Enotna definicija dolgotrajne oskrbe

Ena od najbolj v nebo vpijočih novosti predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju: predlog zakona), ki ga je Vlada RS vložila v zakonodajni postopek, je ravno enotna definicija pojma dolgotrajna oskrba,¹ ki izhaja iz 1. člena. Pri tem se je predlagatelj oprl na definicije, ki jih uporabljajo mednarodne organizacije (WHO, OECD, Evropska komisija), s čimer naj bi tudi bila olajšana poročanja mednarodnim organizacijam, prav tako pa tudi primerjave ureditve in spremljanje izvajanja ukrepov.

Novosti institucionalnega varstva in dolgotrajna oskrba na domu

Predlog zakona predvideva opravljanje dolgotrajne oskrbe na domu, v instituciji ali s prejemanjem denarnega prejemka. Poseben način izvajanja dolgotrajne oskrbe pa lahko velja za upravičence iz 4. in 5. kategorije² upravičenosti do dolgotrajne oskrbe – oskrbovalec družinskega člana v kombinaciji z delnim institucionalnim oskrbovanjem.

S predlogom zakona je uvedena tudi nova organizacijska oblika dolgotrajne oskrbe v instituciji – negovalni dom. Ta je predviden za upravičene s težko in najtežjo omejitvijo samostojnosti ter potrebo po kontinuirani zdravstveni negi in zahtevnejših medicinskih postopkih. Negovalni dom je predviden za kategorijo upravičencev, ki po mnenju predlagatelja predloga zakona zaradi neustreznih odgovorov na njihove potrebe ostajajo v bolnišnicah in zasedajo zmogljivosti, namenjene bolnišničnemu zdravljenju.

Vrste in izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe

V 14. členu predlog zakona predvideva naslednje sklope storitev dolgotrajne oskrbe: pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, zdravstvena nega, vezana na osnovna dnevna opravila, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti in storitve e-oskrbe. Pri tem podrobnejši nabor in način izvajanja določi minister za zdravje ob soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo. Poleg tega pa predlog zakona tudi taksativno našteva izvajalce dolgotrajne oskrbe, ki so opredeljeni v 57. členu predloga zakona, in sicer so to: javni zavodi, druge pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki in fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, nosilci dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, ki izvajajo dejavnost dolgotrajne oskrbe. Za izboljšanje kakovosti in varnosti opravljanja dolgotrajne oskrbe je predlagatelj predvidel tudi obveznost predhodne pridobitve dovoljenja za opravljanje dolgotrajne oskrbe, za izdajo katerega je pristojen minister za zdravje oziroma minister, ki vodi resor socialnega varstva.³

Obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in viri financiranja

Predlog zakona predvideva obvezno vključitev v zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, pri čemer bo Vlada RS najpozneje do 30. 4. 2024 pripravila zakonodajni predlog posebnega zakona o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki bo določil pogoje obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrb, osnovo za plačilo prispevkov in prispevno stopnjo, način obračuna in plačevanja prispevkov, zavezance in prispevke za posebne primere. V skladu s predlogom zakona naj bi bile zavarovane osebe, ki so vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje in so dopolnile 18 let, razen če niso v delovnem razmerju.

Dejavnosti, povezane z dolgotrajno oskrbo, naj bi se po predlogu zakona financirale iz naslednjih virov: (i) obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrb, (ii) sredstev, ki so zbrana iz naslova obveznega zdravstvenega ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja (iii) državnega proračuna, (iv) sredstev demografskega sklada, (v) sredstev proračunov Evropske unije, (vi) donacij in drugih virov.

¹ Drugi odstavek 1. člena predloga zakona, ki se glasi: »Dolgotrajna oskrba (v nadaljnjem besedilu: DO) predstavlja niz ukrepov, storitev in aktivnosti, namenjenih osebam, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.«

² Kategorije upravičenosti do dolgotrajne oskrbe predlog zakona opredeljuje v 12. členu, ki kot relevanten kriterij določa prepoznavo omejitev samostojnosti ali sposobnosti samooskrbe, pri čemer mora zavarovana oseba doseči določeno število ponderiranih točk za uvrstitev v posamezno kategorijo.

³ Pritožba zoper zavrnilno odločbo ni predvidena. Predlog zakona v tem primeru predvideva le sodno varstvo – upravni spor.

Vir: Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, URL: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/Dolgotrajna/ZDO_parafa.pdf.