določil različne pogoje za vložitev navedenega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo sodišča, ki ni bilo pristojno za območje Slovenije, ampak za območje druge republike nekdanje Jugoslavije. V tem primeru v korist obsojenega slovenskega državljana zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti, če ne gre za sodbo vojaškega sodišča.

2. Predlagatelj trdi, da načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu nalaga, da sprejme ureditev, ki je razumna in ni arbitrarna, ter oblikuje razumno zvezo med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem. Zakonodajalec je po njegovem stališču zaradi dostopa v nekdanji Jugoslaviji po krivici obsojenih oseb do pravice do sodne rehabilitacije (30. člen Ustave) po osamosvojitvi določil posebne pogoje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pri določanju navedenih pogojev se je v 559. in 560. členu ZKP v okviru polja proste presoje¹ načeloma omejil na sodišča, ki so bila pristojna za območje Slovenije, vendar je v drugem odstavku 560. člena ZKP napravil tudi izjemo in v korist slovenskih državljanov omogočil vložitev zahteve tudi zoper sodbe sodišč, pristojnih za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, pod pogojem, da je šlo za vojaška sodišča. Predlagatelj zatrjuje, da spoštovanje suverenosti držav naslednic nekdanje Jugoslavije ne pomeni stvarno utemeljenega razloga za razlike v pravnem položaju obsojencev pred sodišči, ki so bila pristojna za območje Slovenije, v primerjavi s položajem obsojencev pred sodišči, ki so bila pristojna za območje drugih republik, saj se sodbe jugoslovanskih sodišč, ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991, ne štejejo za tuje sodbe.² Položaj slovenskih državljanov je po njegovem mnenju v bistvenem enak tudi ne glede na okoliščino, ali so bili obsojeni pred vojaškim ali drugim sodiščem. V Jugoslaviji so sodno funkcijo namreč izvajala samo redna sodišča, sestavljena iz rednih sodišč splošne pristojnosti, gospodarskih sodišč in vojaških sodišč, ki pa so bila glede na Zakon o sodiščih (Uradni list FLRJ, št. 30/54) organizacijsko povezana v enoten sodni sistem, sodila so po istih ustavnih načelih in pri tem uporabljala ista temeljna postopkovna načela. Prav tako pa so imela v nekaterih primerih vojaška sodišča pristojnost za izrekanje kazni civilnim osebam.

3. Predlagatelj izpostavlja odločbo št. U-I-54/07 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 89/07, in OdlUS XVI, 71), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila ureditev pravnega sredstva revizije iz 22. člena takrat veljavnega Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo) v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Zakonodajalec je tudi pri urejanju navedenega pravnega sredstva najprej predvidel zgolj možnost sodne rehabilitacije zaradi krivičnih sodb jugoslovanskih sodišč na ozemlju Republike Slovenije. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 53/05 – v nadaljevanju ZPKri-D) je potem omogočil v korist slovenskih državljanov tudi revizijo sodb sodišč, ki so bila pristojna za ozemlja drugih republik nekdanje Jugoslavije. Vendar je pri tem, podobno kot v drugem odstavku 560. člena ZKP, dopustnost revizije omejil le na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je presodilo, da je bila navedena ureditev v neskladju z Ustavo, ker iz zakonodajnega gradiva ni izhajal jasen in nedvoumen razlog, zakaj se je zakonodajalec ob razširitvi možnosti vložitve revizije omejil na sodbe vojaških sodišč. Tudi v postopku presoje skladnosti ureditve ZPKri-D z Ustavo se je skliceval samo na suverenost drugih republik, kar glede na to, da se sodbe jugoslovanskih sodišč v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, ni stvarno utemeljen razlog za razlike v položaju obsojencev. Ustavno sodišče je zato delno razveljavilo 22. člen ZPKri in glede dopustnosti revizije izenačilo položaj obsojenih slovenskih državljanov pred vojaškimi in drugimi sodišči, enako odločitev pa bi moralo zato po stališču predlagatelja sprejeti glede pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 560. člena ZKP.

4. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je podala Vlada. Vlada meni, da ima zakonodajalec na področju določanja izrednih pravnih sredstev polje proste presoje,³ v okviru katerega se je glede dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste obsodilne sodbe, ki so jih slovenskim državljanom izrekla sodišča na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije, razumno omejil na sodbe vojaških sodišč. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33) Vlada meni, da so bili že temelji ureditve vojaških sodišč vsaj delno protiustavni. Vojaška sodišča pa so tudi kasneje glede na Ustavo iz leta 1974 samo formalno spadala v sistem rednih sodišč, saj so bili sodniki teh sodišč imenovani s strani vojaškega poveljnika, niso bili izvoljeni v skupščini, niso imeli trajnega mandata in jih je bilo mogoče razrešiti pod drugačnimi pogoji kot sodnike sodišč splošne pristojnosti, sodniško službo pa so urejali predpisi o službi v oboroženih silah. Hkrati je bilo za odločanje o izrednih pravnih sredstvih pristojno Vrhovno vojaško sodišče, in ne Zvezno sodišče. Če je za nekdanja republiška sodišča veljalo, da so bila vsaj formalno neodvisna, navedeno po mnenju Vlade ni moglo veljati za vojaška sodišča, ki so dejansko delovala kot sodišča s posebnim statusom v okviru nekdanje Jugoslovanske ljudske armade. Zato tudi položaj obsojencev ni bil enako urejen. Vlada se pri tem sklicuje na odločbo št. U-I-46/96, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je položaj oseb, ki so bile obsojene pred vojaškimi sodišči, delno sicer podoben položaju oseb, ki so bile obsojene ali kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije, vendar razlikovanje med njimi utemeljuje dejstvo, da je sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času nezdružljiv z Ustavo.

5. Vlada meni, da je po osamosvojitvi po eni strani prišlo do preloma z vojaškimi sodišči, ki so bila zvezna sodišča, po drugi strani pa je ostal sistem nekdanjih republiških sodišč do uzakonitve Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) v bistvenem nespremenjen. S 126. členom Ustave je prepovedano ustanavljanje vojaških sodišč v mirnem času, zato je zakonodajalec sistemsko logično dovolil vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne glede na območje vojaškega sodišča, saj bi obsojeni slovenski državljani sicer ostali brez pravnega sredstva. Poleg tega so po mnenju Vlade ostale države naslednice nekdanje Jugoslavije uredile pravna sredstva zoper sodbe nekdanjih republiških sodišč, ki so dostopna tudi slovenskim državljanom. Čeprav se navedene sodbe v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, pa bi omogočanje njihovega izpodbijanja spodbujalo tako imenovani forum shopping, postopki z izrednimi pravnimi sredstvi zoper isto sodbo pa bi lahko v različnih državah privedli tudi do različnih izidov.Poseganja v suveren sodni sistem države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU), na primer Republike Hrvaške, po oceni Vlade ne dopušča tudi varovanje vrednote vladavine prava kot del skupnega pravnega reda EU.

6. Mnenje Vlade je bilo poslano predlagatelju, ki nanj ni odgovoril.

7. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti (156. člen Ustave). Predlagatelj je s sklepom št. I Ips 13466/2009 z dne 16. 5. 2019 prekinil postopek z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vrhovna državna tožilka v korist obsojenca vložila zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča za mesto Beograd št. K-752/54 z dne 23. 1. 1955, s katero je bil slovenski državljan obsojen za kaznivo dejanje vojnega zločina zoper civilno prebivalstvo po 125. členu Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51). Predlagatelj meni, da bi moral po veljavni ureditvi drugega odstavka 560. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči, ker je vložena zoper pravnomočno obsodilno sodbo, ki jo je izreklo sodišče splošne pristojnosti z območja druge republike nekdanje Jugoslavije, saj naj bi bila v tem primeru dopustna samo, če bi šlo za sodbo vojaškega sodišča. Vendar naj bi bilo po stališču predlagatelja navedeno razlikovanje glede dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v korist pravnomočno obsojenega slovenskega državljana v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zato je po presoji Ustavnega sodišča izpolnjen pogoj zveznosti.⁴

