V številnih pravnih poslih se zahteva, da se razmerje med strankami uredi v pisni obliki oziroma da je dokument sestavljen v pisni obliki.¹ S pojavom elektronskih naprav so se razširili zapisi, ki ne obstajajo v fizični obliki, ampak je njihovo vsebino mogoče brati le prek ekrana teh naprav. Odpira se vprašanje, če se tipkanje na računalnik ne šteje za pisanje, kako ga potem lahko kvalificiramo. Na področju dedovanja se je tako pojavila dilema, ali je elektronsko oporoko mogoče umestiti pod pojem pisne oblike ali pa gre za povsem nov način zapisa, ki zahteva drugačno obravnavo.

V starejših izdajah Black's Law Dictionary je bila opredelitev pisne oblike skrčena na zapise, ki jih sestavljajo črke ali druga znamenja, zapisana na papir, pergament ali drug fizični material. Novejše izdaje so opredelitev prilagodile razvoju časa tako, da se lahko pod pojem pisanja oziroma pisne oblike (angl. writing) šteje tudi zapis v elektronski obliki.² Black's Law Dictionary iz leta 2009 opredeljuje za pisno obliko tudi obliko zapisa, ki ga je mogoče videti, prebrati ali poslušati ne glede na uporabo tehničnih naprav.³ Oxford English Dictionary pod pisno obliko šteje tako pisanje s pisalom kot tudi tipkanje na pisalni stroj in zapis, sestavljen na računalnik ter shranjen v pomnilno enoto elektronske naprave.⁴ Zahteva po papirni obliki dokumenta ni izrecno zapisana v primerjanih ureditvah niti tega ne zahteva sodna praksa.⁵ Če mora biti ta zapisana v obliki dokumenta, je lahko tudi v elektronski obliki, razen če zakon izrecno določa drugače.⁶ Analiza omenjenih definicij kaže, da se pod pojem pisne oblike ne štejejo samo dokumenti, napisani na papir ali drug fizični material, ampak tudi drugi zapisi, shranjeni na trdem disku, v elektronski obliki, avdio ali videoposnetki, spletna sporočila ali drugi načini zapisa. Bistveno pri vseh oblikah zapisov je, da je mogoče ustvariti neki trajnejši zapis, ki ga je mogoče vnovič predvajati ali prebrati.

Umestitev elektronske oblike pod pisno obliko oziroma njeno drugačno urejanje je odvisno od zakonske ureditve posamezne države. Pojem pisanja sam po sebi ne izključuje elektronske oblike, ampak je to odvisno od definicije, kaj se šteje za pisno obliko. Da gre v pravnem pomenu vendarle za dva ločena pojma in da elektronske oblike ni mogoče uvrstiti v kategorijo pisne oblike, je mogoče razbrati na podlagi ločenega pravnega urejanja elektronske oblike zapisov.

Razlikovanje med pisno in elektronsko obliko je razvidno v mednarodnih dokumentih. Vzorčni zakon Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL) o elektronskem poslovanju⁷ v 6. členu določa, da je elektronska oblika enakovredna pisni, če je mogoče do informacij dostopati tudi pozneje.⁸

Elektronsko obliko v Sloveniji je prvi urejal Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP)⁹ z izrecno določbo, da če področni predpis določa pisno obliko, se elektronska oblika šteje za enakovredno pisni obliki.¹⁰ Področje elektronskega poslovanja in uporabe elektronske identifikacije je leta 2021 uredil nov zakon – Zakon o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja (ZEISZ),¹¹ ki je črtal večino členov ZEPEP. Zakonodajalec je z ZEISZ uredil področje elektronske identifikacije in poskušal zagotoviti zanesljivo avtentikacijo digitalnih identitet ter vzpostaviti zaupanja vredne storitve, kot je poimenoval storitve, povezane z uporabo kvalificiranih potrdil.

Glede pogojev, ki se zahtevajo za enakovredno obravnavo elektronske oblike s pisno, so se ohranile v veljavi določbe ZEPEP, ki kot bistven pogoj pri elektronski obliki določajo, da gre za trajnejši zapis, do katerega je mogoče dostopati kadarkoli pozneje. Vendar pa enakovrednost pomeni le enakovredno obravnavo v smislu posledic ene ali druge oblike, ne pa da oba pojma pomenita enaka načina zapisa. Poleg tega ZEPEP izjemoma izključuje nekatere pravne posle (nekatera zemljiškoknjižna dovolila in oporočne posle), za katere ne velja enakovrednost pisne in elektronske oblike. Dokument je lahko torej v elektronski obliki le, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ZEPEP.¹² Razlikovanje med pojmi pisna, elektronska in digitalna oblika je nazorno tudi iz Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA),¹³ ki razlikuje med tremi vrstami gradiv. Gradivo v fizični obliki je zapisano na fizični nosilec zapisa, ki omogoča reprodukcijo vsebine brez uporabe informacijsko komunikacijskih ali sorodnih tehnologij.¹⁴ Pojem elektronske oblike je nadpomenka digitalni obliki in zajema gradivo tako v analogni kot tudi digitalni obliki, shranjeno na strojno berljiv nosilec zapisa. Uporaba tehnologije je po ZVDAGA ključni kriterij za razlikovanje med pisno in elektronsko obliko.¹⁵

Tako mednarodni predpisi kot tudi slovenski pri elektronski obliki postavljajo pogoj trajnosti dokumenta.¹⁶ Zapis je po mnenju ULC ustvarjen na trajen medij, če je pri tem uporabljeno sredstvo, ki omogoča hrambo informacij tako, da je do njih mogoče dostopati tudi pozneje v prihodnosti in jih je mogoče reproducirati, ne da bi se pri tem spremenila njihova funkcionalna ali vizualna podoba. Tem pogojem ustrezajo mediji, kot so na primer CD ROM, DVD, trdi diski in spletne strani.¹⁷

