V aprilu 2014 je bil sprejet nov Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1). Gre za drugi zakon z enakim naslovom, kot ga je imel prvi, in je nadomestil prej veljavni Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) iz leta 2001.

Ukrepi v korist otrok in družine segajo na več pravnih področij. V obsežnih uvodnih pojasnilih k ZSDP-1 so predstavljene najpomembnejše novosti pri ureditvi pravic do odsotnosti z dela za starše in v zvezi z denarnimi dajatvami, ki nadomeščajo izpadli dohodek ob starševstvu.

Te pravice se v naši ureditvi zagotavljajo iz posebnega zavarovanja za starševsko varstvo. Vendar pa vsi starši niso zavarovani. Njim se zagotavljajo pravice v sistemu družinskih prejemkov, pri nas predvsem pravica do starševskega dodatka. Druge pravice do družinskih prejemkov lahko namreč pridobijo tudi socialno zavarovani starši.

Zdi se, da je zakonodajalec s sprejemom ZSDP-1 želel predvsem ustreči nekaterim mednarodnim in evropskim standardom, ki so v knjigi natančno predstavljeni v uvodnih pojasnilih k zakonu, brez večjih dejanskih sprememb v praksi. Zato je uvedel prehodno obdobje, v upanju, da bo to trajalo dalj časa. Vse določbe ZSDP-1 naj bi tako začele veljati šele, ko bi gospodarska rast presegla določeno raven. Ker pa se je to zgodilo prej, kot je bilo pričakovano, je bil ZSDP-1 spremenjen in dodan je bil pogoj določene rasti stopnje delovne aktivnosti.
Tako je nekdaj pravno pregledno urejen sistem starševskega varstva in družinskih prejemkov zdaj urejen v več zakonih. V uvodnih pojasnilih k zakonu so predstavljene tudi ustavne vrednote, pri tem pa so nekatere določbe kritično ovrednotene.

Z vidika jasnosti in določnosti pravnih predpisov, ki naj omogočijo predvidljivost ravnanja in s tem pravno varnost, utegne biti sporno ne le urejanje v več predpisih, temveč tudi upoštevanje nerealne minimalne in povprečne plače. Poleg tega nadomestilo za dojenje v resnici ne nadomešča izpadlega dohodka, očetovski dopust pa lahko izrabijo tudi ženske (pri tem je sicer bolj sporno poimenovanje kot pa vsebina določbe).

Nekatere določbe zbujajo dvome tudi v javnosti, na primer združljivost dodatka za nego otroka z dodatkom za pomoč in postrežbo – pri tem gre za različno poimenovani dajatvi z zelo podobnim namenom, ali na primer določba o postopnem uvajanju plačanega očetovskega dopusta. Ob vsem naštetem je zato vendarle mogoče upati, da bodo zakoni v prihodnje jasnejši in medsebojno usklajeni.

Vir: Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) z uvodnimi pojasnili dr. Grege Strbana in dr. Barbare Kresal ter stvarnim kazalom dr. Luke Tičarja