8. Po osamosvojitvi Republike Slovenije je bil sprejet novi Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94). V prehodnih in končnih določbah zakona je zakonodajalec določil posebne pogoje za vložitev izrednih pravnih sredstev, pod katerimi jih je bilo dopustno vložiti zoper obsodilne sodbe sodišč, ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991 oziroma pred uveljavitvijo novega ZKP, zaradi odprave na podlagi predpisov jugoslovanskih oblasti izrečenih krivičnih sodb in poprave njihovih posledic.⁵ Zahtevo za varstvo zakonitosti je dopustno vložiti pod naslednjimi pogoji:⁶

Ne glede na rok iz tretjega odstavka. 421. člena tega zakona smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.⁷

Zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje Republike Slovenije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, se sme, po določbah tega zakona, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se sme zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, po določbah tega zakona vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni, če je ali je bil obsojenec slovenski državljan še po predpisih, ki so veljali do 25. junija 1991.«

9. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so vsi pred zakonom enaki. Po ustaljeni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, če pa take položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, ki je predmet zakonskega urejanja.⁸ Prvo vprašanje pri presoji skladnosti ureditve z načelom enakosti pred zakonom je torej, ali zakon (bistveno) enakih položajev ne ureja enako. Glede na drugi odstavek 560. člena ZKP je dovoljeno v korist slovenskega državljana, ki je bil pred osamosvojitvijo pravnomočno obsojen na območju druge republike nekdanje Jugoslavije, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je šlo za sodbo vojaškega sodišča. Zato je položaj obsojencev različno urejen glede možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva v njihovo korist.⁹

10. V zvezi z odpravo posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava zakonodajalec po ustavnosodni presoji uživa polje proste presoje.¹⁰ To se med drugim nanaša tudi na področje urejanja izrednih pravnih sredstev, na katerem ima polje proste presoje glede vprašanj, ali bo določil posebno pravno sredstvo ali omogočil uporabo obstoječih izrednih pravnih sredstev,¹¹ kako širokemu krogu upravičencev bo dovolil vložiti pravno sredstvo brez sodelovanja državnega tožilca,¹² kakšen rok za vložitev pravnega sredstva bo upravičencem na voljo¹³ ter ali bo izredno pravno sredstvo dopustil zgolj zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območje Slovenije, ali pa tudi zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije.¹⁴

11. Čeprav sodijo navedena vprašanja v polje zakonodajalčeve proste presoje, pa je Ustavno sodišče že večkrat presodilo, da ureditev pravnih sredstev, ki jih je zakonodajalec namenil sodni rehabilitaciji po krivici obsojenih oseb, ni bila v skladu s 14. členom Ustave. Neskladja je ugotovilo, ker zakonodajalec ni za vse kategorije upravičencev podaljšal neprimerno kratkega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 559. člena ZKP, s čimer je nekaterim onemogočil sodno rehabilitacijo,¹⁵ ker je pridobitev statusa političnega zapornika v ZPKri omogočil le osebam slovenske narodnosti, ne vsem državljanom Republike Slovenije,¹⁶ in kot navaja že predlagatelj, ker ZPKri-D slovenskim državljanom ni omogočil vložitve revizije tudi zoper sodbe, izdane na ozemlju drugih naslednic nekdanje Jugoslavije, če ni šlo za sodbe vojaških sodišč.¹⁷ V zvezi s presojo skladnosti ureditve pravnega sredstva revizije po 22. členu ZPKri z drugim odstavkom 14. člena Ustave je Ustavno sodišče oblikovalo tudi stališča, ki so uporabna za presojo obravnavane zadeve. V odločbi št. U-I-46/96 je zapisalo, da ima zakonodajalec sicer glede vprašanj odpravljanja posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava široko polje proste presoje, vendar da načelo enakosti pred zakonom tudi v teh primerih zahteva, da je njegova rešitev razumna in ni arbitrarna ter da obstaja med izbrano zakonsko rešitvijo in zasledovanim ciljem razumna zveza. V odločbi št. U-I-54/07 pa je pojasnilo, da načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, če podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ne sme različno urejati enakih položajev, pač pa da navedenega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga ter da mora Ustavno sodišče pri odločanju o morebitni kršitvi načela enakosti zato presoditi, ali gre za objektivno utemeljeno razlikovanje.

12. O podobnem vprašanju, kot se zastavlja v obravnavani zadevi, je Ustavno sodišče sicer odločalo že v zadevi št. U-I-46/96. Po uzakonitvi novega ZKP je zakonodajalec sprejel še ZPKri, s katerim je uzakonil posebno pravno sredstvo revizije, in sicer so smeli revizijo upravičenci¹⁸ pod dodatnimi pogoji iz 22. člena ZPKri vložiti zoper sodbe, ki so bile izdane v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na območju Republike Slovenije. Pobudniki, bivši politični zaporniki na Golem otoku, so ureditev v ZPKri izpodbijali, ker naj bi bila neskladna z načelom enakosti pred zakonom, saj jim je omogočala, da so pridobili status političnega zapornika in izhajajoče pravice do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali so bili politično zaprti v sodnem ali upravnokaznovalnem postopku, in pod določenimi pogoji tudi ne glede na to, ali je postopek tekel na območju Republike Slovenije ali ne.¹⁹ Po drugi strani je bila revizija, ki bi jim omogočila sodno rehabilitacijo, dopustna le zoper sodbe z območja Republike Slovenije. Po presoji Ustavnega sodišča zakonodajalec s tem, da je revizijo dopustil le zoper sodbe, izdane na območju Republike Slovenije, ni ravnal arbitrarno. Ker so bili prav vsi pobudniki politično zaprti po postopkih, izvedenih v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, pa niso izkazovali pravnega interesa za izpodbijanje navedene ureditve.²⁰

13. Ne glede na to je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-46/96 primerjalo ureditev revizije po ZPKri z ureditvijo zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP. Ugotovilo je, da je zakonodajalec pri določanju slednje izhajal iz premise, da mora država na prvem mestu zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter popravo tistih njihovih kršitev, ki so jih storili njeni organi. Zato je namenil izredno pravno sredstvo za izpodbijanje sodnih odločb, izdanih s strani jugoslovanske komunistične oblasti, zgolj osebam, obsojenim na ozemlju Republike Slovenije, z izjemo iz drugega odstavka 560. člena ZKP, ki se nanaša le na sodbe vojaških sodišč. Za to izjemo je Ustavno sodišče ocenilo, da je položaj obsojencev pred vojaškimi sodišči deloma sicer podoben položaju oseb, ki so bile obsojene ali kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije, saj da so v obeh skupinah primerov kazenske sankcije izrekali organi iste države, vendar naj bi v navedenih primerih razlikovanje utemeljevalo dejstvo, da je že sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času, in zatorej tudi izrekanje kazenskih sankcij pred njimi, nezdružljiv z Ustavo (drugi odstavek 126. člena).²¹ S tem je po vsebini že odgovorilo na obravnavano vprašanje dopustnosti razlikovanja med obsojenci.

14. Predlagatelj opozarja, da je zatem v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 31/2000 – v nadaljevanju ZP-L) zakonodajalec ne glede na krajevno pristojnost organa za prekrške določil pravno sredstvo, ki ga je bilo mogoče vložiti tudi zoper odločbe o prekršku ali upravnem kaznovanju, ki so jih izdali upravni ali prekrškovni organi na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije.²² Predvsem pa naj bi novo ustavnosodno presojo pomenila odločba Ustavnega sodišča št. U-I-54/07 glede ureditve revizije po ZPKri-D. Ob sprejetju ZPKri je zakonodajalec, kot je bilo navedeno, izhajal iz načela teritorialne suverenosti in vložitev revizije najprej dopustil samo zoper sodbe, ki so bile izdane na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Ko je z ZPKri-D po eni strani sicer razširil dopustnost vložitve revizije tudi na sodbe, izdane na ozemlju drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, se je po drugi strani omejil zgolj na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je ocenilo, daje to razlikovanje v položaju obsojencev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Med drugim se je sklicevalo na dejstvo, da iz zakonodajnega gradiva ni izhajal jasen in nedvoumen razlog, zakaj se je zakonodajalec ob širitvi možnosti vložitve revizije omejil samo na sodbe vojaških sodišč, v postopku presoje skladnosti ureditve z Ustavo pa se je skliceval samo na suverenost držav naslednic, kar glede na to, da se sodbe jugoslovanskih sodišč v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, tudi ne pomeni stvarno utemeljenega razloga za razlikovanje med obsojenci.

