Obstaja več vrst patentov. Glede na organizacijo, ki jih podeljuje, razlikujemo med tistimi, ki jih podeli URSIL, in tistimi, ki jih podeli EPU. Veljavni patenti v Sloveniji so torej lahko slovenski ali evropski, čeprav tudi za slednje velja, kot je bilo že poudarjeno, da so nacionalni (slovenski) patenti po trenutku, ko jih podeli EPU, in so predmet slovenskega prava z nekaterimi omejitvami, predpisanimi v EPK. Druga razvrstitev je po predmetu, ki ga patent varuje. Glede na to razlikujemo med kemijskimi, farmacevtskimi, biotehnološkimi¹ in drugimi patenti.

Nadalje jih lahko razvrstimo glede na naravo varovanega interesa, in sicer na proizvodne patente in patente za postopek. Prvi zadevajo varstvo na stvareh (proizvod, aparat, naprava, snov). Primer je patent za novo vrsto kontaktnih leč. V tem primeru se varstvo nanaša na proizvod per se. Patent za postopek pa varuje dejavnosti, kot so metode, postopki ali uporaba. Kot primer lahko navedemo posebno metodo izdelave kontaktne leče.² Delitev na patent za proizvod in za postopek izhaja iz 18. člena ZIL-1, ki določa pravice iz patenta, pri čemer jih deli na pravice v primeru proizvoda kot predmeta patenta in postopka kot predmeta patenta. Če je varovan proizvod kot takšen, nihče brez dovoljenja imetnika patenta ne sme izdelovati in prodajati takega proizvoda. Drugače je pri patentu postopka, pri katerem lahko tretja oseba brez dovoljenja imetnika patenta za postopek izdela in prodaja enake proizvode, ki jih pridobi z drugim postopkom. Ob delitvi na proizvodne patente in patente za postopek nekateri omenjajo še patente za uporabo snovi, pri čemer gre za novo uporabo že znane snovi ali postopka. Primer je znani konzervans v živilski industriji, za katerega se ugotovi, da se lahko uporablja tudi kot zdravilo za zdravljenje določene bolezni.³

Za patent na postopku velja posebnost, po kateri so s patentnim varstvom obsežene tudi snovi, ki so z zadevnim postopkom neposredno pridobljene. Gre za razširitev patentnega varstva, ki ga določata tudi EPK v 64. členu in Pariška konvencija v 5. členu. Po določbi točke b) prvega odstavka 18. člena ZIL-1 ima imetnik patenta izključne pravice preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega dovoljenja, da postopek, ki je predmet patenta, uporabljajo in ponujajo za prodajo, prodajajo ali za te namene uvažajo proizvod, pridobljen neposredno s tem postopkom. Razlog za uzakonitev razširjenega varstva je, da se gospodarsko izkoriščanje patentiranega proizvodnega postopka ne izčrpa z njegovo uporabo, temveč z gospodarskim izkoriščanjem proizvodov, ki so z njim pridobljeni. Ob odsotnosti razširitve varstva glede na načelo teritorialnosti ne bi bilo kršitve patenta z ravnanji, ki se opravljajo v tujini (izven države, v kateri obstaja patent). Tako bi lahko nepooblaščena oseba postopek uporabila v državi, kjer patentno varstvo ne obstaja, in bi nato s tem postopkom pridobljene proizvode prodajala v državi, kjer obstaja patent za postopek, s katerim so ti proizvodi pridobljeni. Dopustnost takega ravnanja bi močno zmanjšala vrednost patenta za postopek, kar pomeni, da razširitev varstva onemogoča tovrstno izigravanje. Poudariti je treba, da proizvodi, ki so neposredno pridobljeni s patentiranim postopkom, niso predmet patenta. Ne predstavljajo izuma in niso predmet patentne prijave. Pri njih se tudi ne preverjajo vsebinske predpostavke za podelitev patenta, zato je njihovo varstvo zagotovljeno zgolj zaradi vsebinske razširitve patentnega varstva postopka, da se ti proizvodi dajo v promet. Iz tega izhaja, da je proizvod, ki je neposredno pridobljen s patentiranim postopkom, deležen varstva, neodvisno od tega, ali izpolnjuje pogoje za varstvo. To nadalje pomeni, da se z razširitvijo patentnega varstva za postopek na zadevne proizvode ne pridobi tudi varstvo za izum proizvoda, temveč samo za konkretne primerke proizvodov, ki so nastali neposredno kot rezultat uporabe patentiranega postopka. Posledica tega je, da lahko tretja oseba proizvaja iste proizvode s postopkom, ki je drugačen od patentiranega postopka.⁴

Zadnja razvrstitev patentov, ki jo je treba omeniti, je razvrstitev na klasični patent, ki traja 20 let od dneva vložitve patentne prijave, in je tudi podrobneje analiziran v tem poglavju, patent s skrajšanim trajanjem ali mali patent in patent za zaupni izum. Patent s skrajšanim trajanjem traja zgolj deset let od dneva vložitve patentne prijave. Zanj se uporabljajo vse določbe ZIL-1, ki se uporabljajo tudi za klasični patent, razen če zakon določa drugače.⁵ Za patent s skrajšanim trajanjem sicer velja kar nekaj posebnosti, med drugim ta, da predmet tega patenta ne morejo biti postopki, da so pogoji za njegovo pridobitev lažji in da se za njegovo pridobitev ne zahteva popoln preizkus pogojev. Obstajajo tudi razlike pri obsegu uveljavljanja zahtevkov v primeru kršitev. Patent za zaupni izum ZIL-1 omenja v določbi 17. člena. To je izum, ki je pomemben za obrambo ali varnost Republike Slovenije. Prijava za pridobitev patenta na zaupnem izumu se ne vloži pri URSIL, ampak pri ministrstvu, pristojnem za obrambo. Pogoji izkoriščanja se določijo s sporazumom med izumiteljem in ministrstvom za obrambo. Če ministrstvo za obrambo ne želi izkoriščati zaupnega izuma, se patentna prijava vloži pri URSIL. Enako velja, če soglaša z vložitvijo patentne prijave. Imetnik takega patenta in s tem vseh izključnih pravic iz patenta je ministrstvo in ne izumitelj. Slednjemu ostanejo moralne pravice, da je na prijavi in na vseh listinah, ki se nanašajo na zaupni izum, naveden kot izumitelj.⁶

¹ Biotehnološki izumi so izumi, ki se nanašajo na proizvod, ki je sestavljen ali vsebuje biološki material ali postopek, ki se uporablja za proizvodnjo, uporabo ali proces biološkega materiala. Po določbi točke a) prvega odstavka 2. člena Bio­Uredbe je biološki material vsak material, ki vsebuje genske informacije in se lahko sam reproducira ali pa ga je mogoče reproducirati v biološkem sistemu.

² Bently, Sherman, Gangjee, Johnson, Intelectual Property Law, Oxford, Oxford University Press, 2018, strani 431 in 432.

³ Glej Marković, Pravo intelektualne svojine, Sarajevo, Magistrat in Pravni fakultet Univerziteta u Sarajevu, 2007, stran 98.

⁴ Marković, Patentno pravo, Beograd, Nomos, 1997, strani 287 in 288.

⁵ Glej tretji odstavek 16. člena ZIL-1.

⁶ Bohinc, Pravna ureditev izumiteljstva v delovnih razmerjih, Organizacija, let. 29, št. 2, 1996, stran 72.

Avtorica: dr. Martina Repas. Vir: Pravo intelektualne lastnine, avtorice: dr. Martina Repas, dr. Maja Ovčak Kos, dr. Elizabeta Zirnstein