Otrokove pravice doživljajo izjemen razvoj. Na mednarodni ravni so kodificirane že skoraj trideset let – Konvencija Združenih narodovo o pravicah otroka je namreč začela veljati leta 1990, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic pa leta 2000. 

V praksi in urejanju vsakodnevnih situacij pred sodišči, vključno z upravnim, pa se varstvo otrok nadalje krepi.¹

Državni in evropski akterji sprejemajo vedno nove strategije za okrepitev položaja otrok na splošno in tudi s poudarkom na položaju otrok v sodnih postopkih. Evropska unija izvaja poseben program za uresničevanje in krepitev pravic otroka,² v katerem poudarja predvsem pravico otroka biti slišan v sodnih postopkih, Svet Evrope pa je leta 2010 sprejel smernice o pravosodju, ki naj bo prijazno do otrok.³ Te smernice priporočajo, naj bo pravosodje dostopno otroku, obravnava primerna otrokovi starosti, postopki hitri in skrbni ter prilagojeni in osredotočeni na otrokove potrebe. Postopkovna pravila naj bodo spoštovana, zagotovljeno naj bo torej načelo zakonitosti, otroku pa mora biti omogočeno uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, ki mora biti voden tako, da ga otrok razume. Zagotovljeni naj bodo otrokova pravica do zasebnega in družinskega življenja ter njegova celovitost in dostojanstvo.

Otroci se pogosto lahko znajdejo kot udeleženci upravnega spora ali pa kot nosilci pravic ali pravnih koristi, o katerih se odloča pred upravnim sodiščem. Lahko gre, denimo, za zadeve s področja izobraževanja, vključno z izobraževanjem otrok s posebnimi potrebami, s področja skrbništva za posebni primer ali pa za vprašanja migracijskega statusa, državljanstva ali azila oziroma mednarodne zaščite.

Na navedenih področjih upravno sodišče zagotavlja sodno varstvo v zadevah, odločenih v upravnem postopku pred različnimi pristojnimi upravnimi organi. To sta, na primer, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in Ministrstvo za šolstvo kot pritožbeni organ na področju izobraževanja, vključno s priznavanjem dodatnih pravic na področju izobraževanja otrokom s posebnimi potrebami. Centri za socialno delo in ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, kot pritožbeni organ so pristojni za področje postavitve skrbnika za posebni primer. Na področju upravnih notranjih zadev pa so relevantni pristojni organi upravne enote in Ministrstvo za notranje zadeve na področju državljanstva in urejanja migracijskega statusa (statusa tujca), v zadevah mednarodne zaščite pa je med upravnimi organi pristojno predvsem Ministrstvo za notranje zadeve kot prvostopenjski organ.

Na področju mednarodne zaščite in otrok, ki prosijo za azil, so centri za socialno delo pristojni za postavljanje zakonitih zastopnikov za otroke brez spremstva, za otroke, ki potujejo in prosijo za azil v spremstvu staršev, pa lahko v primeru kolizije interesov s starši ali skrbniki postavijo tudi skrbnika za posebni primer, podobno kot za otroke slovenskih državljanov, ki se znajdejo v takem položaju. Center za socialno delo na poziv policije postavi skrbnika za posebni primer tudi otroku, ki je v postopku vračanja oziroma deportacije. Vse te odločitve upravnih organov, ki so relevantne za položaj otrok, se lahko preverjajo v upravnem sporu pred upravnim sodiščem.

Do aprila 2019 se je z upravnim sporom zagotavljalo sodno varstvo tudi na področju skrbništva za otroke in odrasle ter za vprašanje rejništva in posvojitve, vendar so ta vprašanja z uveljavitvijo novega Družinskega zakonika prešla pod pristojnost okrožnih sodišč.

Zakon o upravnem sporu kot zakon, ki se primarno uporablja za vodenje sodnih postopkov pred upravnimi sodišči, ne vsebuje nobenih posebnih določb, ki bi se izrecno nanašale na položaj otroka v upravnem sporu. Za postopke pred upravnim sodiščem, ki vključujejo otroke ali se nanašajo nanje, je tako treba primerno uporabiti splošna načela. Nekaj konkretnejših določb je v Zakonu o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja subsidiarno. Med splošnimi načeli je treba upoštevati tudi načelo nediskriminacije, ki je obširno naslovljeno v posebnem poglavju knjige Upravno pravo, ranljive skupine in človekove pravice, a se v enaki meri nanaša tudi na otroke. Poleg splošnih pravil postopka sodišče v upravnem sporu neposredno uporablja Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic in Konvencijo Združenih narodov o pravicah otroka. Za specifična vprašanja, o katerih je bilo že zavzeto stališče, pa se sodišče naslanja tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

¹ Članek ima korenine v raziskavi, ki je bila leta 2015 opravljena za Evropsko komisijo – Generalni direktorat za pravosodje in potrošnike. Izvedena je bila za področje civilnega, kazenskega in upravnega sodstva.

² An EU Agenda for the rights of the child, https://ec.europa.eu/info/policies/justice-and-fundamental-rights/rights-child/child-friendly-justice_en (10. 1. 2019).

³ Council of Europe guidelines of 17 November 2010 on child-friendly justice, https://www.coe.int/en/web/children/child-friendly-justice (10. 1. 2019).

Vir: Knjiga Upravno pravo, ranljive skupine in človekove pravice, avtorice dr. Neže Kogovšek Šalamon