Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) določa pogoje, postopek in pristojne organe za finančno preiskavo, začasno zavarovanje odvzema, začasen odvzem, hrambo, upravljanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora, odgovornost Republike Slovenije ter mednarodno sodelovanje v zvezi s takimi postopki. Ministrstvo za pravosodje je predlagalo spremembo zakona (ZOPNI-B), ki znižuje prag vrednosti premoženja nezakonitega izvora za začetek finančne preiskave, pri ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki upošteva tudi odhodke oziroma porabo premoženja in uvaja enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe za odvzem premoženja ter dodatne možnosti za primere, ko odvzem zaradi okoliščin, nastalih pred vložitvijo tožbe, ni mogoč.

Cilj predloga zakona je zagotoviti učinkovitejše postopke odvzema premoženja nezakonitega izvora, okrepiti sodelovanje organov v postopkih ter odpraviti pomanjkljivosti oziroma nejasnosti v zakonskih določbah, ki so se pokazale v letih izvajanja zakona v praksi.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) določa izvrševanje kazenskih sankcij in drugih ukrepov, ki jih je izreklo sodišče v kazenskem postopku, ter tudi sankcij, varstvenih in vzgojnih ukrepov, izrečenih v postopku o prekršku ali v kakšnem drugem postopku. Državni zbor RS je 17. septembra 2024 sprejel s strani Ministrstva za pravosodje predlagano novelo zakona (ZIKS-1I), katere cilj je omiliti posledice prezasedenosti zavodov za prestajanje kazni zapora in pomanjkanja pravosodnih policistov. Sprememba zakona želi omogočati izvajanje zakonsko določenih del in nalog v primerih izrednega varnostnega poslabšanja razmer v zavodih za prestajanje kazni zapora zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov v povezavi s prezasedenostjo, zakonodajalec pa si prizadeva tudi izboljšati pogoje za varnejše prestajanje kazni zaprtim osebam.

Inšpektorji na podlagi in v mejah pooblastila predstojnika obveščajo javnost o svojih ugotovitvah ter ukrepih, če je to potrebno, da se zavarujejo pravice pravnih ali fizičnih oseb, ter v primerih, kadar je to potrebno za zagotovitev spoštovanja pravnega reda oziroma njihovih odločb.

Velika raznolikost deliktov širjenja bolezni

Države se z represivni interesi ozirajo k dejanskemu (kot pravimo v kazenskem pravu: poškodbenemu) ali potencialnemu (značilno ogrozitvenemu) širjenju infekcijskih ali pa zgolj nalezljivih bolezni. Gre za kaznivo (1.) strokovno napako posebej kvalificiranega storilca (zdravstvenih delavcev, laborantov in podobno) oziroma (2.) za napako kogarkoli, tudi laičnega (potencialnega) razširjevalca bolezni. Oboje naklepno ali tudi malomarno. Tako poskušamo zajemati vodjo vojaškega laboratorija, ki zaradi nemarnosti pri nadzoru dostopa do vsebnikov z najnevarnejšimi povzročitelji nalezljivih bolezni opustitveno povzroči množično smrtonosen izbruh, pa vse tja do opitega najstnika, ki začenja spolno eksperimentirati z drugimi in ne o spolnosti ne o boleznih ne ve prav dosti ter mu zaradi čarov novih aktivnosti v spolnosti tudi ni do ubadanja s temi vprašanji. Zajeti poskušamo upokojenko, ki v avtobusu kihne predse, namesto v rokav ali robec, čeprav dobro ve, da bi lahko kihala tudi za druge bolj varno in da bi lahko kdo zato celo umrl, pa tudi političnega odločevalca, ki je dopustil, da javni promet v tako splošno smrtno nevarnih javnozdravstvenih razmerah sploh teče.

V slovenskem prostoru je dokaj razširjena delitev obveščevalne dejavnosti na posamezne zvrsti, in sicer na obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno zvrst (Hribar, Podbregar in Ivanuša, 2012; Šifrer, 2008). Po tej klasifikaciji spada kriminalističnoobveščevalna dejavnost kot uveljavljen koncept na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v varnostno zvrst obveščevalne dejavnosti.

