Na področju zavarovalništva se pogosto pojavlja potreba po vinkulaciji zavarovalne police, pri čemer zakonskih predpisov, ki bi urejali vprašanje vinkulacije, ni. Prispevek obravnava posebnosti uporabe vinkulacije zavarovalnih polic na področju izvajanja gradenj.

Vinkulacija zavarovalne police pomeni vnaprej dano izjavo zavarovanca, da bo zavarovalnica po nastopu zavarovalnega primera izplačala zavarovalnino določeni osebi oziroma da se brez privolitve te osebe zavarovalnina zavarovancu ne sme izplačati.¹ V skladu s sodno prakso takšna izjava zavarovanca predstavlja zastavo prihodnje pogojne terjatve, katere namen je zavarovanje terjatve vinkulacijskega upravičenca iz drugega pravnega razmerja. Vinkulira se zavarovalna polica (zavarovalna vsota) in ne že obstoječa konkretna terjatev, ki je lahko predmet cesijske pogodbe.² Vinkulacija je smiselna in utemeljena, če je dana v korist tistega, ki ima materialni interes do zavarovalnine, če nastopi škodni primer.³ Vinkulacija ni prenos zavarovalne pogodbe (assignment insurance contract), sprememba pogodbenih strank in tudi ne prenos pravic iz zavarovalne pogodbe (assignment of policy), prenos lastniške pravice na zavarovani stvari, prenos police in prenos posamezne pravice – indosament. Z vinkulacijo se ne spreminjajo položaj in lastnosti zavarovanca.

V pravni teoriji vinkulacija pomeni klavzulo o prepovedi prenosa terjatve⁴ in se uporablja pri imenskih papirjih, ki so nepopolni vrednostni papirji. Podobno funkcijo ima pri vrednostnih papirjih rekta klavzula, to je prepoved prenosa pravic iz vrednostnega papirja z indosamentom, na primer rekta klavzula pri menici, »ne po nalogu« oziroma »ne po odredbi«. Vrednostni papir, med katere bi lahko šteli (pod določenimi pogoji) tudi zavarovalno polico, pomeni, da se nekatere funkcije ne morejo opraviti po pravilih o vrednostnih papirjih, in zato vinkulacija ne pomeni prepovedi indosiranja, temveč prepoved prenosa terjatve oziroma zavarovalnine pri zavarovalnici.⁵ Vinkulacija je inominantni pravni institut, ki predstavlja le sestavino pravnega razmerja, ki se oblikuje s pogodbami (posebnimi dogovori) med zavarovancem, zavarovalnico in tretjo osebo (koristnikom iz vinkulacije). Vinkulacija je v pravni teoriji torej obvestilo zavarovalnici,⁶ da je zavarovalna polica oziroma terjatev zavarovanca do zavarovalnice zastavljena ali pa cedirana. Vinkulacijo kot posebni institut – perfekturiranje vinkulacijskega pravnega razmerja, je treba ločiti od temeljnega pravnega razmerja, na katerem temelji vinkulacija, to je od zastave terjatve, odstopa terjatve ali odstopa terjatve v zavarovanje.⁷ Preko vinkulacije se določeno pravno razmerje zastavi ali pa cediranje udejanji. Po svoji funkciji je vinkulacija posledično uresničitev določene oblike zavarovanja upnikove terjatve, ki jo ima do zavarovanca iz določenega pravnega razmerja.⁸ Vinkulacijski upravičenec ima pravico zahtevati od zavarovalnice podatke o plačevanju zavarovalnih premij pri vinkulirani zavarovalni polici. Zakon namreč predpisuje dolžnost zastavnega upnika, da ukrene vse potrebno za ohranitev zastavljene terjatve.⁹

Vinkulacijski upravičenci nadalje lahko plačajo premijo v imenu in za račun zavarovalca v skladu s temeljno določbo, da vsak,        ki ima interes, lahko plača premijo oziroma tuj dolg.

Vinkulacijski upravičenec ima pod predpostavko, da je zavarovanec s svojo izjavo zastavil zavarovalnino (torej zavarovalnico obvestil o zastavi zavarovalnine), v primeru stečaja zavarovanca izločitveno pravico na zavarovalnini.

¹ Pavliha, M.: Zavarovalno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 161.

² Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 917/2012 z dne 23. januarja 2014.

³ Pri tem se zastavlja vprašanje, kdo je upravičen dati izjavo o vinkulaciji. Če gre samo za prepoved izplačila zavarovalnine brez soglasja zavarovalca, je nesporno takšno prepoved  upravičen izjaviti in jo zapisati na polico ali obvestiti o tem zavarovalnico zavarovalec, če ni sočasno zavarovanec. Izjavo o izplačilu zavarovalnine določeni osebi, ki ni zavarovanec, pa mora dati zavarovanec, ker on izvaja pravice iz pogodbe. Ta problem se ne pojavlja, kadar je zavarovalec sočasno tudi zavarovanec. Do dogovora o vinkulaciji lahko pride v času trajanja zavarovalne pogodbe, v primeru zavarovanja za tuj račun (naročnik je zavarovalec, izvajalec pa je zavarovanec). V tem primeru lahko vinkulacijo izvede le zavarovanec, ker je posestnik police.

⁴ Glej podrobneje: Cigoj, S.: Obligacijska razmerja: Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1978, str. 251.

⁵ Ivanjko, Š.: Pomen vinkulacije na zavarovalni polici, portal Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru: http://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/pomen-vinkulacije-na-zavarovalni-polici/.

⁶ Pri obveščanju zavarovalnice je treba biti pozoren, ali je obveščanje potrebno vsako leto ali pa vinkulacija traja do devinkulacije, tj. kadar upravičenec izgubi materialni interes do zavarovalnine.

⁷ V praksi se vinkulacija pogosto obravnava tudi kot asignacija (nakazilo), ki naj bi temeljila na dejstvu, da vinkulant (upravičenec iz vinkulacije) sprejme izplačilo zavarovalnine  po nalogu zavarovanca. Glej podrobneje: Viršek, M.: Vinkulacija zavarovalne police, Zbornik 11. Dnevov slovenskega zavarovalništva, Ljubljana, 2004, str. 387.

⁸ Ibidem.

⁹ Določba 181. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13).

Vir: Zbornik - 3. Dnevi gradbenega prava, prof. dr. Šime Ivanjko.