Pred parlamentarnimi počitnicami je bilo na zakonodajnem področju zelo pestro. Zdelo se je, kot da se mudi sprejemati številne reformne zakone, s čimer se je ustvarjalo (predvsem na Ekonomsko-socialnem svetu – ESS) veliko slabe volje. Pomanjkanje komunikacije in medsebojnega usklajevanja, nedorečenost, finančna nestabilnost in nemotiviranost obstoječega kadra so bili le nekateri poudarjeni pomisleki ob javni obravnavi in predstavitvi Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOSK-1). Po mnenju zakonodajalca naj bi bil novo sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi v primerjavi z letom 2021 sprejetim zakonom prva sistemska in celovita rešitev na področju socialnega varstva, saj naj bi uredil tako finančni del kot tudi storitve dolgotrajne oskrbe. Ob robu predstavitve in sprejema zakona je bilo mogoče slišati tudi poudarjanje, da je dolgotrajna oskrba nov steber socialne države, rešitve, predstavljene v njem, pa sledijo potrebam oseb, potrebnih pomoči.

Kakršno koli mnenje si že ustvarjamo glede dolgotrajne oskrbe, laično, strokovno ali politično, ne moremo mimo znanih dejstev. V naslednjih desetletjih lahko v Sloveniji pričakujemo neizogibno strmo naraščanje potreb po dolgotrajni oskrbi. Demografske projekcije kažejo, da bo leta 2030 starejših od 65 let že skoraj četrtina prebivalstva. Leta 2055 naj bi bilo v tej starostni skupini skoraj 32 odstotkov prebivalcev Slovenije, leta 2100 pa nekaj več kot 31 odstotkov. To se kaže tudi v koeficientu starostne odvisnosti (razmerje med populacijo v starosti 65 let in več ter populacijo v starosti 15 do 64 let), ki narašča že od leta 2008 (23,3 odstotka) in je v letu 2021 dosegel 32,1 odstotka. Leta 2033 naj bi bil indeks staranja v Sloveniji po podatkih iz projekcij EUROPOP2018 že več kot 200, kar pomeni, da naj bi bilo prebivalcev, starih 65 let ali več, dvakrat toliko kot otrok, mlajših od 15 let.¹ Čeprav povsem prave slike o finančnih potrebah dolgotrajne oskrbe nimamo, zakonodajalec ocenjuje, da naj bi državni proračun prispeval največ 190 milijonov evrov na leto. Republika Slovenija pa bo iz državnega proračuna zagotavljala Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) likvidna sredstva za tekoče financiranje pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in drugih obveznosti, ki se krijejo iz sredstev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ter za kritje primanjkljaja iz naslova obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Prehod s pretežno proračunskih sredstev na financiranje predvsem z obveznim zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo naj bi se zagotovil do podrobnejše ureditve posebnega zakona glede obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Poleg letnega zagotovljenega proračunskega deleža bodo svoj del morali prispevali tudi delodajalci, delavci in upokojenci.

Zakonodajalec želi z (novim) ZDOSK-1 urediti pravice in storitve, ki jih za osnovna vsakodnevna opravila in vključenost v skupnost potrebuje širša skupina ljudi, ne le starejši. Tako je med branjem gradiva mogoče zaslediti zavezo zakonodajalca, da bo sledil devetim optimistično postavljenim ciljem, in sicer:

• dolgotrajno oskrbo umešča pod eno resorno ministrstvo;
• ustrezno nadgrajuje zakon in tako omogoča izvajanje;
• vzpostavlja vstopne točke na centrih za socialno delo;
• prednostno krepi skupnostno oskrbo in tako omogoča ljudem, da ostanejo čim dlje v domačem okolju;
• postavlja posameznika v središče odločanja o pravicah iz naslova dolgotrajne oskrbe;
• financira storitve izključno v javni mreži;
• jasno opredeljuje primerljive pravice;
• jasno določa izvajalce dolgotrajne oskrbe v instituciji, pri čemer domovi za starejše občane postanejo izvajalci dolgotrajne oskrbe, preostali izvajalci (varstveno delovni centri, centri za usposabljanje, delo in varstvo ter posebni zavodi) pa svojo dejavnost izvajajo še naprej skladno z zakonodajo, ki je veljala pred uveljavitvijo zakona; ter
• razširja nabor poklicev v dolgotrajni oskrbi in lajša postopke za zaposlovanje tujcev.

