Kje začeti?

Preprost nasvet bi se lahko glasil: o nasledstvu se je treba odkrito pogovarjati. Vendar je pogovor o nasledstvu pogosto težaven in v prenekaterih družinah sta nasledstvo in delitev premoženja za časa življenja ali za primer smrti tabu. Namen tega prispevka je ponoviti nasvet, da se je o nasledstvu najbolje odkrito pogovarjati, ob tem pa podati še predloge, kako olajšati pogovore.

Zakaj se je o nasledstvu dobro pogovarjati?

Začnimo z resničnim primerom iz prakse, ko je dediščina predvsem za odnose med dediči postala prekletstvo: da bi premoženje razdelil med svoje tri otroke in ženo, je zapustnik dobronamerno napravil oporoko. Določil je celo, da vsakemu od otrok pripada bik ali njegova protivrednost, da kdo od njih ne bi bil prikrajšan. Zdi se, da je zapustnik ravnal skrbno in da si bodo njegovi potomci dediščino brez težav razdelili.

Zapustnik je umrl v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Še preden se je začel zapuščinski postopek, so potomci prvega bika spekli skupaj. V zapuščinskem postopku pa je med dediči postalo sporno vse – vrednost zapuščine, vrednost daril in vrednost bika so ocenjevali cenilci in izvedenci, prvi sklep o dedovanju je bil izdan šele osem let po zapustnikovi smrti, zapuščinski postopek pa je bil pravnomočno končan kar 20 let pozneje. Takrat na kmetiji ni bilo več bikov, pa tudi če bi bili, jih dediči gotovo ne bi več pekli skupaj.

V opisanem primeru so se nekateri od dedičev zaradi oporoke in zaradi daril, danih za časa življenja, počutili prikrajšane. Odločanje o zadevi so prepustili sodišču. Menim, da so bili na koncu z odločitvijo sodišča vsi nezadovoljni.

Nezadovoljstvo zaradi nerazumevanja oporoke

Tudi če se dediči ne zapletejo v dolgotrajne sodne postopke, da bi uveljavljali svoj prav, lahko oporoka in dedovanje vendarle negativno vplivata na njihove medsebojne odnose. Spoštujejo sicer poslednjo voljo zapustnika, vendar se počutijo prikrajšane. Take občutke imajo navadno, kadar ne razumejo razlogov, zakaj se je zapustnik odločil za tako delitev.

Prepogosto se dediči z vsebino oporoke seznanijo šele po zapustnikovi smrti. Tako se lahko zgodi, da dediči oporoke ne razumejo ali delitev ne ustreza njihovim interesom. Svojo jezo na pokojnika usmerijo proti preostalim dedičem in odnosi med njimi se skrhajo.

»V španoviji še pes crkne«

Tudi če zapustniki z oporoko ne želijo vnesti razdora med dediče in se odločijo, da naj ti dedujejo, kot je predvideno po zakonu (zakonito dedovanje), v praksi prihaja do sporov, ki negativno vplivajo na odnose v družini.

Glavna značilnost zakonitega dedovanja je, da se zapuščina deli po dednih deležih. To pomeni, da vsak dedič dobi določen sorazmeren delež na vseh stvareh, ki spadajo v zapuščino: vsi dediči postanejo solastniki nepremičnin, pa tudi soimetniki delnic, deležev v podjetjih in preostalega premoženja. Dediči se morajo nato dogovoriti, kako bodo to premoženje skupaj upravljali ali pa kako zapuščino z dednim dogovorom razdeliti. Če po zapustnikovi smrti pride do spora med dediči, se z zapuščino navadno ne upravlja optimalno, zato njena vrednost pada.

Dediči lahko sicer zahtevajo sodno delitev, kar pa je spet dolgotrajno. Delitev se tudi izvede po pravu in se pri tem ne upoštevajo interesi posameznikov.

Dedovanje deležev v družbah

Ob tem je treba prav posebej omeniti dedovanje deležev v družbah. Tudi za deleže v družbah – tako kot za preostalo premoženje zapustnika – velja, da na dediče preide v trenutku smrti zapustnika.

Pa vendarle če obstaja spor, kdo je dedič ali v kakšnem deležu in kateri od dedičev deduje, se lahko zgodi, da bo družba med reševanjem konfliktov med dediči brez aktivnega družbenika. Če si zamislimo še situacijo, da je bil pokojni tudi direktor družbe, tako stanje delovanje družbe popolnoma omrtvi in ga onemogoči.

Pogovor – pot do razumevanja želja

Iz vsega tega izhaja, da se je o nasledstvu smotrno pogovarjati. V pogovorih o nasledstvu je treba biti pogosto bolj kot na vsebino delitve pazljiv na način komunikacije. Dobro je, da se najprej ugotovi, kakšni so interesi vsakega posameznika in kako si potomci zamišljajo svoje življenje, ter se šele nato skupaj poišče ustrezen način delitve.

Zamislimo si šolski primer gospoda, ki ima eno pomarančo in jo želi razdeliti med dve hčeri. Pomarančo bi razdelil pravično na enaki polovici. Kljub temu bi bili obe hčeri nezadovoljni, saj si je ena želela sredico pomaranče, da bi iz nje naredila sok, druga pa lupino, da bi spekla kolač. S pogovorom in pravilnimi vprašanji bi gospod lahko ugotovil interese vsake od njiju in pomarančo razdelil drugače.

Da bi dosegli, da se premoženje še naprej uspešno upravlja in se izognili sporu med nasledniki, moramo pri delitvi slediti interesom naslednikov in pri tem ustrezno upoštevati njihova čustva.

Vključitev nevtralne osebe

Ko so razmerja preveč zapletena, ko so čustva preveč močna ali ko sami ne znamo ugotoviti interesov, je smiselno, da se v pogovore vključi tretja, nevtralna oseba, ki strukturirano vodi postopek in pozitivno vpliva na vprašanje delitve nasledstva ter iskanje dogovora, ki bo ustrezen za vse. Strukturiran pogovor lahko vodijo odvetniki, morda še bolje mediatorji (možnost mediacije nudi tudi Mediacijski center pri Odvetniški zbornici Slovenije) oziroma odvetniki z mediacijskimi znanji, ki lahko dobro usmerjajo pogovor in delitev premoženja tako, da bo to omogočalo tako nadaljevanje dobrih družinskih odnosov kot tudi dobro upravljanje s premoženjem v prihodnje.

Avtorica: Iris Pensa, odvetnica – partnerka v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa.