Na podlagi 6. in 91. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14, 90/15, 75/17 – ZUPJS-G, 14/18, 81/19, 158/20, 92/21 in 153/22) minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdaja

V Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 89/14, 92/15, 18/17, 17/18, 3/19 in 97/21) se v 1. členu besedilo »po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14 in 90/15)« nadomesti z besedilom »v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke (v nadaljnjem besedilu: zakon)«.

2. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) Otroci z motnjami v duševnem razvoju imajo znižano splošno raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar se odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo.

(2) Glede na motnjo v duševnem razvoju se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:

− otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju: otrok ima posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35–49, mentalna starost odraslih je od štiri do sedem let − globalna motnja v razvoju ne zadošča kriteriju;

− otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju: otrok se lahko usposobi za najenostavnejša opravila, pri skrbi zase pogosto potrebuje pomoč drugih, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 20–34, mentalna starost odraslih je od dveh do treh izjemoma štiri leta − globalna motnja v razvoju ne zadošča kriteriju;

− otroke s težko motnjo v duševnem razvoju: otrok se lahko usposobi le za sodelovanje pri posameznih aktivnostih, razumevanje in upoštevanje navodil je hudo omejeno, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ pod 20, mentalna starost do dveh let – globalna motnja v razvoju ne zadošča kriteriju;

− otroke s funkcionalno težko motnjo v razvoju: otroci z avtizmom s pridruženo zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju dokazano s strani kliničnega psihologa − globalna motnja v razvoju ne zadošča kriteriju, drugače hudo vedenjsko moteni otroci s pridruženo zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju dokazano s strani kliničnega psihologa − globalna motnja v razvoju ne zadošča kriteriju.«.

3. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) Gibalno ovirani otroci imajo prirojene ali pridobljene okvare, poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja, gibalna oviranost se odraža v obliki funkcionalnih in gibalnih motenj.

(2) Glede na gibalno oviranost se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:

− zmerno gibalno ovirane otroke: otrok samostojno hodi na krajše razdalje oziroma hodi s pomočjo ortoz ali bergel, otrok s težko funkcionalno okvaro ene roke, na daljše razdalje lahko uporablja aktivni invalidski voziček ali ortopedski tricikel, fina motorika ni bistveno motena, občasno potrebuje delno pomoč pri dnevnih aktivnostih;

− težje gibalno ovirane otroke: ne hodi samostojno na krajše razdalje oziroma hoja ni funkcionalna, za gibanje uporablja hoduljo ali aktivni invalidski voziček oziroma ortopedski tricikel, plazi ali drsi po ritki po prostoru, motena je tudi fina motorika;

− težko gibalno ovirane otroke: otrok ima malo uporabnih gibov, ni se sposoben nasploh gibati po prostoru razen obračanja po vzdolžni osi in z vozičkom na elektromotorni pogon, oziroma ima težko funkcionalno motnjo obeh rok ali je brez rok, v celoti je odvisen od tuje pomoči;

− funkcionalno težko gibalno ovirane otroke: slepi otroci do 18. leta starosti, otroci s trajno intenzivno terapijo na domu (totalna parenteralna prehrana, dializa, umetna ventilacija – invazivna in neinvazivna, 24h dnevno), otroci z bulozno epidermolizo (težka oblika, hospitalizacija več kot dvakrat letno, nadomestno zdravljenje z intravenozno obliko železa, potrebno enteralno hranjenje, pogosta potreba po intravenozni antibiotični terapiji); otroke s kombinirano težjo gibalno motnjo ali težjo motnjo v duševnem razvoju − s strani s strani kliničnega psihologa (globalna motnja v razvoju ne zadošča kriteriju).«.

4. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) Slepi ali slabovidni otroci so tisti, ki imajo okvaro vida, očesa ali okvaro vidnega polja. Kategorizacijo mora po pravilih izvesti oftalmolog, najpogosteje je to tisti, ki otroka obravnava v okviru Nacionalnega centra za celostno rehabilitacijo slepih in slabovidnih. Pri otrocih, mlajših od enega leta, je nižja ostrina vida lahko še normalna, zato so do dodatka za nego upravičeni le tisti, ki imajo prepoznano očesno bolezen.

(2) Glede na slabovidnost se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:

− zmerno slabovidne otroke (1. kategorija): otrok ima 10 %–30 % korigiranega vida ali otrok s slepoto le na enem očesu in ohranjenim vidom na drugem očesu;

− težko slabovidne otroke (2. kategorija): otrok ima 5 %–9,9 % korigiranega vida na boljšem očesu, uporablja preostali vid, vidna ostrina manj od 0,1 do 0,05 (štetje prstov na tri metre) ali zoženo vidno polje na 20 stopinj ali manj okrog fiksacijske točke, ne glede na ostrino vida.

(3) Glede na slepoto se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:

− slepota, 3. kategorija: vidna ostrina manj od 0,05 (štetje prstov na 3 metre) do 0,02 (štetje prstov na 1,5 metra) ali zoženo vidno polje okrog fiksacijske točke na 5-10 stopinj, ne glede na ostrino vida;

− slepota, 4. kategorija: vidna ostrina manj od 0,02 (štetje prstov na 1,5 na metra) do zaznavanja svetlobe ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke do 5 stopinj, ne glede na ostrino vida

− slepota, 5. kategorija: vidna ostrina 0 (amaurosis) – dojem svetlobe negativen.«.

5. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) Glede na naglušnost se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:

− otroke z zmerno izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 41 do 60 dB). Otrok, ki ima obojestransko zmerno izgubo sluha ali težko, najtežjo ali popolno izgubo na enem ušesu in je brez izgube na drugem ušesu. Otrok usvaja govor in jezik ter se sporazumeva primarno po slušni pot s pomočjo slušnega pripomočka. Pri govoru in sporazumevanju si pomaga tudi z odgledovanjem z ustnic. Usvajanje glasovnega govora je upočasnjeno, saj glasove v besedah sliši nepopolno in jih nerazumljivo tudi izgovarja. Slabše so lahko nekatere prvine govorne prozodije (melodija, ritem, višina, glasnost, tempo). Posledice se kažejo tudi v pomanjkljivem razumevanju besed, povedi, besedila in sobesedila. Nespretno oblikuje povedi v smiselno celoto, težave ima pri pravilni rabi slovničnih pravil. V vsakdanjem življenju ima precejšnje težave pri sporazumevanju, še posebno v hrupnem okolju;

− otroke s težko izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 61 do 90 dB). Otrok ima obojestransko težko izgubo sluha ali popolno izgubo na enem ušesu in zmerno izgubo na drugem ušesu. Otrok usvaja govor in jezik pretežno po slušni poti s pomočjo slušnega pripomočka; pri sporazumevanju potrebuje odgledovanje z ustnic, nekateri si pomagajo z znakovnim jezikom. Usvajanje govora po slušni poti je upočasnjeno, okrnjeno in zahtevno, saj veliko glasov v besedah sliši nepopolno in popačeno ter težko razbere posamezne besede. Težko razume povedi in besedilo, težko sledi sobesedilu. Običajno glasove v besedah izgovarja pomanjkljivo (izpušča, zamenjuje), v večini prvin je slaba tudi govorna prozodija, kar privede do težje razumljivega govora. Posledice se kažejo v skromnem besednem zakladu in pomanjkljivem usvajanju vseh jezikovnih ravni v govorjeni, pri večini tudi v pisani besedi. V vsakdanjem življenju ima običajno zelo velike težave pri razumevanju govora po slušni poti.

(2) Glede na gluhost se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:

− otroke z najtežjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 91 do 110 dB). Otrok ima obojestransko najtežjo izgubo sluha in je funkcionalno gluh. Otrok ima slušno zaznavo le s pomočjo slušnega pripomočka. Otrok usvaja govor in jezik primarno po vizualni poti (s kinestetičnem zavedanjem glasov, s pomočjo enoročne abecede, z odgledovanjem z ustnic in s pomočjo slovenskega znakovnega jezika). Govor usvaja močno upočasnjeno in okrnjeno tudi po slušni poti. Glasove sliši zelo popačeno ali jih sploh ne sliši ter težko slušno loči besede med seboj. Posledice se pogosto kažejo v zelo skromnem besedišču. Pomanjkljivo oblikuje povedi v smiselno celoto, okrnjena je uporaba slovničnih pravil. Razumevanje besed, povedi in navodil je pogosto šibko. Govor je pogosto težko razumljiv ali nerazumljiv, govorna prozodija je v večini elementov zelo slaba. Pisno sporazumevanje je razumljivejše od govora, vendar ima večinoma težave na vseh ravneh jezika; bogatejše je lahko sporazumevanje v slovenskem znakovnem jeziku. Otrok primerno sliši le z uporabo polževega vsadka ali z vsadkom v možgansko deblo. Govor in jezik dobro usvoji le, če dovolj zgodaj dobi polžev vsadek ali vsadek v možgansko deblo in ustrezno strokovno pomoč. Govora, jezika in sporazumevanja se tako uči po slušni poti;

− otroke s popolno izgubo sluha – gluhi otrok (povprečna izguba v govornem območju nad 110 dB). Otrok ne loči niti dveh jakosti zvoka niti ne dveh frekvenc, ni sposoben slišati ali razumeti govora, tudi če je ojačen. Otrok usvaja govor in jezik izključno s pomočjo kinestetičnega zavedanja glasov, po vizualni poti in s pomočjo slovenskega znakovnega jezika. Govor je pogosto nerazumljiv. Posledice se kažejo v zelo skromnem besedišču verbalnega jezika. Bogatejše pa je lahko sporazumevanje v slovenskem znakovnem jeziku ali v pisni obliki. Otrok sliši le z uporabo polževega vsadka ali z vsadkom v možgansko deblo. Govor in jezik dobro usvoji le, če dovolj zgodaj dobi polžev vsadek ali vsadek v možgansko deblo in ustrezno strokovno pomoč. Govora, jezika in sporazumevanja se tako uči po slušni poti.«.

V 15. členu se v prvem odstavku znesek »32 eurov« nadomesti z zneskom »36 eurov«.

V drugem odstavku se znesek »25 eurov« nadomesti z zneskom »28 eurov«.

V 16. členu se v prvem odstavku znesek »44 eurov« nadomesti z zneskom »49 eurov«.

V drugem odstavku se znesek »32 eurov« nadomesti z zneskom »36 eurov«.

Za drugim odstavkom se doda nov, tretji odstavek, ki se glasi;

»(3) Zavodu, kjer ima zdravniška komisija sedež, se za izpolnjevanje obrazcev v skladu z Uredbo (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L št. 284, 30. 10. 2009, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 987/2009/ES), priznajo stroški v višini 65 eurov.«.

V 17. členu se v prvem odstavku znesek »44 eurov« nadomesti z zneskom »65 eurov«.

Za drugim odstavkom se doda nov, tretji odstavek, ki se glasi;

»(3) Zavodu, kjer ima zdravniška komisija sedež, se za izpolnjevanje obrazcev v skladu z Uredbo 987/2009/ES, priznajo stroški v višini 65 eurov.«.

Priloga 1 se nadomesti z novo Prilogo, ki je kot Priloga sestavni del tega pravilnika.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.