Dne 22. in 23. septembra 2015 je v grand hotelu Bernardin v Portorožu potekal že 4. zaporedni Kongres javnega naročanja.

To je vsakoletna priložnost, da javni naročniki in ponudniki izmenjajo izkušnje s področja javnega naročanja in pridobijo tudi nova znanja.

Letošnja rdeča nit kongresa so bili novi predlog Zakona o javnem naročanju (t. i. ZJN-3) ter 5 največjih izzivov in 5 največjih problemov javnega naročanja
v Republiki Sloveniji.

Udeleženke in udeleženci ter predavateljice in predavatelji smo si bili ob sklepu kongresa enotni, da je treba pri snovanju zakonodaje in v praksi upoštevati naslednje:

• niti obstoječa zakonodaja s področja javnega naročanja niti nov predlog zakona ne povzroča ključnih problemov javnega naročanja v Republiki Sloveniji (tudi odličen zakon še ne more zagotoviti »odlične prakse«);
• sprememb zakonodaje se je treba lotevati previdno in le, ko je to nujno potrebno, saj je za pravno varnost bistvena predvidljivost odločitev pri uporabi zakona. Le na podlagi zakona, ki bo nespremenjen veljal dalj časa, se bo ustalila in razčistila tudi praksa oziroma odločitve Državne revizijske komisije;
• na celotnem področju (od snovanja novih investicij, nabav, storitev dalje) je potreben celovit, kontinuiran in sistemski pristop, ki ga ne more zagotoviti zgolj zakon. Ne sme se denimo dogajati, da je v različne faze projektiranja pri investicijah v javne objekte vsakokrat vključen drug projektant. S tem se izgubljata nadzor in kvaliteta ter se samo kopiči investicijska vrednost;
• pri izobraževanju ni treba dati toliko poudarka poznavanju predpisov (te si udeleženci sami pogledajo in se izobrazijo), bolj bistveni so zavedanje in znanja o projektnem vodenju, načrtovanju, merjenju učinkovitosti javnih naročil, ravno pri tem pa je bilo doslej izredno malo poudarka;
• učinkovitost in racionalnost investicij oziroma javnih naročil je treba povezati z nagrajevanjem javnih uslužbencev, ki so prispevali k temu (t. i. »sucess fee« kot podlaga za nagrajevanje);
• znanja je treba razširiti tudi za uporabo drugih postopkov, s katerimi je mogoče mnogo bolje artikulirati potrebe javnega naročnika in ne zgolj oziroma po večini odprtega postopka (npr. konkurenčni dialog, postopki s pogajanji ipd.);
• treba je ne toliko postopkovno kot po vsebinski nabavni strani organizacijsko združiti izvajanje postopkov javnih naročil (združiti znanje iz pisanja tehničnih specifikacij, ugotavljanja potreb naročnikov, pri raziskavi trga, pogajanjih ipd.). Zgolj postopkovno skupno naročanje ni zadosti;
• poseben poudarek je treba dati uskladitvi mehanizmov in postopkov, ki že v postopku javnega naročanja pomenijo odkrivanje »prikrajanja ponudb«, torej prikrojevanja ponudb;
• razmisliti je treba o mehanizmih za poenotenje prakse naročnikov, ponudnikov in Državne revizijske komisije (smernice, vzorci različne razpisne dokumentacije in pogodbenih pogojev, prenos dobrih praks, načelna pravna mnenja in stališča);
• javni uslužbenci na področju javnega naročanja po večini delajo in želijo delati korektno in v javno dobro (takšne je treba močno podpreti pri tem, jih nagrajevati in zaščititi pred pritiski).

Ob konstruktivnem razpoloženju, ki je trajalo vse do konca kongresa, smo se poslovili z obljubo, da se spet srečamo septembra 2016.

Oglejte si tudi nekaj foto utrinkov iz KJN 2015.

Vir: odvetnik Aleš Avbreht, moderator in programski vodja kongresa