Splošna svoboda ravnanja kot del ustavne pravice do osebnega dostojanstva (čl. 34 Ustave RS)¹ in nedotakljivosti duševne integritete (čl. 35 Ustave RS) se razteza tudi na področje obligacijskega prava in se udejanja prek možnosti samostojnega odločanja v lastnih zadevah² in tudi samostojnega sklepanja pravnih poslov. Pravica do samostojnega odločanja v lastnih zadevah načeloma pripada vsakemu človeku, pri njenem uresničevanju pa je treba do določene mere upoštevati tudi interese drugih in skupnosti kot celote.³

V pravico do samostojnega odločanja je lahko poseženo tudi zaradi zagotavljanja varstva interesov in koristi osebe same. Nekatere osebe namreč iz različnih vzrokov nimajo v celoti sposobnosti, da bi skrbele za svoje pravice in koristi oz. niso zmožne razumeti pomena in posledic svojih pravnih ravnanj ali skladno s tem razumevanjem ravnati.⁴ Te osebe tako niso sposobne ali pa imajo okrnjeno sposobnost oblikovanja oz. izjavljanja lastne (svobodne) poslovne volje, ki je temeljna za uresničevanje pravice do samoodločanja v pravnem prometu, posledično pa so lahko ogroženi njihove koristi in interesi. Pravo v tovrstnih primerih posega v pravico do svobodnega odločanja na način, da omejuje možnost samostojnega odločanja v pravnem prometu in postavlja zahtevo po poslovni sposobnosti kot predpostavko veljavnosti pogodb.

Poslovna sposobnost je pravno priznana sposobnost izražati poslovno voljo in s tem z lastnimi dejanji,  tj. lastnimi izjavami volje, povzročati nastanek, spremembo oziroma prenehanje (civilnih, poslovnih) pravnih razmerij.⁵

Zakonodajalec je kot mejo za pridobitev (popolne) poslovne sposobnosti določil starost 18 let,⁶ ki temelji na ugotovitvah o splošnem razvoju oseb v tej starosti.⁷ Omejitev, ki kot mejo pridobitve poslovne sposobnosti upošteva starost, sicer ne upošteva individualnega razvoja in sposobnosti oseb, kar bi lahko bilo lahko sporno z vidika poseganja v pravico svobode odločanja in s tem izpolnjenosti predpostavk strogega testa sorazmernosti, na kar opozarjajo tudi v tujih ureditvah.⁸ Je pa pogoj starosti objektiven in (razmeroma) lahko preverljiv ter tako zagotavlja večjo varnost udeležencem v pravnem prometu.⁹

Pred dopolnjenim 18. letom je zakonodajalec z namenom postopnega uvajanja v pridobitev popolne poslovne sposobnosti v smislu pridobivanja izkušenj in usposabljanja za samostojno življenje določil mejo 15¹⁰ let za pridobitev t. i. omejene poslovne sposobnosti. Pred dopolnjenim 15. letom je oseba poslovno nesposobna in ne more samostojno sklepati veljavnih pravnih poslov, zato jo v pravnem prometu zastopa zakoniti zastopnik. Otrok, ki je dopolnil 15 let, lahko praviloma samostojno sklepa pravne posle,¹¹ razen poslov, ki bistveno vplivajo na njegovo življenje pred polnoletnostjo ali po njej. Za takšne pravne posle je potrebno dovoljenje staršev (čl. 146 (1) in (2) DZ)) oz. skrbnika (čl. 259 (1) DZ)). Družinski zakonik glede veljavnosti poslov, ki so bili sklenjeni brez dovoljenja staršev oz. skrbnika, napotuje na uporabo pravil obligacijskega prava (čl. 146 (3) in 259 (2) DZ)).

