V Sloveniji žal nimamo analize vzpostavljenih koncesij in stroškov zagotavljanja teh storitev v koncesijskih obliki, tako da se lahko pri tem naslonimo zgolj na primerjalno-pravne študije in lastne izkušnje, ki potrjujejo, da so javno-zasebna partnerstva pogosto finančno (stroškovno) in časovno učinkovitejša varianta za izvedbo javnega projekta kot izvedba projekta v tradicionalnem modelu javnega naročanja.

V državah in mednarodnih finančnih institucijah, kjer tovrstne analize izvajajo (prim. Evropska investicijska banka, Francija, Hrvaška), pa študije kažejo, da sta strošek storitev in tudi strošek vzpostavitve infrastrukture na kvadratni meter nižja kot v postopkih javnega naročanja.

V postopkih javno-zasebnih partnerstev se veliko dosledneje uporablja metoda izračuna stroškov v življenjski dobi kot v postopkih javnega naročanja.

V praksi, če primerjamo običajen projekt vzpostavitve vrtca po modelu javno-zasebnega partnerstva in po modelu klasičnega javnega naročila, bomo pri projektu, izvedenem po klasičnem javnem naročilu, v investicijski dokumentaciji le izjemoma med stroški našli številne postavke, ki predstavljajo stroške v življenjski dobi objekta (npr. 30 let), kot so, na primer, pleskanje notranjosti objekta na x let, vzdrževanje fasade na x let, vzdrževanje talnih oblog na x let, tehnično varovanje objekta, čiščenje objekta, redno vzdrževanje objekta, strošek energije in energentov, strošek zamenjave stavbnega pohištva v primeru dotrajanosti, strošek čiščenja, strošek zavarovanja … Na drugi strani v projektih javno-zasebnih partnerstev praviloma najdemo vse te stroške zajete že v fazi načrtovanja projekta v investicijski dokumentaciji. In zasebni partner se bo zavedal, da material, uporabljen za fasado, talne obloge ipd., vpliva na stroške vzdrževanja. Če v projektu javnega naročila ti stroški niso zajeti v fazi načrtovanja in vrednotenja, to ne pomeni, da ne bodo nastali. Pomeni le, da si je naročnik zatisnil oči in da ga bodo ti stroški presenetili nepripravljenega. Pogosto v praksi javni partnerji tudi postavijo zasebnim partnerjem zelo visok standard storitve (zahtevajo na primer pleskanje vrtca na vsaki dve ali tri leta), ne da bi se kritično vprašali, kako pogosto se v povprečju pleskajo javni vrtci. Le-ti se v odsotnosti uporabe metode izračuna stroškov v življenjski dobi pleskajo le redko, ker v proračunih pogosto zmanjka sredstev za investicijska in redna vzdrževanja. Če pa analiziramo zgolj ceno vzpostavitve infrastrukture, pa navadno ugotovimo, da je cena gradnje objekta (na primer vrtca) na kvadratni meter v javno-zasebnih partnerstvih ugodnejša kot v izvedenih postopkih javnih naročil.

Zasebni partnerji »izračun stroškov v celotni življenjski dobi objekta« jemljejo resno in dejansko zajamejo vse stroške, ki bodo nastali z vzpostavitvijo in upravljanjem objekta, saj se zavedajo, da si investicije sicer ne bodo povrnili. V postopkih javnega naročanja smo še daleč od doslednega upoštevanja te prakse.

Vabimo vas, da se nam pridružite na izobraževanju Dodatna kvalifikacija – strokovnjak/strokovnjakinja za koncesije in javno-zasebna partnerstva, ki bo potekalo v oktobru 2019, kjer boste spoznali pomen načrtovanja stroškov v celotni življenjski dobi projekta.

Vir: doc. dr. Petra Ferk, Inštitut za javno-zasebno partnerstvo