Inkriminacija obrekovanja je glede možnega storilca splošna, delictum commune (delictum non-proprium). V teoriji in tudi v praksi ni sporno, da se v kazenskopravnem smislu beseda »kaj« razlaga kot dejstvo. Obrekovanje je zatrjevanje ali razširjanje nečesa neresničnega, kar lahko škoduje časti ali dobremu imenu drugega. Dejstva so konkretni dogodki ali stanja, ki čutno zaznavnost prenašajo v resničnost in so zato dokazljiva. Tudi notranja dogajanja (na primer motivi, nameni, značajske lastnosti) so lahko dejstva, če obstaja prepoznavna povezava s posameznim zunanjim dogajanjem in s tem potrebna povezava z resničnostjo.

Po prevladujočem mnenju so ta dejstva lahko le iz sedanjosti ali preteklosti in ne iz prihodnosti. Tako so napovedi lahko izjave o dejstvih le tedaj, če temeljijo na sedanjih ali preteklih dejstvih, drugače gre za vrednostne sodbe.

Obrekovanje je lahko izvršeno le z zatrjevanjem ali razširjanjem dejstev. Take izjave o dejstvih je treba razmejiti od vrednostnih sodb, za katere je značilna prvina mišljenja in zavzemanja stališča in so tako zaznamovana s subjektivnostjo, izjave o dejstvih pa se nanašajo na objektivna dogajanja in dogodke ter so zaradi svoje preverljivosti resnične ali neresnične, so vrednostne sodbe, odvisno od osebnega pogleda, le pravilne ali napačne.

Trditi pomeni sporočati drugemu nekaj kot svoje osebno spoznanje ali prepričanje, pridobljeno na podlagi osebnega opažanja ali na podlagi izjave tretje osebe. Raznašati nekaj pa pomeni izjaviti nekaj o drugem kot tuje spoznanje ali prepričanje, zato pomeni le prenašanje, razširjanje izjav tretje osebe. V skladu s tem bo šlo v primeru, ko je storilec nekaj izvedel od tretje osebe, pa to drugemu sporoča kot osebno spoznanje ali prepričanje, za trditev, če pa to izjavlja le kot spoznanje oziroma trditev tretje osebe, bo šlo za raznašanje. Posebna oblika raznašanja je objava članka z neresnično vsebino, prevzetega iz drugih medijev.

Trditi pomeni sporočati dejstvo, ki škoduje časti, in tudi dejstvo, ki po lastnem prepričanju obstaja. Dokler je tako prepričanje storilca prepoznavno, je nepomembno, da se pri svoji izjavi morda sklicuje na tretje osebe kot vir informacij. Razširjati pomeni posredovati tujo izjavo o dejstvih. Ali je tretja oseba dejansko podala izjavo, ki jo storilec razširja, ni pomembno. Odločilno je, da storilec prikaže izjavo kot predmet tujega prepričanja.

Tako beseda »trdi« kot tudi beseda »raznaša«, navedeni v zakonskem besedilu, navajata na sklepanje, da gre pri žaljivi obdolžitvi za kolektivno kaznivo dejanje. V obeh primerih besedi pomenita izražanje misli, svoje ali tuje, na način kot da je sporočilo izjave resnično. Izjava je dokončana, ko je misel izražena tako, da je zaznavna v zunanjem svetu, dejanje pa je dokončano, ko izjavo zazna tretja oseba. Narava tega kaznivega dejanja torej ni kolektivna. Nedovršna in dovršna oblika glagola »trditi« sta v tretji osebi enaki, pa tudi glagol »raznaša« je v slovenskem jeziku težko nadomestiti z dovršno obliko, ne da bi beseda dobila drug pomen. Uporaba nedovršne oblike teh glagolov ni in ne more biti argument, da imamo opraviti s kolektivnim kaznivim dejanjem. Prav tako navedena narava in način izvršitve tega kaznivega dejanja ne kažeta na to, da bi šlo za kolektiven delikt, kar potrjuje tudi sodna praksa.

Izvršitveno ravnanje je oblikovano storitveno in gre za kršitev prepovedne kazenskopravne norme. Izvršitvene oblike zaradi poudarka na takem ali drugačnem aktu verbalne komunikacije kažejo močne znake kar na usmerjenost norme na vsakega posameznika, da prav on ne ravna na tak način, kjer zgolj nepreprečitev takih ravnanj tretjim ne izpolni stopnje storitvenega neprava. Kljub temu pa bodo v intenzivnih primerih nadzorstvenih garantnih dolžnostih tudi čista pasivna ravnanja, ki v nasprotju z dolžnostjo ne preprečijo širjenja, prenosa izjave od sporočevalca k naslovniku, izpolnila bit kaznivega dejanja. Gre predvsem za nadzorstveno dolžnost odgovornega urednika različnih medijev, ki je pri nas sicer specialneje in zelo restriktivno urejena v 166. členu KZ-1. Nasploh tako intenzivni garantni položaji lahko utemeljijo odgovornost v nepravi opustitvi (primerjaj o teh vprašanjih komentar razžalitve po 158. členu KZ-1).