Pojem pisne oblike je torej odvisen predvsem od zakonske definicije in tudi razlage sodišč. Zaslon elektronske naprave se razlikuje od drugih površin za pisanje, saj se besedilo na zaslonu lahko pojavlja in izginja. Konstantnost pisnega zapisa na papirju je v primerjavi z elektronskim zapisom ključni razlikovalni element, ki tudi navzven ločuje obe obliki. Sodišča niso naklonjena razlagi zakonskih določb, po kateri bi brez ustrezne zakonske podlage pisna oblika vključevala tudi elektronski zapis.¹⁸ Kakšne bodo pravne posledice enega in drugega zapisa, pa je odvisno od zakonodajalca, ki ima možnost urediti elektronsko obliko kot pisno obliko ali kot posebno obliko ali pa tega posebej ne uredi in s tem prepusti presojo sodiščem.

Pisna oblika, ki jo zahteva več nacionalnih zakonodaj za različne pravne posle, ima različne naloge. Primarno je njena vloga dokazne narave, saj nudi otipljiv dokaz o obstoju in naravi izjavljene volje udeleženih oseb.¹⁹ Pisnost namreč omogoča naknadno preverjanje izvora zapisa, dokument pa je mogoče videti in se ga dotakniti ter vizualno oceniti njegovo pristnost.²⁰ Poleg tega je pisna oblika uspešnejša pri opozarjanju podpisnika na posledice, ki bodo nastale s predmetnim zapisom, omogoča nespremenjenost vsebine dogovora oziroma zapisa, omogoča čitljivost oziroma berljivost zapisa, ustvarja pravno veljaven način izražanja volje podpisnika, uresničuje namen sestavljavca, omogoča preprosto hrambo in nadzor nad zapisom. Naštetih je le nekaj koristi, ki jih daje pisna oblika.²¹

Te koristi digitalna oblika dosega na drugačen način, v nekaterih primerih bolj uspešno, v drugih pa tudi manj uspešno. Resda gre tudi pri besedilu, zapisanem na elektronski medij, lahko za trajno dostopno besedilo, ki pa je dosegljivo le s pomočjo informacijske tehnologije na izbranem mediju. Manjka neposredno čutno zaznavanje fizične oblike zapisa, ki ga deloma nadomeščajo metapodatki. Ti razkrivajo informacije glede nastanka in omogočajo naknadno kontrolo vsebine zapisa. Poleg tega je mogoče podpisati tudi elektronski dokument, le da podpis ni fizično izveden, ampak ustreza elektronskemu načinu sestave.²²

 

¹ Pavliha in drugi (2002), str. 66–67.

² Hirsch (2020), str. 833.

³ Black's Law Dictionary (2009), str. 1748.

⁴ Glej <https://www.oed.com/view/Entry/230775?rskey=mnYEOk&result=2&isAdvanced=false#eid> (15. 10. 2020).

⁵ McEniery (2014), str. 3. Pindar (1927), str. 147–148.

⁶ Reed (ur.) (2011), str. 277–278. Po angleškem pravu se za pisanje šteje vsa komunikacija, ki je v vidni obliki, vključno z zapisi, ki jih je mogoče prebrati na računalniškem ali drugem zaslonu. Rowland, Kohl in Charlesworth (2012), str. 272.

⁷ UNCITRAL Model Law on Electronic Commerce with Guide to Enactment 1996 with additional article 5 bis as adopted in 1998 (1999), str. 35.

⁸ Podatkovno sporočilo, shranjeno v elektronski obliki, se že po naravi zapisa ne more šteti za enakovredno pisnemu zapisu na papirju, saj pisna in elektronska oblika ne dosegata enakih funkcij. Pri oblikovanju zakonodaje je mogoče izbrati enakovredno obravnavo obeh oblik, vendar pa je treba posebno pozornost nameniti izpolnjevanju obličnostnih zahtev, ki zagotavljajo zanesljivost, sledljivost in nespremenljivost, kot je to urejeno pri dokumentih v papirni obliki. Prav tam, str. 21.

⁹ Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZEPT, 46/14, 121/21 – ZEISZ in 130/22 – ZN-H.

¹⁰ Glej prvi odstavek 13. člena ZEPEP.

¹¹ Uradni list RS, št. 121/21, 189/21 – ZDU-1M in 18/23-1O.

¹² Glej 12. in 13. člen ZEPEP.

¹³ Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14.

¹⁴ Glej peto alinejo prvega odstavka 2. člena ZVDAGA.

¹⁵ Glej drugo, tretjo in šesto alinejo prvega odstavka 2. člena ZDVAGA.

¹⁶ Glej 6. člen UNCITRAL Model Law on Electronic Commerce. UNCITRAL Model Law on Electronic Commerce with Guide to Enactment 1996 with additional article 5 bis as adopted in 1998 (1999), str. 36.

¹⁷ Rowland, Kohl in Charlesworth (2012), str. 272–273.

¹⁸ Krueger (2019), str. 1032–1033.

¹⁹ UNCITRAL Model Law on Electronic Commerce with Guide to Enactment 1996 with additional article 5 bis as adopted in 1998 (1999), str. 35.

²⁰ Lowry (1982), str. 96.

²¹ UNCITRAL Model Law on Electronic Commerce with Guide to Enactment 1996 with additional article 5 bis as adopted in 1998 (1999), str. 35.

²² Makarovič in drugi (2001), str. 5.

 
Vir: Oporoka: institut, raba, prihodnost, str. 182-185, avtorica: dr. Petra Lamovec Hren.