Velika raznolikost deliktov širjenja bolezni

Države se z represivni interesi ozirajo k dejanskemu (kot pravimo v kazenskem pravu: poškodbenemu) ali potencialnemu (značilno ogrozitvenemu) širjenju infekcijskih ali pa zgolj nalezljivih bolezni. Gre za kaznivo (1.) strokovno napako posebej kvalificiranega storilca (zdravstvenih delavcev, laborantov in podobno) oziroma (2.) za napako kogarkoli, tudi laičnega (potencialnega) razširjevalca bolezni. Oboje naklepno ali tudi malomarno. Tako poskušamo zajemati vodjo vojaškega laboratorija, ki zaradi nemarnosti pri nadzoru dostopa do vsebnikov z najnevarnejšimi povzročitelji nalezljivih bolezni opustitveno povzroči množično smrtonosen izbruh, pa vse tja do opitega najstnika, ki začenja spolno eksperimentirati z drugimi in ne o spolnosti ne o boleznih ne ve prav dosti ter mu zaradi čarov novih aktivnosti v spolnosti tudi ni do ubadanja s temi vprašanji. Zajeti poskušamo upokojenko, ki v avtobusu kihne predse, namesto v rokav ali robec, čeprav dobro ve, da bi lahko kihala tudi za druge bolj varno in da bi lahko kdo zato celo umrl, pa tudi političnega odločevalca, ki je dopustil, da javni promet v tako splošno smrtno nevarnih javnozdravstvenih razmerah sploh teče.

V pandemiji covida-19 so se kazenskopravni sistemi po svetu srečevali: z zdravniki, ki so (korupcijsko ali iz ideološke zagnanosti) paciente navidezno cepili s fiziološko raztopino; s pacienti, ki so jim zdravniki obljubili navidezno cepljenje s fiziološko raztopino, iz slabe vesti ali strahu pred kazensko odgovornostjo pa potem v nasprotju z dogovorom skrivaj cepili s pravim cepivom; s pacienti, ki so se (s ponarejanjem listin) za plačilo cepili v imenu na desetin drugih, da so jim omogočili potovanja v tujino brez tveganj cepljenja in z vsemi temi potniki, ki so navidezno cepljeni ogrožali stotine drugih po vsem svetu z možnostjo lastne okuženosti in okužbe drugih. Srečali smo se s pacienti, ki so na poziv zdravnika v bolnišnici, naj zaradi nalezljivih bolezni nataknejo zaščitno masko, začeli razbijati opremo in pljuvati naokrog, kriče »tu imate covid, ko se ga že tako bojite«, zaradi česar je bilo resno moteno delovanje pomembnih služb v uradnih izrednih javnozdravstvenih razmerah; nadalje s študentkami, ki v nasprotju s predpisi niso hotele natakniti zaščitne maske v predavalnici in hkrati te na poziv učitelja tudi ne zapustiti, ampak so nasprotno provokativno teatralno kašljale pred sebe, pa je bilo zato treba evakuirati nabito polne predavalnice in je bil resno moten pouk. Srečali smo množična ignoriranja pravil o karanteni. Tudi nasilnike, ki so razbijali table za usmerjanje na cepilna mesta, ustrahovali paciente v vrstah za cepljenje z grožnjo fizičnega napada ali celo zanetili požare v cepilnih zabojnikih, kar je vsaj z eno nogo že na polju terorizma.

Raznolikost inkriminacij na obravnavanem področju

Tako velika pisanost pojavnih oblik (potencialno) smrtonosnih deliktov je za kazensko pravo naravno privlačna, vendar trd oreh. Zato ne sme presenečati obilica inkriminacijskih pristopov po svetu. Primerjalna analiza pokaže, da države z inkriminacijami dejanskega ali potencialnega prenašanja infekcijskih in nalezljivih bolezni varujejo raznolike dobrine: od osebnih dobrin (na primer življenje, telesna celovitost, zdravje človeka) pa do dobrin splošnosti (na primer javno zdravje, zaupanje javnosti v zdravstveni sistem).

Pri varstvu osebnih dobrin prevladujejo splošni delikti telesnih poškodb, saj obolenje za nalezljivo boleznijo pomeni okvaro zdravja in s tem telesno poškodbo človeka. Nadalje so lahko relevantni tudi usmrtitveni delikti različnih krivdnih oblik. Nekatere države specialno inkriminirajo okužbo človeka ali prenos nalezljive bolezni na človeka, spet druge pa povzročitev konkretne nevarnosti za okužbo.

Varstvo dobrin splošnosti, zlasti javnega zdravja, je še posebej raznoliko. Države inkriminirajo vse možne modalitete od razširitve nalezljive bolezni in povzročitve epidemije prek povzročitve konkretne nevarnosti za širjenje nalezljive bolezni pa do kršitev javnozdravstvenih predpisov, s katerimi storilci javno zdravje »zgolj« abstraktno ogrožajo.

Če so do epidemije covida-19 v sodnih praksah držav prevladovali primeri prenašanja spolno prenosljivih bolezni, storilci pa so bili zanje preganjani na podlagi deliktov telesnih poškodb, je epidemija covida-19 v številnih državah v ospredje postavila inkriminacije ogrožanja javnega zdravja. Temeljna ugotovitev je naslednja: za resno in celovito kazenskopravno varstvo pred prenašanjem nalezljivih bolezni države uporabljajo oziroma morajo uporabljati inkriminacije iz obeh sklopov.

In slovenski zakonodajalec?

Slovenija ima z omejenostjo posebne kaznivosti širjenja bolezni (177. člen KZ-1) na zgolj nalezljive in le takrat, ko zares pride do razširitve bolezni (poškodbeni objektivni pogoj kaznivosti, javni ogrozitveno-poškodbeni inkriminacijski model) zelo ozko in pravzaprav komaj uporabno kazensko pravo (ki ga ob pandemiji nove bolezni, ki doma v kratkem času odnese tisoče in zgolj po Evropi milijone človeških življenj povrh sploh ni resno aktivirala). Tudi ne kaže interesa po velikem znanstvenem preverjanju in posodabljanju tega prava. Izkazuje druge politične prednostne naloge. Prav v največji epidemiji bolezni covida-19 je slovenski zakonodajalec našel energijo in čas za zelo velike in represivne kazenskopravne reforme: sredi najhuje smrtonosnega pandemičnega dogajanja si je privoščil najbolj represivno novelo zakonodaje v novejši zgodovini (po prvi svetovni vojni, v bolj ali manj samostojni državnosti): novelo Kazenskega zakonika (Uradni list RS 95/21), sprejeto 4. in uveljavljeno 30. junija 2021. Ta je po očitno velikih političnih in zakonodajnih prizadevanjih Slovenijo uvrstila med peščico držav z najbolj ekscesno radikalno inkriminacijo, po novem neprisilitvenega posilstva. Za oblastno vodeno in financirano primerjalno analizo kazenskega prava infekcijskih in nalezljivih bolezni ali vsaj rabe tega prava pa slovenski zakonodajalec ni našel ne volje ne časa. Ne med pandemijo ne vse do danes (torej v čakanju na novo pandemijo kakšne še nevarnejše nove bolezni). Provokativno poenostavljeno: pet let zaporne kazni je bila slovenska oblast sredi dramatičnih izrednih zdravstvenih razmer pripravljena predpisati zgolj zaradi neusklajenosti volj pri medosebnem spolnem ravnanju, še naprej pa ji kazenskopravno ni mar, ali pri tem ravnanju prvi drugega naklepno (!) neposredno konkretno ogrozi s povzročiteljem življenjsko nevarne nalezljive bolezni (celo v uradnih izrednih javnozdravstvenih razmerah) in pri tem zgolj po čudežu ni okužil spolnega partnerja. Kot ugotavljajo avtorji v novi znanstveni pravni monografiji: gre za alarmantne znake vrednostno neuravnoteženega, slepo političnega in znanstveno slabega kazenskega prava, ki kliče po zasukih.

V Sloveniji smo dobili prvo veliko kazenskopravno raziskavo o kazenskopravnih instrumentih za obvladovanje infekcijskih in nalezljivih bolezni (D. Korošec, M. Kambič in Z. Zupanič Slavec (ur). Kazensko pravo in infekcijske bolezni. Uradni list). Avtorji s področja kazenskopravne teorije, pravne zgodovine, tožilske prakse in medicine v njej prvič v slovenski zgodovini celovito obravnavajo zgodovinskopravne, primerjalnopravne, pravnosistemske, kriminalitetnopolitične ter praktične vidike represivnega obvladovanja infekcijskih in nalezljivih bolezni.

 
Avtorji: prof. dr. Damjan Korošec, dr. Boštjan Valenčič, Jan Krajnik.