Prodajna pogodba (435–527. člen OZ): »S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino« (prvi odstavek 435. člena OZ). Gre za dvostransko obvezno, komutativno in odplačno pogodbo, katere bistveni sestavini sta izročitev stvari, ki je predmet prodaje, in plačilo kupnine. Odsotnost ene ali druge bistvene sestavine pomeni, da pogodba ni nastala.

K temu pravilu je treba dodati izjemo: če v prodajni pogodbi med gospodarskimi subjekti kupnina ni določena in tudi če v njej ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi; če te ni, pa primerno kupnino.

V prodajni pogodbi je bistvenega pomena ureditev o stvarnih in pravnih napakah. Ne samo zato, ker so v praksi naših sodišč pogost razlog spora med kupcem in prodajalcem, temveč tudi zato, ker se ta ureditev smiselno uporablja za odgovornost za stvarne in pravne napake izpolnitve vseh dvostranskih pogodb, če ni za posamezen primer predpisano kaj drugega (tretji odstavek 100. člena OZ). Stvarna je tista napaka, ki vpliva na funkcionalnost stvari oziroma, ki vpliva na dogovorjene lastnosti in odlike. V OZ so stvarne napake navedene v 459. členu, ki določa, da je napaka »stvarna:

• če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet;
• če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana;
• če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane;
• če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.«

Pri stvarnih napakah OZ razlikuje med očitnimi napakami in skritimi napakami. Očitne so tiste napake, ki jih lahko kupec odkrije ob običajnem pregledu. Če gre za očitno napako in »[č]e je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh strank, mora kupec takoj sporočiti prodajalcu svoje pripombe zaradi očitnih napak, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova« (drugi odstavek 461. člena OZ). V nasprotnem primeru ga je treba obvestiti v osmih dneh oziroma nemudoma, če gre za gospodarske pogodbe. Skrite napake pa so tiste, ki se pokažejo potem, ko je kupec prevzel stvar in ki jih ni bilo mogoče opaziti z običajnim pregledom pri prevzemu. Roki za grajanje napak so enaki kot pri očitnih napakah: osem dni oziroma nemudoma, če gre za gospodarske pogodbe. V tem primeru je pomembno pravilo iz drugega odstavka 462. člena OZ, ki določa, da »[p]rodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok«.

Pogoj, ki ga OZ zahteva za uveljavljanje stvarnih napak, je obvestilo o napaki, ki je natančneje urejeno v prvem odstavku 464. člena, na katerem mora kupec »natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda«. Napačno, nepopolno ali kako drugače pomanjkljivo obvestilo o napaki ima za posledico izgubo pravice kupca (arg. iz prvega odstavka 468. člena OZ).

Po tradiciji rimskega prava OZ predvideva določena upravičenja, ki pripadajo kupcu, če je pravilno in pravočasno grajal napake, saj ta »lahko:

• zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake;
• zahteva znižanje kupnine;
• odstopi od pogodbe« (prvi odstavek 468. člena OZ).

V vsakem od teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (prvi in drugi odstavek 468. člena OZ). Pravice so nekoliko drugačne, če gre za tehnično blago (stroji, motorji, aparati ipd.), kajti če stvar ne deluje pravilno, kupec nima pravice do odstopa ali znižanja kupnine, temveč lahko samo zahteva popravilo ali zamenjavo. Šele če prodajalec v primernem roku ne popravi ali zamenja stvari, lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino (484. člen OZ).

Pravne napake so tiste, ki izključujejo, zmanjšujejo ali omejujejo kupčevo pravico, ker ima kdo tretji kakšno pravico na stvari (prvi odstavek 488. člena OZ). Funkcionalnost stvari ni omejena ali izključena zaradi kakšnega fizikalnega ali materialnega razloga, temveč ker pravna norma, ki ščiti pravice tretjih oseb, onemogoča popolno in neovirano izvrševanje upravičenj iz lastninske pravice, ki jih je pridobil kupec. Podobno kot pri stvarnih napakah ima tudi tu kupec določene pravice, ki ščitijo njegove interese, a le pod pogojem, da o tej napaki ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Ureditev kupčevih pravic v primeru stvarnih napak je nekoliko drugačna od tiste, predvidene za stvarne napake. Prvi korak je natančno opisan v 489. členu OZ, kjer je določeno, da »[č]e se pokaže, da si tretji lasti kakšno pravico na stvari, mora kupec o tem obvestiti prodajalca, razen če mu je to znano, in zahtevati od njega, da stvar v primernem roku oprosti take pravice ali zahteve […]«. »Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. Če prodajalec ne ugodi kupčevi zahtevi, naj v primernem roku oprosti stvar pravice ali zahteve tretjega, sme kupec odstopiti od pogodbe, če zaradi tega ni mogoče doseči njenega namena« (prvi in drugi odstavek 490. člena OZ).

Menjalna pogodba (528.–529. člen OZ): »Z menjalno pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico« (prvi odstavek 528. člena). Menjalna pogodba je dvostransko obvezna, komutativna in odplačna.

Darilna pogodba (533.–545. člen OZ): »Z darilno pogodbo se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svoje premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja« (prvi odstavek 533. člena OZ). Darilna pogodba je neodplačna in enostransko obvezna pogodba, ki ima v sistemu OZ širši obseg delovanja, saj ne gre samo za neodplačen prenos neke premične ali nepremične stvari obdarjencu, temveč tudi kakšno drugo pravico in celo katero koli obogatitev obdarjenca v breme svojega premoženja (vključno z odpovedjo pravici). Pri darilni pogodbi je v razmerju do ostalih pogodb načelo pacta sunt servanda nekoliko bolj ohlapno, saj lahko ob izpolnitvi določenih pogojev darovalec darilo celo prekliče. To se dogaja v primerih stiske (539. člen OZ), hude nehvaležnosti (540. člen OZ) in pozneje rojenih otrok (541. člen OZ). Posebna pravila najdemo v Družinskem zakoniku (110. člen).

Pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja (izročilna pogodba) (546.–556. člen OZ): »Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem« (546. člen OZ). Poseben pogoj veljavnosti izročilne pogodbe je soglasje vseh izročiteljevih potomcev, posvojencev in njihovih potomcev, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njim dedujejo (prvi odstavek 547. člena OZ).

Pogodba o dosmrtnem preživljanju (557.–563. člen OZ), pogodba o preužitku (564.–568. člen OZ): S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se preživljalec zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnine ter druge premičnine, ki pa morajo biti v pogodbi navedene, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi in drugi odstavek 557. člena OZ). S pogodbo o preužitku se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (564. člen OZ).

Obe pogodbi sta dvostransko obvezni, odplačni in aleatorni. Razlikujeta se predvsem v tem, da je pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju izročitev odložena do izročiteljeve smrti, kar pa ne velja za pogodbo o preužitku, pri kateri prevzemnik takoj pridobi lastninsko pravico. Pogodba o dosmrtnem preživljanju omogoča tudi izročitev premičnin, kar pa pri pogodbi o preužitku velja le v omejenem obsegu (drugi odstavek 564. člena OZ).

Posojilna pogodba (569.–578. člen OZ): »S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti« (prvi odstavek 569. člena OZ). Pri posojilni pogodbi so lahko v praksi zelo pomembna določila, ki urejajo vprašanje obresti. Po določilu prvega odstavka 570. člena OZ se lahko posojilojemalec zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Pri posojilni pogodbi torej ni nobenega avtomatizma med posojilom in obrestmi, saj se slednje priznavajo, samo kadar je bilo to posebej dogovorjeno. Pravilo pa ne velja v gospodarskih pogodbah, kajti posojilojemalec dolguje obresti, četudi niso bile dogovorjene.

Vir: Obligacijski zakonik (OZ), neuradno prečiščeno besedilo z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom, avtor dr. Luigi Varanelli.