Varnostna zvrst tako zajema izvajanje obveščevalne dejavnosti kot sestavni del aktivnosti preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja ogrožanja notranje varnosti, kamor uvrščamo varovanje, zaščito ustavne ureditve in institucij demokratičnega političnega sistema, boj proti kriminaliteti, varovanje javnega reda in miru ter varnost posameznika in njegovega premoženja.

Na drugi strani pa obveščevalno zvrst praviloma opravljajo službe, ki nimajo policijskih pooblastil. Ta zvrst pokriva izvajanje dejavnosti zbiranja, vrednotenja in analiziranja informacij zaradi izdelovanja obveščevalnih informacij pri podpori sprejemanja odločitev in ukrepov, ki so povezani z zunanjepolitičnimi, varnostnimi, obrambnimi ali gospodarskimi interesi države.

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-P) dopolnjuje prenos nekaterih določb Direktive 2016/800/EU o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, in Direktive 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti. Poleg tega uresničuje odločbe Ustavnega sodišča U-I-418/18, Up-920/18, U-I-144/19 (TRETJI DEL) ter U-I-409/19, Up-1455/19 in uvaja nekatere manjše redakcijske popravke.

Slovenijo je v letu 2016 pretresel primer otroka, ki je zbolel za tetanusom. Proti tej bolezni ni bil cepljen, saj naj bi njegovi starši cepljenju nasprotovali in otroka do petega leta niso cepili. Podrobna kazenskopravna subsumpcijska analiza konkretnega dejanskega stanu postreže s presenetljivim spoznanjem, da pregon staršev kot dvojnih garantov otrokovega zdravja po 177. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) ni mogoč zaradi povsem preprostega dejstva, ker je zakonodajalec v nepravo delikta vključil zgolj nalezljive, ne pa tudi infekcijskih bolezni, med katere se uvršča tetanus.

Inkriminacija obrekovanja je glede možnega storilca splošna, delictum commune (delictum non-proprium). V teoriji in tudi v praksi ni sporno, da se v kazenskopravnem smislu beseda »kaj« razlaga kot dejstvo. Obrekovanje je zatrjevanje ali razširjanje nečesa neresničnega, kar lahko škoduje časti ali dobremu imenu drugega. Dejstva so konkretni dogodki ali stanja, ki čutno zaznavnost prenašajo v resničnost in so zato dokazljiva. Tudi notranja dogajanja (na primer motivi, nameni, značajske lastnosti) so lahko dejstva, če obstaja prepoznavna povezava s posameznim zunanjim dogajanjem in s tem potrebna povezava z resničnostjo.

Predlagani Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri) z namenom zaščite javnega interesa celovito in z nadgrajevanjem že uveljavljenih mehanizmov ureja področje varstva prijaviteljev, kadar ti prijavijo kršitve v Republiki Sloveniji veljavnih predpisov, ki se nanašajo na njihovo delovno okolje. Prijavitelje, »žvižgače« oz. osebe, ki prijavijo ali razkrijejo informacije o nepravilnem ravnanju, varuje pred povračilnimi ukrepi, ki jih pogosto odvrnejo od prijav oz. razkritja in s tem od prispevanja k preprečevanju in odkrivanju kršitev.

Vsebinsko sledi pristopu, ki ga je Evropska unija uporabila v Direktivi (EU) 2019/1937 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije. Z določitvijo subsidiarne uporabe predlagani zakon upošteva že vzpostavljene sisteme ter nadzorne mehanizme na različnih področjih, jih nadgradi in dopolni tako, da zagotovi enako varstvo prijaviteljev kršitev.

Kazenski zakonik (KZ-1) je bil nazadnje spremenjen decembra 2021 z novelo KZ-1I. Njen glavni cilj je bil uskladitev slovenske zakonodaje s številnimi mednarodnimi akti, ki še niso bili implementirani. Kljub prizadevanju zakonodajalca pri priprave te novele je Evropska komisija ob zadnjem pregledu implementacije dokumentov pravnega reda Evropske unije ugotovila nekatere pomanjkljivosti.

Predlagani Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika določa predvsem uskladitev z nekaterimi konvencijami Sveta Evrope in Organizacije združenih narodov. Pri določenih gre le za odpravo manjših pomanjkljivosti pri prenosu, pri drugih pa za novejše konvencije, ki jih je Republika Slovenija že podpisala. Predlagani zakon prenaša tudi nekatere direktive Evropske unije, kjer gre prav tako pri nekaterih za odpravo manjših pomanjkljivosti prenosa, pri drugih pa za dokaj sveže direktive.