Obrekovanje je poseben način napada na čast in dobro ime drugega. Storilec skriva svoje osebno mnenje o drugi osebi pod plaščem objektivnega opazovalca, ki samo ugotavlja dejstva, drugim pa prepušča, da na podlagi tega o oškodovancu ustvarijo negativno mnenje. Za obrekovanjem je vedno razžalitev; storilec obrekovanja z neresničnimi izjavami skuša doseči pri drugih, da bi se o nekom ustvarila negativna vrednostna sodba.

Tisto, kar storilec trdi ali raznaša, mora biti neresnično, neresnična dejstva pa ne obstajajo. Dejstvo je samo tisto, kar se na splošno veljaven način in objektivno lahko ugotovi oziroma potrdi glede na kvalitativno in kvantitativno razsežnost. Neresnična je zato lahko le izjava o dejstvih. Prav dokazljivost resničnosti izjave o dejstvih je tisto, kar jo razlikuje od vrednostnih sodb ter mnenj. Vendar pa tako razlikovanje v praksi ni vedno preprosto.

Tako kot pri drugih kaznivih dejanjih iz tega poglavja je oškodovanec lahko fizična ali pravna oseba, vendar pa mora biti z izjavo obrekovalca seznanjena – drugače kot pri razžalitvi – tretja oseba, čeprav v zakonskem besedilu to ni posebej navedeno (na primer inkriminacija bi se lahko glasila: »kdor pred drugim o kom trdi …«). Pravno ni pomembno, ali je izjava neposredno dana tretji osebi (v navzočnosti ali odsotnosti oškodovanca) ali neposredno oškodovancu v navzočnosti tretje osebe. Tretja oseba mora razumeti pomen vsebine izjave, sicer, tako kot pri nerazumevanju žaljive izjave pri razžalitvi, ne bo šlo za obrekovanje, to je, če neresnične sramotilne izjave ni slišala ali je ni mogla razumeti iz različnih razlogov (duševna bolezen, starost, neznanje jezika ipd.). Sramotilna izjava ni podana le v primeru, ko storilec nekaj nedvoumno zatrjuje, zadostuje namigovanje ali uporaba izrazov »govori se«, »iz dobro obveščenih virov smo izvedeli« ipd. Storilec se torej ne more ekskulpirati zgolj z izmikanjem jasnemu izražanju, če podaja neresnične izjave o dejstvih, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu oškodovanca.

Neresnične izjave o dejstvih morajo biti sposobne škodovati časti ali dobremu imenu oškodovanca. Ni torej potrebno, da storilčeve besede v resnici povzročijo posmehovanje, prezir in druge negativne odzive pri drugih ljudeh nasproti oškodovancu; bistveno je, da so storilčeve besede v objektivnem smislu take, da bi to lahko povzročile. Kaznivo dejanje je zato, ker ni potrebno, da pri njem pride do oškodovanja časti ali dobrega imena oškodovanca, po svoji pravni naravi kaznivo dejanje abstraktnega ogrožanja.

Tako kot pri kaznivem dejanju razžalitve je tudi pri obrekovanju odločilna vsakokratna objektivna smiselna vsebina izjave, ki jo je treba ugotoviti z razlago. Zgolj kamuflaža sporočila sramotilnih dejstev v vprašanje ali izraz golega suma ne izključuje ugotovitve, da gre v resnici za trditve.

Neresnična je trditev, ki ne obsega resničnih dejstev, temveč nekaj, kar v resnici sploh ne obstaja, storilec pa prikazuje, kot da bi to v resnici obstajalo. Vsako prikazovanje dejstev, ki odstopa od resničnosti, pa ni nujno že tudi neresnično. Če se izjava v bistvenih delih sklada z resničnim, ne moremo govoriti, da je neresnična, čeprav v nebistvenih delih ni točna ali ni resnična.

Obrekovanje je lahko izvršeno le z naklepom. Storilec se mora zavedati vseh znakov kaznivega dejanja in hoteti njihovo uresničitev; ni dovolj, da samo dopušča neresničnost trditve. V tem pogledu eventualni naklep ne zadostuje. Storilec se mora zavedati, da je njegova izjava neresnična in da lahko škoduje časti ali ugledu osebe, na katero se izjava nanaša. Zadošča pa, da storilec najmanj privoli v to, da bo žaljiva izjava posredovana drugemu – eventualni naklep (dolus eventualis).

