V pogodbenih obligacijskih razmerjih lahko razlikujemo glavne obveznosti, ki so značilne za posamezen pogodbeni tip in ki praviloma tvorijo povezavo vzajemnosti (sinalagme) med strankama, prek njih pa se uresničuje glavni pogodbeni interes (npr. pri prodajni pogodbi: obveznost izročitve stvari v skladu s pogodbo in obveznost plačila kupnine), ter stranske obveznosti, ki so načeloma manjšega pomena (npr. pri prodajni pogodbi obveznost zagotovitve ustrezne embalaže).¹ Med stranskimi obveznostmi so nekatere povezane z izpolnitvijo pogodbe in je z njihovo kršitvijo je prizadet izpolnitveni interes, druge pa so namenjene varstvu pravnih dobrin sopogodbenika zunaj področja izpolnitve pogodbe, z njihovo kršitvijo pa je prizadet interes integritete. Stranske obveznosti lahko določita stranki ali zakon. Posamezne terjatve iz obligacijskega razmerja lahko upnik prenaša s cesijo, za prenos celotnega pogodbenega položaja pa je potrebno soglasje sopogodbenice (prenos pogodbe).²

Pomena razlikovanja glavnih in stranskih obveznosti sicer ne gre precenjevati; v konkretni pogodbi je lahko tudi neka na prvi pogled stranska obveznost za stranki velikega, celo odločilnega pomena.³ V kompleksnih pogodbah je razlikovanje med glavnimi in stranskimi obveznostmi strank lahko težavno.

Tako kot glavne obveznosti izpolnitve so tudi stranske obveznosti načeloma iztožljive. Posebej velja opozoriti na tiste stranske obveznosti, ki izhajajo iz splošnega načela obzirnega ravnanja in spoštovanja interesov nasprotne stranke (načelo vestnosti in poštenja).⁴ Te obveznosti, ki lahko nastanejo že pred sklenitvijo pogodbe (npr. kot predpogodbene dolžnosti informiranja), med trajanjem pogodbe (npr. kot pogodbene dolžnosti informiranja), obstajajo pa lahko celo po prenehanju pogodbe (npr. dolžnost opustiti ravnanje, ki lahko ogrozi cilj, ki sta ga stranki zasledovali s pogodbo),⁵ niso neposredno iztožljive; šele njihova kršitev sproži odškodninsko odgovornost. Pojem obligacijskega razmerja kot razmerja, kjer lahko ena stranka od druge zahteva, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, je torej treba dopolniti z obveznostmi, ki niso neposredno iztožljive, posledica njihove kršitve pa je odškodninska odgovornost. 

Posebna kategorija obveznosti v obligacijskih razmerjih so t. i. bremena (nem. Obliegenheit). Drugače kot »prave« obveznosti bremena niso iztožljiva (ni izpolnitvenega zahtevka) in njihova opustitev načeloma tudi ne sproži odškodninske odgovornosti; gre za dolžnost nižje kategorije, katere opustitev za zavezanca vendarle pomeni izgubo določenih pravic ali pravnih koristi.⁶ Z bremenom označujemo denimo dolžnost upnika, da sodeluje pri dolžnikovem izpolnjevanju obveznosti oz. sprejme izpolnitev (sodelovalna dolžnost).⁷ Breme je tudi dolžnost oškodovanca, da z razumnimi ukrepi zmanjša škodo oz. prepreči njeno povečanje, ki velja tako v pogodbenem kot nepogodbenem odškodninskem pravu, ter dolžnost pregleda in notifikacije stvarnih in pravnih napak pri prodajni, podjemni in drugih pogodbah.⁸

Posebna oblika upravičenj iz obligacijskega razmerja so oblikovalne pravice, ki pomenijo možnost stranke, da enostransko, brez sodelovanja sopogodbenice, doseže nastanek (npr. odkupna opcija), spremembo (npr. znižanje kupnine) ali prenehanje obligacijskega razmerja (npr. odstop zaradi kršitve ali odstop v smislu pravice premisliti si). Praviloma se uveljavljajo z izjavo nasprotni stranki, le izjemoma pa na sodišču (npr. izpodbijanje zaradi zmote ali sodna razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin).

¹ Več: Možina, Kršitev pogodbe (2006), str. 255 in nasl., 431 in nasl.

² Glej čl. 122 (1) in nasl. OZ.

³ O možnosti razdora pogodbe zaradi kršitve stranskih pogodbenih obveznosti glej komentar k čl. 103 OZ.

⁴ Več: Larenz, Lehrbuch des Schuldrechts, zv. I, Allgemeiner Teil (1987), str. 10, ki jih imenuje »siceršnje dolžnosti obnašanja« (weitere Verhaltenspflichten).

⁵ Glej npr. von Bar, Nachwirkende Vertragspflichten, Archiv für die civilistische Praxis 179/1979, str. 452; glej tudi Petrović, v: Blagojević, Krulj (ur.), Komentar Zakona o obligacionim odnosima, 2. izd. (1983), čl. 12, str. 65.

⁶ Glej npr. Možina, Kršitev pogodbe (2006), str. 181 in nasl.

⁷ Posledice upnikovega nesodelovanja, ki dolžniku prepreči izpolnitev, ureja institut upnikove zamude, ki pa – drugače kot večina kontinentalnih ureditev – v čl. 301 (3) OZ predvideva upnikovo odškodninsko odgovornost. Več: Možina, Kršitev pogodbe (2006), str. 294.

⁸ Za dolžnost zmanjševanja škode glej čl. 243 (4) in 244 OZ (pogodbeno pravo) ter čl. 171 (1) OZ (nepogodbeno odškodninsko pravo). Za notifikacijo stvarnih napak glej čl. 461–461 (prodaja), 596 (zakup), 634 (podjem) in 663 OZ (gradbena pogodba).


Vir: Komentar Obligacijskega zakonika (OZ)  – splošni del, izsek iz komentarja čl. 1, dr. Damjan Možina.