Vabilo na posvet

V letu 2024 se je začel izvajati nov Zakon o dolgotrajni oskrbi. Številna vprašanja, dileme in nepojasnjeni odgovori povzročajo težave tako izvajalcem kot tudi uporabnikom. Demografske spremembe in kadrovske težave v vseh panogah gospodarstva puščajo nepopravljive posledice tudi na področju dolgotrajne oskrbe, na katerem se že več let neuspešno soočamo z iskanjem in ohranjanjem kadra. Smo se po skoraj 20 letih in več pogovarjanja o potrebah slovenske družbe znašli tudi na stičišču etičnih in moralnih vrednot, ko se pogovarjamo o pomoči potrebnih?

Starajoča se populacija želi svoja zadnja leta preživeti v domačem okolju. Vendar to zaradi neustrezno urejenih socialnih storitev ni (vedno) mogoče. Po drugi strani pa se zaradi pomanjkanja kadra in čedalje bolj zdravstveno zahtevnih upravičencev domovi za starejše »zapirajo« in omejujejo sprejeme, tudi in predvsem tistim, ki so že »na vhodnih vratih domov« povsem odvisni od oskrbe drugega. Številni pretekli projekti in pozivi po medgeneracijski solidarnosti in ureditvi razmer na področju dolgotrajne oskrbe so ostali mrtva črka na papirju, osebe, odvisne od drugega, pa breme (čedalje bolj izčrpanih) družinskih članov, prostovoljnih organizacij in lokalnih skupnosti. Številne ideje razvoja dolgotrajne oskrbe so več let ostajale med dvema političnima poloma. V zadnjih dveh letih smo dobili kar dva zakona o dolgotrajni oskrbi, kar je dajalo upanje, da se bo nekaj le premaknilo. Številni potrebni oskrbe so do tedaj razočarano ugotavljali, da je dolgotrajna oskrba le predmet javnih razprav ob koncu ali začetku mandatov in ostajali čedalje bolj razočarani. Toda spreminja se svet in spreminja se Slovenija. Iskati je treba rešitve, ki bodo zadovoljile potrebe v prihodnje in ne potrebe preteklosti. Napovedi niso optimistične.

Tak posvet, na katerem bodo udeleženci prejeli tudi nova uvodna pojasnila Zakona o dolgotrajni oskrbi, bo morda še eden v nizu. Toda na njem bomo odpirali teme, predstavili dejstva in odprli marsikatero vprašanje, na katerega danes, tudi po »drugem« zakonu o dolgotrajni oskrbi, še vedno nimamo vseh odgovorov. Število oseb, potrebnih oskrbe, drastično narašča, ne le v starajoči se populaciji, ampak tudi v čedalje bolj kronično bolnih mladostnikih in srednji generaciji.

Na posvetu bomo dobili primerjavo dolgotrajne oskrbe. Kaj smo se naučili v preteklosti in kam gremo leta 2024? Kaj bi morali pravno urediti in zakaj se nekaterih tematik na področju dolgotrajne oskrbe sploh ne dotaknemo? Kako težave rešujejo v mednarodnem okolju in zakaj se pri nas vedno nekje ustavi? Odprli bomo vprašanja potreb v lokalnih skupnostih in razmišljali o potrebah ter razvoju storitev v okolju, kjer je dostopnost do zdravstvenih in socialnih storitvah omejena. Kakšna je danes pomoč na domu in kaj bi lahko spremenili? Ali bomo kot družba sploh še zmogli skrbeti za drugega in kako motivirati mlajše generacije, ki besede solidarnosti in pomoči, tudi zaradi vpliva novih tehnologij in družbenih omrežij, sploh več ne poznajo. Ali je kader v dolgotrajni oskrbi res v zatonu in kaj storiti, da postanemo privlačni tudi za tujo delovno silo?

Na posvetu bomo pojasnili tudi vlogo centrov za socialno delo, ki v sistemu dolgotrajne oskrbe ob novem zakonu prevzemajo naloge vstopnih točk. Zato je na mestu vprašanje, ali so centri dovolj usposobljeni in predvsem ali bodo kos vsem težavam, pritiskom ter časovnim rokom prosilcev za storitev dolgotrajne oskrbe? Ob koncu pa bo predstavnica Ministrstva za solidarno prihodnost predstavila pogled zakonodajalca na novi zakon, njihove načrte in predloge, da se bo dolgotrajna oskrba lahko v polnosti začela izvajati v praksi.

Posvet bomo sklenili z okroglo mizo, na kateri bomo s povabljenimi gosti ter udeleženci posveta razpravljali o dobrih praksah, težavah in predlogih, da bomo kot družba res lahko solidarno poskrbeli za najranljivejše skupine v naši družbi. Več o dogodku>>

Prijazno povabljeni!

Avtorica: dr. Alenka Oven.