15. Presoja Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-54/07 pa ne more biti v celoti upoštevna za odločanje v obravnavani zadevi. Namen ZPKri je specifičen, saj ureja predvsem položaj bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja (1. člen ZPKri).²³ Nosilno stališče iz odločbe št. U-I-54/07 se zato nanaša na vprašanja poprave krivic, povzročenih v postopkih pred organi medvojne in povojne jugoslovanske komunistične oblasti, z raznimi pravnimi sredstvi. Drugi odstavek 560. člena ZKP pa zaradi njegove povezave s splošnimi pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 420. člena ZKP omogoča preizkus zakonitosti sodb jugoslovanskih sodišč onkraj omenjenega specifičnega namena ZPKri in zaradi vsakega kaznivega dejanja.

16. Poleg tega je zakonodajalec ob sprejemanju ZKP ravnal drugače kot ob sprejemanju ZPKri-D. Že iz zakonodajnega gradiva izhaja obširnejše pojasnilo, zakaj je prišlo do izpodbijane ureditve. Vladi kot predlagateljici zakona je namreč zakonodajalec naložil, naj v prehodne določbe ZKP vgradi možnost, da se po uradni dolžnosti opravi revizija vseh političnih procesov,²⁴ sodb, ki so bile izrečene po Zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45 – v nadaljevanju ZSNČ), ter sodb vojaških sodišč, in to ne glede na tedaj veljavne obnovitvene razloge.²⁵ Bistvo drugega odstavka 560. člena ZKP pa je bilo v zapolnitvi vrzeli, ki je za obsojence nastala z osamosvojitvijo in odpravo vojaških sodišč v mirnem času.²⁶ Po presoji Ustavnega sodišča obstaja med takim zakonodajalčevim ravnanjem pri sprejetju izjeme od načela, naj država naslednica najprej poskrbi za popravo krivic, povzročenih zaradi delovanja jugoslovanskih oblasti na njenem ozemlju, ter ciljem, da zagotovi obsojenim slovenskim državljanom neko pravno sredstvo zoper sodbe sodišč, ki so zaradi razpada federacije dejansko prenehala delovati, razumna zveza. Tako ravnanje zakonodajalca tudi ni arbitrarno.

17. Razlika med položajem obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči pa je tudi vsebinska. Že zakonodajalec je primerjal sodbe vojaških sodišč s političnimi procesi in s sodbami po ZSNČ, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-248/96 z dne 30. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 176) presodilo, da so njegove določbe, kolikor so bile zaradi nedoločnosti podlaga za arbitrarno uporabo zakona, v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih že v času uveljavitve ZSNČ priznavali civilizirani narodi. Glede na to, da je zakonodajalec za navedene zadeve najprej načrtoval revizijo po uradni dolžnosti, je šlo po njegovi oceni pri sodbah vojaških sodišč za segment zadev, v katerih obstaja posebna potreba po rehabilitaciji obsojencev.²⁷ Upoštevne pa so tudi navedbe Vlade, da so vojaška sodišča sprva sodila tudi po Uredbi o vojaških sodiščih, ki je bila deloma v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi načeli, in da so bila pristojna za sojenje civilnim osebam, pri čemer organizacijsko niso bili zagotovljeni vsi pogoji za pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem oziroma so bili ti standardi bistveno nižji, kot je veljalo za sojenje pred republiškimi sodišči.²⁸ Glede na navedeno je razumno razlikovanje med pravnim položajem obsojencev glede možnosti sodne rehabilitacije. Ker pa so bile sodbe po ZSNČ izrečene samo na območju Slovenije²⁹ in ker je zakonodajalec že ob sprejetju ZKP predvidel, da bo vprašanja političnih procesov urejal v posebnem zakonu o popravi krivic,³⁰ je v drugem odstavku 560. člena ZKP širša dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbe sodišč, pristojnih za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, povezana s preostalimi zadevami, torej sodbami vojaških sodišč. Za slovenske državljane, obsojene pred vojaškimi sodišči na območju drugih republik, so bile v prehodnih in končnih določbah ZKP posebej urejene tudi možnosti vložitve zahteve za izredno omilitev kazni³¹ in zahteve za obnovo postopka.