Neresničnost žaljive izjave mora dokazati oškodovanec, če neresničnost ni dokazana, storilec lahko odgovarja za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ali razžalitve. Če zasebni tožilec dejanje pravno opredeli kot obrekovanje, pa v postopku ne dokaže, da je inkriminirana trditev neresnična, oziroma da je storilec vedel za neresničnost trditve, sodišče ne sme samo zaradi tega izreči oprostilne sodbe, ampak mora preizkusiti, ali opis dejanja pomeni uresničitev žaljive obdolžitve. Prav tako mora sodišče, če je zasebni tožilec žaljivo vrednostno sodbo opredelil kot obrekovanje, preizkusiti, ali ta ne pomeni razžalitve. V takih primerih sodišče ni vezano na tožilčevo pravno opredelitev dejanja, kaznivi dejanji žaljive obdolžitve ali razžalitve sta lažji kaznivi dejanji od obrekovanja, zato ni podana kršitev identitete med obtožbo in sodbo (II. odstavek 354. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP).

Obrekovanja ni mogoče upravičiti s pravico do svobode izražanja. Nikomur ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičenih koristi. Laži tudi ne more opravičiti dejstvo, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja (angl. fair comment) ali ravnanje v dobri veri (bona fide, angl. in good faith). Laž je imanentno ravnanje mala fide.

Kvalificirana oblika obrekovanja, določena v II. odstavku tega člena, je analogno, tako kot pri razžalitvi, podana, kadar je dejanje izvršeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, ali na spletnih straneh, ali na javnem shodu (glej tudi komentar k II. odstavku 158. člena KZ-1).

V III. odstavku 159. člena KZ-1 je opredeljena hujša oblika kaznivega dejanja obrekovanja, ki je podana v primeru, če je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca. Do hudih posledic za oškodovanca lahko pride na premoženjskem ali nepremoženjskem področju. Okoliščina, da zaradi izvršitve temeljnega kaznivega dejanja pride do hude posledice za oškodovanca, dejanje kvalificira kot hujše kaznivo dejanje, za katerega je predpisana strožja kazen. Za obstoj storilčeve krivde zadošča, da je pristal na nastanek hude posledice – eventualni naklep (dolus eventualis). Zmote o zakonskih znakih izključujejo edino kaznivo obliko krivde in s tem kaznivost storilca v okviru teh dejanj v celoti. Glede pravne zmote veljajo splošna pravila materialnega kazenskega prava.

Hude posledice na premoženjskem področju so lahko podane, če zaradi storilčevega ravnanja oškodovancu nastane večja premoženjska škoda. Za tak primer bi šlo na primer, če bi pod vplivom storilčevih žaljivih besed oškodovančevi poslovni partnerji z njim prekinili poslovno sodelovanje ali če bi iz istega razloga oškodovančev delodajalec temu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar bi prišlo pri oškodovancu do zmanjšanja ali do preprečitve povečanja njegovega premoženja.

Hude posledice na nepremoženjskem področju pa bi bile na primer podane, če bi zaradi storilčevih besed trpelo družinsko življenje oškodovanca, če bi na primer razpadla njegova zakonska ali zunajzakonska zveza, če bi zaradi trpljenja zaradi storilčevih besed zbolel ali podobno.

Storilsko sodelovanje in udeležba so možni po splošnih pravilih z izjemami, pogojenimi z naravo in načini izvršitve obrekovanja, na primer ali je bilo storjeno z govorjeno ali pisano besedo, s tiskom, po radiu, televiziji in podobno.

Če je storilec mislil, da je trditev neresnična, čeprav je resnična, bo podan (nekazniv) neprimeren poskus. Po splošnih pravilih (34. člen KZ-1) poskus obrekovanja zaradi prenizke predpisane kazni ni kazniv.

Pri kaznivem dejanju obrekovanja se v praksi lahko pojavi vprašanje steka. Če storilec z eno izjavo obrekuje več oseb, bo podano toliko kaznivih dejanj obrekovanja v idealnem steku, kolikor oseb je bilo z izjavo oškodovanih. Inkriminacija obrekovanja je konzumirana v inkriminaciji krive ovadbe po 283. členu KZ-1.

Ko zasebnemu tožilcu ne uspe dokazati neresničnosti izjave oziroma tega, da je obdolženec vedel, da je izjava neresnična, lahko dokazuje obstoj kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

V skladu z 90. členom KZ-1 pregon za kaznivo dejanje po I. in II. odstavku 159. člena zastara v šestih letih, za kaznivo dejanje po III. odstavku pa v desetih letih.

Uradni statistični podatki za obdobje od leta 2012 do leta 2016 kažejo, da je bilo v Republiki Sloveniji za kaznivo dejanje obrekovanja po 159. členu KZ-1 obtoženih 194 oseb, pravnomočno obsojenih pa 27, v obdobju od leta 2017 do leta 2021 pa je bilo obtoženih 161 oseb in obsojenih 26 oseb.

Vir: Veliki Znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Marko Šorli.