Če je odločanje bistven element upravljanja, se postavi vprašanje o razlogih za manko literature, ki bi naslavljala vzroke ter razmerja med sredstvi (regulativni instrumenti) in želenimi cilji.

Država (ne)oblastno dosega cilje z instrumenti za odpravo neučinkovitosti, ki nastajajo v odvisnosti od družbenih ciklusov. Če je pravna znanost predvsem praktična znanost, ki se udejanja (le) s poseganjem v cikluse, je treba poznati regulativne tehnike (kako), s katerimi se cilji (kaj) udejanjajo. Za to je treba razbrati vzroke in razlike v regulativni okolici, ki nastajajo v okviru kulture določenega naroda in njenih vrednot.

Poznati je treba temeljne oblike, značilnosti in metode izbire regulativnih instrumentov (zmedo na tem področ­ju kaže že poimenovanje – vozniško in prometno dovoljenje sta v tujini večinoma znana kot licenca in certifikat), vse alternative za napake regulacije z regulativnimi strategijami in inovacijami.

Ob spoznanju, da je regulacija tudi ne-regulacija, da obstaja ob prevladujočem redukcionizmu (razstavljanje) tudi holizem (sestavljanje), ki naslavlja tudi potencialnost ter meta-oblike posameznih tehnik in ravnanj, bo pravna znanost z združevanjem mnogoterih perspektiv pokazala jasnejšo sliko.

Delo, ki je pred vami, naslavlja prav to. Z različnimi pogledi (Bias: Omnia mea mucum porto) in drznostjo vedenja (Horacij: Sapere Aude) bomo korak bliže tudi temu cilju.