18. Vlagatelj poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti po 22. členu ZP-L in po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-54/07 tudi revizijo po 22. členu ZPKri dopustno vložiti zoper pravnomočne sodbe oziroma odločbe prekrškovnih in upravnokaznovalnih organov ne glede na območje njihove pristojnosti in tudi ne glede na okoliščino, ali je šlo za sodbo vojaškega ali drugega sodišča. Gotovo je zakonodajalec pri urejanju navedenih pravnih sredstev in zahteve za varstvo zakonitosti po prehodnih in končnih določbah ZKP zasledoval popravo krivic in ureditev pravice do sodne rehabilitacije, torej v izhodišču enak cilj, vendar je pri tem predpisal pravna sredstva z različno vsebino, kar pomeni, da se ugotovljena neenakost položaja obsojencev glede dostopa do enega pravnega sredstva ne preslikava nujno na položaj obsojencev v zvezi z drugim.

19. Razlike med posameznimi pravnimi sredstvi so občutne. Zahtevo za varstvo zakonitosti po 22. členu ZP-L je smel vložiti samo državni tožilec. Za revizijo pa je značilno, da gre za posebno pravno sredstvo, s katerim se lahko poleg tistih primerov, navedenih v določbah ZKP o obnovi postopka in zahtevi za varstvo zakonitosti, spremeni pravnomočna obsodilna kazenska sodba (21. člen ZPKri). Revizijo je po ZPKri-D dopustno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bodisi ker temelji na uporabi zakona, ki je taksativno določen v ZPKri (in se torej domneva, da gre za obsodbo, ki je neupravičena ter v nasprotju z načeli in pravili pravne države), bodisi ker je bil drug kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen ali uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države (prvi odstavek 22. člena ZPKri). V tem drugem primeru gre za subsidiarno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le pod pogojem, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljavljati z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi po ZKP (drugi odstavek 22. člena ZPKri). Če gre za revizijo zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, gre poleg tega, da morajo biti izpolnjeni vsi navedeni pogoji, za dodatno subsidiarno pravno sredstvo, saj je dovoljena samo, če pravni red druge države naslednice ne omogoča državljanom Republike Slovenije vložitve pravnega sredstva, ki bi ustrezalo reviziji (tretji odstavek 22. člena ZPKri). Predvsem pa sta obe izredni pravni sredstvi povezani z zakonskim materialnim pogojem, zaradi katerega sta očitno namenjeni obravnavanju primerov krivičnih obsodb, v katerih je potreba po rehabilitaciji obsojenca povezana z ravnanjem oblasti, ki so hudo kršile človekove pravice in temeljne svoboščine.³²

20. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po drugi strani dopustno vložiti zaradi vseh kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb ZKP (prvi odstavek 420. člena ZKP), saj je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah ZKP za namen poprave krivic določil predvsem posebne roke in krog upravičencev za vložitev zahteve, ni pa izpodbijanja pravnomočnih sodb sodišč iz obdobja nekdanje Jugoslavije vsebinsko zamejil. Navedeno je tudi v praksi privedlo do širokega razumevanja, iz katerih materialnih in procesnih nezakonitosti je dopustno te sodbe z zahtevo izpodbijati.³³ V primerjavi z revizijo je potencialni obseg sodb sodišč z območij drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki bi bile z izenačitvijo položajev obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči lahko izpostavljene preizkusu z zahtevo, zato neprimerno večji. Z revizijo je omejeno možno doseči spremembo sodbe, kadar se domneva ali pa je dokazana zloraba kazenske zakonodaje iz političnih, razrednih ali ideoloških razlogov, zahteva za varstvo zakonitosti pa načeloma dopušča enak preizkus kot v primeru sodbe, ki je bila izrečena v kazenskem postopku po osamosvojitvi. Poleg tega revizije ni dovoljeno vložiti, če v drugi državi naslednici obstaja ustrezno pravno sredstvo, kar med drugim preprečuje kopičenje pravnih sredstev. Tudi upoštevajoč različno vsebino izrednih pravnih sredstev zato po presoji Ustavnega sodišča drugi odstavek 14. člena Ustave ne zahteva izenačitve položajev obsojencev iz drugega odstavka 560. člena ZKP glede na okoliščino, ali so bili obsojeni pred vojaškimi ali drugimi sodišči, pri čemer Ustavno sodišče ni bilo soočeno z vprašanjem, ali bi moral zakonodajalec vprašanje poprave krivic, ki so procesne narave, urediti v ZPKri.

