Z monografijo Civilno medicinsko pravo avtorice profesorice dr. Viktorije Žnidaršič Skubic, izdane pri založbi Uradni list Republike Slovenije na začetku leta 2018, je slovenska strokovna pravna literatura pridobila težko pričakovano delo na področju civilnega medicinskega prava. Gre za celovit prikaz temeljnih znanj s tega pravnega področja, s posebnimi poudarki na etično-moralnih izhodiščih, ki tvorijo njegovo podstat in obenem pogojujejo njegov razvoj.

Avtorica v sedmih poglavjih splošnega dela in v ločenem sklopu posebnega dela na izviren in zanimiv, predvsem pa bralcu jasen način predstavi zgodovinske mejnike civilnega medicinskega prava, obravnava njegove posamezne institute in veljavno zakonodajo, v kontekst tega prikaza pa vnaša tudi aktualne dileme in predstavi argumente, ki omogočajo poglobljen razmislek in razpravo.

Uvodoma avtorica predstavi odnos med medicinskim pravom in medicinsko etiko kot znanstvenima panogama, ki doživljata, kot zapiše, nesluten razvoj. Njuna soodvisnost je pogojena s potrebo po pravnem urejanju odnosov, v katerih se neogibno porajajo moralno-etična vprašanja najintimnejših področij človekovega življenja. Avtorica s praktičnim primerom tudi razmeji etiko in moralo ter v razpravo umesti dilemo o tem, ali je zakonito ravnanje obenem vselej etično. Slednje pri bralcu dodatno vzbudi zanimanje za filozofske poglede na medicinsko etiko, ki jih knjiga obravnava v naslednjem poglavju. Drugo poglavje namreč ponudi krajši oris dveh velikih skupin filozofskih smeri s prikazom religiozne teorije na eni strani in sodobnih tokov razvoja medicinske etike na drugi, pri čemer v okviru slednjih zaobjame najbolj izstopajoče smeri - deontološko in utilitaristično teorijo, liberalni individualizem in moderno medicinsko etiko.

Knjiga v tretjem poglavju zaokroži prikaz osnovnih konceptov medicinskega prava tako, da na zelo izviren način analizira njegove zgodovinske mejnike, vse od Hamurabijevega zakonika pa do Ženevske deklaracije in Mednarodnega kodeksa zdravniške etike, ki sta bila odraz kodifikacije človekovih pravic po drugi svetovni vojni. Hipokratova prisega oziroma analiza njenega pomena za današnji čas je eden pomembnejših poudarkov tega poglavja, saj je več kot dobrodošla za razumevanje njenega smisla in brezčasne uporabnosti.

Četrto in peto poglavje sta posvečeni teoretični umestitvi medicinskega prava z vidika njegove opredelitve, funkcij in aktualne strukture. Pri tem velja izpostaviti zanimiv prikaz razmejitve med pojmoma medicinsko in zdravstveno pravo ter strukturiran nabor virov medicinskega prava, ki ga knjiga ponudi v nadaljevanju. Prav ta na bistvo omejen povzetek hierarhije veljavnih pravnih aktov bo pravnim in medicinskim praktikom pa tudi študentom in laičnim bralcem zagotovo prišel še kako prav, saj na enem mestu ponuja osnovne podatke o uporabljivih mednarodnopravnih dokumentih in nacionalni zakonodaji.

V šestem poglavju avtorica preide na ožje področje pravic pacientov in prek strukture Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP)¹ bralca seznani s 14 pacientovimi pravicami in sedmimi temeljnimi dolžnostmi. Z navezavo na ustavne kavtele nato podrobno, bralcu pa izjemno dostopno predstavi širše področje informirane privolitve v zdravstveni poseg, pri tem pa obravnava tako praktična kot teoretična stališča o vprašanju dolžnosti pojasnila in pridobitve pacientove izjave volje.

