Pri prevoznih pogodbah, kot rečeno, poznamo dve obliki: pogodbe o prevozu potnikov in prtljage ter pogodbe o prevozu tovora. Pogodba o prevozu potnikov in prtljage je enotna pogodba z dvema prestacijama. Potnik se sicer lahko pelje brez prtljage, prtljaga pa se ne more peljati brez potnika. V tem primeru bi se prtljaga štela za tovor.

Pogodba o prevozu tovora pa ima tri posebnosti:
– prva je, da je to pogodba v korist tretjega; skleneta jo pošiljatelj in prevoznik v korist prejemnika;
– druga je, da ima pošiljatelj pravico spreminjati prevozno pogodbo potem, ko je bila ta že sklenjena. Tako lahko na primer naroči, da se prevoz ustavi, da se tovor izroči drugemu prejemniku, da se pelje v drug namembni kraj ali da se vrne v odhodni kraj;
– tretja posebnost prevoznih pogodb je v omejitvi odgovornosti. Prevoznik ne odgovarja za povzročeno škodo na tovoru v celoti, temveč le do določenega omejenega zneska.

Omejena odgovornost je sistematično urejena v vseh prevoznih panogah v različnih višinah. Višina omejene odgovornosti je prisilne narave in je ni mogoče znižati. Tako poznamo omejitve na kilogram izgubljenega ali poškodovanega tovora v cestnem, železniškem in letalskem prevozu in omejitve na tovorek ali enoto tovora ter tudi na kilogram v pomorskem prevozu. Prevozniki odgovarjajo omejeno tudi za škode, ki jih utrpijo potniki.

Pomorski, železniški in cestni prevoz poznajo omejitve za smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja ter za zamudo, medtem ko v letalskem prevozu ni več omejitev. Pravilo, da za škode, ki jih utrpijo potniki, ni mogoče omejiti odgovornosti, bi se moralo prenesti tudi v druge prevozne panoge.

Vir: doc. dr. Patrick Vlačič
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet