Knjiga Rudija Šeliha Bil sem odvetnik¹ je izjemna v več pogledih. Najprej, ker je to prva avtobiografija nekega odvetnika, ki je bil (razen nekaj začetnih let) v svoji karieri samo odvetnik, drugič, ker je avtor v središče življenjepisa postavil svoje delovanje kot odvetnik in kot funkcionar Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), in tretjič, ker je napisana v jasnem in natančnem jeziku, ki je značilen za dobre pravnike.

Zato je razumljivo, da je avtor opis svojega življenja do vstopa v OZS postavil na konec svoje knjige zgolj kot dodatno informacijo za boljše razumevanje njegove osebnosti in dela.

Rudi Šelih se je rodil leta 1929 kot tretji otrok v kmečki družini z 11 otroki v vasi Dobrovo pri Slovenskih Konjicah. V tistem času so bile osnovne šole še ločene po spolu in otroci so namesto v zvezke pisali na tablice, ki seveda niso bile elektronske tako kot danes.

Vzgojen kot zaveden Slovenec se je Rudi komaj 16-leten pridružil partizanom, kar ga ni obvarovalo, da ne bi bil žrtev povojnega sektašenja in preganjanja pravih ali namišljenih sovražnikov revolucionarne države. Kljub grozljivi izkušnji, ko je bil pri 21 letih povsem nedolžen obsojen kot "informbirojevec" in je skoraj dve leti preživel kot zapornik v Bileči, ki je bila takrat del arhipelaga Goli otok, je po izpustitvi hitro diplomiral in leta 1961 postal odvetnik v Ljubljani. Zakaj se je odločil za odvetništvo, avtor pojasni s citatom iz spominskega zbornika, ki ga je OZS pod njegovim predsednikovanjem izdala ob svoji stoletnici (leta 1968):
"[K]er mu ni bilo po volji vpreganje v birokratski uradniški stroj, ampak je čutil v sebi nagnjenje in moč do borbenega ustvarjalnega dela."²

Nato je imela njegova kariera hiter in strm vzpon: ustanovitev in razvoj odvetniške pisarne, specializirane za gospodarsko pravo (avtor jo je označil kot odvetniški servis za gospodarstvo ), ki je postala prva velika mednarodno prepoznavna odvetniška pisarna in je zastopala slovenska in jugoslovanska podjetja v tujini ter svetovala tujim
gospodarskim družbam v Sloveniji.

Z izredno inteligenco, poznavanjem domačega in tujega prava ter znanjem jezikov je Rudi Šelih zelo kmalu postal vodilni strokovnjak za mednarodno gospodarsko pravo v Sloveniji in Jugoslaviji.

Ob tem se je intenzivno vključil v delo organov OZS in pri 34 letih postal najmlajši predsednik OZS, ki jo je s presledki vodil skoraj deset let. Bil je tudi predsednik Zveze odvetniških zbornic Jugoslavije in podpredsednik Mednarodne unije odvetnikov. Na teh funkcijah pa se je srečeval z vodilnimi evropskimi in svetovnimi odvetniki. Avtor poudarja, da je bilo članstvo OZS v mednarodnih organizacijah pomembno zato, da so se navezali koristni stiki, da se je omogočila primerjava odvetniškega dela v različnih državah in okoljih ter da so z mednarodnimi stiki podirali pregrade ozkosti in izolacijo majhnih sredin ter občutek nekoristne samozadostnosti. Vse to velja še dandanes. Slovensko odvetništvo je tudi po zaslugi udejstvovanja Rudija Šeliha dočakalo demokratične spremembe in tržno gospodarstvo mnogo bolj pripravljeno in usposobljeno kot v katerikoli državi ob prehodu.

Rudi Šelih je bil eden redkih slovenskih odvetnikov, ki je v socializmu zastopal stranke v mednarodnih arbitražah (bil je tudi arbiter), kar je slikovito in zanimivo opisal v poglavju Sodelovanje pri mednarodnih pogodbah. V tem poglavju se ni zadržal samo pri opisu pravnih problemov, ampak je živo in doživeto opisal tudi tedanje razmere, duh časa in ljudi v oddaljenih ter eksotičnih državah (Egiptu, Siriji, Nigeriji, Rusiji in drugih). Iz njegovega prikaza zanimivejših arbitraž lahko vidimo, da so te v nasprotju s svojim namenom velikokrat še daljše in dražje kot redno sodstvo.

V poglavju Sodelovanje pri mednarodnih pogodbah sta meni najzanimivejša dva primera, in sicer Hoteli Bernardin in TEŠ 5.

Izgradnjo hotelov Bernardin je financirala Mednarodna banka za obnovo in razvoj po načrtih projektivnega biroja znanega arhitekta in enega začetnikov moderne arhitekture Walterja Gropiusa iz Bostona. Avtor upravičeno obžaluje, da hoteli te svoje kakovosti ne promovirajo in da jih bodo tako kot mnoge druge slovenske paradne konje pokupili tujci.

Rudi Šelih je bil član strokovne skupine TEŠ 4 oziroma 5, ki so ga pred 40 leti gradili na istem kraju kot kasneje zloglasni TEŠ 6. Ob tem ugotavlja, da takrat v socialistični ureditvi nikomur od sodelujočih ni prišlo na misel, da bi se plačevale kakšne tajne provizije, nagrade, višale cene, dajale podkupnine ... Sprašuje se, ali je tržno gospodarstvo res tako, da brez korupcije ne gre.

Rudi Šelih, ki si je za moto izbral latinski rek iustitia nemini neganda (pravna varnost se ne sme nikomur odreči), spada med tiste predane voditelje OZS, ki so med najzaslužnejšimi, da je odvetništvo v socializmu obstalo kot neodvisna in samostojna služba in da je kot tako prišlo tudi v ustavo takratne Socialistične federativne republike Jugoslavije. Zato je bil povsem upravičeno kot prvi nehrvaški odvetnik leta 1989 odlikovan s plaketo dr. Iva Politea, najvišjim priznanjem za delo v odvetništvu, ki ga podeljuje Hrvatska odvjetnička komora, in je leta 2012 kot prvi od OZS prejel novoustanovljeno plaketo dr. Danila Majarona. 

Več kot devet let je bil častni generalni konzul Kraljevine Danske, za kar ga je danska kraljica Margareta II. odlikovala in imenovala za viteza danske zastave. Sprehod čez osebno zgodovino nekega uspešnega odvetnika je hkrati dragocen opis pomembnih zgodovinskih dogodkov slavne³ slovenske odvetniške zbornice in pregled zelo zanimivih gospodarskih sporov z mednarodnim elementom tako v prejšnji državi kot v prvih letih obstoja nove samostojne in demokratične slovenske države. Knjiga, ki je izšla v letu proslavljanja 150-letnice neodvisnega odvetništva na Slovenskem, je zanimiva za odvetnike, pravnike, gospodarstvenike, politike in zgodovinarje.

¹ Šelih, R.: Bil sem odvetnik. Uradni list RS, Ljubljana 2018.
²  Glej Pravnik, št. 9-10/1968.
³  Starodavna oznaka Kranjske deželne zbornice

Vir: Andrej Razdrih, Bil sem odvetnik, Pravna praksa, št. 9-10, 2019, str. 43-44.