Vlada Republike Slovenije je v zakonodajni postopek vložila tri milijarde evrov težak predlog Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) za državljane in gospodarstvo, ki ga je vlada poimenovala kar »protikorona mega zakon« (v nadaljevanju: mega zakon),¹ s katerim želi nasloviti karseda širok krog tistih oseb, ki bodo utrpele (predvsem finančne) negativne posledice epidemije bolezni COVID-19.

V nadaljevanju tega prispevka so opisani izbrani ukrepi vlade, pri čemer pregled ukrepov na določenih mestih dopolnjujemo s komentarji in predlogi Zakonodajno-pravno službe Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZPS), ki je svoje obširno mnenje o predlogu zakona podala na 32 straneh².

1. Izredna pomoč v obliki temeljnega dohodka za samozaposlene

Predlog mega zakona predvideva uvedbo mesečnega temeljnega dohodka za samozaposlene, ki zaradi epidemije ne morejo opravljati dejavnosti oziroma jo opravljajo v bistveno zmanjšanem obsegu, pri čemer zakon definira bistveno zmanjšan obseg opravljanja dejavnosti kot:

1. vsaj 25 % zmanjšanje prihodkov v mesecu marcu 2020 v primerjavi s prihodki v mesecu februarju 2020 ali
2. vsaj 50 % zmanjšanje prihodkov v mesecu aprilu ali maju 2020 v primerjavi s prihodki v mesecu februarju 2020,

Do pomoči so upravičeni tudi tisti samozaposleni, ki jim bodo (i) prihodki v prvem polletju 2020 upadli za več kot 20 % glede na isto obdobje leta 2019 in (ii) v drugem polletju 2020 ne bodo dosegli več kot 20 % rasti prihodkov glede na isto obdobje leta 2019.

Višina dohodka je določena po naslednjih kriterijih:

• 350 evrov za mesec marec 2020,
• 700 evrov za mesec april 2020 in
• 700 evrov za mesec maj 2020.

Pri čemer bo pomoč dodeljena pod pogojem, da je samozaposleni opravljal dejavnost najmanj od 13. marca 2020 in do uveljavitve zakona. Do temeljnega dohodka ne bodo upravičeni tisti samozaposleni, ki ne plačujejo obveznih dajatev in ne izpolnjujejo drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo. Hkrati zakon kot samozaposlene šteje tudi družbenike, ki so poslovodne osebe v gospodarski družbi in so zavarovani na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Ta ukrep velja tudi za določene verske uslužbence in kmete, ki so vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Samozaposleni in kmetje, ki so na dan uveljavitve zakona vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za meseca april in maj 2020, so oproščeni plačila prispevkov za vsa obvezna socialna zavarovanja v celoti. Osebe, ki niso upravičene do tega oprostitve, so omenjene v drugem odstavku 38. člena mega zakona.

2. Povračilo denarnega nadomestila za delavce na čakanju na delo in za primer višje sile

Za razliko od prvega interventnega zakona s področja plač in prispevkov (v katerega ta zakon v tem delu ne posega), ki s strani države delodajalcu zagotavlja delno (40 %) povračilo denarnega nadomestila za delavce na čakanju na delo, novi zakon delodajalcu omogoča pravico povračila izplačanega nadomestila v celoti. Pri čemer nadomestilo ne sme biti nižje od minimalne plače in ne višje od povprečne plače v Republiki Sloveniji. Ta ukrep prav tako velja tudi za nadomestila plač delavcev, ki ne morejo opravljati dela zaradi višje sile. Pri tem gre za višjo silo po 137. členu Zakona o delovnih razmerjih (varstvo otrok, nezmožnost prihoda na delo – stanje, ki je posledica epidemije).

Upravičeni bodo tisti delodajalci, ki jim bodo po njihovi oceni (i) prihodki v prvem polletju 2020 upadli za več kot 20 % glede na isto obdobje leta 2019 in (ii) v drugem polletju 2020 ne bodo dosegli več kot 20 % rasti prihodkov glede na isto obdobje leta 2019. Če pogoja ne bosta izpolnjena, bo upravičenec naknadno primoran vrniti prejeto pomoč.

Pravica do povrnitve denarnega nadomestila za čakanje na delo po mega zakonu bo omogočena le za čakanje na delo, ki bo trajalo v obdobju od 1. 4. 2020 do 31. 5. 2020, kar je krajše obdobje v primerjavi z ureditvijo prvega interventnega zakona, ki predvideva največ tri mesečno trajanje čakanja. O vlogi za uveljavljanje pravic do povračila denarnega nadomestila po mega zakonu odloča Zavod za zaposlovanje RS. Pravico bo lahko uveljavljal tudi delodajalec, ki je napotil delavce na začasno čakanje na delo, oziroma pri katerem delavec zaradi višje sile ni mogel opravljati dela že pred uveljavitvijo zakona, a le za obdobje od 1. 4. 2020 dalje, ob pogoju, da delodajalec vloži vlogo v osmih dneh od napotitve delavca na čakanje, vendar najpozneje do 31. maja 2020.

Predvideva se, da bi pravico do tega ukrepa lahko uveljavljal vsak delodajalec v Republiki Sloveniji, pri čemer so izjeme opredeljene v prvem odstavku 22. člena mega zakona.

3. Oprostitev plačila prispevkov OPIZ in krizni dodatek

Delodajalci bodo oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v mesecu aprilu in maju 2020. Te prispevke bo v tem času v celoti krila država. Pri tem pa bodo delodajalci zaposlenim, ki delajo in katerih zadnja izplačana mesečna plača ni presegla trikratnika minimalne plače, izplačali t. i. krizni dodatek v višini 200 evrov.

Pri zadnjem ukrepu izplačila kriznega dodatka ZPS posebej izpostavlja, da je določba predloga mega zakona nepopolna in nejasna. Opozarja na odsotnost opredelitve konkretnega obdobja, za katerega se bo dodeljeval dodatek in kateri meseci se upoštevajo pri opredelitvi minimalne plače in plače delavca. Prav tako opozarjajo, da je določba lex imperfecta, saj ne predvideva sistema sankcioniranja v primeru, da delodajalec kriznega dodatka ne bi izplačal. Prav tako predlagajo vključitev določbe o sodnem varstvu delavca v primeru neizplačila in dodatno opredelitev pojma »delavec, ki dela«.

4. Nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja

Nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe v svoje breme ali v breme delodajalca v obdobju od uveljavitve zakona do prenehanja razlogov za ukrepe iz mega zakona, vendar najdlje do 31. 5. 2020, se pokrije iz blagajne zdravstvenega zavarovanja. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije povrne nadomestilo najkasneje v roku 30 do 60 dni od predložitve zahteve za izplačilo.

5. Dodatna pooblastila policiji

Mega zakon za namen zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 ter zagotovitve spoštovanja posebnih ukrepov iz zakona, ki določa nalezljive bolezni in predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje, in iz odredb ali odlokov, sprejetih za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 predvideva določena pooblastila iz zakona, ki ureja naloge in pooblastila policije, kot so denimo: izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, izdelovanje fotorobota, postavljanje cestne zapore z blokadnimi točkami, vstop v tuje stanovanje in v druge prostore itd. (103. člen mega zakona). V javnosti se je poleg navedenih pooblastil še posebej izpostavljal predlog podelitve pooblastila pridobivanja podatkov o lokaciji komunikacijskega sredstva osebe brez sodne odredbe in s pisnim soglasjem osebe, ki bi torej privolila v poseg v pravice do zasebnosti (104. člen mega zakona).

ZPS poudarja, da so določbe drugega odstavka 103. člena, po kateri smejo policisti omenjena pooblastila uporabljati zgolj za zagotavljanje izvajanja odločb in drugih konkretnih aktov, izdanih na podlagi zakona, ki določa nalezljive bolezni in predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje, nejasne in nepotrebne, kar utemeljuje z argumentom, da gre za podvajanje ureditve, saj zakon, ki ureja naloge in pooblastila policije, določa, da policija pri opravljanju nalog in pooblastil po določbah drugih zakonov uporablja določbe zakona, ki ureja naloge in pooblastila policije. Prav tako pa opozarjajo, da je ustavno sporno dodatno pooblastilo iz petega odstavka 103. člena, ki nima podlage v zakonu, ki ureja naloge in pooblastila policije – pooblastilo, na podlagi katerega bi policist organu, ki je določil ukrep, predlagal sprejem strožjega ukrepa zoper osebo, ki je kršila izrečeni ukrep.

ZPS zavrača tudi nujnost podelitve pooblastila za pridobivanje podatkov o lokaciji komunikacijskega sredstva osebe brez sodne odredbe in s pisnim soglasjem osebe. V tem primeru gre po besedah ZPS za poseg v ustavno varovano pravico svobode komuniciranja, ki je glede na določbe 37. člena Ustave Republike Slovenije mogoč le v primeru, ko je v ta namen izdana sodna odločba, pri čemer predlagatelj zakona ni vključil časovne omejenosti ukrepa in točno določenih razlogov, ki utemeljujejo, da je tak ukrep nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali pa za varnost države. ZPS meni, da je določba, ki posamezniku daje možnost podelitve predhodnega pisnega soglasja, sporna in da takšno soglasje ne more nadomestiti sodne odločbe, hkrati pa poudarja, da v primeru, ki ga opisuje določba, ni izpolnjen pogoj uvedbe ali poteka kazenskega postopka, niti ni ogrožena varnost države.

¹ Predlog Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) za državljane in gospodarstvo. 

² Mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora Republike Slovenije z dne 30. 3. 2020. 

Vir: Uradni list RS.