Poznate pravne posledice fotokopiranja avtorskega dela? Avtorska pravica pripade avtorju na podlagi stvaritve dela in je aktualna še 70 let po njegovi smrti. Avtorjevo delo je zaščiteno z vidika njegovih moralnih interesov in pravic ter mu zagotavlja premoženjsko korist od izkoriščanja njegovega dela.

Slovenska zakonodaja z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah določa, da je fotokopiranje, t. j. reproduciranje zapisanih del, dovoljeno le pogojno. Kdaj in na kakšen način, pa preverite v nadaljevanju.

Verjamem, da se je večina od nas, če ne v srednješolskih letih, pa v študentskih, znašla v (neugodni) skušnjavi – ali naj kupimo knjigo ali pa jo v celoti fotokopiramo za (bistveno) nižjo ceno in s tem prekršimo avtorske pravice. Seveda je za marsikoga vprašanje zelo enostavno, a ne glede na odgovor se poraja vprašanje: Ali se res zavedamo razsežnosti in (pravnih) posledic našega ravnanja, ko brezbrižno razpolagamo s tujo intelektualno lastnino?

Avtorska pravica pripade avtorju na podlagi stvaritve dela, ne da bi bilo treba dodatno uvesti poseben postopek, s katerim bi pravno zavarovali avtorsko delo. Pravica obstaja za časa avtorjevega življenja in 70 let po avtorjevi smrti. Avtor je tako na podlagi avtorske pravice varovan z vsaj dveh vidikov. Prvi je spoštovanje njegovih moralnih interesov in pravic, ki mu omogoča varstvo njegovih duhovnih in osebnih vezi do dela (pravica do prve objave, pravica spoštovanja dela itd.). Drugi pa je bolj materialne narave in avtorju zagotavlja premoženjsko korist od izkoriščanja njegovega dela.^[1]

Slovenska področna zakonodaja, katere osrednji zakonski akt je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), opredeljuje avtorska dela kot individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršen koli način izražene.^[2] S fotokopiranjem^[3] knjig pa trčimo ob t. i. reproduciranje zapisanih del, ki je glede na zakonske določbe dovoljeno le pogojno. Fotokopiranje že objavljenega dela je mogoče, če je (i) izvršeno v največ treh primerkih. Namen fotokopiranja mora biti nujno (ii) zasebna raba fizične osebe, ki ni dostopna javnosti, ali pa lastna oziroma interna uporaba v javnih arhivih, knjižnicah ter izobraževalnih in znanstvenih ustanovah. Slednje je mogoče le, če so reprodukcije izdelane iz lastnega primerka. Torej lahko rečemo, da izjema, ki je bila uzakonjena leta 1995, izraža za tisti čas novejše spoznanje, da so avtorska dela namenjena tudi skupnosti, ki se iz del uči in brez njih ne bi napredovala.^[4] Naslednji pogoj, ki ga zakonodaja predvideva, je povezan z obsegom reprodukcije. Reproduciranje pisanih del ni dovoljeno (iii) v obsegu celotne knjige.^[5] Zanimivo in tudi smiselno je, da je slednji pogoj močno relativiziran z določbo, ki pravi, da je knjigo mogoče v celoti reproducirati, če je njena naklada izčrpana že najmanj dve leti. Pri tovrstnem vprašanju izčrpane naklade pa je treba biti posebej pazljiv in skrbno preveriti število neprodanih izvodov, kar lahko ob večjih nakladah predstavlja praktično oviro. Kdaj je naklada izčrpana, natančno določa tretji odstavek 92. člena ZSAP.^[6] Za javno objavo teh knjig pa je seveda potrebno soglasje avtorja.

Avtor: Ajas Midžan, študent 3. letnika Pravne fakultete v Ljubljani

^[1] Uradna spletna stran Urada RS za intelektualno lastnino. URL: http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/avtorska-in-sorodne-pravice/opredelitev-avtorske-in-sorodnih-pravic (14. 11. 2018).

^[2] 5. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Uradni list RS, št. 16/07.

^[3] Velja tudi za druge fotografske tehnike s podobnimi učinki.

^[4] M. Trampuž, v: M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, 1997, str. 152–153.

^[5] To je edina določba v ZSAP, ki natančno opredeli obseg možne reprodukcije pisanega dela, kar je nekoliko sporno z vidika pravne varnosti, saj zakon ne določa primernega, še zakonitega obsega reprodukcije. Iz edinega komentarja k ZASP je mogoče razbrati, da je vprašanje, kaj pomeni celotna knjiga, treba presojati glede na konkreten primer in dejansko stanje.

^[6] Uradni list RS, št. 16/07.