Pravica do drugega mnenja je ena pomembnejših pravic v postopku uveljavljanja pravic do zdravstvenih storitev. Omogoča namreč razjasnitev sestavljenega zdravstvenega stanja. Razvila se je iz pravice do konziliarnega pregleda, ki jo je urejal ZZDej. V 47. členu je ZZDej med drugim določal, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico do posvetovanja z ustreznimi specialisti, ki si jih sam izbere, oziroma da zahteva konziliarni pregled. Ta člen je bil s sprejetjem ZPacP črtan¹ in uvedena je bila pravica do drugega mnenja. Še zmeraj pa ZPacP opredeljuje konzilij, in sicer kot posvet dveh ali več zdravnikov, pri istem ali drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, glede diagnoze in drugih vidikov zdravljenja oziroma zdravstvene obravnave posameznega pacienta.²

Sprva je bila pravica do drugega mnenja v ZPacP urejena drugače, kot je danes. Pacient je imel pravico kadarkoli pridobiti drugo mnenje. Pri tem je ZPacP razlikoval med upravičenji zasebnega (samoplačniškega) in socialno zavarovanega pacienta. Pravico do drugega mnenja je lahko neomejeno uveljavljal zgolj zasebni pacient, seveda, če jo je bil pripravljen plačati. Za socialno zavarovanega pacienta so bile določene številne omejitve. Pravica je bila omejena na odločitve pri zdravljenju na sekundarni in terciarni ravni. Po nasprot­nem razlogovanju (argumentum a contrario) pridemo do sklepa, da pravice ni bilo mogoče uveljavljati na primarni ravni opravljanja zdravstvene dejavnosti (preskus odločitve izbranega osebnega zdravnika). Pravico je bilo mogoče uveljaviti največ enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja in predvidenih postopkov zdravstvene oskrbe.

Poleg tega sta morala pred uveljavitvijo pravice do drugega mnenja socialno zavarovani pacient in lečeči zdravnik³ opraviti temeljit pogovor o razlogih, namenu in potrebnosti pridobitve drugega mnenja, kar je bil nerazumen pogoj uveljavljanja pravice, s katerim se je socialno zavarovanega pacienta odvračalo od uveljavitve pravice. Ni jasno, zakaj je bilo treba dvomiti o avtonomiji in volji socialno zavarovanega pacienta. Podobno velja v primeru, ko pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, zavrne predlagani medicinski ukrep. Če zdravnik meni, da je odločitev v nasprotju z zdravstveno koristjo pacienta, ga mora poskusiti (tudi s pomočjo ožjih družinskih članov) prepričati o drugačni odločitvi; če je neuspešen, pa predlagati pridobitev drugega mnenja (glej 30. člen ZPacP).

Pravico do drugega mnenja je bilo mogoče uveljavljati pri zdravniku ali konziliju istega izvajalca zdravstvenih storitev, torej v isti zdravstveni organizaciji, v kateri se je pacient zdravil, kar lahko vsaj vzbudi dvom v nepristranost drugega mnenja.

Pravica do drugega mnenja je bila spremenjena z ZPacP-A v letu 2017. Zdaj je določeno, da jo je mogoče uveljaviti na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti, tudi na primarni ravni. To je ustrezno, saj je treba pravico do drugega mnenja razlikovati od možnosti zamenjave osebnega zdravnika. Vsakega nestrinjanja namreč še ni mogoče razumeti kot porušenja zaupanja, kar je pogoj (predčasne) zamenjave osebnega zdravnika.

V prvem odstavku 40. člena ZPacP je določeno, da zahtevo za drugo mnenje poda pacient. To ne izključuje možnosti konziliarnega posveta na zahtevo lečečega zdravnika. Drugo mnenje lahko poda zdravnik ali več drugih (torej ne lečečih) zdravnikov o oceni nekega zdravstvenega stanja oziroma predvidenem postopku zdravstvene obravnave pacienta, ki potrdi, ovrže ali spremeni oceno zdravstvenega stanja oziroma predviden postopek zdravstvene obravnave pacienta, ki jo izvaja lečeči zdravnik.⁴

V drugem odstavku 40. člena ZPacP so določene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati podajalci drugega mnenja. Drugo mnenje bi lahko podal zdravnik, ki je ožje specializiran in ima poglobljeno znanje na posameznem področju, saj mora imeti po pridobitvi zdravniške licence vsaj pet let delovnih izkušenj s področja, za katero se zahteva drugo mnenje. V skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena je mogoče drugo mnenje podati na podlagi pregleda in morebitnih dodatnih storitev ali na podlagi dokumentacije, ki jo posredujeta na pacientovo zahtevo lečeči zdravnik ali pacient sam. Iz tega je mogoče razbrati, da lečeči zdravnik na lastno pobudo (po uradni določnosti) medicinske dokumentacije ne sme posredovati.