21. Ustavno sodišče je, upoštevajoč polje proste presoje zakonodajalca, dejstvo, da je imel zaradi prenehanja delovanja vojaških sodišč kot zveznih sodišč tudi stvarno utemeljen razlog, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe sodišč, ki so bila pristojna za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, dopustil vložiti le v korist slovenskih državljanov, ki so bili pravnomočno obsojeni pred vojaškimi sodišči, in ker so v položaju obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči vsebinske razlike, ki so povezane s prepovedjo ustanavljanja vojaških sodišč v mirnem času iz drugega odstavka 126. člena Ustave ter z nastankom in organizacijskimi pogoji za sojenje pred vojaškimi sodišči, pri čemer je upoštevalo drugačno pravno ureditev drugih izrednih pravnih sredstev, ki so namenjena popravi krivic ter uresničevanju pravice obsojencev do sodne rehabilitacije, presodilo, da drugi odstavek 560. člena ZKP ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – ZUstS) in druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Svetlič in Šorli. Sodnik Šorli je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnik Knez pa pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Predlagatelj se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-46/96 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97, in OdlUS VI, 93).

² Predlagatelj se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-245/00 z dne 18. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 91/01, in OdlUS X, 179).

³ Po stališču Vlade naj bi se navedeno polje proste presoje, ko gre za vprašanje poprave krivic, tudi širilo, kolikor bolj je obdobje, v katerem naj bi bile krivice storjene, časovno odmaknjeno.

⁴ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-173/17 z dne 10. 10. 2018.

⁵ Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-6/93 presodilo, da je bil ZKP v neskladju z Ustavo, zato ker ni omogočal odprave vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato je pred sprejetjem novega zakona pozvalo zakonodajalca, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi ter ustvari ali posebno izredno pravno sredstvo ali omogoči uporabo obstoječih izrednih pravnih sredstev zoper sodbe, izdane na podlagi predpisov, ki niso bili v skladu s splošno priznanimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, in ki so oblastem omogočali nedopustno zlorabo kazenskopravne represije v politične namene.

⁶ Splošne pogoje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti določajo 420. do 428. člen ZKP.

⁷ Po ustaljeni sodni praksi se tretji odstavek 421. člena ZKP, da smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih oziroma, če gre za odločbo iz četrtega odstavka 420. člena ZKP, v osmih dneh od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), razlaga tako, da vrhovni državni tožilec kot edini upravičenec ni vezan na te roke za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato je poleg upravičencev, navedenih v 559. členu ZKP, dovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo, ki je postala pravnomočna pred 25. 6. 1991, vložiti tudi njemu, brez upoštevanja roka iz 559. člena ZKP, ki je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 68/08 – ZKP-I) podaljšan do 31. 12. 2012.

⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26).

⁹ Glede na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-245/00 in št. U-I-54/07 se sodbe vojaških in drugih sodišč, ki so postale pravnomočne pred osamosvojitvijo, v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe.

¹⁰ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-46/96, 14. točka obrazložitve, in št. U-I-54/07, 9. točka obrazložitve.

¹¹ Glej 5. točko B. dela odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/93.

¹² Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-24/04 z dne 20. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 40/07, in OdlUS XVI, 26), 11. točka obrazložitve, in št. U-I-284/98 z dne 13. 6. 2002 (OdlUS XI, 138), 11. točka obrazložitve.

