Letos mineva dvajset let od sprejema prvega Zakona o javnih naročilih. Naročniki in ponudniki, vpeti v sistem javnega naročanja, si težko predstavljamo, kakšno je bilo življenje pred sprejemom te zakonodaje. Pravo javnih naročil je namreč postalo eno od najhitreje spreminjajočih se pravnih področij, kjer se zakonodaja prilagaja izkušnjam v praksi in ne obratno. Zaradi izredno hitro spreminjajoče se prakse se človek ne more več zanesti na informacije, ki jih je nekoč morda dobil o neki problematiki, saj je lahko to vprašanje že v naslednjih mesecih obravnavano drugače.

Ko se znajdemo v klopčiču javnonaročniške dokumentacije, nam prav nič ne koristi, če poznamo javnonaročniško teorijo. Pri vsakodnevnem delu namreč štejeta zgolj praksa in sposobnost posameznika, da zna aktualno prakso uporabiti pri konkretnih dilemah, s katerimi se sooča.
To dejstvo je prepoznal tudi Uradni list RS, ki v ta namen organizira Dneve prakse javnih naročil, ki se bodo s pravom javnih naročil ukvarjali na praktični in ne na teoretični ravni.

Zgodba iz našega delovnega vsakdana gre približno tako:

Nadrejeni pri javnem naročniku svojemu zaposlenemu pove: »Že včeraj bi morali imeti sklenjeno pogodbo o dobavi te opreme!« Zaposleni, ki je med obilico drugega dela odgovoren tudi za javna naročila, takoj pripomni: »Za dobavo te opreme moramo izvesti javno naročilo.« Njegov nadrejeni pa: »Prav, uredi vse potrebno. Samo pogodba mora biti sklenjena najpozneje v treh tednih! In to z dobaviteljem Metuljček cekinček, ker ponuja točno tisto opremo, ki je za nas najprimernejša.« Zaposleni potem v svoji pisarni tuhta, kateri postopek naj izbere, da bo čim hitreje prišel do ponudb, ter kako naj pripravi »razpisno« dokumentacijo, da bo čim manj težav z grožnjami ponudnikov po vložitvi revizijskega zahtevka in da bo po možnosti najugodnejša ponudba ponudnika Metuljček cekinček.

Ko zaposleni pripravi najoptimalnejšo dokumentacijo za izvedbo postopka javnega naročanja, mu nadrejeni takoj zabrusi: »Kaj pa pogajanja? Saj vendar ne misliš, da ti bodo dali ponudniki najnižje cene že v prvi ponudbi?« Zaposleni potem v svoji pisarni tuhta, kako naj, pri vsej zahtevani hitrosti, vključi še pogajanja in kako naj jih izvede zakonito, v skladu z vsemi zadnjimi spremembami zakona. Medtem njegov sodelavec pripomni, da bi bilo treba javno naročilo seveda narediti za vso sorodno opremo skupaj, ker bo sicer prišlo do drobljenja, nekje pa je prebral, da je to hud prekršek, za katerega odgovarja zaposleni, odgovoren za javna naročila kot odgovorna oseba.
V tistem trenutku v pisarno vstopi nadrejeni in zaposlenemu pove, da je govoril z nekim svojim znancem, ki je baje slišal, da se splača narediti okvirni sporazum, da bo štiri leta mir, in da hoče imeti mir za štiri leta tudi on, zato naj zaposleni to uredi tako, da bo prav! V tistem pokliče predstavnik podjetja Metuljček cekinček in zaposlenega vpraša, kam naj pošlje ponudbo, za katero jih je nadrejeni naročnika prosil, naj jo čim prej pripravijo … Sodelavec zaposlenega pove, da je od znanca slišal, da lahko okvirni sporazum skleneš tudi za osem let, ne samo za štiri, in da je to mogoče narediti tudi tako, da se konkurenca med ponudniki v tem času sploh nikoli ne odpre.

Ko zaposleni, že z veliko zamudo, uspe sestaviti »razpisno« dokumentacijo in jo objavi na Portalu javnih naročil, začnejo deževati zlobna vprašanja ponudnikov. Nekdo naročniku očita pristranskost in favoriziranje ponudnika Metuljček cekinček, drugi zapiše, da so pogajanja tako, kot so zamišljena, nezakonita, tretji od naročnika zahteva dvofaznost postopka pogajanj, naslednje vprašanje zahteva podaljšanje roka za predložitev ponudb, ker je rok povsem prekratek … Vsako vprašanje se konča s sklicevanjem na to, da bo, če zahtevi ne bo ugodeno, vložen revizijski zahtevek.

Zaposlenemu uspe ohraniti dovolj mirne živce do dneva odpiranja ponudb, ko eden od ponudnikov na odpiranju naznani, da je bil na razpisno dokumentacijo vložen revizijski zahtevek. Sodelavec pripomni, da se mu zdi, da se lahko odpiranje ponudb kljub temu nemoteno odvija naprej. Predstavnik vlagatelja revizijskega zahtevka zahteva, da se na odpiranju preberejo vse ponudbene cene, imena vseh partnerjev v ponudbi in vseh podizvajalcev, skupaj z deleži njihove udeležbe ter z opisi prevzetih del. Drug predstavnik ponudnika zahteva, da se v zapisnik o odpiranju zapiše, da so zahteve vlagatelja nezakonite in da je to poslovna skrivnost ponudnika ter da razkritja teh podatkov ne dovoli. Med predstavniki ponudnikov je tudi tuji ponudnik, ki pove, da ni mogel izvoziti slovenskega obrazca ESPD v svojem jeziku, zaradi česar ga ni predložil, saj ni vedel, kaj podpisuje. Predstavnik vlagatelja takoj zabrusi, da je to razlog za takojšnjo izključitev tuje ponudbe in da se nimamo več kaj pogovarjati.

Ko zaposlenemu uspe preživeti vojno med ponudniki na odpiranju ponudb, se zopet znajde v svoji pisarni z dvema ogromnima kupoma ponudb, pri čemer ne ve, katere ponudbe mora pregledati in ali mora resnično pregledati vso prispelo dokumentacijo, kar bi mu vzelo ves teden! Sodelavec mu ponovno priskoči na pomoč z nasvetom, da je nekje slišal, da ni treba pregledati vseh ponudb, ampak samo tisto, ki jo želi izbrati. Zaposleni naredi tako in po izdaji odločitve o oddaji javnega naročila ponudniku Metuljček cekinček dobi najprej zahtevo treh ponudnikov za vpogled, nato pa še neke grozilne dopise o nezakonitosti ravnanja naročnika … Zaposleni poskuša organizirati zahtevani vpogled, pri čemer ne ve, koga naj vabi in kako, zato se odloči, da bo vabil kar vse vpletene v dogajanje.

Na vpogledu predstavnik ponudnika Metuljček cekinček naročniku predloži sklep, da je njegova celotna ponudba poslovna skrivnost in da ne dovoli nobenega vpogleda. Ostali ponudniki več kot pol ure na zapisnik navajajo vse mogoče kršitve naročnika in izbranega ponudnika. Eden od ponudnikov napove revizijski zahtevek zaradi kršitve pravice do vpogleda. Zaposleni naročnika se po lastni presoji odloči, da bo nekatere dokumente pokazal. Vpogled traja dolgih pet ur, ki zaposlenega povsem izčrpajo.

Čez tri dni prejme naročnik dva revizijska zahtevka, med katerima eden očita naročniku, da je najbolj "skorumpiran" naročnik v državi. Na tej točki zaposleni obupa in nadrejenemu že skoraj pove, naj si kar sam izbere svojega dobavitelja opreme, kakor ve in zna, ko med prejeto pošto opazi povabilo na Dneve prakse javnih naročil. »To je moja zadnja možnost,« si reče …

Vir: Maja Koršič Potočnik, mag. pravnih znanosti, doktorska kandidatka na PF Univerze v Mariboru, odvetnica v odvetniški družbi Potočnik in Prebil o.p., d. o. o.