Podajalec drugega mnenja namreč ne sodeluje v postopku zdravljenja, saj ne glede na vsebino drugega mnenja lečeči zdravnik ohranja neodvisnost in odgovornost pri sprejemanju strokovnih odločitev (peti odstavek 40. člena ZPacP).⁵ Zahteva za pridobitev drugega mnenja za pacienta ne sme imeti negativnih posledic pri nadaljnji zdravstveni obravnavi pri lečečem zdravniku. Pridobitev drugega mnenja je namreč v korist tudi lečečega zdravnika, ki bo ob pridobitvi dodatnih strokovnih mnenj lažje ravnal v skladu s sprejeto sodobno medicinsko doktrino (lege artis).⁶

Zdi se, da vse omenjene določbe vnovič veljajo le za zasebne paciente. Določeno je namreč, da uveljavljanje pravice do drugega mnenja v mreži javne zdravstvene službe določa zakon, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Mrežo javne zdravstvene službe financira pretežno obvezno zdravstveno zavarovanje, urejeno v ZZVZZ, zato bi pravica do drugega mnenja za socialno zavarovane paciente morala biti urejena v tem zakonu. Vendar ni. Pravica do drugega mnenja je za socialno zavarovane osebe votla. Sicer jo imajo v skladu z ZPacP, vendar njena vsebina v ZZVZZ ni določena. Zdi se, da sta šli spremembi obeh zakonov sočasno v zakonodajni postopek, vendar je bila sprejeta le sprememba ZPacP, ne pa tudi ZZVZZ.

Vprašanje zagotavljanja (in kritja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja) pravice do drugega mnenja se lahko pojavi tudi pri uporabi storitev čezmejne zdravstvene storitve na daljavo (telemedicine). Direktiva 2011/24/EU opredeljuje državo članico zdravljenja kot državo, na ozemlju katere se pacientu dejansko zagotavlja zdravstveno varstvo. Pri telemedicini se šteje, da se zdravstveno varstvo zagotavlja v državi članici, v kateri ima sedež izvajalec zdravstvenega varstva.⁷ Pri tem je zdravstveno varstvo opredeljeno kot zdravstvene storitve, ki jih za paciente opravljajo zdravstveni delavci, da bi ocenili, ohranili ali obnovili njihovo zdravstveno stanje, vključno z izdajo in zagotovitvijo zdravil in medicinskih pripomočkov ter izdajanjem receptov zanje.⁸ Direktiva torej telemedicino opredeljuje kot zdravstvene storitve med zdravnikom in pacientom, ne pa tudi čezmejnega konziliarnega posveta med zdravniki, čeprav bo v praksi težko razlikovati med storitvami neposredno pacientu in za pacienta, saj je tudi tak posvet lahko namenjen koristim konkretnega pacienta.

Predvsem je pomemben odgovor na vprašanje, ali je telemedicino mogoče šteti kot samostojno vsebinsko pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali zgolj kot postopkovno pravico, torej kot način uveljavljana vsebinskih pravic do zdravstvenih storitev. Pravica do zdravljenja v tujini (in povrnitve njihovih stroškov) obsega namreč le (vsebinske) pravice, ki se zagotavljajo v domačem sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če bi opredelili pravico do telemedicine kot vsebinsko pravico, bi jo lahko uveljavljali čez mejo samo, ko bi jo lahko uveljavljali tudi v domači ureditvi. Zato je telemedicino ustrezneje razumeti kot postopkovno pravico, ki zgolj omogoča dostop do vsebinskih pravic do zdravstvenih storitev v drugi državi članici.

¹ Glej 91. člen ZPacP.

² Glej 8. točko 2. člena ZPacP.

³ V skladu z 8.a točko 2. člena ZPacP je lečeči zdravnik tisti zdravnik, ki pacienta obravnava.

⁴ Glej 5. točko 2. člena ZPacP.

⁵ Strban, Gradišek, Balažic, 2011, str. 775.

⁶ Glej 3. člen ZZdrS.

⁷ Glej točko d 3. člena Direktive 2011/24/EU.

⁸ Prav tam, točka a.


Avtor: dr. Grega Strban, v: Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem, ur. dr. Alenka Oven, Uradni list RS, Ljubljana 2025, str. 206–209.