V Sloveniji javno-zasebna partnerstva ureja Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, sprejet pred več kot desetletjem, v letu 2006. V letošnjem letu je bil sprejet tudi Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah, ki je začel veljati v februarju 2019 in s katerim je Slovenija prenesla v nacionalni pravni red Direktivo o podeljevanju koncesijskih pogodb 2014/23/EU iz leta 2014. Normativni okvir je torej vzpostavljen, vendar (pre)redko uporabljen, tudi slabo poznan.

Pogosto se javno-zasebna partnerstva tako omenjajo kot čudežna formula za izvedbo projektov, za katere dolgo nismo našli prave možnosti za njihovo izvedbo. Žal javno-zasebna partnerstva nimajo čudežne moči. Če projekt v temeljih ni zapeljan v pravo smer, ga tudi javno-zasebno partnerstvo ne bo obudilo v življenje. Zasebni sektor se veliko bolj kot javni sektor zaveda tveganj pri projektih, v katere vlaga lasten kapital. Javno-zasebna partnerstva torej niso čudežne formule, ki bi iz nerentabilnih javnih projektov naredila uspešne.

Vendar se na javno-zasebna partnerstva pozablja pri številnih projektih, kjer pa bi lahko prestavljala učinkovito alternativo za izvedbo projekta. Javno-zasebna partnerstva so ena od smotrnih možnosti za izvedbo projektov zagotavljanja javnih služb in vzpostavljanja javne infrastrukture. Pogosto projekti javno-zasebnih partnerstev predstavljajo finančno, stroškovno in časovno ugodnejšo varianto za izvedbo projekta kot tradicionalni model.

Za investicije v javne službe in javno infrastrukturo v tradicionalnem modelu javnega naročanja, kjer se plačila izvajalcem zagotavljajo iz proračuna, so namreč značilne pogoste prekoračitve stroškov in zamude pri izvedbi projektov. Na drugi strani pa študije kažejo, da so prekoračitve stroškov in zamude pri izvedbi projektov javno-zasebnih partnerstev bistveno redkejše. Plačila namreč zasebni partner začne prejemati šele potem, ko je določena infrastruktura že vzpostavljena oziroma ko se javna služba začne izvajati. Ker zasebni partner navadno prevzame tveganja, vezana na projektiranje, gradnjo in financiranje projekta, je tudi redko upravičen do dodatnih plačil oziroma aneksov iz tega naslova. V državah, kjer pogosteje posegajo po javno-zasebnih partnerstvih, le-ta označujejo kot varuha javnih investicij.

Za vzpostavitev uravnoteženih in uspešnih javno-zasebnih partnerstev pa je potrebno ustrezno znanje, zato vas vabimo, da se nam pridružite na izobraževanju Dodatna kvalifikacija – strokovnjak/strokovnjakinja za koncesije in javno-zasebna partnerstva, ki bo potekalo v oktobru 2019.

Vir: doc. dr. Petra Ferk, Inštitut za javno-zasebno partnerstvo