Na podlagi javne predstavitve zakona je razvidno, da bo vstopna točka (prejšnji zakon je določal ZZZS) pri pristojnih Centrih za socialno delo. Slednji naj bi bodočim uporabnikom in njihovim svojcem zagotavljala vse informacije glede dostopnosti in storitev. Hkrati bodo vstopne točke podlaga za oceno upravičenosti in vpeljavo v sistem, vendar tudi spremljanje uporabnika, kar naj bi, če bodo vstopne točke res delovale na tak celostni način, resnično olajšal bremena skrbi in strahu ob potrebi po oskrbi.

Zakonodajalec poudarja, da bo zakon okrepil storitve pomoči na domu tako, da je uporabniku na voljo vsa pomoč in oskrba, ki bi jo sicer lahko dobil le v instituciji: od pomoči pri oblačenju, hranjenju, uživanju zdravil in drugega, skratka pomoči pri temeljnih dnevnih in podpornih aktivnostih. Da naj bi novo sprejeti zakon oskrbo prilagodil potrebam posameznika, naj bi bilo zagotovljeno z osebnim načrtom, narejenimi na podlagi ocenjevalnega orodja, hkrati pa se tudi krepi vloga koordinatorja.

V skladu z določbami novega zakona bodo upravičenci v institucionalnem varstvu morali kriti samo nastavitveni del, tako imenovana solidarnostna blagajna pa bo poskrbela za celoten obseg socialno-varstvenih storitev. Obstoječi družinski pomočniki se bodo »preoblikovali« v oskrbovalca družinskega člana, s čimer naj bi jim bilo zagotovljeno tudi večje pravno varstvo za čas izvajanja oskrbe, saj naj bi za oskrbo prejeli 1,2-kratnik minimalne plače v Republiki Sloveniji, hkrati jim bo na voljo 21 dni dopusta, v vmesnem času pa naj bi bile osebe, za katere bodo skrbeli, nameščene v institucionalnem varstvu.

Namen prispevka ni razgrniti in analizirati zakonske določbe v celoti, ampak le nakazati razmišljanje zakonodajalca pri reševanju že skoraj 20 let zamujenih priložnosti iskanja rešitev na področju dolgotrajne oskrbe in čedalje bolj »šepajoče družbe«.

Čeprav bi laik pričakoval, da bo zakonodajalec s sprejetim zakonom takoj uvedel vse (pre)potrebne rešitve na področju dolgotrajne oskrbe, je v zakonu mogoče razbrati časovnico, s katero naj bi 1. januarja 2024 začel veljati institut oskrbovalca družinskega člana, 1. januarja 2025 naj bi na centrih za socialno delo vzpostavili vstopne točke za ocenjevanje upravičenosti za dolgotrajno oskrbo, 1. julij 2025 je datum vzpostavitve dolgotrajne oskrbe na domu, e-oskrbe in začetek plačevanja novega socialnega prispevka, s 1. decembrom 2025 pa bi bila dolgotrajna oskrba v institucijah in zagotovljena možnost koriščenja denarnega prejemka. Torej bomo še nekaj časa morali počakati na rezultate poglavitnih rešitev zakona (oskrba na domu, delovanje enotnih vstopnih točk, delo izvajalcev dolgotrajne oskrbe, krepitev javne mreže in okrepitev kadrov), do takrat pa je dolžnost vsakega od nas, da skrbi in poskrbi (še) bolje za svoje lastno zdravje. Tako fizično kot tudi duševno.

¹ Vir: zakonodajno gradivo Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOSK-1), evidenca vladnega gradiva 2023-2720-0003, 21. julij 2023, oddelek 1.1. Ocena stanja na področju dolgotrajne oskrbe.

Avtorica: dr. Alenka Oven.