Po dopolnjenem 18. letu starosti je poseganje v pravico do svobode odločanja individualizirano. S sprejetjem DZ se je materialnopravna ureditev tega področja bolj približala načelu ustavno dopustnega najmanjšega možnega poseganja v to pravico. Drugače kot v prejšnji ureditvi so zdaj na voljo večji nabor, prilagodljivost in kombiniranje različnih možnosti pomoči osebi, ki zaradi motnje v duševnem razvoju, težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi.¹² S prenovitvijo instituta skrbništva, ki zdaj zajema tudi položaje, ko je bila po prejšnji ureditvi nad osebo podaljšana roditeljska pravica,¹³ je pri skrbništvu odraslih oseb treba poudariti, da osebi, ki je postavljena pod skrbništvo, ni samodejno odvzeta tudi poslovna sposobnost.¹⁴ Varstvo oseb, ki potrebujejo skrbništvo, namreč ne zahteva nujno omejitve samostojnega odločanja o sklepanju pravnih poslov.¹⁵ V primeru, ko je to potrebno, pa o omejitvi poslovne sposobnosti odloči sodišče pri odločanju o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo. Pri tem lahko odloči, da oseba za sklepanje določenih pravnih poslov potrebuje dovoljenje skrbnika ali da oseba sploh ne sme (ne more) samostojno sklepati določenih pravnih poslov.¹⁶

Poslovno sposobnost pravnih oseb oblikuje (konstituira) njihov zastopniški organ.¹⁷

ZFPPIPP vsebuje posebne določbe glede omejitve poslovne sposobnosti oseb v postopku osebnega stečaja (čl. 386 ZFPPIPP), pri čemer določa posebna pravila glede veljavnosti poslov, ki presegajo upravičenje samostojnega nastopanja stečajnega dolžnika v pravnem prometu.¹⁸

¹ Gl. npr. odločbo US RS U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994.

2 Gl. npr. odločbo US Up-1178-18 z dne 12. 12. 2019.

³ L. Šturm, v: Šturm (ur.), Komentar Ustave RS (2011), čl. 34, r. št. 4.

⁴ H.-P. Mansel, v: Jauering (ur.), Bürgerliches Gesetzbuch, 18. izd., 2021, § 104, r. št. 7; M. Končina Peternel, Poslovna sposobnost fizične osebe, v: Dnevi slovenskih pravnikov 2003: od 9. do 11. oktobra v Portorožu, str. 1759.

⁵ N. Plavšak, v: Juhart, Plavšak (ur.), OZ s komentarjem (2003), uvod pred čl. 41, str. 325.

⁶ Izjemi sta določeni v  čl. 152 (2) in (3) DZ (pridobitev popolne poslovne sposobnosti otroka s sklenitvijo zakonske zveze in z odločbo sodišča, če je otrok postal roditelj in je dosegel tako telesno in duševno zrelost, da je sposoben za samostojno življenje).

⁷ A. Spickhoff, v: Münchener Kommentar zum BGB (2021), § 104 BGB, r. št. 1–4, 9. izd.

⁸ Prav tam, r. št. 4, 10, 14.

⁹ Prav tam, r. št. 14.

¹⁰ Glej čl. 146–150 in čl. 259 DZ.

¹¹ Samostojno lahko razpolaga s svojo plačo, če je zaposlen (čl. 150 DZ).

¹² Več o tem B. Novak idr., v: Zupančič (ur.), Reforma družinskega prava: predlog novih predpisov s komentarjem (2009), str. 68–69, 2. izd.

¹³ Gl. čl. 293 DZ.

¹⁴ M. Orehar Ivanc, Skrbništvo za odrasle, Pravosodni bilten (3/2021), str. 27 in nasl.

¹⁵ Prav tam, str. 29.

¹⁶ Prav tam ter B. Novak, v: Komentar družinskega zakonika (2019), str. 832.

¹⁷ N. Plavšak, v: Juhart, Plavšak (ur.), OZ s komentarjem (2003), uvod pred čl. 41, str. 325.

¹⁸ Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da: 1. ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, 2. brez soglasja sodišča ne more: najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa, se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam. Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju z zgoraj navedenim, nima pravnega učinka, razen če druga pogodbena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je bil nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja.

Vir: Komentar Obligacijskega zakonika (OZ)  – splošni del, dr. Andreja Fakin.