¹³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-24/04, 12. točka obrazložitve.

¹⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-245/00, 12. točka obrazložitve.

¹⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-24/04, 11. točka obrazložitve.

¹⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-371/96 z dne 23. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 68/98, in OdlUS VII, 161), 11.–12. točka obrazložitve.

¹⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-54/07.

¹⁸ Glede na prvi odstavek 23. člena ZPKri sta lahko zahtevo za revizijo sodbe vložila državni tožilec in obsojenec, po njegovi smrti pa tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

¹⁹ Členi 1 do 4 ZPKri.

²⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-46/96, 19. točka obrazložitve.

²¹ Glej prav tam, 18. točka obrazložitve.

²² Člen 22 ZP-L je določal: »Zoper pravnomočno odločbo o upravnem kaznovanju, izdano pri pristojnem upravnem organu oziroma zoper odločbo o prekršku, ki je bila izdana pred organom za prekrške, pristojnem za območje Republike Slovenije ali za območje katerekoli izmed republik bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, lahko državni tožilec Republike Slovenije pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ali je bil kaznovani kadarkoli slovenski državljan, in mu je bila neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov izrečena kazen kakršnekoli oblike odvzema prostosti.«

²³ Temu namenu so prilagojeni tudi pogoji za dopustnost revizije (22. člen ZPKri).

²⁴ Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, Poročevalec Državnega zbora, let. XX, št. 8, Ljubljana, 22. 2. 1994, str. 139.

²⁵ Prav tam, str. 137–139.

²⁶ Predlog zakona o kazenskem postopku –- EPA 290 – tretja obravnava, Poročevalec Državnega zbora, let. XX, št. 31, Ljubljana, 4. 8. 1994, str. 123. Obrazložitev se sicer nanaša na drugi odstavek 556. člena ZKP, vendar se zakonodajalec nanjo jasno sklicuje v zvezi z drugim odstavkom 560. člena ZKP, gre za podobno odločitev v zvezi z uzakonitvijo posebnih pogojev za zahtevo za obnovo postopka.

²⁷ Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, nav. delo, str. 137.

²⁸ Da je bila pristojnost vojaških sodišč za sojenje civilistom v mirnem času v nasprotju z načeli pravne in demokratične države in da vojaška sodišča niso zagotavljala poštenega sojenja, pravno utemeljujejo B. M. Zupančič, M. Cerar, B. Mrva, K. Šugman, M. Končina, K. Marolt, B. Bugarič in A. Žerdin v publikaciji Pravni memorandum Vojaški tožilec versus Janša, Borštnar, Tasić, Zavrl, poglavje Vojaškopravna vprašanja, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1989.

²⁹ Glej 1. člen ZSNČ.

³⁰ Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, nav. delo, str. 139.

³¹ Izredna omilitev kazni je bila kasneje ukinjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 91/11 – ZKP-K).

³² Glej preambulo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

³³ Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo na podlagi prehodnih in končnih določb ZKP, med drugim uveljavljajo tudi kršitev obdolženčeve procesne pravice do materialne obrambe zaradi nevročene obtožnice (sodba št. I Ips 261/96 z dne 30. 10. 1997), kršitev pravice do obvezne formalne obrambe (sodba št. I Ips 54/98 z dne 11. 5. 2000) oziroma do obrambe z zagovornikom (sodba št. I Ips 174/2007 z dne 24. 1. 2008), kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist (sodba št. I Ips 229/96 z dne 8. 7. 1998), kršitev pravice do neposredne izvedbe obremenilnih dokazov (sodba št. I Ips 66/2006 z dne 24. 9. 2009), kršitev načela neposrednosti (sodba št. I Ips 35/97 z dne 18. 6. 1999), kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku (sodba št. I Ips 6/98 z dne 13. 9. 2000), da je kazenski postopek tekel zoper mrtvo osebo (sodba št. I Ips 94/95 z dne 1. 10. 1997) in da sodba ni imela obveznih sestavin (sodba št. I Ips 81/93 z dne 6. 7. 1994).