Glede na to, da gre pri privolitvi po pojasnilu za institut, ki v pravno-medicinski praksi odpira venomer nova vprašanja, in glede na to, da tako v tujem kot domačem pravnem prostoru ravno v tem kontekstu nastaja obsežno polje dejanskih primerov in posledično pravnih dilem, je daljši postanek tu vsekakor na mestu. Tudi v povezavi z drugimi pacientovimi pravicami monografija ponudi dovolj vsebinske razlage, poglavje pa ustrezno zaključi s predstavitvijo pritožbenih postopkov v zdravstvu.

Zelo zanimivo je tudi sedmo poglavje, v katerem avtorica obravnava področje odškodninske odgovornosti v zdravstvu. Obligacijskopravni vidik razmerja med zdravnikom in pacientom lahko (vsaj v praksi) označimo kot srž problematike civilnega medicinskega prava. Zato velja pozdraviti, da je prikaz tako teoretičnih kot praktičnih vidikov pogodbenega in deliktnega temelja odškodninskega prava umeščen v posebno poglavje, še zlasti zato, ker na kratko povzame tudi razvoj prek angleške sodne prakse. Inovativnost tega dela knjige se dodatno izrazi v nadaljevanju, v katerem avtorica opredeli argumente za in proti presoji zdravnikove odgovornosti na subjektivni ali objektivni podlagi. Zlasti pa je izviren sklepni del poglavja, v katerem so relativno obširno predstavljene nekrivdne odškodninske sheme.

Bralec pri tem prepozna posebno zanimanje za "radikalne novosti", ki jih prinaša uvajanje tovrstnih shem v primerjalnih pravnih sistemih, ob tem pa ne ostane le seznanjen s posameznimi značilnostmi in z razlikami med temi sistemi, temveč monografija ponudi tudi razmislek o učinkih njihove uvedbe, in sicer na način, da predstavi argumente za in proti posameznim nekrivdnim odškodninskim shemam.

Na prehodu v posebni del avtorica uvodoma naznani predmet obravnave sklepnega dela knjige - gre za razčlenitev "najbolj občutljivih področij izvajanja medicinske dejavnosti", na katerih je posameznik po sami naravi stvari izrazito izpostavljen posegu v lastno integriteto in s tem v svoje pravice. To so področja posameznikove reproduktivne svobode (pravice do preprečevanja zanositve, umetne prekinitve nosečnosti in postopkov OBMP) ter področje transplantacijske medicine. Monografija na ta način zelo nazorno zaobjame širok spekter vprašanj o pojmih, katerih obstoj omogoča razvoj sodobne medicinske znanosti - zlasti vprašanja o trenutku začetka življenja in o trenutku njegovega konca. Na te sodobne pravne, medicinske in moralno-etične izzive se knjiga odzove s prikazom primerjalnih sistemov in sodne prakse, hkrati pa bralcu subtilno ponuja možna stališča in rešitve.

Monografija vnaša v slovenski pravni prostor vsebinsko zaokrožen nabor institutov, razmerij, pravnih virov in aktualnih dilem s področja civilnega medicinskega prava. Gre za izjemno zanimivo branje, ki bo z razumljivim slogom pisanja nedvomno pritegnilo ne samo strokovnjake s pravnega področja, pač pa tudi tiste iz medicinske stroke, saj ponuja številne koristne napotke za ravnanje medicinskega osebja. Nazorno prepletanje teoretičnih izhodišč s pravnimi viri in pravno literaturo tvori obenem tudi dragocen študijski pripomoček, ki ga področje civilnega medicinskega prava do sedaj še ni imelo. Prav širok krog bralcev, ki jim je delo namenjeno, poudarja veliko praktično vrednost te monografije, teoretični pristop pa je ustrezno poglobljen in je nadaljnji korak v razvoju pravne literature medicinskega prava.

¹ Ur. l. RS, št. 15/08 in nasl.

Vir: Pravna praksa - 2018, številka 14, stran 32-33,avtorica Nina Cek-Perhavec, univ. dipl. pravnica, odvetnica v Kopru.