V zakonodajnem postopku Državnega zbora RS se trenutno nahaja nov predlog Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke (v nadaljevanju: Zakon), s katerim želi predlagatelj, tj. Vlada RS, ob upoštevanju mednarodnopravnih standardov in konvencij doseči celovito in sistemsko ureditev obravnavanja mladoletnih oškodovancev.

Horizontalno sodelovanje, imenovano tudi »pravo medobčinsko sodelovanje«, predpostavlja udeležbo medsebojno lastniško nepovezanih subjektov javnega prava. Oblikovanje te doktrine je Sodišče EU zastavilo v zadevi C480/06, ki se je nanašala na odlagališče odpadkov v mestu Hamburg.¹ Horizontalno sodelovanje je bilo prvič kodificirano v svežnju direktiv EU o javnem naročanju in o koncesijah iz leta 2014, gre pa za pogodbe med subjekti v javni lasti, ki niso lastniško povezani. Pri tem je bila dosedanja sodna praksa Sodišča EU o tem vprašanju z Direktivo 2014/23/EU integrirana v sekundarno zakonodajo EU v četrtem odstavku 17. člena, na njeni podlagi pa v naše nacionalno pravo v šestem odstavku 13. člena ZNKP.

Vlada je 23. 12. 2020 obravnavala predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravilih cestnega prometa. Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) namreč določa prometna pravila ravnanja v cestnem prometu ter pooblastila in sankcije, ki jih pri izvajanju zakona izrekajo pristojni organi. Pregled predlaganih sprememb sledi v nadaljevanju.

Evropsko javno tožilstvo in Uredba EPPO

Predlog zakona (v nadaljnjem besedilu: ZKP-O) vsebuje šest členov, ki so povezani z začetkom delovanja Evropskega javnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: EJT). V prvi vrsti so to prilagoditve kazenskega postopka zahtevam Uredbe 2017/1939/EU (v nadaljnjem besedilu: Uredba EPPO). Izhodišče predlagane ureditve je, da se ohranijo položaj in pravice obdolženca, kot jih ima v veljavni ureditvi, sodna preiskava pa se ne opravi. Preiskovalni sodnik ne bo več odločal o uvedbi (sodne) preiskave in njenem zaključku, ohranja pa se njegova garantna funkcija (sodne odredbe), prav tako bo še naprej vodil posamezna preiskovalna dejanja, kjer pa se predvideva aktivnejša vloga EJT.

Med vidnejšimi spremembami določb o preiskovalnih dejanjih so tudi spremembe in dopolnitve ureditve hišne in osebne preiskave. Zakonodajalec je, med drugim, z novelo ZKP-N sledil načelnemu pravnemu mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS iz aprila 2012; hišno in osebno preiskavo bo preiskovalni sodnik tudi na podlagi novele odrejal na predlog upravičenega (torej ne le državnega) tožilca. 

Državni zbor RS je na svoji šesti seji 26. marca 2019 sprejel težko pričakovano novelo ZKP-N, ki je v kazenski postopek prinesla številne pomembne spremembe. Ena od pomembnejših novosti je tudi sistematična ureditev zaupnosti razmerja med odvetnikom in stranko oziroma t. i. odvetniške zasebnosti.

Po petih letih za sodno prakso in zakonodajalca uporabno delo

Skupaj 47 avtorjev z različnih področij, je pod okriljem treh urednikov (dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek) pripravilo veliki in poglobljeni komentar posebnega dela kazenskega zakonika. V knjigi avtorji poglobljeno analizirajo dogmatična vprašanja vsake inkriminacije, z delom pa med drugim želijo doseči tudi bolj poglobljen pristop do teoretičnih vprašanj.

56 avtorjev, več kot tri leta raziskav in več tisoč strani je bilo potrebnih za prvi znanstveni komentar Kazenskega zakonika v Sloveniji.

To pionirsko in monumentalno delo, ki je nastalo na podlagi poglobljene raziskave, predstavlja ključni strokovni okvir za vse, ki se pri svojem delu srečujejo s kazenskim pravom: odvetnike, tožilce, sodnike, gospodarstvenike in obramboslovce ter različne inšpektorje, študente in druge strokovnjake. Težko pričakovano delo bo izšlo še v letošnjem letu.