Lokalni (infrastrukturni) projekti se v praksi pogosto znajdejo v primežu pravil EU o državnih pomočeh, ki med drugim javnim oblastem držav članic Evropske unije nalagajo obveznosti, ki jih znatno omejujejo tako pri vsakodnevnih poslovodnih odločitvah kot pri strateških odločitvah.

Eno ključnih vprašanj je torej, ali v konkretnem primeru sploh gre za državno pomoč v smislu prvega odstavka 107. člena PDEU. Če namreč ne gre za državno pomoč, ne pridejo v poštev (preostala) pravila EU o državnih pomočeh in obveznosti, določene v njih.

Kot državna pomoč v smislu prvega odstavka 107. člena PDEU se šteje ukrep, s katerim so kumulativno določeni posebni pogoji, in sicer, da gre za pomoč, ki:
– jo dodeli država ali je kakorkoli dodeljena iz državnih sredstev,
– ima naravo gospodarske prednosti oziroma koristi za prejemnika (podjetje),
– je dodeljena selektivno, tj. s favoriziranjem posameznih podjetij ali panog,
– (lahko) izkrivlja tržno konkurenco na notranjem trgu in
– (lahko) vpliva na trgovanje med vsaj dvema državama članicama Evropske unije.

V praksi so infrastrukturni projekti pogosto zasnovani tako, da vsebujejo element državne pomoči, kar zahteva, da je treba upoštevati pravila EU o državnih pomočeh, s tem pa se zadeva pravno še dodatno zaplete. Znotraj teh pravil pa je vendarle smiselno opozoriti na tista, ki določajo poseben položaj gospodarskih javnih služb (oziroma, če smo bolj natančni, služb oziroma storitev splošnega gospodarskega pomena); mišljen je t. i. sveženj Almunia. V tem prispevku se sicer ne spuščamo v obravnavo svežnja Almunia (kljub temu pa nanj iz praktičnih razlogov opozarjamo), temveč želimo osvetliti precej kontroverzno vprašanje, namreč, pod katerimi pogoji se lahko šteje, da opazovani projekt ne vpliva na trgovanje med vsaj dvema državama članicama Evropske unije, kar pomeni, da nima čezmejnega učinka, temveč učinkuje izključno lokalno (v tem smislu ne gre za vprašanje t. i. pomoči de minimis, čeprav je ideja podobna).

V dosedanji praksi Evropske komisije je bilo sicer mogoče razbrati določene pogoje, da lahko govorimo o izključno lokalnem učinku, vendar je Evropska komisija v prvi polovici leta 2015 sprejela in objavila paket sklepov, ki so se nanašali ravno na izključno lokalni učinek, zato je smiselno preveriti, kakšna je aktualna praksa v tej zvezi.

To vprašanje je bilo predstavljeno v reviji Pravna praksa, št. 36–37, zato tukaj le v skrajšani obliki izpostavljam, da v obrazložitvi vseh sklepov Evropske komisije iz tega svežnja najdemo skoraj identičen uvod, iz katerega razberemo enaka merila, ki so uporabljena glede na dejansko stanje posamezne zadeve. Vse obrazložitve obravnavanega pogoja se namreč začnejo s sklicevanjem na prakso Sodišča EU, po kateri naj bi pomoč vplivala na trgovanje med vsaj dvema državama članicama EU v primeru, če (lahko) okrepi položaj vsaj enega podjetja v primerjavi s konkurenti iz drugih držav članic EU. Do tega lahko pride tudi, če sam prejemnik pomoči deluje izključno znotraj ene države članice EU, vendar ima dejansko enega oziroma več konkurentov v vsaj še eni drugi državi članici EU, ki zaradi tega teže prodrejo na ta trg oziroma se jim na tem trgu poslabša konkurenčni položaj, oziroma če bi to bilo realno možno (ne le hipotetično).

Ekonomska analiza stanja na relevantnem trgu, vključno s strukturo tega trga in dejanskim vplivom na vzorec čezmejnega trgovanja, ni potrebna, vendar relevanten vpliv na trgovanje med vsaj dvema državama članicama EU ne sme biti le hipotetičen oziroma domnevan, saj mora Evropska komisija pojasniti, zakaj in kako naj bi prišlo do (zadostnega) vpliva na konkurenco in čezmejno trgovanje ter na katerem relevantnem trgu naj bi se to zgodilo, upoštevaje predvidljive učinke opazovanega javnega ukrepa.

Tako kot v pretekli praksi Evropske komisije lahko še naprej ugotovimo, da imajo nekatere aktivnosti lokalen značaj brez čezmejnega učinka, s ciljem njihove identifikacije pa se je po mnenju Evropske komisije primerno vprašati zlasti:
– ali beneficiar trži svoj produkt le na omejenem območju znotraj ene države članice EU in ni verjetno (zadostno) povpraševanje po tem produktu s strani potrošnikov ali strank iz drugih držav članic EU (ker se npr. dejavnost izvaja oziroma trži v notranjosti države članice EU, daleč od državne meje; ker stranke odvrača tuj jezik, druge kulturne razlike oziroma nasploh psihološko-sociološki razlogi ali pa jih odvračajo administrativne ovire, razlike v dajatvah oziroma nasploh pravni razlogi, ki tujim strankam povzročajo dodatne stroške oziroma izgubo pravic, prednosti ali bonusov; ker ne gre za ekskluziven produkt oziroma ker je na trgu v veliko konkurenčnih produktov in podobno) in
– ali tudi ni mogoče dovolj verodostojno oziroma z zadostno stopnjo verjetnosti predvidevati, da bi imel opazovani javni ukrep več kot le marginalen vpliv na čezmejna vlaganja oziroma ustanavljanje gospodarskih subjektov (ker npr. ni realno pričakovati zadostnega donosa iz tega ali onega razloga; ker ciljni trg ni liberaliziran in podobno).

Ob tem je treba še opozoriti, da je v najnovejši praksi Evropske komisije (bolj) opazen empiričen pristop. Ker se čezmejni vpliv (več) ne domneva, je Evropska komisija v tej praksi za dokazne namene npr. upoštevala nacionalnost oziroma izvor pritožnikov ter izvor in število (tujih) strank oziroma (tujih) vlaganj in prenos sedeža oziroma ustanovitev družb, vse s pomočjo preverljivih podatkov.  

Iz prej omenjenega svežnja sklepov Evropske komisije je po eni strani razmeroma preprosto mogoče razbrati, da ne gre za bistven odmik od dosedanje politike na tem področju, vzpostavljene z zadevo Dorsten, hkrati pa se po drugi strani težko znebimo občutka, da je Evropska komisija v svojih zadnjih zadevah merila, ki so bila aktualna od zadeve Dorsten naprej, »konsolidirala«, hkrati pa jih je voljna razlagati bolj prožno.

Vir: izr. prof. dr. Aleš Ferčič
Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta